Snemanje policije s strani občanov
+ -Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem 26. 1. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj.
Datum: 03.04.2013Številka: 0712-1/2013/942
Kategorije: Mediji, fotografije kot OP, Snemanje sej in javnih dogodkov Informacijskemu pooblaščencu (v nadaljevanju: Pooblaščenec) ste poslali dopis, v katerem navajate, da ste samostojni fotograf in fotoreporter. Na 4. vseslovenski vstaji na Kongresnem trgu so vam policisti v civilu preprečili slikovno dokumentiranje prijetja treh demonstrantov. Policist vam je stopil za hrbet, vas prijel za roko in vas odvlekel stran s pripombo, da prenehate s provociranjem. Po kratkem pregovarjanju ste se bili primorani umakniti, saj niste hoteli tvegati, da bi vas pridržali. Policisti vas niso legitimirali ali poučili o kršitvi predpisov. Menite, da vam je bila poleg pravice do svobodnega gibanja kratena tudi pravica do dokumentiranja, saj imate novinarji in fotoreporterji pravico in dolžnost pokrivati dogodke, ki so shodi in protesti, ne glede na to, ali se določeni skupini ljudi zdi, da bi jim s tem lahko povzročali nevšečnosti. Navsezadnje je v interesu javnosti, da se tovrstne shode dokumentira, tako za sedanjo kot kasnejšo generacijo. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da ste želeli na javnem mestu dokumentirati izvajanje javnih pooblastil s strani javnih oseb (policistov), pri čemer s svojim početjem niste ovirali izvajanja njihovi pooblastil. V izogib podobnim incidentom vas zanima, ali imajo policisti kot uradne osebe pravico zahtevati, naj se jih ne fotografira, če se pri tem ne ovira njihovega dela. Kako je glede tega pri udeležencih, ki niso javne osebe? Če nekdo zahteva, naj se ga ne fotografira in ne objavlja že posnetih fotografij, mu je treba ustreči ali se fotografije lahko objavijo?
V nadaljevanju vam na podlagi predstavljenega dejanskega stanja in na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št 113/05 in 51/2007-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.
Snemanje izvrševanja policijskih pooblastil po mnenju Pooblaščenca predstavlja izvrševanje ustavne pravice do svobodnega izražanja iz 39. člena Ustave RS in 10. člena EKČP. Izvrševanje te pravice se lahko omeji v zelo ozko določenih primerih. Poleg tega je treba upoštevati, da imajo policisti kot javni uslužbenci pri opravljanju svojih delovnih nalog bistveno manjše pričakovanje zasebnosti (in varstva osebnih podatkov) kot posamezniki v zasebni sferi (primerjaj 15. člen Ustave RS).
Fotografiranje posameznikov na javnih shodih, obdelava teh fotografij in nadaljnja uporaba tako zbranih fotografij, je v luči varstva osebnih podatkov praviloma dopustna na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1. Pravni red daje posameznikom pravno varstvo v okviru pravice na lastni podobi, varstvo te pravice pa se zagotavlja v postopku pred sodiščem.
Pooblaščenec se v tem mnenju opredeljuje do ravnanja posameznikov, ki snemajo policijo, predvsem v primerih, kot policija izvršuje svoja pooblastila na javnih shodih, prireditvah in drugih podobnih dogodkih in v primerih, ko uporablja prisilna sredstva oziroma neposredno posega in omejuje človekove pravice in temeljne svoboščine.
V teh primerih posameznikovo snemanje predstavlja izvrševanje pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 s sprem.) oziroma 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Snemanje policije, ko ta izvršuje pooblastila, predstavlja osrednji namen pravice do svobode izražanja: pravico razpravljati o državi in njenih oblastnih dejanjih ter zadevah.
V primeru opisanih primerov snemanja ravnanja policistov je prej opisani namen, ki ga zasleduje pravica do svobode izražanja, še posebej pomemben. Policija je verjetno najbolj viden obraz države oziroma oblasti, s katerim se posamezniki srečujemo vsakodnevno. Pri tem pa ne gre za katerikoli organ. Družba je izrecno policiji dovolila posege v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov, ki jo sestavljajo. To ji je dovolila z namenom, da policija varuje javni red, preiskuje kazniva ravnanja oziroma v splošnem zagotavlja varnost v družbi. Zato družba od policije utemeljeno pričakuje, da bo to svojo veliko odgovornost izvrševala odgovorno in preudarno. V veliki večini primerov je to brez dvoma res, večina od policistov preseže pričakovanje javnosti v zvezi z izvajanjem svojih nalog.
Žal pa se v tej množici interakcij pri izvrševanju pooblastil zgodijo tudi primeri, v katerih policija svoja pooblastila prekorači. V teh primerih zakonodaja predvideva posebne postopke, ki pa se nanašajo samo na policiste in posameznike, ki menijo, da so bili prizadeti, splošna javnost v teh postopkih ne sodeluje.
Javnosti pa ravno pravica do svobode izražanja daje možnost, da sodeluje o takšnih primerih na način, da o njih vsaj razpravlja. Zato se javnosti pri tem ne sme ovirati. To pomeni, če je neka tretja oseba takšen dogodek zabeležila tako, da ga je posnela, praviloma ni ovir, ki bi preprečevale javno objavo tega posnetka. Možnost ekstenzivnega javnega nadzora nad delovanjem policije je nujen pogoj demokratičnosti vsake družbe. Prej navedeno služi kot ena izmed obramb pred zlorabo pravice.
Pooblaščenec je tako prepričan, da policija posameznikov, ki jo snemajo pri izvrševanju pooblastil v okoliščinah, ki smo jih izpostavili zgoraj, ne sme omejevati. Omejitve bi bile dopustne zgolj in samo, če bi se s snemanjem oviralo izvrševanje policijskih pooblastil, oziroma če bi snemanje predstavljalo nevarnost za policiste in za osebe, na katere se izvrševanje pooblastil nanaša.
Dodati je še treba, da je status posameznika, ki snema policijo, nerelevanten. Pravica do svobode izražanja se nanaša na vse posameznike, ne samo na tiste, ki imajo določen status, npr. novinarja.
Vaše soočenje s policijo odpira še nekatera druga pravna vprašanja. Pooblaščenec meni, da bi policija morala razpolagati vsaj z navodili, kako ravnati v takšnih primerih. Zato smo ji ponudili pomoč pri njihovem oblikovanju.
Vam osebno pa predlagamo, da raziščete možnosti, ki vam jih v zvezi z ravnanji policije daje Zakon o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13), v členih 137 in naprej. Če boste izkoristili te možnosti se priporočamo za rezultate.
V zvezi z vprašanjem snemanja drugih oseb, ki so prisotne na javnem shodu, prireditvi oziroma podobnem dogodku, kjer je nivo zasebnosti zmanjšanj in posamezniki lahko pričakujejo, da bodo fotografirani ali posneti s strani drugih posameznikov in/ali novinarjev, pa je treba pojasniti, da je Pooblaščenec že pred časom zavzel stališče, da se v teh primerih za samo fotografiranje, obdelavo posnetega materiala in nadaljnjo uporabo (npr. objava), praviloma obdelujejo osebni podatki, pravna podlaga pa je podana v tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1. Navedeno pomeni, da je ravnanje fotografa oziroma snemalca po ZVOP-1 zakonito.
Morate pa upoštevati, da pravni red udeležencem takih shodov daje varstvo po splošnih pravilih v okviru pravice na lastni podobi in (teoretično, v mejnih primerih) pravice do zasebnosti in družinskega življenja. Če posameznika kljub njegovi prepovedi posnamete in njegovo fotografijo objavite, ima ta posameznik na voljo vrsto zahtevkov, predvsem pa odstranitvenega, (morda v nekih mejnih primerih) pa tudi odškodninskega. Tak posameznik bo moral varstvo zahtevati pred sodiščem.
S spoštovanjem,
Informacijski pooblaščenec;
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav,
pooblaščenka