Javno sojenje, objava podatkov v medijih

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je dne 4. 4. 2019 prejel vaše elektronsko sporočilo, v katerem sprašujete, kaj narediti v primeru, ko je neko sojenje javno in pridejo osebni podatki do določenih medijev in jih ti objavijo. Želite popoln izbris, mediji pa se sklicujejo na javni interes in imena, priimkov ter osebnih podatkov ne želijo izbrisati. Po vašem mnenju navajanje osebnih podatkov prič ni v javnem interesu zaradi varnost le-teh, osramočenja in zahteve po izbrisu zaradi finančnih razlogov.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno z 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov; v nadaljevanju Splošna uredba), 7. točko prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07; v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in naslednji; v nadaljevanju ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašimi vprašanji. Ob tem IP poudarja, da izven postopka inšpekcijskega nadzora konkretnih obdelav osebnih podatkov ne more presojati.

Pravica do izbrisa (»pravica do pozabe«), ki jo ima posameznik na podlagi člena 17 Splošne uredbe ni neomejena. V primeru objave v medijih bi bilo potrebno, pri presoji utemeljenosti zahteve za izbris, upoštevati predvsem tudi določbo a) točke tretjega odstavka člena 17 Splošne uredbe, ki izključuje pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da posameznik ni upravičen do izbrisa njegovih osebnih podatkov, kadar je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja.

Objava osebnih podatkov lahko, tudi v primerih, ko posameznik ni upravičen do izbrisa njegovih osebnih podatkov na podlagi člena 17 Splošne uredbe, predstavlja poseg v pravico posameznika do zasebnosti v širšem smislu, katere meje so začrtane v 35. členu Ustave RS. V teh primerih gre za stvarno pristojnost sodišč.

OBRAZLOŽITEV

IP uvodoma pojasnjuje, da je javnost glavne obravnave sodnih postopkov v slovenskem sodnem sistemu načeloma pravilo (obstajajo tudi postopki v katerih je javnost vedno izključena). Na javni glavni obravnavi smejo biti navzoče polnoletne osebe, torej tudi novinarji, kjer se prisotni seznanijo z osebnimi podatki pravdnih strank oziroma obdolženec (kot splošen izraz za obdolženca, obtoženca in obsojenca) in ostalih strank posameznega postopka (priče, izvedenci,…). Tudi v postopkih, ki so načeloma javni, lahko sodišče, v z zakonom določenih primerih, izključi javnost vse glavne obravnave ali njenega dela. Tako lahko na primer sodišče na podlagi 294. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 in naslednji; v nadaljevanju ZPP) v pravdnih postopkih izključi javnost, če to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale, v kazenskih postopkih pa na podlagi 295. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 in naslednji; v nadaljevanju ZKP), če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti. Ker navajate, da je bilo sojenje javno, je sodišče očitno presodilo, da ne gre za katerega od zakonsko določenih primerov. Ob tem poudarjamo, da IP skladno s tretjim odstavkom členom 55 Splošne uredbe ni pristojen za nadzor dejanj obdelave sodišč, kadar delujejo kot sodni organi.

IP nadalje pojasnjuje, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ki ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in naslednji; v nadaljevanju Ustava RS). Objava osebnih podatkov posameznika v medijih pa ne predstavlja nujno kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov. V primeru javne objave osebnih podatkov, gre lahko za poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč.

Za zakonito obdelavo (objavo) osebnih podatkov je potrebno imeti ustrezno pravno podlago. Možne pravne podlage Splošna uredba določa v prvem odstavku člena 6. V primeru objave osebnih podatkov s strani medijev, je potrebno, poleg morebitnih ostalih pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov navedenih v členu 6 Splošne uredbe, upoštevati, da je obdelava zakonita tudi kadar je le-ta potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.

V povezavi z vašo željo do popolnega izbrisa vaših osebnih podatkov, ki so bili objavljeni s strani medijev, je potrebno omeniti, da Splošna uredba v členu 17 določa pravico do izbrisa (pravico do pozabe). Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima na tej podlagi pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od naslednjih razlogov:

1. osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani;
2. posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče privolitev, na podlagi katere poteka obdelava v skladu s točko (a) člena 6(1) ali točko (a) člena 9(2), in kadar za obdelavo ne obstaja nobena druga pravna podlaga;
3. posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2);
4. osebni podatki so bili obdelani nezakonito;
5. osebne podatke je treba izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca;
6. osebni podatki so bili zbrani v zvezi s ponudbo storitev informacijske družbe iz člena 8(1).

Ob tem je potrebno opozoriti, da pravica do izbrisa ni neomejena. Splošna uredba v tretjem odstavku člena 17 določa, da se posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne more sklicevati na pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna:

1. za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja;
2. za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu;
3. iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) člena 9(2) ter členom 9(3);
4. za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene v skladu s členom 9(1), kolikor bi pravica iz odstavka 1 lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali
5. za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

Pri presoji utemeljenosti posameznikove zahteve za izbris objave s strani medijev bi bilo potrebno upoštevati predvsem tudi določbo a) točke tretjega odstavka člena 17 Splošne uredbe, ki izključuje pravico do izbrisa, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da posameznik ni upravičen do izbrisa njegovih osebnih podatkov, kadar je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Ne gre namreč spregledati dejstva, da sam Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 in naslednji; v nadaljevanju ZMed) v 6. členu določa, da dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela. Tako je potrebno v primeru objave v medijih nedvomno najprej upoštevati 39. člen Ustave RS, ki ureja svobodo izražanja. Prvi odstavek omenjenega člena določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je tako neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Zaradi obojega jo primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic (11. člen francoske deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789) in "temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode" (Benjamin N. Cardozo).

Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, je IP pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov, ki ga ureja 38. člen Ustave RS. Čeprav bi se v konkretnem primeru izkazalo, da posameznik dejansko ni upravičen do izbrisa njegovih osebnih podatkov na podlagi člena 17 Splošne uredbe, to ne bi pomenilo, da posameznik nima pravice do morebitnega drugega pravnega varstva. Nasprotno, pravni red daje posamezniku vrsto zahtevkov, s katerimi lahko varuje svojo osebnostno pravico na lastni podobi. Še enkrat je treba poudariti, da IP v zvezi z zahtevki posameznikov, ki temeljijo na 35. členu Ustave RS, nima stvarne pristojnosti, pač pa so v teh primerih stvarno pristojna sodišča.

V skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 in naslednji) ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko na podlagi takšne zahteve odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote. V primeru, da je posamezniku z objavo osebnih podatkov povzročena nepremoženjska škoda, lahko le-ta od povzročitelja skladno z določbo 179. člena OZ zahteva tudi denarno odškodnino. Nadalje daje tudi ZMed v 26. členu vsakomur pravico, od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.

Lep pozdrav,

Pripravil:

Žiga Veber

državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov

Mojca Prelesnik

informacijska pooblaščenka