prosilec - Javna agencija za knjigo

POVZETEK:

Prosilec je zahteval posredovanje dokumentov, povezanih z vlogami, prispelimi na Javni večletni razpis za izbor in sofinanciranje izvajalcev javnega kulturnega programa na področju Knjižni program za obdobje 2024-2027, in sicer: - vso korespondenco (elektronska sporočila, poslano in prejeto pošto), ki so si jo medsebojno izmenjali strokovna sodelavka komisije in člani komisije; ter strokovna sodelavka in direktorica organa. Organ je identificiral dokumente in zahtevo v postopku ponovnega odločanja zavrnil zaradi izjeme iz 11. točke in zaradi varstva osebnih podatkov. Podrejeno je navedel, da prosilec zlorablja pravico. V pritožbenem postopku je IP najprej ugotovil, da ni podana zloraba pravice. Ugotovil pa je, da je za oba sklopa dokumentov podana izjema notranjega delovanja in da so v dokumentih osebni podatki, za razkrijte katerih ni našel pravne podlage. Prav tako je ugotovil, da delni dostop ni možen. V obravnavani zadevi pa IP tudi ni ugotovil, da je podan prevladujoč interes javnosti.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-534/2025/8

Datum: 13. 5. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe …., ki ga zastopa Odvetniška družba …... (v nadaljevanju prosilec) z dne 11. 11. 2025, zoper odločbo Javne agencije za knjigo RS, Metelkova ulica 2b, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-3/2025-11 z dne 22. 10. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 11. 11. 2025, zoper odločbo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, št. 090-3/2025-11 z dne 22. 10. 2025, se zavrne.

2. Zahteva prosilca za povračilo stroškov se zavrne.

3. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

(1)            Organ je dne 23. 2. 2025 prejel zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov, povezanih z vlogami, prispelimi na Javni večletni razpis za izbor in sofinanciranje izvajalcev javnega kulturnega programa na področju Knjižni program za obdobje 2024-2027 (oznaka: JR10-KNJIŽNI PROGRAM-2024-2027), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 127/2023 z dne 15. 12. 2023, in sicer:

- vso korespondenco (elektronska sporočila, poslano in prejeto pošto), ki so si jo medsebojno izmenjali strokovna sodelavka komisije …… in člani komisije;

- vso korespondenco (elektronska sporočila, poslana in prejeta pošta), ki sta si jo v zvezi z javnim razpisom izmenjali strokovna sodelavka komisije … in direktorica Javne agencije za knjigo …..

(2)            Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 090-3/2025-3 z dne 5. 5. 2025, zoper katero je prosilec vložil pritožbo. Pritožbo je IP z odločbo št. 090-257/2025/6 z dne 17. 9. 2025 ugodil in vrnil zadevo v ponovi postopek. V ponovnem postopku je organ izdal odločbo št. 090-3/2025-11 z dne 22. 10. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je s prvo točko izreka odločil o zahtevi za dostop do elektronskih sporočil, izmenjanih med strokovna sodelavka komisije in člani komisije za knjižno in revijalno produkcijo in zavrnil dostop do elektronskih sporočil z:

- dne 11.3. 2025, s strani …, za …………………………,

- dne 11.3. 2024, s strani … za ….,

- dne 13. 3. 2024, s strani …. za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

 - dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 12. 3. 2024, s strani …. za …,

- dne 11.3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 19. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 19. .3 2024, s strani … za ……,

- dne 14. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 13. 3. 2024 s strani … za …,

- dne 14. 3. 2024, s strani … za …,

- dne 14.3. 2024, s strani … za …,

- dne 18. 3. 2024, s strani …. za …,

- dne 15. 3. 2024, s strani …. za, ……,

- dne 20. 3. 2024, s strani … za …..,

- dne 26. 3. 2024, s strani … za …..,

- dne 27. 3. 2024, s strani …. za …..,

- dne 27. 3. 2024, s strani …. za …..,

- dne 2. 4. 2024, s strani …. za …..,

- dne 2. 4. 2024, s strani ….. za …..,

- dne 2. 4. 2024, s strani …. za ….,

- dne 2. 4. 2024, s strani …. za ….,

- dne 3. 4. 2024, s strani ….. za …..,

- dne 5. 4, 2024, s strani …. za …,

- dne 5. 4. 2024, s strani …. za ….,

- dne 5. 4. 2024, s strani ….. za ….,

- dne 5. 4. 2024, s strani …. za …..,

- dne 5. 4. 2024, s strani ….. za ….,

- dne 5. 4. 2024, s strani …. za ….,

- dne 23. 4. 2024, s strani …. za ……,

- dne 15. 4. 2024, s strani …. za ……..

Z drugo točko izpodbijane odločbe je odločil o zahtevi za dostop do elektronskih sporočil, izmenjanih med strokovno sodelavko komisijo in predstojnico organa in zavrnil dostop do elektronskih sporočil z:

 - dne 8. 11. 2023, s strani ….. za …..,

 - dne 8. 11. 2023, s strani ….. za …..,

 - dne 8. 11. 2023, s strani …. za …..,

 - dne 6. 12. 2023, s strani ….. za ….,

- dne 6. 12. 2023, s strani ….. za ….,

- dne 13. 12. 2023, s strani … za …..,

- dne 13. 12. 2023, s strani ….. za …..,

- dne 13. 12. 2023, s strani ….. za ….,

- dne 13. 12. 2023, s strani …. za …..,

- dne 13. 12. 2023, s strani …… za ….,

- dne 13. 12. 2023, s strani …. za ….,

- dne 13. 12. 2023, s strani ….. za …..,

- dne 13. 12. 2023, s strani …. za …..,

- dne 26. 1. 2024, s strani ….. za ….,

 - dne 27. 2. 2024, s strani ….. za ….,

 - dne 27. 2. 2024, s strani ….. za …..,

 - dne 27. 2. 2024, s strani ….. za …..,

 - dne 22. 3. 2024, s strani ….. za …..,

 - dne 7. 5. 2024, s strani …. za …..,

 - dne 8. 5. 2024, s strani …. za ….,

 - dne 8. 5. 2024, s strani ….. za …..,

 - dne 12. 6. 2024, s strani ….. za ….,

 - dne 4. 3. 2025, s strani …. za ….,

 - dne 4. 3. 2025, s strani …. za …….

Organ je v vsebini obrazložitve pojasnil, da je iskal zahtevane dokumente v pošti direktorice in svetovalke in da drugih, razen teh, o katerih je odločil s prvo in drugo točko izreka, ni našel. Ob tem je navedel, da se v sistem elektronskega arhiviranja Spis arhivira samo tista elektronska sporočila, ki so bistvena za vodenje postopka: elektronska sporočila, ki vsebujejo uradna pisanja, kot so pozivi na dopolnitve, odločbe, sklepi, pogodbe, zahtevki, in druga za postopke pomembna sporočila. Preostalih sporočil, iz katerih izhaja zgolj tekoča komunikacija s strankami ter sporočili, ki so namenjena organizaciji dela strokovnih komisij (npr. dogovarjanje o terminih sej ipd) oziroma notranje organizacije dela, se ne evidentira posebej kot dokumente, temveč je shranjeno v poštnih predalih zaposlenih pri organu. Kako so ta sporočila pri njih shranjena v poštnih predalih, je odvisno od vsakega zaposlenega posebej: vsak ima svoj sistem map, v katere razvršča elektronsko pošto po svoji presoji. Nadalje se sklicuje na 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in na odločbi IP št. 090-3/2025 in št. 090-14/2025/2. Nato je organ pojasnil, da elektronska korespondenca med strokovno sodelavko komisije in člani komisije sama po sebi velja za interno komunikacijo organa, saj je strokovna komisija neposredno posvetovalno telo organa, predpisano z Zakonom o Javni agenciji za knjigo RS (Uradni list RS, št. 112/07. 40/12 - ZUJF in 63/13), s Sklepom o ustanovitvi Javne agencije za knjigo RS, s Statutom Javne agencije za knjigo RS in Pravilnikom o strokovnih komisijah Javne agencije za knjigo RS (Uradni list RS, št. 62/18). Te pravne podlage tudi neposredno urejajo delovanje strokovnih komisij: organ nalog iz vodenja razpisov in pozivov brez strokovnih komisij ravno zaradi takšne pravne ureditve niti ne more opravljati, zato lahko upravičeno jemljemo strokovne komisije kot neločljiv del organa, komunikacijo med strokovno komisijo in sodelavci agencije pa za notranjo komunikacijo organa. Prav tako tovrstne dokumentacije ne morejo dajati na vpogled člani komisij. Organ je povzel 11. člen Pravilnika o strokovnih komisijah, ki neposredno zapoveduje tajnost. Zahtevana elektronska sporočila med strokovno sodelavko (uradna oseba, ki vodi postopek izvedbe razpisa) in direktorico ter med strokovno sodelavko in člani strokovne komisije se nanašajo na komunikacijo o konkretnih vlogah prijaviteljev na razpisu Javni večletni razpis za izbor in sofinanciranje izvajalcev javnega kulturnega programa na področju Knjižni program za obdobje 2024-2027 (oznaka: JR10-KNJIŽNI PROGRAM-2024-2027). Takšna dokumentacija nedvomno izhaja iz notranjega delovanja organa, saj gre za delovni proces odločanja, ki vključuje pripravo strokovne ocene, posvetovanja in usklajevanja v okviru pristojnosti agencije in se nanašajo na izvedbo nalog, ki so del zakonite in strokovno vodene razpisne procedure. Vsi zaposleni pri organu imajo dostop do dokumentov, ki so v skupni rabi in zadevajo delovanje organa. Kar pomeni, da kadar si zaposleni izmenjujejo strokovna mnenja o določenem uradnem pisanju (na primer osnutek besedila razpisa, osnutki pravilnikov, o vzorcih dopisov, vzorcih odločb, vzorcih pogodb), se ta mnenja na način »sledi spremembam« vpisujejo neposredno v delovne verzije teh dokumentov, in tako ni potrebe po posredovanju osnutkov uradnih pisanj preko elektronske pošte. Sodelovanje zaposlenih poteka neposredno na ravni dopolnjevanja vzorcev in osnutkov. Strokovni sodelavci večino konzultacij uredijo ustno. Po objavi besedila razpisa pa do dokumentov posamičnega razpisa dostopa le pristojni svetovalec, kar pomeni, da do pozivov, odločb, sklepov, dostopa le pristojna oseba. Zato organ meni, da takšna komunikacija (ki zajema izražanje mnenja posameznikov glede samega razpisa, notranja razmišljanja organa in strokovne komisije) nanaša na notranje delovanje organa in ni namenjeno zunanjemu krogu oseb, temveč internemu poslovanju organa (v obliki izražanja lastnih mnenj glede razpisa, internih zabeležk in razmišljanja zaposlenih), kar spada pod način dela organa in njegovega »notranjega razmišljanja« v zvezi z izvedenim razpisom. Razkrivanje komunikacije s popolnoma vsakdanjo vsebino v sklopu organizacije, načina dela organa in izmenjave mnenj/razmišljanj zaposlenih ter strokovne komisije, po oceni organa, ne bi v ničemer prispevalo k javnemu nadzoru nad delovanjem organa. Bolj natančno se organ ne more opredeliti, saj bi v nasprotnem primeru razkril vsebino elektronskih sporočil. Strokovna komisija, ki je opredeljena kot kolektivno strokovno-posvetovalno telo, deluje tako, da vsak član najprej individualno oceni vlogo, nato pa na skupni seji oblikuje skupno oceno. Člani komisije morajo imeti zagotovljen prostor za neobremenjeno izmenjavo mnenj, stališč in argumentov. Če bi obstajala nevarnost, da bodo njihova notranja dopisovanja in neuradne razprave javno razkrita, bi to imelo odvračilen učinek na svobodno in strokovno utemeljeno izražanje, kar bi lahko resno zmanjšalo kakovost ocenjevanja in neodvisnost presoje. Člani komisije in ostali zaposleni organa bi lahko ob razkritju takšnih dokumentov v prihodnosti oklevali pri izražanju svojih mnenj in stališč, ki so namenjena strokovnemu sodelovanju in notranjemu delovanju organa. Izmenjano elektronsko pošto lahko primerjamo z drugimi delovnimi dokumenti, ki še niso končni (osnutki odločb, pogodb in drugih pisanj). Razkrivanje elektronske pošte brez širšega konteksta, ki ga podrobno pozna samo ozek krog naslovnikov, ki za pravilno tolmačenje sporočila edini podrobno pozna kontekst dopisovanja in drugih stikov, bi lahko vodilo v popolnoma napačno razumevanje delovnega procesa. Organ dodatno in primeroma pojasnjuje, da v kolikor bi član komisije v elektronskem sporočilu napisal, katerega od prijaviteljev bo podprl, takšno sporočilo ne bi imelo nobene vsebinske teže, saj se mnenje do sprejetja dokončne odločitve v obliki odločbe lahko še bolj ali manj spremeni. Organ pripominja, da je zahtevo istega prosilca po vpogledu v individualne ocene, ki so samo predpriprava na končno oceno, IP zavrnil z odločbo št. 090-258-2025/4 z dne 26. 9. 2025. Organ meni, da je navedena zahteva vzporedna z obravnavano zahtevo, saj gre za vpogled v dokumente notranjega značaja, ki služijo notranjemu delovanju pred izdajo končne odločitve. Končna odločitev, ki je sestavni del odločbe o sofinanciranju, je lahko popolnoma drugačna od mnenj, izmenjanih po elektronski pošti. Izmenjana korespondenca med zaposlenimi in strokovno komisijo je večinoma organizacijske narave v zvezi s sklicevanjem sej, odpiranjem dostopa do aplikacije za prijavne vloge (posredovanje v komunikaciji med člani komisije in zunanjim skrbnikom sistema), pošiljanjem drugega gradiva za sejo, dogovarjanjem za podpisovanje zapisnikov ali drugih tekočih zadev. Strokovne komisije odločajo na sejah (v živo ali na zoom sejah). Komunikacija pred in po sejah o vsebinskih zadevah pri obravnavah vlog lahko poteka tudi samo med člani komisije, ne da bi v vsebinske razprave vključili svetovalca, saj za to ni potrebe, ker njegova vloga ni ocenjevanje, saj - ….. - o predlogih za sofinanciranje odločajo izključno člani komisije. Izmenjana korespondenca med zaposleno strokovno sodelavko in direktorico organa se prav tako nanaša na notranje delovanje organa, pri čemer se navedeni osebi po elektronski pošti dogovarjata in izmenjujeta mnenja ter predloge v zvezi s samim potekom postopka javnega razpisa, razpisnih pogojih, nakladi in drugih smernicah. Tako je po stališču izpolnjen tudi drugi pogoj za izjemo, ki jo določa 11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nadalje se je organ opredelil tudi do prevladujočega interesa javnosti in zaključil, da ta ni podan. Navedel je, da sporočila vsebujejo za javnost nebistvene informacije o tem, kako oblikovati besedilo razpisa in kako izpeljati postopek, zraven pa vsebujejo še vsebinsko nepomembna mnenja in pripombe. Vse, kar je za delovanje organa pomembno, je vpisano neposredno v dokumente, v katere lahko dostopajo vsi zaposleni. Po elektronski pošti se vsebinsko tehtnih pisanj in končnih dokumentov ne deli. Organ pripominja, da je kolektiv zaposlenih majhen, tudi pisarne so si fizično dovolj blizu, da lahko zaposleni konzultacije opravijo v živo. Pri opravljanju škodnega testa, ki je po ZDIJZ nujen, da se lahko opravi izjemo pri dostopu do vpogleda, pa organ ni presojal zgolj hipotetične škode, temveč je presodil, da bi razkrivanje elektronskih sporočil pomembno okrnilo gladek potek dela, saj bi se v nasprotnem primeru vzpostavilo ozračje, ki bi spominjalo na popoln nadzor oziroma na delo pod nenehnim očesom tretje osebe. V primeru prosilca ne gre za podatke, ki bi se nanašali na varovanje javne varnosti, javnega zdravja, življenja ljudi in podobnih razlogov, ki spadajo v obravnavo javnega interesa, temveč za vpogled v notranjo korespondenco organa, ki se nanaša na Javni večletni razpis za izbor in sofinanciranje izvajalcev javnega kulturnega programa na področju Knjižni program 2024-2027 (JR10-KNJIŽNI PROGRAM-2024-2027). Edina vrsta javnega interesa, ki bi ga v primeru prosilca lahko navedli, je nadzor nad rabo javnih sredstev. A tudi če pod varovanje javnega interesa štejemo nadzor nad porabo javnih sredstev, ki so alocirana za ta razpis, je javni interes že zavarovan, saj sredstva odobri Ministrstvo za kulturo, porabo sredstev pa nadzira organ sam, svet organa, Ministrstvo za kulturo ter revizijski postopki. Razkritje notranje korespondence ne bi v ničemer prispevalo h krepitvi varovanja javnega interesa s področja porabe javnih sredstev, saj je ta že varovan z možnostjo vpogleda v dokumente, ki opisujejo in nadzirajo finančno delovanje organa. Organ pa se sklicuje tudi na 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ z navedbo, da se zahteva nanaša na izrecno navedene pošiljatelje in prejemnike, zato osebnih podatkov teh oseb ni mogoče varovati in jih tudi ni mogoče prekriti, da bi prosilcu omogočil delni dostop. Organ sklepno navaja tudi, da prosilec zlorablja pravico in da je že večkrat vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v zvezi z razpisom, na katerem ni bil uspešen. Na zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja z dne 11. 4. 2024 je prosilec z odločbo št. 090-4/2024/4 z dne 21. 6. 2024 dobil vpogled v individualna vrednotenja članov strokovne komisije za knjižno in revijalno produkcijo s področja leposlovja in humanistike, sprejete usklajene ocene, izdelano skupno oceno oz. vrednotenje vlog in zapisnike o delu strokovne komisije v zvezi s prvo ocenitvijo, z zahtevo z dne 13. 2. 2025 pa zapisnike komisije za knjižno in revijalno produkcijo in ponovno ocenitev po pritožbi. Z isto zahtevo je zahteval tudi vpogled v individualna vrednotenja ponovne ocenitve, kar je IP z odločbo št. 090-258/2025/4 z dne 26. 9. 2025 zavrnil. Ne glede na to, da se vloga št. 090-3/2025/1 z dne 23. 2. 2025 nanaša na dostop do informacij javnega značaja, pa je potrebno opozoriti, da je prosilec po Zakonu o upravnem postopku zahteval vpogled v vloge vseh 30 prijaviteljev na razpis Knjižni program 2024-2027 (JR10-KNJIŽNI PROGRAM-2024-2027), kar je organ sprva zavrnil, vendar je prosilec na zavrnilno odločbo vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kulturo kot drugostopenjski organ ugodilo z odločbo št. 613-16/2024-3340-2 z dne 30. 10. 2024. Prosilcu je bila dne 24. 1. 2025 poslana zahtevana dokumentacija vseh 30 prijaviteljev. Ob vsej obsežni dokumentaciji, ki jo je prosilec na podlagi ZDIJZ in ZUP že prejel, organ interpretira, da gre pri obravnavani zahtevi, vloženi 23. 2. 2025, že za zlorabo pravice dostopa (5. odstavek 5. člena ZDIJZ), saj so vsa vsebinska gradiva, ki se nanašajo na izvedbo omenjenega razpisa in ki sodijo med informacije javnega značaja, na katerem je bil prosilec že štirikrat neuspešen, izčrpana, prosilec pa zahteva vpogled še v elektronsko pošto med zaposlenimi ter med zaposlenimi in člani strokovne komisije, kar po presoji organa, kakor navedeno, sodi med dokumente, ki so izvzeti iz dostopa.

(3)            Dne 11. 11. 2025 je prosilec zoper odločbo št. 090-3/2025-11 z dne 22. 10. 2025 vložil pritožbo. Meni, da so vsi razlogi zaradi katerih je organ zavrnil zahtevo neutemeljeni in se podrobneje opredeljuje do vsakega. Glede izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ prosilec meni, da se organ v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil, da bi bila izpolnjena. Organ v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil zakaj bi razkritje konkretnih sporočil povzročilo motnje in za kakšne motnje naj bi šlo. Pri tem se sklicuje na upravno sodno prakso. Organ ni opredelil niti enega konkretnega sporočila ali vrste informacije, katere razkritje bi povzročilo določeno motnjo. Prav tako se ni opredelil do tega, kakšna motnja v delovanju organa bi razkritje lahko povzročilo. Prisotna je popolna odsotnost individualizirane presoje. Organ bi lahko vsaj okvirno opisati vrste informacij v spornih dokumentih. Prosilec meni, da bi se tudi komunikacija z eksterno strokovno komisijo v določenih vidikih lahko štela kot sodelovanje zunanjih strokovnjakov in ne povsem interna zadeva. Prav tako se organ ni opredelil do tega, ali so določene informacije že javne ali manj občutljive. Prosilec izpostavlja, da organ najprej navaja, da bi posredovanje informacij, ki jih zahteva, ogrozilo integriteto razpisnega postopka, v nadaljevanju pa pojasnjuje, da se v okviru ocenjevanja vlog najprej pripravijo individualne ocene, nato pa na skupni seji tudi skupna ocena. Na tak način je strokovni komisiji zagotovljen prostor za neobremenjeno izmenjavo mnenj, ki pa ni v izmenjavi elektronskih sporočil, ki so predmet zahteve. Slednja naj bi bila v večini organizacijske narave in podana v zvezi s sklicevanjem sej in odpiranjem dostopa do aplikacije za prijavne vloge. Komunikacija tako ne vsebuje nikakršnih vsebinskih stališč članov strokovne komisije, saj so ta vsebovana v individualnih ocenah in oblikovanih skupnih vlogah, zato do motenj v delovanju organa v primeru razkritja elektronskih sporočil, ki jih zahteva prosilec, sploh ne more priti. Če drži, da člani komisije v postopku svoja mnenja komunicirajo ustno oziroma podajajo stališča v okviru individualnega vrednotenja vlog posameznega člana strokovne komisije in sprejete usklajene vloge, potem ne morejo držati stališča, ki jih navaja organ v Izpodbijani odločbi, in sicer da takšna komunikacija, ki je predmet zahteve, vsebuje mnenja posameznikov glede razpisa, notranja razmišljanja zaposlenih organa in strokovne komisije. V obravnavanem primeru bi bilo skrajno nesorazmerno, da bi zaradi varovanja domnevne “neobremenjenosti” interne razprave organ zavrnil vsakršen dostop, četudi bi se lahko določene informacije razkrile brez škode. Ne obstaja realna bojazen, da bi zdajšnja objava preteklih internih izmenjav vplivala na prihodnje odločitve na tem razpisu, saj je bil zaključen. Zavedanje članov komisije, da bi njihova strokovna utemeljitev nekoč lahko postala javna, bi jih kvečjemu motiviralo k višji profesionalnosti in preudarnosti, ne pa k slabši kakovosti dela. Organ se pri zavrnitvi neutemeljeno sklicuje na varstvo osebnih podatkov. Člani strokovne komisije in zaposleni pri organu opravljajo svoje javne naloge, pri tem ne nastopajo kot zasebniki, ampak kot izvajalci javnega pooblastila oziroma uradne dolžnosti. Njihova poklicna stališča, strokovne utemeljitve, imena in funkcije udeležencev v postopku - se ne štejejo za varovane osebne podatke, ker so povezani z delovnim razmerjem ali z opravljanjem javne funkcije. Prosilec meni, da v danem primeru interes zasebnosti oseb, ki v javnem postopku izražajo strokovna mnenja, ni prevladujoč, saj obstaja legitimen interes javnosti vedeti, kdo in kako je sodeloval pri porabi javnih sredstev. Prosilec navaja, da gre verjetno pretežno za strokovne vsebine o prijavljenih projektih, ki same po sebi niso varovani osebni podatki - npr. razprava o kakovosti določene knjižne zbirke ali o programu založbe ne razkriva osebnih okoliščin posameznika. Organ je pavšalno zaključil, da delni dostop ni možen. Prosilec stoji na stališču, da bi z dostopom do vsebine elektronskih sporočil brez navedbe avtorja dobil vpogled v strokovno utemeljitev odločitev -, ne da bi nujno vedel, kateri od petih članov je to izjavil (četudi to lahko ugiba, formalno ne bi bilo potrjeno). Prosilec meni, da javni interes po razkritju prevlada nad zatrjevanimi izjemami. Javni interes za razkritje informacij o porabi javnih sredstev in o delovanju organa v zvezi z razdeljevanjem teh sredstev je sam po sebi prisoten in močan, ne gre zgolj za oseben interes prosilca. Organ razpolaga z javnimi sredstvi za sofinanciranje kulturnih programov; način, kako izbira prejemnike in kako deluje strokovna komisija, je pomemben za zaupanje javnosti v pravičnost in strokovnost teh postopkov. Notranja komunikacija lahko razkrije kontekst odločitev, razloge za določene izbire, morebitna nesoglasja ali vplive, ki jih zunanji dokumenti (končne ocene, zapisniki sej) ne pokažejo. Dostop do dokumentov bi omogočil odkrivanje subtilnih vprašanj strokovne integritete ali morebitnih sistemskih težav, ki bi jih lahko opazila širša strokovna ali zainteresirana javnost. Prosilec meni, da je pravna podlaga podana tudi v prvi alineji tretjega dostavka 6. člena ZDIJZ, ker zahtevani dokumenti prikazujejo porabo oziroma dodeljevanje javnih sredstev. Sklepno prosilec zanika tudi obstoj zlorabe pravice. To, da je bil prosilec na razpisu večkrat neuspešen ne pomeni, da zdaj neupravičeno »nadleguje« organ, ampak prej kaže na povečan upravičen interes, da razume, kako poteka odločanje in zakaj morda njegove prijave niso bile uspešne. Zloraba bi morda bila, če bi prosilec zahteval isto dokumentacijo znova in znova, ali pa bi takoj po eni zahtevi vložil novo nejasno zahtevo, a tu ne gre za to. Gre za drugačen sklop informacij (notranja korespondenca), ki dotlej še niso bile predmet zahteve. Da je do sedaj dokumente prosilec dobil, je rezultat vztrajanja in pritožbe, ne pa zlorabe. Prosilec še dodaja, da je interna korespondenca komisije del procesa odločanja o porabi javnih sredstev, javnost pa ima legitimno pravico poznati ne le končne številke, ampak tudi kako se je do teh številk prišlo, katera merila in premisleki so vplivali na delitev javnega denarja. Kadar organ zavrača objavo kakršnihkoli notranjih informacij o postopku dodelitve sredstev, to lahko ustvarja videz, da nekaj skriva, kar lahko neupravičeno spodkoplje ugled postopka. Po drugi strani, če je postopek voden strokovno in vestno, se organ nima česa bati - razkritje bo to le potrdilo in okrepilo zaupanje v njegovo delo.

(4)            Organ je pritožbo z dopisom št. 090-3/2025/13 z dne 19. 11. 2025, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP.

(5)            Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je IP, z dopisom št. 090-534/2025/2 z dne 19. 12. 2025, organ pozval, da mu posreduje dokumente, ki so predmet zahteve. Organ je dne 7. 1. 2026 odgovoril z dopisom št. 090-3/2025/16, v katerem je opozoril na vsebinsko prekrivanje dveh zahtev za dostop do informacije javnega značaja istega prosilca; in sicer obravnavana zadeva in št. 090-2/2025 (vpogled v individualno vrednotenje). Priponke k sporočilu v obravnavani zadevi št. 4, 10, 11, 14, 21 in 23 vsebujejo individualna vrednotenja, ki so bila predmet odločbe organa št. 090-2/2025/10, ki je bila potrjena z odločbo IP št. 090-258/2025/4. 

Pritožba ni utemeljena.

(6)            IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7)            Prosilec izpodbija odločbo organa št. 090-3/2025-11 z dne 22. 10. 2025 v celoti, ker meni, da je odločitev materialnopravno napačna. Meni, da izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana. Prav tako meni, da se v dokumentih ne nahajajo varovani osebni podatki. Meni, da je za razkritje podan prevladujoč interes javnosti in da je možen vsaj delni dostop. IP najprej ugotavlja, da je organ sledil napotilom IP iz odločbe IP št. 090-257/2025/6 z dne 17. 9. 2025 in je v ponovnem postopku identificiral dokumente in priloge, ki ustrezajo prvi in drugi alineji zahteve in jih v pritožbenem postopku, skupaj s prilogami, tudi dostavil IP. V izpodbijani odločbi je prav tako navedel, na kašen način jih je našel, in sicer je pojasnil, da je iskal zahtevane dokumente v pošti direktorice in svetovalke in da drugih, razen teh, o katerih je odločil s prvo in drugo točko izreka izpodbijane odločbe, ni našel. Ob tem je navedel, da se v sistem elektronskega arhiviranja Spis arhivira samo tista elektronska sporočila, ki so bistvena za vodenje postopka: elektronska sporočila, ki vsebujejo uradna pisanja, kot so pozivi na dopolnitve, odločbe, sklepi, pogodbe, zahtevki, in druga za postopke pomembna sporočila. Preostalih elektronskih sporočil, iz katerih izhaja zgolj tekoča komunikacija s strankami ter sporočil, ki so namenjena organizaciji dela strokovnih komisij (npr. dogovarjanje o terminih sej ipd) oziroma notranje organizacije dela, se ne evidentira posebej kot dokumente, temveč je shranjeno v poštnih predalih zaposlenih pri organu. Kako so ta sporočila pri njih shranjena v poštnih predalih, je odvisno od vsakega zaposlenega posebej: vsak ima svoj sistem map, v katere razvršča elektronsko pošto po svoji presoji. IP prav tako ugotavlja, da za prosilca obseg navedene komunikacije ni sporen.

Glede zlorabe pravice

(8)            Organ se je pri zavrnitvi zahteve skliceval na institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Navedel je, da prosilec v svoji zahtevi vztraja, kljub temu, da so vsa vsebinska gradiva, ki se nanašajo na izvedbo omenjenega razpisa in ki sodijo med informacije javnega značaja, na katerem je bil prosilec že štirikrat neuspešen, izčrpana, prosilec pa zahteva vpogled še v elektronsko pošto med zaposlenimi ter med zaposlenimi in člani strokovne komisije, kar po presoji organa, kakor navedeno, sodi med dokumente, ki so izvzeti iz dostopa.

(9)            Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

(10)         Do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ se je IP v svojih odločbah obširneje opredeljeval že v preteklosti. IP se tako v izogib ponavljanju o splošnih navedbah v zvezi s tem institutom sklicuje na svoje predhodne odločbe.^[1]

(11)         Institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja se po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Prav tako IP poudarja, da je institut zlorabe pravice treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

(12)         Organ lahko po petem odstavku 5. člena ZDIJZ zavrne zahtevo ali funkcionalno povezane zahteve prosilca le v primeru, ko so izpolnjeni elementi instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

- ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami^[2];

- pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin^[3];

- vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic^[4];

- zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj^[5];

- vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje^[6];

- z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …^[7];

- zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev^[8];

- za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti^[9].

Po pregledu izpodbijane odločbe z dne 22. 10 2025 IP ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena. Ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Nesporno je namreč, da je prosilec dovolj konkretno opredelil zahtevane dokumente. Če bi organ menil drugače, bi lahko, skladno z 18. členom ZDIJZ, prosilca pozval na dopolnitev zahteve.

(13) Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, saj je organ v izpodbijani odločbi opredelil, kaj so dokumenti, ki ustrezajo zahtevi prosilca, v pritožbenem postopku pa jih je tudi dostavil. Organ tako ni izkazal, da bi priprava zahtevanih podatkov vplivala na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme obstoja zlorabe pravice, v obravnavanem primeru po oceni IP ni zadostno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi vsebinska obravnava predmetne zahteve prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Z navedbami v izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno pojasnil, kako bi vsebinsko odločanje o zahtevi prosilca in posledično posredovanje zahtevane dokumentacije lahko neposredno vplivalo na (ne)izvedbo postopkov ter na kakšen način bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Nasprotno, organ je zahtevo prosilca obravnaval po vsebini in utemeljil, zakaj zavrača dostop do zahtevanih informacij. Kot je bilo navedeno že uvodoma, je treba upoštevati, da mora biti utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

(14) IP pojasnjuje, da obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ, sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«^[10]. Navedeno izrecno izhaja iz zadeve, ki se je nanašala na 18.587 dokumentov. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa^[11].« Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa.

(15) Ob tem IP dodaja, da je treba upoštevati, da je posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je tudi ustavna pravica, omogoča vpogled v delovanje zavezancev po ZDIJZ in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka za odločitev (24. člen ZDIJZ). Povedano drugače, tudi iz te določbe izhaja namen zakonodajalca, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Zakonodajalec je sam predvidel situacije, ko je za obravnavo zahtev za dostop do informacij javnega značaja potrebno več časa, zato je uzakonil 24. člen ZDIJZ, ki organom omogoča podaljšanje roka za odločitev za največ 30 delovnih dni. IP ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi organ v konkretnem primeru izdal sklep o podaljšanju roka za odločitev ter na ta način poskušal zagotoviti obravnavo predmetne zahteve.

(16) IP opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča št. II U 339/2022-21 z dne 21. 4. 2023, v kateri je sodišče presojalo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj je prosilec na občino vložil več deset zahtev letno (70 zahtev v letu 2021, v prvi polovici leta 2022 pa 46 zahtev), in ugotovilo, da zloraba ni podana, saj organ med drugim ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih.

(17) Po preučitvi konkretne zadeve IP zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve z dne 23. 2. 2025 prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj organ v obravnavanem primeru ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi zahteva prosilca prekomerno obremenila njegovo delo in s tem vplivala na pravice tretjih. Organ se ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oz. dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ in tako ni izkazal razlogov, da bi zahtevo prosilca zavrnil po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. Kot je razvidno iz upravno sodne prakse, je treba kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval skladno z določbami ZDIJZ. IP je ocenil, da organ ni izkazal, da bi prosilec prekoračil meje svoje pravice po ZDIJZ. Ker se je organ zgolj podrejeno opredelil, da gre za zlorabo pravice, zahtevo z dne 23. 2. 2025 pa je primarno zavrnil zaradi izjem, se je IP v nadaljevanju opredeli do navedenega razloga za zavrnitev zahteve.

Glede izjeme notranjega delovanja

(18) Z izpodbijano odločbo je organ odločil, da se dostop do zahtevanih dokumentov zavrne zato, ker je podana izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec meni, da za korespondenco med člani komisije in strokovno sodelavko ni izpolnjen že prvi pogoj, za obe skupini dokumentov pa da ni izpolnjen drugi pogoj. Po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba izkazati, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja:

1. podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in

2. razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

(19) Z obravnavano izjemo, ki jo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Gre za situacije, ko razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti. Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, se v teoriji pogosto navajajo naslednji primeri: vsa notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti. Primerjalno pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«, torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.

(20) IP je najprej presojal obstoj prvega kriterija izjeme. Večina držav na različne načine varuje interna mnenja, nasvete, izmenjavo pogledov, ki se dogajajo med pripravo odločitev, dopušča pa razkritje podatkov o dejstvih iz takšnih dokumentov. V ameriškem pravu je razlika med »facts« in »opinions« utemeljena z argumentom, da namen varstva notranjega delovanja organov ni v tem, da bi javnosti preprečevali dostop do golih dejstev oz. faktičnih podatkov o delu organov. Namen te izjeme je varovati proces notranjega razmišljanja in oblikovanja mnenj, zato je poudarek na drugem elementu (»opinions«). Objava podatkov o dejstvih namreč ne vpliva na uradnikovo svobodo »kreativnega« razmišljanja znotraj organa, medtem ko objava podatka o mnenju lahko zaviralno vpliva na proces razmišljanja uradnikov^.[12]

(21) IP ugotavlja, da gre po vsebini za dva sklopa dokumentov. Na eni strani gre za elektronska sporočila strokovne sodelavke organa s člani komisije, ki je bila imenovana za odločanje o Javnem večletnem razpisu za izbor in sofinanciranje izvajalcev javnega kulturnega programa na področju Knjižni program za obdobje 2024-2027 (oznaka: JR10-KNJIŽNI PROGRAM-2024-2027). IP se strinja z organom, da ne le za drugi sklop dokumentov, ki se nanaša na elektronska sporočila med strokovno sodelavko in direktorico organa v zvezi z navedenim razpisom, ampak tudi za komunikacijo med strokovno sodelavko in člani komisije velja, da gre za interno komunikacijo. Strokovna komisija je neposredno posvetovalno telo organa, ki ga določajo predpisi s področja dela organa, organ nalog iz vodenja razpisov in pozivov brez strokovnih komisij ne more opravljati, zato so strokovne komisije neločljivi del organa, komunikacija med strokovno komisijo in sodelavci organa pa izpolnjuje pogoje, da gre za notranjo komunikacijo organa. Takšen pa je bil tudi zaključek IP v zadevi opr. št. 090-258/2025/4 z dne 26. 9. 2025, kjer so bili tudi obravnavani dokumenti navedene Komisije. Komunikacija, ki je predmet obravnavanega postopka, se nanaša na celoten postopek delovanja komisije. Kot izhaja iz pojasnila organa, ki ga je dal v zvezi z razpisnim postopkom v zadevi opr. št. 090-258/2025, so po izteku roka za oddajo vlog in po izteku roka za dopolnitve popolne, pravočasne in upravičene vloge zbrane, člani komisije dobijo dostop do aplikacije, v kateri si te vloge ogledajo. V zvezi s tem se med elektronskimi sporočili nahajajo tudi sporočila, iz katerih izhaja komunikacija v zvezi s pridobivanjem gesel za dostop do navedene aplikacije. Nadalje člani vsak zase določijo višino točk po kriterijih, ki so navedeni v besedilu razpisa. Točke po kriterijih in seštevke lahko sporočijo pred sejo pristojnemu uslužbencu. V zvezi s tem se med dokumenti nahaja več elektronskih sporočil s priponkami, ki vsebujejo takšna individualna vrednotenja. V tem primeru javna uslužbenka organa iz njih izračuna povprečno višino točk po posameznih kriterijih in seštevkih ter jih prav tako pred sejo ali med njo pošlje članom komisije, da imajo pregled nad točkovanji vseh članov komisije. Individualno sporočanje točk uslužbenki in pošiljanje povprečja točk komisiji se izvaja kot priprava na sejo. Tako člani komisije vnaprej dobijo vpogled v presojo drugih članov, da lahko razprava in odločanje pri večjem številu vlog hitreje stečeta. Na seji točke – individualne ali njihovo povprečje – še enkrat pretehtajo in jih po presoji tudi spremenijo glede na argumente, ki si jih med razpravo izmenjajo. Nato pristojni uslužbenec zabeleži skupne končne ocene, iz katerih je razvidno, katerim vlogam je sofinanciranje odobreno in katerim zavrnjeno glede na prag odobritve, naveden v besedilu razpisa. Osnutek takšne skupne ocene se nahaja med prilogami elektronskega sporočila. Morebitne individualne ocene članov komisije ter morebitno povprečje izračunanih točk, ki so nastali pred sejo, so za skupno končno oceno, ki je edina odločujoča in zavezujoča, le pomagalo in nič več. Na seji se tudi okvirno razdelijo sredstva. Odločba (bodisi o odobritvi ali zavrnitvi sofinanciranja) v obrazložitvi vsebuje točke po kriterijih, skupno število točk in utemeljitev. To je edini formalni dokument, ki velja kot končna ocena. Iz korespondence so razvidni osnutki odločb, ki pa se med člani še usklajujejo. V delu, ki se nanaša na elektronska sporočila med direktorico in strokovno sodelavko, gre za komunikacijo v fazi usklajevanja besedila javnega razpisa, delitev preteklih izkušenj iz razpisov med sodelavci (saj je organ med zahtevane dokumente štel tudi dokumente, ki se nanašajo tudi na komunikacijo, ki zajema še druge sodelavce) in delitev mnenj kako, naj bo pripravljena končna verzija razpisa, da zadostuje vsem kriterijem. Nadalje gre za njuno interno usklajevanje pri pripravi odgovorov na novinarska vprašanja, vprašanja strokovne javnosti. Iz obeh sklopov dokumentacije nedvomno izhaja notranje delovanje organa, saj gre za delovni proces odločanja, ki vključuje pripravo strokovne ocene, posvetovanja in usklajevanja v okviru pristojnosti organa in se nanaša na izvedbo nalog, ki so del zakonitega in strokovno vodene razpisne procedure. IP tako zaključuje, da je za oba sklopa dokumentov izpolnjen prvi pogoj iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

(22) V zvezi z drugim pogojem za izpolnitev izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa morajo obravnavani dokumenti oziroma podatki prestati še t.i. specifični škodni test, kar pomeni, da je potrebna ocena, ali bi razkritje teh podatkov povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Ta test spada med teste tehtanja. Navedeno pomeni, da se dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Pri uporabi te izjeme moramo biti še posebej previdni. Bistvena funkcija ZDIJZ je namreč ravno funkcija nadzora, ki omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti in nadzor nad porabo proračunskega denarja, ker preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Da bi javnost to funkcijo lahko izvajala, ji mora biti omogočen dostop do relevantnih informacij. Ravno zato je potrebno, da se proces »notranjega razmišljanja organa« ne varuje kar avtomatično, ampak je to varstvo treba zagotoviti razumno, v vsakem konkretnem primeru posebej. Pojem »motnje« je treba razlagati kot pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem organa in ni treba, da razkritje dokumenta že resno ogrozi proces odločanja institucije. To pa pomeni, da je motnja procesa odločanja institucije bistveno nižja stopnja ogroženosti, ob kateri je po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ že možno zavrniti zahtevo za dostop do zahtevane informacije. Takšno stališče je izoblikovala tudi sodna praksa.^[13] Glede na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče), npr. Sklep X Ips 320/2010, z dne 1. 9. 2011, je za izpolnitev drugega dela pogoja izjeme po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ treba ugotoviti, ali bi z razkritjem zahtevanih dokumentov nastale motnja procesa odločanja institucije, pri čemer je odločilno ugotoviti motnje, ki bi nastale z razkritjem konkretnih zahtevanih dokumentov. Iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 1613/2011-28 izhaja, da »jezikovna razlaga 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ kaže na to, da je možno zavrniti prosilcu dostop do zahtevane informacije iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, pod pogojem, da bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Motnje – pri delovanju organa – pomenijo (po slovarju slovenskega knjižnega jezika) pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem (organa). Z resno ogroženostjo (po definiciji istega slovarja) je mišljena povzročitev stanja, ki je nevarno, neugodno za koga (organ). To pa pomeni, da je motnja procesa odločanja institucije po navedeni jezikovni razlagi bistveno nižja stopnja ogroženosti, ob kateri pa je po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ že možno zavrniti zahtevo za dostop do zahtevane informacije.« (13. odstavek sodbe X Ips 1613/2011-28).

(23) IP se po pregledu vsebine elektronskih sporočil, izmenjanih med člani strokovne komisije in strokovno sodelavko, ki so predmet obravnavnega pritožbenega postopka, strinja s stališčem organa, da bi lahko razkritje te vsebine povzročilo motnje pri delovanju organa. IP tako sledi argumentom organa glede motenj pri delovanju organa, ki bi jih povzročilo razkritje zahtevanih dokumentov. Na okoliščino, da gre za gradivo, ki ima posebno obravnavo, napotuje že 11. člen  Pravilnika o strokovnih komisijah, ki neposredno zapoveduje tajnost in določa, da člani komisij ne smejo dajati informacij o zadevah, ki jih obravnavajo in so v pristojnosti organa celoten postopek odločanja. Prav tako gradiv, ki jih obravnavajo pri svojem delu ne smejo posredovati tretjim osebam. Strokovna komisija, ki je opredeljena kot kolektivno strokovno-posvetovalno telo, deluje tako, da vsak član najprej individualno oceni vlogo, nato pa na skupni seji oblikuje skupno oceno. Člani komisije morajo imeti zagotovljen prostor za neobremenjeno izmenjavo mnenj, stališč in argumentov. Če bi obstajala nevarnost, da bodo njihova notranja dopisovanja in neuradne razprave javno razkrita, bi to imelo odvračilen učinek na svobodno in strokovno utemeljeno izražanje, kar bi lahko resno zmanjšalo kakovost ocenjevanja in neodvisnost presoje. Člani komisije in ostali zaposleni organa bi lahko ob razkritju takšnih dokumentov v prihodnosti oklevali pri izražanju svojih mnenj in stališč, ki so namenjena strokovnemu sodelovanju in notranjemu delovanju organa. Izmenjano elektronsko pošto lahko primerjamo z drugimi delovnimi dokumenti, ki še niso končni kot npr. osnutki odločb, pogodb in drugih pisanj, osnutki odločb pa se tudi nahajajo med priponkami zahtevanih dokumentov. Razkrivanje elektronske pošte brez širšega konteksta, ki ga podrobno pozna samo ozek krog naslovnikov, ki za pravilno tolmačenje sporočila edini podrobno pozna kontekst dopisovanja in drugih stikov, bi lahko vodilo v popolnoma napačno razumevanje delovnega procesa. IP se strinja z organom, da če bi član komisije v elektronskem sporočilu napisal, katerega od prijaviteljev bo podprl, takšno sporočilo ne bi imelo nobene vsebinske teže, saj se mnenje do sprejetja dokončne odločitve v obliki odločbe lahko še bolj ali manj spremeni. Slednje pa navaja tudi en od članov komisije sam, v sporočilu, v katerem podaja individualno oceno. Po mnenju IP, ker se dokumentacija nanaša na dokumente, ki še ne predstavljajo dokončnih odločitev in so le del notranjega posvetovalnega procesa, v katerem člani oblikujejo začetna stališča za nadaljnjo strokovno razpravo, ter je namenjena svobodni in iskreni izmenjavi strokovnih mnenj ter prilagajanju stališč v postopku oblikovanja skupne odločitve, skratka, ker gre za vsebino, ki ni namenjena javnosti, bi tudi po oceni IP razkritje vsebine elektronskih sporočil ogrozilo oziroma bistveno vplivalo na svobodno in odkrito izražanje stališč članov komisije glede obravnavanih vlog, ki pa so za učinkovito in uspešno delovanje komisije nujno potrebna. Ob razkritju elektronskih sporočil bi člani komisije lahko oklevali pri izražanju dvomov, nesoglasij ali sprememb svojih stališč, ki so namenjena interni rabi organa. To bi po mnenju IP vplivalo na kakovost dela organa, s čimer bi bil resno ogrožen proces odločanja komisije oziroma organa. Del obravnavanih sporočil vsebuje individualna vrednotenja, ki so bila že predmet pritožbenega postopka pred IP. S pravnomočno odločbo št. 090-258/2025/4 je IP potrdil odločitev organa, ki je dostop do navedenih dokumentov zavrnil. Takšen zaključek je skladen tudi s sodno prakso v primerljivih zadevah (npr. sodbi Upravnega sodišča RS št. IU 1594/2016-15 z dne 28. 11. 2018 (15. odstavek obrazložitve sodbe) in IU 896/2015-8 z dne 11. 4. 2016 (20. odstavek obrazložitve sodbe).

(24) Enako pa velja tudi za komunikacijo med direktorico in strokovno sodelavko glede elektronskih sporočil, ki se nanašajo na obravnavani javni razpis. Ta korespondenca se prav tako nanaša na notranje delovanje organa, pri čemer se navedeni osebi po elektronski pošti dogovarjata in izmenjujeta mnenja ter predloge v zvezi s samim potekom postopka javnega razpisa, razpisnih pogojih, nakladi in drugih smernicah. Prav tako pa gre za usklajevanje stališč pred odgovorom »zunanjim« naslovnikom kot so novinarji, strokovna in druga javnost oziroma stranke in kaže način dela organa in njegovega »notranjega razmišljanja«. Razkritju te vrste interne komunikacije, se IP strinja z navedbo organa, bi spominjalo na popoln nadzor oziroma delo pod nenehnim očesom tretje osebe. Navedeno pa nedvomno vpliva na kakovost odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja v prihodnje. IP tako zaključuje, da sta za oba sklopa dokumentov podana pogoja, da gre za izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

(25) IP odgovarja, da pritožbeni ugovor prosilke, da bi se moral organ konkretno opredeliti do dostopa do vsakega dokumenta posebej, ni utemeljen. Iz upravno sodne prakse Upravnega sodišča RS opr. št. I U 896/2015-8 z dne 11. 4. 2016 (20. točka), v kateri je IP s svojo odločbo odločil, da mora organ omogočiti dostop do določenih zapisnikov, je sodišče odpravilo odločitev IP in ni pritrdilo stališču IP, da bi se moral organ opredeliti do vsakega posameznega dokumenta, ampak je napravil zaključek, da zadostuje, da se organ opredeli do tipa dokumenta in v zvezi s tem izkaže motnje. Iz izpodbijane odločbe in opisa dokumentov v tej odločbi (glej točko 21) izhaja kakšen tip dokumentov predstavljajo zahtevani dokumenti in kaj so razlogi (22. in naslednje točke), da so izpolnjeni pogoji iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Glede izjeme varstva osebnih podatkov in delnega dostopa

(26) V izpodbijani odločbi se organ sklicuje na to, da ker prosilec podaja zahtevo na način, da opredeli, čigavo korespondenco oziroma elektronska sporočila zahteva, da anonimizacija osebnih podatkov, in tako vsaj delni dostop, ni možen. Prosilec v pritožbi navaja, da gre za javne uslužbence oziroma, da člani komisije izvajajo javno funkcijo in zato obstaja pravna podlaga za razkrijte osebnih podatkov. ZDIJZ v 3. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju ZVOP-2). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, v členu 4, pododstavek (1), določa, da je osebni podatek katera koli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljevanju posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oz. javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

(27) V skladu z definicijo obdelave osebnih podatkov razkritje in dajanje osebnih podatkov na razpolago izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov, ZDIJZ sam po sebi pa ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oz. dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti (na primer odločba IP št. 090-118/2011/4 z dne 22. 7. 2011 in smiselno sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014). Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer tudi podatke o porabi javnih sredstev, ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ); ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ); pod določenimi pogoji pa je varovane osebne podatke v skladu s 7. členom ZDIJZ mogoče izločiti iz dokumentov in prosilca seznaniti s preostalimi deli dokumentov (t.i. institut delnega dostopa).

(28) IP se strinja s prosilcem, da obstaja pravna podlaga za razkritje imen in priimkov oseb, če gre za podatke, ki so v zvezi z njihovim delovnim razmerjem ali opravljanjem javne funkcije. V obravnavani zadevi se sicer pojavljajo posamezniki v elektronski korespondenci v vlogi javnih uslužbencev in javnih funkcionarjev oziroma pri izvajanju funkcije člana komisije, vendar pa se v vsebini elektronskih sporočil prepletajo tako osebne okoliščine, ki presegajo podatke, ki se jih lahko šteje, da so v zvezi z delovnim razmerjem oziroma javno funkcijo in okoliščine, za katere je IP že zgoraj odločil, da sodijo med izjemo notranjega delovanja, da delni dostop do zahtevanih dokumentov ni mogoč. Med osebne podatke, za katere IP meni, da ni pravne podlage za razkritje v 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, sodijo okoliščine iz elektronskih sporočil, katere IP šteje, da presegajo podatke, ki so v zvezi z njihovim delovnim razmerjem ali opravljanjem javne funkcije, in sicer navedba okoliščin glede zdravja posameznika, glede drugih (delovnih) obveznosti, glede osebnega počutja, osebni neformalni slog pisanja, osebni razlogi zakaj zaposlena ali posamezni član ne morejo opraviti določenega opravila oziroma se udeležiti sestanka, izmenjava osebnih izkušenj glede dogodkov, ki niso povezani z javnim razpisom, ipd.

(29) ZDIJZ v 7. členu določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona (izjeme – op. IP) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oz. mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Nadalje je ta določba konkretizirana v 19. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16; v nad.: Uredba), iz katere sledi, da je delni dostop mogoč, če je varovane informacije mogoče iz dokumenta fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne. Ne glede na to se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu. Obe navedeni določbi opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Vendar pa implementacija delnega dostopa ne predstavlja samo tehničnih težav ločevanja prosto dostopnih od zavarovanih podatkov, temveč tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ker bi bilo dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za prosilca (primer Olli Mattila proti Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12. 7. 2011, ECR II-226). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta tehnični in vsebinski vidik.

(30) IP je v konkretnem primeru ugotovil, da se v dokumentih nahajajo osebni podatki, za katere ni našel pravne podlage za razkritje. Prav tako pa se v dokumentih nahajajo informacije, ki predstavljajo izjemo notranjega delovanja. Prekritje zgolj imen in priimkov direktorice, javne uslužbenke in članov komisije ne bi omogočalo, da osebe ne bi bile razpoznavne oziroma vsaj določljive. To pa bi ogrozilo zaupnost varovanih informacij, saj bi bili posamezniki vsaj določljivi na podlagi drugih informacij v zahtevanih dokumentih, zato v konkretnem primeru delni dostop na takšen način ni mogoč.

(31) Če pa bi pri izvedbi delnega dostopa prekrili vse podatke na način, da bi preprečili ogrozitev zaupnosti varovanih informacij, tako varovanih osebnih podatkov kot podatkov, ki predstavljajo izjemo notranjega delovanja, bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost, zato dostop ne bi bil več smiseln. Če bi z uporabo instituta delnega dostopa prekrili vse zgoraj naštete varovane osebne podatke, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, ter tudi vse podatke, s pomočjo katerih bi bilo mogoče razbrati varovane osebne podatke, in tudi vse informacije, ki predstavljajo izjemo notranjega delovanja, bi prosilec razpolagal zgolj z naslovom dokumenta, kar prosilcu ne bi prineslo nobenih smiselnih informacij in nobene dodane vrednosti, zaradi katere je vložil zahtevo za pridobitev obravnavanih dokumentov.

(32) Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da gre v konkretnem primeru za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih podatkov, da bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, brez konteksta ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za javnost. IP je po opravljenem tehtanju vseh argumentov glede anonimizacije zaključil, da izvedba delnega dostopa v konkretnem primeru ni možna oz. smiselna.

Glede prevladujočega interesa javnosti

(33) Prosilec meni, da je podan prevladujoč interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ predvsem zato, ker podatki predstavljajo porabo javnih sredstev in ker bi na ta način omogočili nadzor nad postopkom odločanja o dodeljevanju javnih sredstev.

(34) Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

(35) Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da v zadevi obstaja močan javni interes za razkritje informacij, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi omogočil razkritje sicer varovanih podatkov. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) nepravilnosti), za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljene izjeme varovanih podatkov. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni z ničemer konkretno izkazal, da je in v čem je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane informacije, tega pa v pritožbenem postopku tudi ni ugotovil IP po uradni dolžnosti. Glede nadzora nad porabo javnih sredstev IP odgovarja prosilcu, da iz zahtevanih dokumentov ne izhajajo podatki o porabi javnih sredstev in pritrjuje organu, da je nadzor nad porabo javnih sredstev, ki se dodeljujejo z navedenim razpisom, zavarovan, saj sredstva odobri Ministrstvo za kulturo, porabo sredstev pa nadzira organ sam, svet organa, Ministrstvo za kulturo ter revizijski postopki. Razkritje notranje korespondence ne bi v ničemer prispevalo h krepitvi varovanja javnega interesa s področja porabe javnih sredstev, saj je ta že varovan z možnostjo vpogleda v dokumente, ki opisujejo in nadzirajo finančno delovanje organa. Prav tako pa je o razdelitvi sredstev odločeno z odločbami, zoper katere so dopustna pravna sredstva.

(36) IP poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za ne razkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Upravno sodišče RS je sicer že večkrat odločilo, da je javni interes glede razkritja močnejši le, če bi bile ogrožene take vrednote, kot so na primer življenje, zdravje ali varnost ljudi ali če bi grozila neposredna škoda za premoženje večje vrednosti (npr. sodbe št. I U 1257/2011, št. I U 1488/2011, št. I U 1992/2010 in št. I U 54/2017), tovrstne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane. Upoštevaje vse navedeno IP ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih osebnih podatkov in podatkov, ki so varovani z izjemo notranjega delovanja, zaradi katerih je treba zavrniti dostop v obravnavani zadevi.

(37) IP tako zaključuje, da v obravnavanem primeru interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ za razkritje zahtevanih varovanih osebnih podatkov in podatkov, ki so varovani z izjemo notranjega delovanja ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa iz razlogov, zaradi katerih je informacija zavarovana kot izjema po 3. In 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Sklepno

(38) Na podlagi preučitve zadeve in pravnih podlag je IP zaključil, da je odločitev izpodbijane odločbe pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je pritožba neutemeljena, jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(39) Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilca ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, zato prosilec sam nosi svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(40) Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

(41) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu. 

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati. 

Postopek vodila:                                                                    

Manja Resman, univ. dipl. prav.,                                  

svetovalka Informacijskega pooblaščenca                    

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Npr. odločbe IP št. 090-211/2016, št. 090-55/2017, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-239/2019/6, št. 090-269/2022/2, št. 090-2/2023/2.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[4] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[5] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[8] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[9] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[10] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[11] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[12] Več o tem Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005 - Komentar ZDIJZ, str. 133 in nasl.

[13] Tako sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 320/2010 z dne 1. 9. 2011, ki mu sledijo sodbe Upravnega sodišča RS I U 817/2015, I U 896/2015.