prosilec - Zdravstveni dom Novo mesto

Številka: 090-77/2026/4

Datum: 3. 4. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 130. člena, drugega odstavka 248. člena in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbah … (v nadaljevanju prosilec) z dne 23. 2. 2026, zoper odločbi Zdravstvenega doma Novo mesto, Kandijska cesta 4, 8000 Novo mesto  (v nadaljevanju organ) št. ZDIJZ-26/02 z dne 30. 1. 2026 in št. ZDIJZ-26/03 z dne 30. 1. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednji

S K L E P

1. Pritožbena postopka prosilca zoper odločbi Zdravstvenega doma Novo mesto, št. ZDIJZ-26/02 z dne 30. 1. 2026 in št. ZDIJZ-26/03 z dne 30. 1. 2026, se združita v en postopek, ki se pri IP vodi pod opr. št. 090-77/2026.

2. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

i n

O D L O Č B O

1.    Pritožba prosilca z dne 23. 2. 2026 zoper odločbo Zdravstvenega doma Novo mesto, št. ZDIJZ-26/02 z dne 30. 1. 2026 se zavrne.

2.    Pritožbi prosilca z dne 23. 2. 2026 zoper odločbo Zdravstvenega doma Novo mesto, št. ZDIJZ-26/03 z dne 30. 1. 2026 se ugodi. Odločba Zdravstvenega Novo mesto št. ZDIJZ-26/03 z dne 30. 1. 2026 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

3.    V tem postopku posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

(1) Prosilec je na organ podal zahtevo z dne 31. 12. 2025 in zahtevo z dne 4. 1. 2026. V zahtevi z dne 31. 12. 2025 je zaprosil za:

1. uradni, popolni in podpisani izvod “Revizije Izjave o varnosti z oceno tveganja (revizija št. 3, datum 15. 5. 

    2025) v enem PDF, takšen kot velja pri delodajalcu,

2. vse priloge/dokaze, na katere se revizija sklicuje in niso bile priložene v dodatni e-pošti z dne 4. 9. 2024 (Toyota,

    Premier Adria, fotografije ipd.) oziroma anonimizirano verzijo, če je to potrebno zaradi varstva osebnih podatkov

    tretjih oseb GDPR,

3. seznam prilog (naziv, datum, avtor, število strani posameznega dokumenta...),

4. kratko pojasnilo, zakaj mu je bil s strani organa posredovan okleščen (brez podpisov in slik) in nepopoln

    komplet in katera verzija je uradno veljavna,

5. oceno tveganja oziroma strokovno/ergonomsko presojo za delo v nujnem reševalnem vozilu (NRV) v delovnem

    delu vozila za njegovo osebno okoliščino telesno višino z vidika varnosti sedenja in višine naslonjala za glavo.

Če takšna presoja/ocena ne obstaja, je prosilec prosil za izrecno pisno potrditev in navedbo, na kateri podlagi je bila oprema kljub temu ocenjena kot ustrezna. Zahteval je tudi pisno potrditev, ali organ šteje konfiguracijo sedeža/naslonjala za glavo v NRV za ustrezno, če zgornji rob naslonjala pri določenih uporabnikih (glede na telesno višino) ne dosega temena glave, ampak npr. konec vratu in s tem ni mogoče slediti lastnim varnostnim navodilom iz dokumentacije in kontakt pooblaščene osebe za varstvo podatkov pri organu.

(2) Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. ZDIJZ-26/02 z dne 30. 1. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba št. 1), s katero je zahtevo prosilca, navedeno v 1. odstavku te odločbe, zavrnil v celoti. Organ je pojasnil, da je prosilec določene dokumente že prejel, z določenimi dokumenti pa ne razpolaga.

(3) V pritožbi z dne 23. 2. 2026  zoper  izpodbijano odločbo št. 1, vezano na zahtevo iz 1. odstavka te odločbe, je prosilec navedel, da pritožbo vlaga v delu, ki se nanaša na dokumentacijo glede nujnih reševalnih vozil (varnost in ergonomija opreme, zlasti naslonjala za glavo ter homologacijska dokumentacija in ocene tveganja). Za druge dele zahtevka je prosilec pojasnil, da pritožbe ne vlaga. Pritožbo vlaga iz razloga, ker je organ nepravilno v celoti zavrnil njegovo zahtevo. Organ bi moral odločiti po posameznih točkah zahteve in omogočiti delni dostop. Organ je zahtevo obravnaval kot zahtevo po novih pojasnilih oziroma novih dokumentih. V delu, kjer gre za standardizirane dokumente (npr. homologacijska dokumentacija vozil, obstoječe ocene tveganja, interna navodila, zapisniki, korespondenca o varnostnih omejitvah ipd.), ne gre za ustvarjanje novega dokumenta, temveč za posredovanje dokumentov, s katerimi organ razpolaga. Tudi, če bi organ menil, da posamezni deli vsebujejo varovane podatke, mora uporabiti institut delnega dostopa (anonimizacija) in odločiti konkretno, ne pa zavrniti zahteve v paketu. V kolikor organ zatrjuje, da ne razpolaga z individualizirano strokovno in ergonomsko presojo za posamezno osebno okoliščino (telesno višino), naj o tem izrecno odloči, kot o neobstoju dokumenta. Hkrati pa vztraja pri dostopu do dokumentacije, ki se nanaša na varno uporabo NRV in je povezana z opremo naslonjali za glavo in varnostnimi omejitvami (če je bila varnostno omejitev prepoznana, sporočena ali obravnavana, mora obstajati vsaj sled v dokumentaciji: ocena tveganja, navodilo, zapisnik, e-pošta, obvestilo, prijava odklona ipd.). Prosilec predlaga, da IP odredi delni dostop z anonimizacijo (najmanj jedrni paket dokumentov), in sicer najmanj:

a) homologacijske dokumentacije (homologacijski karton/homologacijski list oziroma CoC/certifikat o homologaciji, če organ z njim razpolaga) za NRV vozila: NM LL-018, NM JD-276 in NM DC-540 ter do dokumentacije o morebitnih spremembah, novih vpisih homologacije po predelavi oziroma nadgradnji, ki vplivajo na sedeže, naslonjala za glavo, mase, omejitve ali varnostno opremo,

b) ocen tveganja in/ali revizij ocen tveganja ter internih navodil glede postopkov, ki se nanašajo na varno delo v NRV (vključno z vidikom uporabe sedežev in naslonjal za glavo) za navedena NVR vozila oziroma za delovno mesto, kjer se ta vozila uporabljajo,

c) morebitnih zapisnikov, obvestil, korespondence ali drugih listin, iz katerih izhaja, da je organ prejel opozorila o neustreznosti naslonjal za glavo ali da je to tveganje obravnaval ali ni (v okviru varnosti pri delu, kakovosti, odklonov ipd.). Če organ z navedenimi dokumenti ne razpolaga, naj to izrecno navede za vsak dokument in vrsto dokumenta posebej ter pojasni, pri kom se dokumentacija nahaja (npr. zunanji izvajalec, vzdrževalec, dobavitelj, predelovalec ipd.), če je to organu znano. Prosilec v pritožbi poudarja, da se dokumentacija nanaša na varnost pri delu v sistemu nujne medicinske pomoči in je posredovanje jedrnega paketa dokumentov nujno za presojo skladnosti opreme z zahtevami varnega dela, tudi za druge uporabnike. Predlaga, da IP pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ali razveljavi ter organu naloži, da mu omogoči delni dostop do zgoraj naštetih dokumentov, z morebitno anonimizacijo osebnih podatkov. Podredno predlaga, da IP organu naloži, da za vsak dokument oziroma vrsto dokumenta konkretno odloči, ali z njim razpolaga in če ne, naj izrecno potrdi neobstoj dokumenta. Navaja, da zahteva ni šikanozna, temveč povezana z varnostjo pri delu. Dodatna dokazila bo priložil po potrebi.

(4) Prosilec je v zahtevi z dne 4. 1. 2026 v elektronski obliki zaprosil za dokumentacijo, ki se nanaša na naslednja vozila:

1. VUZ Toyota RAV4, reg. št. NM IN-740,

2. NRV, reg. št. NM LL-018,

3. NRV, reg. št. NM JD-276 in

4. za vsa nadomestna/rezervna vozila, ki jih je ZD Novo mesto dejansko uporabljal za izvajanje NMP (VUZ/NRV) v obdobju 6 mesecev pred 28. 10. 2025 in na dan 28. 10. 2025.

Zahteval je kopije naslednje dokumentacije (za vsako od navedenih vozil posebej):

1.    Dokumentacijo javnega naročila / razpisno dokumentacijo (le za vozilo VUZ Toyota RAV4, NM FN-740):

-          tehnične specifikacije in tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije (vključno z zahtevami glede kabine, delovnega mesta zdravnika/reševalca, prostora nad glavo, ergonomije, načina fiksacije vse opreme, ipd.),

-          zahteve, ki so bile poslane ponudnikom za nakup vozila,

-          vprašanja in odgovore ponudnikov v fazi razpisa, ki se nanašajo na tehnične specifikacije, ponudbo izbranega ponudnika v delu, ki se nanaša na tehnične lastnosti, skladnost in opremo, pogodbo ter morebitne anekse (v delu, ki se nanaša na predmet, tehnične zahteve, dobavo, prevzem, dokazila o skladnosti).

2.    Dokumentacijo predelave, skladnosti in homologacije (za vsa vozila):

-          tehnično poročilo o predelavi/nadgradnji,

-          homologacijska dokumentacija (vključno z dokumenti o drugi stopnji homologacije, če je
relevantno),

-          vsa dokumentacija o naknadno dodani/odstranjeni/zamenjani opremi ali spremembah pritrdišč po prevzemu vozila (če obstaja), vključno z morebitnimi spremembami homologacije oziroma drugimi formalnimi spremembami, če so bile izvedene,

-          načrte/risbe razporeditve opreme, predelne stene in pritrdišč (tlorisi, sheme vgradnje), ter
seznam vse opreme v vozilu.                                                  

3.    Dokazila o varnosti vgrajene opreme in pregrade (za vsa vozila):

-          certifikate/poročila o preskusih pritrdišč opreme in predelne stene (npr. crash/pull-test ali primerljivi preskusi skladno s SIST EN 1789 ali enakovredno),

-          dokazila, daje oprema in predmeti, ki so del standardne opreme vozila pri intervencijah, med vožnjo in ob trku ustrezno pritrjena oziroma shranjena.

4.    Maso in nosilnost – tehtanja in izračuni (za vsa vozila):

-          tehtalni liste oziroma zapisnike o tehtanju vozila po predelavi/nadgradnji,

-          izračun preostale koristne nosilnosti (koristna obremenitev) ter način izračuna,

-          če obstaja: tehtanje v operativnem stanju (z opremo, kot se uporablja pri intervencijah) in/ali seznam stalno vgrajene opreme z navedbo mas.

5.    Prevzem in tehnična kontrola (za vsa vozila)
      -      prevzemni zapisnik(e) naročnika in morebitne komisije,
      -      dokument, iz katerega je razvidno, kdo je v imenu naročnika preveril in potrdil ustreznost dobavljenega   

             vozila ter predelave/opreme.

6.    Navodila, usposabljanje in organizacijski ukrepi (za vsa vozila):

-       vsa pisna navodila oziroma delovna navodila za varno nastavitev sedeža in delovnega mesta v konkretnih  predelanih vozilih (če obstajajo),

-       vsi interni akti, pravilniki, navodila ali SOP, ki urejajo:

             (i) uporabo vozil (VUZ/NRV),

             (ii) razporeditev in prenos/prerazporeditev medicinske opreme med vozili,

             (iii) postopke v nujnih primerih, vključno s postopkom menjave vozila ali premeščanja opreme ter

              morebitnimi časovnimi omejitvami,

-       dokazila o seznanitvi zaposlenih s temi dokumenti, zadostuje seznam usposabljanj in dokazilo o izvedbi  (datumi/teme/št. udeležencev), brez imen.

7.    Oceno tveganja in priloge (za vsa vozila):

       -    celotno oceno tveganja in vse revizije/dopolnitve, ki se nanašajo na navedena vozila, vključno s

             podpisnimi  stranmi, datumom veljavnosti in seznamom prilog,

-       vse priloge, na katere se ocena tveganja sklicuje (fotodokumentacija, mnenja, priporočila), prejeta vsa strokovna mnenja proizvajalca/predelovalca in izvajalca medicine dela v delu, ki se nanašajo na varnost/ergonomijo delovnega mesta v navedenih vozilih, ter morebitna pisna opozorila ali poročila o ugotovljenih neskladnostih, tudi, če menite, da niso relevantna ali so bila kasneje spremenjena,

-       dodatno je prosilec izpostavil vprašanje varnosti vzglavnikov/naslonjal za glavo. V priloženem izseku gradiva (‘Naslonjala za glavo - element pasivne varnosti’) je navedeno, da največjo zaščito daje naslonjalo, pri katerem je zgornji rob poravnan s temenom glave, ter da naj bo razdalja med glavo in naslonjalom čim manjša (priloga). Prosilec zaproša, da se v sklopu točke G (ocena tveganja in priloge) posreduje tudi vse meritve, presoje in fotodokumentacijo, ki se nanašajo na skladnost vzglavnikov v NRV/VUZ vozilih s temi načeli, ter morebitne ukrepe, če skladnost ni zagotovljena.

8.    Nadzori in ukrepi po prevzemu (za vsa vozila):

       -     zapisniki inšpekcijskih nadzorov (če so bili opravljeni) v delu, ki se nanaša na navedena vozila,

       -     dokumentacijo o izvedenih korekcijah/odstranitvah/premestitvah opreme po dobavi (kdaj, kaj, zakaj s

             kakšnim učinkom).

9.    Evidenco uporabe vozil (dnevniki voženj) za VUZ NMIN740

       -    kopijo potnega naloga ali dnevnika vožnje za vozilo Toyota RAV4 (NM IN-740) za dan 28. 10. 2025 in za

            obdobje 6 mesecev pred tem, iz katerega je razvidno kdo je vozilo upravIjal/uporabljal in zaproša za

            anonimizacijo osebnih podatkov tretjih oseb (zadostujejo šifre/inicialke).

10.  Tehnični podatki in omejitve sedeža/delovnega mesta:

       -    tehnični podatki sedeža in nastavitev (vzdolžni pomik, višinski razpon, razpon naklona naslonjala (hrbtnega

           dela), nastavitve vzglavnika (naslonjala za glavo), nastavitev višine varnostnega pasu (če obstaja),

       -   dokumentacija o morebitnih omejitvah nastavitev zaradi predelave (npr. omejen hod naslonjala/pomika), z

           datumom uvedbe omejitve in razlogom, 

       -   opis priporočene nastavitve (če obstaja) za delovno mesto zdravnika/reševalca v operativni uporabi.

11.   Korespondenco samo za vozilo VUZ (Toyota/predelovalec/MDPŠ/GRC ipd.):

-  seznam vse korespondence (metapodatki + seznam priponk), nato pa za kopije tistih sporočil/priponk,

   ki se nanašajo na ergonomijo/sedež/naslonjalo, oceno tveganja, predelavo, tehtanje/nosilnost in ukrepe,

       -  e-pošta se posreduje vsaj z osnovnimi metapodatki (datum/ura, pošiljatelj, prejemnik, zadeva) ter z  vsemi

          priponkami, ki so del uradne dokumentacije.

(5) Z odločbo št. ZDIJZ-26/03 z dne 30. 1. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba št. 2) je zahtevo, navedeno v 4. odstavku te odločbe, organ zavrnil z obrazložitvijo, da je prosilec zlorabil pravico do dostopa informacij javnega značaja.

(6) V pritožbi zoper izpodbijano odločbo št. 2, vezano na zahtevo iz 4. odstavka te odločbe, prosilec navaja, da je z zahtevo z dne 4. 1. 2026 dopolnil zahtevo z dne 31. 12. 2025, ker je dobil dodatne informacije glede konkretnega vozila, ki niso bile skladne z že poslanimi dokumenti s strani organa prve stopnje. Dodatno je zahteval bolj specificirano dokumentacijo, ki se nanaša na vozilo urgentnega zdravnika (VUZ) Toyota RAV4 (NM IN-740), v katerem se je poškodoval. Izpostavlja, da se del zahteve nanaša najmanj na standardizirano homologacijsko dokumentacijo za konkretno vozilo urgentnega voznika Toyota RAV 4 (NM IN 740): homologacijski karton/list oziroma potrdilo o skladnosti – CoC ali certifikat o homologaciji, če organ z njim razpolaga ter na dokumente o vseh spremembah/vpisih homologacije po predelavi in nadgradnji v vozilu urgentnega zdravnika (vključno z morebitno 2. stopnjo homologacije, npr. po prestavitvi položaja in načina fiksaciji zaščitne mreže po prvi homologaciji vgrajene opreme, oziroma spremembami, ki vplivajo na sedeže, mase, omejitve in varnostno opremo). Pojasnjuje, da je zavrnitveni razlog zloraba pravice oziroma šikanoznost, neutemeljen in nesorazmeren. Organ je zahtevo zavrnil v celoti namesto, da bi uporabil milejše ukrepe (delni dostop, anonimizacijo, fazno posredovanje). Navaja, da gre za dokumentacijo, ki je neposredno povezana z varnostjo pri delu in z nastankom škode, zato zahteva ni šikanozna, temveč utemeljena in legitimna. V konkretnem vozilu se je poškodoval in bil 89 dni v bolniškem staležu in posledično prisiljen podati izredno odpoved delovnega razmerja. Dokumentacija je tudi pomembna za zagotavljanje varnosti ostalih uporabnikov enakih vozil, s podobno osebno okoliščino, telesno višino, v sistemu nujne medicinske pomoči. Prosilec nadalje navaja, da je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj dokumentacija obstaja v širšem obsegu. Iz dopisa pooblaščenca Gasilsko-reševalnega centra Novo mesto (v nadaljevanju GRC Novo mesto) z dne 24. 12. 2025 izhaja, da so bile kot priloga posredovane: Revizija Izjave o varnosti z oceno tveganja z dne 15. 5. 2025, dopis Premier Adria d.o.o. z dne 6. 5. 2025, dopis Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025 ter kopije fotografij (fotografiranje položaja sedenja). To potrjuje, da zahtevana dokumentacija obstaja v obsegu, ki presega okleščene izvode brez podpisne listine in brez prilog in fotografij. Poleg tega gre za dokumentacijo, ki je po naravi stvari del spisa organa (izhodna pošta in prejete/priložene listine). Organ je v komunikaciji glede primernosti vozila obravnaval mnenje Toyota Adria d.o.o. ter pripravil lasten odgovor oziroma pojasnilo z navedeno prilogo (ocena primernosti). Navedeni dokumenti in priloge morajo obstajati v dokumentaciji organa in so zato predmet zahteve, najmanj v obsegu, ki se ga lahko omogoči z delnim dostopom. Organu očita, da bi moral omogočiti delni dostop in omogočiti vpogled v tiste dele dokumentacije, ki so prosto dostopni, preostanek pa anonimizirati (načelo sorazmernosti). Glede homologacijske dokumentacije navaja, da je najmanj delni dostop nujen in sorazmeren. Ta dokumentacija predstavlja standardizirano dokumentacijo relevantno za identifikacijo vozila ter presojo skladnosti in varnostih omejitev. Tudi, če dokumenti vsebujejo varovane podatke, je potrebno omogočiti vsaj delni dostop. Če organ z navedeno homologacijsko dokumentacijo ne razpolaga, naj to izrecno navede in pojasni, pri komu se dokumentacija nahaja, oziroma pri katerem imetniku evidence oziroma v katerem delu postopka predelave homologacije je bila pridobljena. Prosilec predlaga, da IP pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, oziroma razveljavi in organu naloži, da mu omogoči dostop  do zahtevanih informacij, pri čemer posebej predlaga, da organ posreduje najmanj: homologacijski karton oziroma aktualni homologacijski list (oz. CoC/certifikat o homologaciji), če organ z njim razpolaga, za vozilo Toyota RAV 4 (NM IN 740), dokumente o vseh spremembah in vpisih homologacije po predelavi in nadgradnji v vozilu urgentnega zdravnika (vključno z morebitno 2. stopnjo homologacije) in dopis Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025, z morebitnimi prilogami npr. fotografijami ter druge listine, navedene kot priloge v dopisih GRC Novo mesto. Hkrati predlaga, da IP preveri tudi vidike varstva osebnih podatkov v zvezi s pripravo dopisa Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025.  Prosilec še navaja, da bo dodatno dokumentacijo (korespondenca, fotografije, druga listinska dokumentacija, bolniški listi, izvidi travmatologa in nevrologa) po potrebi še dodatno priložil.

(7) Organ je obe pritožbi prosilca odstopil IP v reševanje z dopisom z dne 25. 2. 2026. IP je pri obravnavi pritožbe ugotovil, da ne razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami, zato je organ pozval k posredovanju dodatne dokumentacije. Odgovor organa je IP prejel dne 5. 3. 2026.

K sklepu:

(8) IP je ob prejemu pritožb preizkusil, ali so podani pogoji za združitev zadev v en postopek glede na določbe ZUP. Slednji namreč v drugem odstavku 130. člena (v povezavi s prvim odstavkom istega člena) določa, da če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, ko ena ali več strank uveljavlja v postopku več različnih zahtevkov.

(9) Ker so izpolnjeni pogoji, ki jih narekuje 130. člen ZUP, je IP obe pritožbi prosilca s sklepom združil v en postopek, ki ga je vodil pod opr. št. 090-77/2026. O pritožbah prosilca zoper izpodbijani odločbi bo tako IP odločil z eno odločbo. Takšno ravnanje narekuje tudi načelo ekonomičnosti postopka, ki ga določa 14. člen ZUP.

K odločbi:

(10) IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

K točki 1 izreka te odločbe:

Pritožba zoper izpodbijano odločbo št. 1 ni utemeljena.

(11) V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ utemeljeno zavrnil zahtevo prosilca.

(12) Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

(13) Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«.

(14) IP dodatno pojasnjuje, da odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci prosilcem, na podlagi ZDIJZ, niso dolžni odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnil oziroma razlag v zvezi z delovnim področjem organa, so pa v primeru, če ti podatki izhajajo iz že obstoječega dokumenta (v fizični ali elektronski obliki), prosilcu praviloma  dolžni posredovati predmetni dokument. Organi so prosilcem dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj informacijo v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci že razpolagajo. Ne prosilci ne IP pa nimajo po tem zakonu nikakršnega vzvoda, s katerim bi prisilili organ, da posebej, na zahtevo prosilca, ustvari določen dokument ali pridobi dokument, s katerim ne razpolaga.

(15) IP nadalje pojasnjuje, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

(16) IP ugotavlja, da je iz pritožbe razvidno, da prosilec pritožbo zoper izpodbijano odločbo št. 1 vlaga glede dokumentacije, ki se nanaša na nujna reševalna vozila, in sicer glede:

- homologacijske dokumentacije (homologacijski karton/homologacijski list oziroma CoC/certifikat o homologaciji, če organ z njim razpolaga) za NRV vozila: NM LL-018, NM JD-276 in NM DC-540 ter do dokumentacije o morebitnih spremembah, novih vpisih homologacije po predelavi oziroma nadgradnji, ki vplivajo na sedeže, naslonjala za glavo, mase, omejitve ali varnostno opremo)

- ocen tveganja in/ali revizij ocen tveganja ter internih navodil glede postopkov, ki se nanašajo na varno delo v NRV (vključno z vidikom uporabe sedežev in naslonjal za glavo) za navedena NVR vozila oziroma za delovno mesto, kjer se ta vozila uporabljajo in

- morebitnih zapisnikov, obvestil, korespondence ali drugih listin, iz katerih izhaja, da je organ prejel opozorila o neustreznosti naslonjal za glavo ali da je to tveganje obravnaval ali ni (v okviru varnosti pri delu, kakovosti, odklonov ipd.).

(17) IP je pritožbo preizkusil v mejah pritožbenih navedb in ugotavlja, da homologacijska dokumentacija za nujna reševalna vozila z registrsko oznako št. NM LL-018, NM JD-276 in NM DC-540 ni bila predmet zahteve z dne 31. 12. 2025. Po pregledu pritožbe je IP ugotovil, da je prosilec v pritožbi svojo zahtevo razširil, ker s pritožbo zahteva tudi dostop do dokumentov, ki niso bili predmet zahteve prosilca z dne 31. 12. 2025 in posledično tudi ne predmet izpodbijane odločbe. Na tem mestu IP opozarja, da prosilec v pritožbi zahteve ne more razširiti ali vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oz. spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Povedano drugače, prosilec se v pritožbi ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval oz. organ teh dokumentov ni mogel identificirati kot predmet njegove zahteve, saj zahteva ni bila dovolj določna. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Zgoraj navedena vsebina pritožbe, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, zato ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa, zato se IP do tega dela pritožbenih navedb ni opredeljeval. Prosilec lahko s pritožbo zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oz. vsebinsko spremeniti. Je pa organ dolžan razširjeno zahtevo prosilca iz pritožbe obravnavati kot novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Pri tem pa IP ugotavlja, da je homologacijska dokumentacija, ki se nanaša na predmetna nujna reševalna vozila z registrsko oznako št. NM LL-018 in NM JD-276, predmet kasnejše zahteve z dne 4. 1. 2026 in izpodbijane odločbe št. 2, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

(18) Nadalje IP ugotavlja, da  je organ zahtevo v delu, ki se nanaša na Izjavo o varnosti z oceno tveganja - revizija, št. OT-TP-20/19 z dne 15. 5. 2025, z vsemi prilogami (dopis predelovalca vozila Premier Adria d.o.o. z dne 6. 5. 2025, dopis dobavitelja vozila Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025 in kopije fotografij), zavrnil, ker je prosilec predmetni dokument z vsemi zahtevanimi prilogami že prejel. Organ je v izpodbijani odločbi št. 1 pojasnil, da je prosilcu že na podlagi zahteve z dne 2. 9. 2025 po e-pošti posredoval: Izjavo o varnosti z oceno tveganja št. OT-TP-20/19 z dne 13. 9. 2022 (posamezna poglavja), Strokovno oceno izvajalca medicine dela z dne 27. 1. 2022, Presejalni test z dne 10. 12. 2024, Izjavo o varnosti z oceno tveganja – revizija, št. OT-TP-20/19 z dne 15. 5. 2025 (brez prilog) in Oceno tveganja za ročno premeščanje bremen, št. OT-ZDNM-15/25 z dne 9. 6. 2025. Prosilec je dne 5. 9. 2025 zahteval dodatno dokumentacijo in organ mu je dne 9. 9. 2025 po e-pošti dodatno posredoval mnenje medicine dela z dne 14. 5. 2025, dopis dobavitelja vozila Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025 in priporočila glede pravilnega sedenja povzeta iz priročnika Dober voznik bom, letnik 2021. Dne 31. 12. 2026 pa je prejel zahtevo prosilca, v kateri prosilec priznava, da je s strani  GRC Novo mesto, ki je zunanji izvajalec storitev organa in izdelovalec Izjave o varnosti z oceno tveganja- revizija z dne 15. 5. 2025, dne 24. 12. 2025 že prejel:

- revizijo Izjave o varnosti z oceno tveganja z dne 15. 5. 2025,

- dopis Premier Adria d.o.o. z dne 6. 5. 2025,

- dopis Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025 in kopije fotografij.

Organ je na podlagi navedenega ugotovil, da v obliki dokumenta razpolaga z Izjavo o varnosti z oceno tveganja - revizija, št. OT-TP-20/19 z dne 15. 5. 2025 z naslednjimi prilogami: dopis dobavitelja vozila (Toyota) z dne 31. 3. 2025; dopis predelovalca vozila (Premier Adria) z dne 6. 5. 2025 in mnenje medicine dela z dne 14. 5. 2025 ter priporočila za sedenje v vozilu, povzeta po priročniku. Organ je pojasnil, da je prosilec dne 2. 9. 2025 in 9. 9. 2025 že prejel Izjavo o varnosti z oceno tveganja - revizija, št. OT-TP-20/19 z dne 15. 5. 2025, s prilogami v obsegu, kot je sam zahteval in nato dne 24. 12. 2025, s strani GRC Novo mesto, še dopis Premier Adria d.o.o. z dne 6. 5. 2025, kar tudi sam zatrjuje v zahtevi z dne 31. 12. 2024. Ker je prosilec celoten dokument z vsemi zahtevanimi prilogami že prejel in ker ostaja ta dokument z vsemi prilogami pri organu od 15. 5. 2025 dalje v uradni nespremenjeni obliki, je organ sprejel odločitev, da zahtevo prosilca za ponovno posredovanje dokumenta - Izjave o varnosti z oceno tveganja - revizija, št. OT-TP-20/19 z dne 15. 5. 2025 z vsemi prilogami, zavrne. Pri tem je organ pojasnil, da z morebitnimi drugimi prilogami in npr. fotografijami, zapisniki, poročili, ki bi ustrezale informaciji javnega značaja (pri tem pa prosilec niti ne konkretiziral za katere zapisnike, korespondenc in katere fotografije ima v mislih), ne razpolaga. Upoštevajoč zgoraj navedene ugotovitve ter stališča upravno sodne prakse, IP zaključuje, da prosilec glede dokumentov (Izjava o varnosti z oceno tveganja - revizija, št. OT-TP-20/19 z dne 15. 5. 2025 s prilogami), ki so mu bili že posredovani, nima več pravovarstvenega interesa, da dokumente ponovno pridobi. Prosilec namreč s temi dokumenti že razpolaga. Poleg tega, da mu je organ dokumente elektronsko posredoval dne 2. 9. 2025 in 9. 9. 2026, je organ še pojasnil, da z drugimi prilogami, kot so fotografije, zapisniki, poročila, ki bi ustrezale informaciji javnega značaja, ne razpolaga. Iz zahteve prosilca je še dodatno razvidno, da je prosilec v zahtevi navedel, da je izjavo o varnosti z oceno tveganja, skupaj s prilogami:  dopis dobavitelja vozila (Toyota) z dne 31. 3. 2025;  dopis predelovalca vozila (Premier Adria) z dne 6. 5. 2025 in fotografije, že prejel dne 24. 12. 2025 s strani GRC Novo mesto. IP pojasnjuje, da pri tem ni pomembno, na kakšni pravni podlagi je prosilec naveden dokument prejel. Namen postopka po ZDIJZ je namreč dostop oziroma seznanitev prosilca z dokumenti, ki jih zahteva. Ta namen je bil dosežen s tem, ko je prosilec zahtevane dokumente prejel, pa čeprav na drugi pravni podlagi in morebiti celo v večjem obsegu, do katerega bi bil verjetno upravičen ob upoštevanju izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ. Organ je sicer v tem delu zahtevo prosilca zavrnil z odločbo, čeprav so podani pogoji za zavrženje zahteve s sklepom, v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Namreč v primerih, ko je organ prosilcu že omogočil dostop do posameznega dokumenta, je treba zahtevo s sklepom zavreči, upoštevaje 129. člen ZUP. Vendar pa omenjena pomanjkljivost postopka za odločitev o pravici prosilca do dostopa do dokumentov na podlagi ZDIJZ ni bila bistvena, zato ni razloga, da bi moral IP iz tega razloga odločbo v tem delu odpraviti. Prosilec si namreč tudi z odpravo izpodbijane odločbe v tem delu svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati, saj je izkazano, da z zahtevanimi dokumenti že razpolaga. Glede na pojasnilo organa, da z morebitnimi drugimi prilogami, kot so zapisniki, obvestila, korespondence ali drugimi listinami, ki bi ustrezali zahtevani informaciji javnega značaja, pa IP ne dvomi v navedbe organa, da s takšnimi dokumenti ne razpolaga. Med drugim IP ugotavlja, da je organ glede na prosilčeve predhodno vložene zahteve po ZDIJZ, pripravljen sodelovati s prosilcem, saj je (predhodnim) zahtevam prosilca ugodil in mu posredoval zahtevane dokumente, zato ne vidi razloga, zakaj bi prikrival obstoj drugih zahtevanih dokumentov.

(19) Organ je v izpodbijani odločbi št. 1 nadalje pojasnil, da z oceno tveganja oziroma strokovno/ergonomsko presojo za delo v nujnem reševalnem vozilu v delovnem delu vozila vezano na njegovo osebno okoliščino telesno višino, z vidika varnosti sedenja in višine naslonjala za glavo, ne razpolaga. Organ je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je po zakonu predpisana izdelava ocene tveganja na posamezno delovno mesto (npr. zdravnik specialist v NMP enoti), ki ga lahko zaseda pri delodajalcu več zaposlenih. Ni pa po zakonu predpisane izdelave ocene tveganja za vsakega posameznega zaposlenega na posamično delovno mesto pri delodajalcu ter za vsako morebitno osebno okoliščino vsakega zaposlenega posameznika na posameznem delovnem mestu. IP pojasnjuje, da so izjave o varnosti z oceno tveganja, dokumenti, ki nastanejo kot obveznost delodajalca po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju ZVZD-1). Dolžnost vsakega delodajalca je, da izdela in sprejme izjavo o varnosti, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter jo dopolnjuje ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja. Ta dolžnost izhaja iz 17. člena ZVZD-1. V izjavi o varnosti z oceno tveganja delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu, ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela. Delodajalec mora izjavo o varnosti z oceno tveganja objaviti na običajen način in jo v delu, ki se na njih nanaša, posredovati delavcem vsakokrat, ko se spremeni in dopolni, prav tako pa tudi novozaposlenim in vsem drugim navzočim na delovnem mestu ob začetku dela. Delodajalec mora delavcu na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v veljavno izjavo o varnosti z oceno tveganja (18. člen ZVZD-1). IP se glede na navedeno pravno podlago strinja s stališčem organa, da ne obstaja zakonska obveznost, po kateri bi organ moral izjavo o varnosti z oceno tveganja za delo v nujnem reševalnem vozilu glede na specifično osebno okoliščino (telesno višino) za vsakega zaposlenega na posameznem delovnem mestu sprejeti in z njo razpolagati. IP torej ugotavlja, da nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokument ne obstaja in organ z njim ne razpolaga, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP). Zato IP skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga v materialni obliki. Prosilec ima namreč po  ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci dejansko razpolagajo. IP v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki so predmet zahteve prosilca. Pritožbeni postopek tudi ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. IP glede na vse navedeno ugotavlja, da organ ne razpolaga z oceno tveganja oziroma strokovno/ergonomsko presojo za delo v nujnem reševalnem vozilu v delovnem delu vozila glede na prosilčevo osebno okoliščino telesno višino in tako ni izpolnjen pogoj materializirane oblike za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ.

(20) Glede pritožbenih navedb prosilca, v katerih navaja, da naj organ, če s konkretnimi dokumenti ne razpolaga, pojasni, pri kom se dokumentacija nahaja (npr. zunanji izvajalec, vzdrževalec, dobavitelj, predelovalec ipd., če je to organu znano), IP pojasnjuje, da je prosilec tisti, ki mora zahtevek za dostop do informacije javnega značaja nasloviti na organ, ki z zahtevano informacijo razpolaga in ni dolžnost organa, da prosilcu pojasnjuje, kateri organ morebiti razpolaga z zahtevanim dokumentom. Prosilec je tisti, ki mora informacije poiskati in zahtevo nasloviti pri tistem (tistih) organu (organih), ki s tako informacijo dejansko razpolaga (razpolagajo). Takšno stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča III U  opr. št. 109/2022-21 z dne  9. 11. 2022 (20. točka). Glede na navedbe prosilca v zahtevi, pa je razvidno, da se je prosilec že obrnil z zahtevo po dokumentih na zunanjega izvajalca organa, in sicer na  GRC Novo mesto, ki mu je določene zahtevane dokumente že posredoval (pojasnjeno v 18. odstavku te odločbe).  

(21) Pritožba prosilca je glede na pojasnjeno neutemeljena, zato jo je treba, na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP, zavrniti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Drugi odstavek 248. člena ZUP določa, da organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene.

K točki 2 izreka te odločbe:

Pritožba zoper izpodbijano odločbo št. 2 je utemeljena.

(22) V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ upravičeno zavrnil zahtevo prosilca na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

(23) Peti odstavek 5. člena ZDIJZ določa, da organ lahko prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

(24) Ker se je IP do teoretičnega vidika zlorabe pravice v svojih odločbah že večkrat opredelil, pravne teorije o pojmu zlorabe pravice na tem mestu ne navaja ponovno. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-2/2023/2, 090-127/2023/2, št. 090-242/2023/2, št. 090-25/2024/2, št. 090-411/2025 z dne 25. 11. 2025, …, zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja.

(25) IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Presoja obstoja zlorabe pravice dostopa je torej institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice dostopa mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

(26) Organ je v izpodbijani odločbi št. 2 pojasnil, da je bil prosilec zaposlen pri organu, delovno razmerje pa mu je prenehalo dne 28. 11. 2025. Prosilec je od julija 2025 do izdaje izpodbijane odločbe podal 27 zahtev oziroma pozivov, ki izvirajo iz nekdanjega delovnega razmerja pri organu. Zahteve se nanašajo na zatrjevanje prosilca glede nevarnega delovnega okolja, prijavo poškodbe pri delu povezano z vozilom RAV4, podajo izredne odpovedi delovnega razmerja s strani prosilca, podajanje odškodninskih zahtevkov na različne institucije in z vlaganjem ponavljajočih se in zaporednih, po večini podobnih zahtevkov, ki jih skozi daljše časovno obdobje spreminja in dopolnjuje. Organ je še pojasnil, da zahteva prosilca obsega 11 vsebinskih sklopov s skupno 32 posamičnimi zahtevami, pri čemer prosilec v 7. sklopih zahteva obsežno dokumentacijo za vsa službena vozila organa. Takšna zahteva terja pregled velike količine dokumentacije, vključevanje več organizacijskih enot (nabavne službe, NMP oddelka, prodajalca posameznega vozila, predelovalca posameznega vozila, zunanjega strokovnjaka za varstvo pri delu, arhiva, tehnične službe, itd.) ter znatno porabo kadrovskih in časovnih virov, kar zahtevo postavlja v izjemno obsežen in administrativno prezahteven okvir. Izpolnitev zahteve bi organ prekomerno obremenilo in s tem oviralo učinkovito opravljanje drugih zakonskih nalog. Enako bi bilo tudi, če bi organ izkoristil pravico do podaljšanja roka za izdajo odločbe. Organ je navedel, da je prosilec v relativno kratkem časovnem obdobju približno pol leta, vložil izjemno veliko število zahtev oziroma pozivov, ki so medsebojno povezani in izvirajo iz istega razmerja, tj. delovnega razmerja pri organu. Prosilec z novo, obsežno zahtevo stopnjuje pritisk na organ, kar presega razumno in legitimno uveljavljanje pravice do dostopa do informacij javnega značaj. Dejstvo je, da ima organ v obravnavi še druge zahtevke oziroma pozive, ki so podani s strani prosilca, kar kumulativno in nenehno obremenjuje organ. Organ je še pojasnil, da je v zadnjih pol leta obravnava zahtev in prijav prosilca terjala znaten delež delovnega časa pri organu. Izpolnitev predmetne zahteve bi terjala nadaljnje delo v trajanju najmanj enega meseca, ne le na področju dostopa informacij javnega značaja, temveč tudi drugih zaposlenih za posamezna strokovna področja pri organu. Prosilec s takšnimi ravnanji organu povzroča nesorazmerno obremenitev ter s tem zavestno in prekomerno vpliva na izvajanje rednih delovnih nalog organa. Šikanoznost in zloraba pravice se kaže v ravnanju prosilca in v njegovem sistematičnem vlaganju velikega števila zahtev in njegovi vsebinski povezanosti s preteklim delovnim razmerjem. Takšno izvrševanje pravice pa je v nasprotju z njenim namenom, saj ne prispeva k transparentnosti in učinkovitemu delovanju javnega sektorja, temveč organ neupravičeno in prekomerno obremenjuje. Organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U št. 1954/2020-38 z dne 6. 4. 2023 in III U št. 240/2012-15 z dne 7. 11. 2013.

(27) ZDIJZ kot materialni zakon, ki je podlaga za pravico dostopa do informacij javnega značaja, sam ne določa konkretnih kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec. IP tako pri presoji zlorabe pravice dostopa upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi:

-       ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[1];

-       pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[2];

-       vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[3];

-       zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[4];

-       vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[5];

-       z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[6];

-       zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[7];

-       za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti npr. ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami, očitno nedovoljene in neutemeljene vloge brez možnosti za uspeh, navidezno uveljavljanje pravice preko vlaganja vlog z vsebino, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo in žalitve, zasipavanje organa z vlogami, s čimer se ovira učinkovito delo organa na vseh področjih, poseganje v dostojanstvo organa, vlaganje vlog z namenom povzročanja neprijetnosti ali drugih nevšečnosti organu, ….[8]

(28) Tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: predlog zakona)[9] izhajajo elementi, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd. Iz uvodne obrazložitve namreč izhaja, da je predlagatelj utemeljil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ s primeri iz prakse, in sicer da se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice, kot primer pa je navedel odločbo IP št. 090-117/2012/3 z dne 29. 6. 2012. V tej odločbi je IP ugotovil, da namen prosilca ni bil le dostopati do informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč nasprotno, prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom in hkrati posegel v njegovo dostojanstvo. Po navedbah predlagatelja zakona je predlagana določba utemeljena z vidika določb tretjega odstavka 15. člena Ustave, ustavnosodne presoje[10] in sodne prakse Vrhovnega sodišča.[11]

(29) IP ugotavlja, da obrazložitev organa v izpodbijani odločbi ne zadosti kriterijem, ki morajo biti podani, da lahko govorimo o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP ponovno poudarja, da mora biti zloraba pravice skrajno sredstvo za zavrnitev dostopa in kot taka tudi ustrezno utemeljena, tem standardom pa izpodbijana odločba v obravnavanem primeru ne zadošča. Pavšalno pojasnilo organa, da bi izpolnitev zahteve prosilca organ prekomerno obremenilo in s tem oviralo učinkovito opravljanje drugih zakonskih nalog, saj je prosilec v relativno kratkem časovnem obdobju približno pol leta, vložil izjemno veliko število zahtev in bi izpolnitev zahteve terjala nadaljnje delo v trajanju najmanj enega meseca, ne le na področju dostopa informacij javnega značaja, temveč tudi drugih zaposlenih za posamezna strokovna področja pri organu, in da prosilec s takšnimi ravnanji organu povzroča nesorazmerno obremenitev ter s tem zavestno in prekomerno vpliva na izvajanje rednih delovnih nalog organa, ne zadostuje, da bi lahko prosilcu očitali zlorabo pravice.

(30) IP ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni konkretno utemeljil niti izkazal, da bi prosilec z veliko količino (istovrstnih) vlog in z načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipaval z delom, kar bi predstavljalo oviro za učinkovito delo organa, in to ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na njegovih drugih strokovnih področjih dela. IP na podlagi preučitve zadeve ugotavlja, da:

- organ ni jasno in konkretno navedel, koliko vlog je prosilec vložil v zadnjih pol leta, saj je le pavšalno navedel, da je prosilec vložil izjemno veliko število vlog (številčno ni specificiral in izkazal). Sicer je navedel, da je organ prejel 27 zahtev oziroma pozivov prosilca, vendar ni pojasnil in izkazal, ali so bile zahteve vložene po ZDIJZ in ali gre za ene in iste zahteve z identično ali podobno vsebino, saj je organ le pavšalno navedel, da »izvirajo iz njegovega sedaj že nekdanjega delovnega razmerja pri organu«. Zahteve se nanašajo na zatrjevanje prosilca glede nevarnega delovnega okolja, prijavo poškodbe pri delu povezano z vozilom RAV4, podajo izredne odpovedi delovnega razmerja s strani prosilca, podajanje odškodninskih zahtevkov na različne institucije in vlaganje ponavljajočih se in zaporednih, po večini podobnih zahtevkov, ki jih skozi daljše časovno obdobje spreminja in dopolnjuje«. IP zgolj na podlagi teh navedb ne more presoditi, ali gre za ponavljajoče se zahteve prosilca po ZDIJZ. IP ob tem opozarja na sodbo Upravnega sodišča št. II U 339/2022-21 z dne 21. 4. 2023, v kateri je sodišče presojalo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj je prosilec na občino vložil več deset zahtev letno (70 zahtev v letu 2021, v prvi polovici leta 2022 pa 46 zahtev), in ugotovilo, da zloraba ni podana, saj organ, med drugim, ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahtev prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih.

- navedba organa, da bi izpolnitev predmetne zahteve terjala nadaljnje delo v trajanju najmanj enega meseca, ne le na področju dostopa informacij javnega značaja, temveč tudi drugih zaposlenih za posamezna strokovna področja pri organu (nabavne službe, NMP oddelka, prodajalca posameznega vozila, predelovalca posameznega vozila, zunanjega strokovnjaka za varstvo pri delu, arhiva, tehnične službe, itd.) ne zadošča, da bi prosilcu lahko očitali zlorabo pravice. IP poudarja, da mora organ, na katerem je dokazno breme, izkazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetne zahteve prosilca dejansko prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ pa teh navedb ni z ničemer izkazal oziroma konkretiziral (ni navedel npr. koliko oseb bi bilo udeleženih pri odločanju o obravnavani zahtevi prosilca in na katere konkretne delovne naloge organa ter kako bi to vplivalo, koliko ur dela in kakšno konkretno delo (npr. iskanje dokumentacije, izvedba delnega dostopa, …). Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnost«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

- organ ni niti izkoristil možnosti, da si v primeru izjemnih okoliščin rok za odločitev s sklepom podaljša še za 30  delovnih dni, kot mu to dopušča 24. člen ZDIJZ, ampak je le pavšalno navedel, da tudi, če bi si podaljšal rok za odločitev, bi ga izpolnitev zahteve prekomerno obremenila in ovirala učinkovito opravljanje drugih zakonskih nalog. IP ob tem poudarja, da je pravica dostopa do informacij javnega značaja temeljna človekova pravica, varovana z Ustavo RS, ki omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Tudi iz te določbe torej izhaja namen zakona, da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Glede na to, da je organ navedel, da bi »izpolnitev predmetne zahteve terjala nadaljnje delo v trajanju najmanj enega meseca«, IP ugotavlja, da bi o zahtevi organ očitno lahko odločil v roku 50 delovnih dni, če bi rok podaljšal s sklepom.

(31) IP nadalje ugotavlja, da zahteva prosilca ni žaljiva in ne obsega vrednostnih sodb ali ni kako drugače provokativna. Zahteva tudi ni šikanozna. Šikanozne so namreč tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati (npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.). IP sicer ugotavlja, da je zahteva nekoliko obsežna, vendar pa zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa^[12]. Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«  IP zaključuje, da je treba institut zlorabe pravice, skladno s sodno prakso razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Previdnost je pri razlagi omenjene določbe potrebna še zlasti zato, ker predstavlja pravica dobiti informacijo javnega značaja z ustavo zagotovljeno pravico vsakogar, ki ima v zakonu utemeljen pravni interes (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). IP ob navedenem poudarja še namen ustavne pravice dostop do informacij javnega značaja, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ ter določbe 5. člena ZDIJZ, iz katerih izhaja, da je do informacij javnega značaja upravičen vsakdo in mu pri tem ni treba izkazovati niti pravnega interesa niti navajati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije.

V postopku dostopa do informacij javnega značaja tudi ni pomembno, iz katerih razlogov želi prosilec dobiti informacijo, saj gre za univerzalno pravico, ki pripada vsakomur. IP poudarja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh.

(32) Sodba Upravnega sodišča I U št. 1954/2020-38 z dne 6. 4. 2023, na katero se sklicuje organ v izpodbijani odločbi,  ni relevantna v predmetni zadevi, ker ne obravnava zlorabe pravice do dostopa, temveč se sodišče v tej sodbi opredeljuje do vprašanja, ali gre za ustvarjanje novega dokumenta, če gre zgolj za priklic obstoječih podatkov iz računalniške baze. V sodbi Upravnega sodišča III U št. 240/2012-15 z dne 7. 11. 2013 pa je sodišče potrdilo zlorabo pravice do dostopa, vendar pa je ugotovilo, da je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, ker je organ v letu 2011 je skupaj prejel 202 vlogi za posredovanje informacij javnega značaja, od tega 51 vlog prosilca (kar je 25,25% prejetih vlog v letu 2011), v letu 2012 pa je organ do izdaje te odločbe skupaj prejel 86 vlog, od tega 66 vlog od prosilca (kar je 76,74% prejetih vlog v letu 2012). Poleg tega je uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja v po e-pošti prejela od prosilca 322 e-sporočil.

(33) Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da v obravnavanem primeru ni mogoče slediti argumentaciji organa, da prosilec očitno zlorablja pravico do dostopa informacij javnega značaja. Organ ni konkretno in jasno izkazal, da je prosilec v primeru vložitve zahteve, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo, prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter, da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako ugotavlja, da je organ neutemeljeno zavrnil dostop do zahtevanih informacij na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

(34) S tem, ko se je organ pri zavrnitvi zahtev skliceval na zlorabo pravice, je napačno uporabil materialno pravo, posledično pa ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev v predmetnih zadevah. S tem je pri izdaji izpodbijanih odločb tudi bistveno kršil pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), zato je IP pritožbi prosilca ugodil in na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil izpodbijano odločbo in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. S tem, ko je organ zavrnil zahtevo na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se namreč ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov, kot bi se moral.

(35) Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Napotila organu za odločanje v ponovnem postopku

(36) Ker je IP ugotovil, da so pomanjkljivosti postopka takšne narave, da jih bo najlažje in najhitreje odpravil organ (ker razpolaga z zahtevanimi informacijami in pozna vsa relevantna dejstva, pomembna za odločitev), je izpodbijano odločitev odpravil in vrnil zadevo v ponovni postopek. Ob tem je organ v ponovnem postopku dolžan upoštevati stališče IP, da v obravnavani zadevi prosilcu ni mogoče očitati zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. V ponovnem postopku je organ najprej dolžan vsebinsko presoditi zahtevo prosilca in se je dolžan opredeliti do obstoja dokumentov, ki jih prosilec zahteva. Pri tem pa mora organ glede na pritožbene navedbe prosilca, v katerih predlaga, naj organ posreduje najmanj: homologacijski karton oziroma aktualni homologacijski list (oz. CoC/certifikat o homologaciji), če organ z njim razpolaga, za vozilo Toyota RAV 4 (NM IN 740), dokumente o vseh spremembah in vpisih homologacije po predelavi in nadgradnji v vozilu urgentnega zdravnika (vključno z morebitno 2. stopnjo homologacije) in dopis Toyota Adria d.o.o. z dne 31. 3. 2025 z morebitnimi prilogami npr. fotografijami ter druge listine, navedene kot priloge v dopisih GRC NM, preveriti, v katerem delu zahteve prosilec še vztraja, in če ugotovi, da prosilec z določenimi zahtevanimi dokumenti že razpolaga, v tem delu njegovo zahtevo zavreči na podlagi 129. člena ZUP.

(37) Če bo organ ugotovil, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, mora v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, na katera dejstva in dokaze je oprl tako ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z zahtevanimi dokumenti, glede katerih bo organ v ponovnem postopku ugotovil, da predstavljajo informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, mora organ opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V tem primeru mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.

Sklepno

(38) Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je pritožba prosilca zoper izpodbijano odločbo št. 2 utemeljena, zato jo je IP, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. V ponovnem postopku mora organ slediti stališčem IP ter ustaljeni upravni in sodni praksi.

(39) Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz točke 2. točke izreka tega sklepa in 3. točke izreka te odločbe.

(40) Ta sklep in odločba sta v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper ta sklep in 2. točko odločbe ni dovoljena pritožba, niti ni dovoljen upravni spor. Upravni spor je dovoljen zoper 1. točko te odločbe. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila:

Sara Rupar, dipl. prav. (UN)

raziskovalka IP

 Informacijski pooblaščenec:

 mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

 namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[6] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[8] Navedeni kriteriji izhajajo iz sodne prakse, ki je našteta že v odločbah IP, ki so bile v pritožbenih postopkih izdane prosilcu v istovrstnih zadevah; glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2, št. 090-275/2022 idr..

[9] Besedilo predloga zakona je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[10] Npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-413/98.

[11] Npr. sodba  Vrhovnega sodišča št. II Ips 247/94.

[12] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.