prosilec - ATVP

POVZETEK:

Organ je prosilki zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov, ker naj bi mu ureditev po ZTFI nalagala obveznost varovati opozorila kot zaupna. Dostop je torej zavrnil, ker naj bi ZTFI predvideval režim varstva informacij, s katerimi razpolaga organ, ki učinkuje kot lex specialis glede na ureditev dostopa do informacij javnega značaja, ki ga ureja ZDIJZ. Ker je tako organ izhajal iz prepričanja, da je ZTFI specialen glede na določila ZDIJZ, se o dostopu do zahtevanih dokumentov z vidika ZDIJZ sploh ni opredelil. IP meni, da pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja ni dopustno upoštevati ZTFI kot lex specialis glede na ZDIJZ, zato je odločil zadevo vrniti organu v ponovni postopek. Organ je namreč po oceni IP zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanih opozoril in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-228/2017/14

Datum: 12. 7. 2023

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah (v nadaljevanju: IP), po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 - ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) št. I U 602/2018-24 z dne 25. 1. 2023, o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilka), z dne 5. 10. 2017, zoper sklep in odločbo AGENCIJE ZA TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 0901-6/2017-53 z dne 19. 9. 2017, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilke z dne 5. 10. 2017 se ugodi. Odločba AGENCIJE ZA TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV, št. 0901-6/2017-53 z dne 19. 9. 2017, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilka je z zahtevo z dne 21. 8. 2017 od organa zahtevala fotokopije odločb, s katerimi je organ v postopku o prekršku po Zakonu o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju: ZTFI) v obdobju zadnjih 5 let kršiteljem izrekel opozorilo namesto sankcije. Ob tem je navedla, da je organ od leta 2012 do leta 2016 izdal 78 opozoril (razvidno iz poročil o delu organa, ki so objavljena na svetovnem spletu).

Organ je z odločbo št. 0901-6/2017-53 z dne 19. 9. 2017 zahtevo prosilke v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel v delu, ki se nanaša na odločbe, s katerimi je organ v postopku o prekršku po ZTFI za kršitve določb 3.3. oddelka ZTFI v obdobju zadnjih 5 let kršiteljem izrekel opozorilo namesto sankcije. V tem delu je organ, na podlagi zahteve prosilke, z dne 12. 5. 2017, že odločil z odločbo št. 0901-3/2017-3 z dne 6. 6. 2017 in v zvezi s to odločbo je v teku upravni spor. V preostalem delu, ki se nanaša na odločbe, s katerimi je organ v postopku o prekršku po ZTFI v obdobju zadnjih 5 let kršiteljem izrekel opozorilo namesto sankcije, razen za kršitve določb 3.3. oddelka ZTFI, pa je organ zahtevo prosilke zavrnil. Pojasnil je, da z eno odločbo izreče opozorilo najmanj dvema oziroma več kršiteljem (pravnim in odgovornim osebam), tako da so predmet prosilčeve zahteve 39 odločb, s katerimi je bilo opozorilo izrečeno skupaj 90 kršiteljem. Pravno podlago za zavrnitev zahteve predstavlja 488. člen ZTFI, ki je specialen glede na določila ZDIJZ.

Prosilka je 5. 10. 2017 zoper odločbo organa vložila pritožbo, v kateri je navedla, da iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe ne izhaja določno, zahtevo za posredovanje katere vloge je organ zavrgel. Nedoločno oblikovanje izrekov v odločbah organa ne daje podlage za zaključek o litispendenci. V izrekih odločb organa bi morale biti navedene identifikacijske številke odločb (zahtevanih dokumentov), o katerih je bilo odločeno. Odločbe se zaradi nedoločnosti izreka v tem delu posledično ne da preizkusiti. Nadalje je navedla, da se organ v zvezi z zavrnilnim delom ni skliceval na obstoj nobene od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ in da ZTFI ni specialen predpis v razmerju do ZDIJZ. Organ je dolžan posredovati zahtevane informacije v skladu z ZDIJZ.

Organ je pritožbo prosilke kot pravočasno, z dopisom št. 0901-6/2017-60 z dne 12. 10. 2017, s prilogami, poslal v odločanje IP. V zvezi s posredovanjem zahtev za udeležbo stranskih udeležencev je navedel, da bi s tem razkril informacije, ki jih varuje kot zaupne v smislu določb ZTFI. Organ se tudi nikakor ne more strinjati, da za varovanje osebnih podatkov odgovorne (fizične) osebe zadošča, da se v opozorilih organa prekrijejo ime, priimek in položaj odgovorne osebe. IP je ob preizkusu ugotovil, da je pritožba dovoljena, in vložena po upravičeni osebi.

Organ je nato z dopisom št. 0901-6/2017-62 z dne 27. 11. 2017 IP posredoval dopis, s katerim je stranskim udeležencem posredoval kopijo pritožbe prosilke in dokazila o vročitvah pritožbe stranskim udeležencem. Nadalje je v dopisu št. 0901-6/2017-63 z dne 30. 11. 2017 pojasnil, da od stranskih udeležencev ni prejel nikakršnih odzivov na posredovano pritožbo prosilke ali dodatne dokumentacije v zvezi s pritožbo prosilke.

IP je o pritožbi prosilke odločil z odločbo št. 090-228/2017/5 z dne 3. 1. 2018. V delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, in v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep o zavrženju dela zahteve, je IP pritožbo prosilca zavrnil, sicer je pa pritožbi prosilke ugodil. Organ je zoper odločbo IP vložil tožbo. O tožbi je odločilo Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) s sodbo št. I U 602/2018-24 z dne 25. 1. 2023, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo IP v ponovno odločanje.

Pritožba prosilke je utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilka izpodbija odločbo in sklep organa v celoti.

Kot že navedeno, je bil v obravnavani zadevi s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča št. I U 602/2018-24 z dne 25. 1. 2023 odpravljen akt drugostopenjskega upravnega organa, torej odločba IP. Če se upravni akt odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice, z učinkom ex tunc, v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe IP št. 090-228/2017/5 z dne 3. 1. 2018, to je v stanje odločanja o pritožbi prosilke z dne 5. 10. 2017.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanimi podatki, ki so predmet zahteve in pritožbe prosilke, razpolaga v materializirani obliki, saj jih je tudi posredoval IP. IP tako ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja.

Ali predstavljajo določbe ZTFI lex specialis v razmerju do ZDIJZ

V obravnavanem primeru so predmet zahteve opozorila, izdana v postopku o prekršku po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), ki predvideva tudi smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Da gre v obravnavanem primeru za dostop do informacij iz spisov prekrškovnega prava po določbah ZP-1, ki je del kaznovalnega prava, pa izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 602/2018-24 z dne 25. 1. 2023.

IP meni, da pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja ni dopustno upoštevati ZTFI kot lex specialis glede na ZDIJZ. Da veljavni ZTFI ne vsebuje derogacijske klavzule, ki bi izrecno izključevala uporabo ZDIJZ, izhaja že iz sodb Upravnega sodišča št. U 1676/2003 z dne 23. 3. 2005 in št. U 965/2004 z dne 30. 3. 2005. Iz sodbe Upravnega sodišča št. U 1676/2003 tako med drugim izhaja, da se je z uvedbo ZDIJZ transparentnost delovanja organa povečala in obrnila v korist javnosti, saj je lahko pred uvedbo ZDIJZ splošna javnost dostopala le do tistih dokumentov, do katerih je bil dostop dopusten v skladu s področnimi zakoni (tedaj veljavnima ZTVP-1 in ZJA), ker je ustavna pravica do obveščenosti iz drugega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) pogojevala dostop s pravnim interesom prosilca. V zadevi št. U 965/2004 pa je Upravno sodišče še posebej izpostavilo, da v relevantnem času veljavni ZTVP-1 (ki ga je nasledil ZTFI) ni specialni predpis glede na ZDIJZ, ker iz prehodnih določb ne izhaja neposredna derogacija pravil ZDIJZ. Sodišče je ob tem izpostavilo komentar 154. člena Ustave, po katerem je mogoče šteti, da zakoni ali posamične zakonske določbe izgubijo veljavo in prenehajo veljati zaradi drugih zakonov le takrat, kadar kasnejši zakon izrecno razveljavi prejšnjega.[1] IP ugotavlja, da tudi veljavni ZTFI ne vsebuje takšne derogacijske klavzule, ki bi izrecno razveljavljala uporabo ZDIJZ. Ob tem IP dodaja, da ZTFI tudi ne vsebuje posebne določbe, ki bi uvajala samostojno izjemo od načelnega prostega dostopa do vseh informacij javnega značaja po 5. čl. ZDIJZ. Skladno s splošno sprejeto restriktivno razlago izjem, bi za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja po ZTFI morala obstajati izrecna, nedvoumna in jasna zakonska določba, ki bi urejala pogoje za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ. Takšne določbe pa ZTFI ne vsebuje.

IP na tem mestu izpostavlja tudi novelo ZKP-O. S to novelo je bila sprejeta posebna določba, s katero je zakonodajalec posebej uredil področje dostopa do informacij javnega značaja glede kazenskih spisov, prav zaradi sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. V skladu z ZKP tako lahko vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah, v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe tega zakona (dvanajsti odstavek 128. člena). Iz obrazložitve amandmaja med drugim izrecno izhaja, citirano: »128. člen ZKP ureja pregledovanje in prepisovanje posameznih kazenskih spisov, v zvezi s čimer mora prosilec izkazati pravni interes (kolikor ga ZKP za posamezne subjekte ne predpostavlja). S predlagano spremembo se bolj jasno določa sicer že urejen dostop do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskih spisih. Posamezniki, ki ne izkazujejo pravnega interesa, pa želijo pridobiti informacije javnega značaja iz kazenskih spisov, lahko to dosežejo na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki vključuje tudi ustrezne varovalke (npr. interes kazenskega postopka in izjema v 5.a členu ZDIJZ). Sprememba je potrebna zaradi nejasnosti, ki so se pri dostopu do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskih spisih, pojavile v praksi, kar je npr. razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Sodna praksa, ki jo vzpostavlja navedena sodba, v skladu s katero so sodni in kazenski spisi v celoti izključeni iz krovnega okvira transparentnosti delovanja javnega sektorja kot ga določa ZDIJZ, bistveno odstopa od dosedanje interpretacije in prakse pristojnih organov, kot je bila vzpostavljena od sprejema ZDIJZ leta 2003, zato se v zvezi s tem zastavlja vprašanje glede zmanjševanja stopnje transparentnosti delovanja sodišč (oziroma pravosodnih organov), ...«.

Poleg navedenega IP izpostavlja še, da ZDIJZ med zavezance uvršča tudi organ in da je zakonodajalec kot eno od izjem od dostopa določil izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Če bi bil zakonodajalec mnenja, da dokumenti prekrškovnega postopka ne sodijo v sklop informacij javnega značaja po ZDIJZ, ne bi uzakonil določbe, da se lahko dostop do informacije zavrne, če gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

IP pa izpostavlja še nedavno ratificirano Konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija), ki v Republiki Sloveniji velja od 1. 7. 2023 dalje. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Po določbah Konvencije so vsi uradni dokumenti načeloma javni in se od tega odstopa samo zaradi varovanja drugih pravic in legitimnih interesov. Med javne organe Konvencija šteje vlado in upravne organe na državni, regionalni in lokalni ravni, zakonodajne in pravosodne organe, kadar izvajajo upravne funkcije v skladu z notranjim pravom in fizične ali pravne osebe, kadar opravljajo naloge upravnega organa. Konvencija določa, da lahko s posebno izjavo država podpisnica določi, da »javni organi« vključuje tudi zakonodajne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi, pravosodne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi ter fizične ali pravne osebe, kadar izvajajo javne funkcije ali poslujejo z javnimi sredstvi v skladu z notranjim pravom. Iz Zakona o ratifikaciji izhaja, da je Republika Slovenija podala posebno izjavo, ki vključuje vse tri točke. To pomeni, da Republika Slovenija pravosodnih organov ni zavezala le k posredovanju dokumentov, ki se nanašajo na upravne funkcije, ampak na vse dokumente, ki jih imajo. Za slovensko prakso dostopa do informacij javnega značaja pomeni zavezanost h ratificirani mednarodni pogodbi z vidika ustavnopravne hierarhije aktov nadrejenost slovenskim zakonom in neposredno uporabljivost.

Ker je torej organ izhajal iz prepričanja, da je ZTFI specialen glede na določila ZDIJZ, se o dostopu do zahtevanih dokumentov z vidika ZDIJZ sploh ni opredelil. Organ je torej organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanih opozoril in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. IP je tako odločil, da vrne zadevo organu v ponovni postopek.

Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti.[2] Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen). Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oziroma postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[3]

V ponovljenem postopku je torej organ dolžan najprej jasno določiti, kateri posamezni dokumenti so predmet njegove presoje, upoštevaje predmet zahteve prosilca. Nadalje mora organ posamezne zahtevane dokumente presoditi tudi z vidika obstoja izjem od prostega dostopa po ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem, mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba).

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so bili predmet presoje organa in niso prosto dostopni, ker ne izpolnjujejo pogojev za informacijo javnega značaja ali predstavljajo izjemo od dostopa po ZDIJZ. V primeru delnega dostopa do posameznih dokumentov pa mora biti v izreku izrecno navedeno, v katerem delu posamičnega dokumenta se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od dostopa (npr. v dokumentu št… . se prekrije …, in podobno). Kot že navedeno, ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja, in odločiti o stroških postopka. Ob tem IP dodaja, da ima prosilec, na podlagi 17. člena ZDIJZ, sam pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo, edino omejitev, ki vpliva na obliko informacije, predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ.

IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilke in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP, sodno prakso in prakso IP ter napotila IP.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Šturm Lovro, 2002, člen 154, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, str. 1026, točka 8.

[2] Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena.

[3] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu.