Obveznost obveščanja o posameznih pojavih virusa COVID-19

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je prejel vaše vprašanje ali je v času epidemije ministrstvo novinarju dolžno razkrivati informacije, ali so z virusom COVID-19 okuženi sodelavci določenega javnega gospodarskega zavoda in če da, koliko oseb ter ali so imele te osebe v zadnjih tednih stike s predstavniki vlade (katerimi)?

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno z 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov oz. Uredba), 7. točko prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP) posredujemo pojasnila IP.

Kot je razbrati iz vašega vprašanja, novinar v prvi vrsti ne sprašuje o imenu zaposlenih, ki so morda okuženi. Z vidika obdelave zdravstvenih podatkov, sama informacija o tem, da je določeno število zaposlenih v nekem organu ali drugi organizaciji okuženo (brez drugih podatkov) ne pomeni obdelave osebnih podatkov, saj brez drugih dodatnih podatkov tak posameznik ni določljiv. Obveščanje javnosti, če organ s temi podatki razpolaga, torej ni sporno. Če gre za posredovanje statističnih podatkov (npr. širša lokacija, šola, organ, organizacija), na podlagi, katerih posameznika ni mogoče enoznačno določiti, torej brez razkrivanja drugih podatkov o obolelem (npr. spol, starost, naslov, ulica, delovno mesto ipd.), potem sploh ne gre za obdelavo osebnih podatkov.

Ni pa načeloma dopustno brez ustrezne pravne podlage razkrivati osebnih podatkov posameznikov javnosti. Takšna pravna podlaga bi lahko bil ZDIJZ, če bi šlo za informacije, ki na podlagi testa interesa javnosti, predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, o čemer pa je treba odločati v vsakem primeru posebej in upoštevajoč vse okoliščine.

V preostalem delu, ki se nanaša na morebitne stike visokih predstavnikov države (npr. ministri) z okuženimi osebami ali okužbi predstojnikov oz. direktorjev določenih organov ali organizacij, pa je treba presojati v vsakem primeru posebej in upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera. Takšne presoje IP v mnenju ne more in ne sme izvesti. Z vidika obveznosti ministrstev in drugih zavezancev na podlagi Zakona o medijih in morebitnega obstoja podatkov, ki predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, namreč IP o tem lahko odloča zgolj kot pritožbeni oz. inšpekcijski organ. Če gre za najvišje državne uradnike, za katere obstaja sum, da so v času epidemije bili izpostavljeni stikom ali da so okuženi, bi namreč lahko, odvisno seveda od konkretnih okoliščin, šlo za prosto dostopne informacije javnega značaja (na podlagi testa interesa javnosti in seveda če zavezanec s takimi informacijami razpolaga v smislu ZDIJZ).

V delu, ki se nanaša na obveznost zaposlenih, da delodajalca seznanijo s potrjeno okužbo, avtomatično in za vse primere o takšni obveznosti zaposlenega ni mogoče govoriti. Lahko pa takšno obveznost zaposlenega posamezno podjetje ali organizacija odredi po presoji pristojnih institucij in pooblaščene osebe za medicino dela (glede na posebno naravo in organizacijo dela) in upoštevajoč ZDR-1 v povezavi s področnimi predpisi ter ukrepi za zagotavljanje zdravja in varstva pri delu. Gre za vprašanje, na katerega mora primarno podati odgovor zdravstvena stroka, zlasti tudi pooblaščena oseba za medicino dela. Celotno mnenje IP na to temo je dostopno na spletu.

Lepo vas pozdravljamo,

Pripravila:

Alenka Jerše, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka