Nedovoljeno snemanje s strani novinarke
+ -Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem 26. 1. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj.
Datum: 14.06.2009Številka: 0712-223/2009/2
Kategorije: Mediji, fotografije kot OP Spoštovani,
Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je 11. 5. 2009 prejel vaše elektronsko sporočilo, v katerem nas sprašujete, ali predstavlja ravnanje novinarke, ki je kljub izrecni prepovedi snemanja nadaljevala s snemanjem predsednice … na delovnem mestu v.d. direktorice …, kršitev pravice do varstva osebnih podatkov in zasebnosti oziroma, ali je novinarka s svojim ravnanjem občutno posegla v zasebnost omenjene osebe.
Ker lahko avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno pa predlagatelj zakona, vam na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, v nadaljevanju na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07 - UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP) posredujemo naslednji odgovor.
Pooblaščenec je pristojen in podaja svoje neobvezujoče mnenje za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov, vendar vam v nadaljevanju podajamo tudi nekaj ključnih ugotovitev sodobne pravne teorije in sodne prakse na področju zasebnosti in svobode izražanja, ki so povzeti tudi v smernicah Pooblaščenca "Varstvo osebnih podatkov in mediji", objavljenih na http://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/OP_in_mediji.pdf.
Video posnetek je skupek dokaj popolnih in natančnih lastnosti posameznika, saj prikazuje njegovo lastno podobo, ki predstavlja osebni podatek. Osebni podatek pa je v smislu ZVOP-1 zavarovan le, če je del zbirke osebnih podatkov ali je namenjen vključitvi vanjo. Če torej ne gre za takšno obdelavo osebnih podatkov, se določbe ZVOP-1 ne uporabljajo.
Glede odločanja v konfliktu med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, je potrebno upoštevati, da so javne osebe lahko podvržene večjim posegom v zasebnost. Kljub temu ne moremo pričakovati in terjati, da se osebe, zanimive za javnost, odpovedo vsakršni zasebnosti, saj je posebej varovano predvsem vsakdanje in intimno življenje posameznika ali posameznice. V takšnih primerih je potrebno vzeti v ozir vse okoliščine primera in se na podlagi njih ter s pomočjo teoretičnih spoznanj in usmeritev sodne prakse odločiti, ali je v konkretnem primeru novinarskega poročanja prišlo do občutnega posega v posameznikovo zasebnost, ali pa je pravica javnosti do obveščenosti morda prevladala.
O b r a z l o ž i t e v:
1. Pristojnost Pooblaščenca in nekaj splošnih pojmov glede varstva osebnih podatkov
Pooblaščenec uvodoma opozarja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Ustava RS). V skladu z navedenim členom je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov ter prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon, vsakdo pa se ima pravico seznaniti z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj ter pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. To pomeni, da je v skladu z Ustavo RS dovoljena tista obdelava osebnih podatkov, ki je vnaprej predvidena in določno opredeljena v posameznem zakonu.
V nadaljevanju vam torej podajamo svoje neobvezujoče mnenje o primeru z vidika varstva osebnih podatkov, glede na prepletenost pravice do varstva osebnih podatkov s širše pojmovanim konceptom zasebnosti, pa navajamo še nekaj ključnih ugotovitev sodobne pravne teorije in sodne prakse na področju zasebnosti in svobode izražanja.
Na začetku pojasnjujemo nekaj splošnih pojmov, ki so pomembni za razumevanje odgovora na vaše vprašanje. 1. točka 6. člena ZVOP-1 določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen, 2. točka istega člena pa določa, da je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je fizična oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.
Pooblaščenec ugotavlja, da je videoposnetek skupek dokaj popolnih in natančnih lastnosti posameznika, saj gre za nosilec, ki je nekakšna tehnična preslikava lastnosti posameznika na nek medij; videokaseto ali v primeru digitalne kamere elektronski čip. Posnetek vsebuje tolikšno množico osebnih podatkov, da se da posameznika z njimi natančno in nedvoumno določiti.
Pri tem pa je potrebno opozoriti, da vsi osebni podatki sami po sebi ne uživajo zaščite po ZVOP-1, temveč so te zaščite deležni šele, če so del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov. Zbirko osebnih podatkov opredeljuje 5. točka 6. člena ZVOP-1 kot vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika. Obdelava osebnih podatkov pomeni po 3. točki 6. člena ZVOP-1 kakršno koli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke ali so namenjeni vključitvi v zbirko.
Splošno pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov (torej tudi posnetkov, če so izpolnjeni v prejšnjem odstavku našteti pogoji) predstavlja 8. člen ZVOP-1, ki določa, da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ki določa tudi namen obdelave osebnih podatkov, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, ki pa mora biti predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov.
Iz vašega vprašanja izhaja, da gre v konkretnem primeru za morebitno obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju, saj naj bi bila novinarka zaposlena pri televizijski hiši v zasebni lasti. Pravne podlage za dopustno obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju so urejene v 10. členu ZVOP-1. Po določbi 1. odstavka tega člena se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.
2. Obdelava osebnih podatkov pri slikovnem snemanju
Glede na zgoraj navedeno objava posnetka posameznika v medijih še ne predstavlja nujno kršitve ZVOP-1, če ne gre za obdelavo osebnih podatkov v smislu 3. točke 6. člena ZVOP-1. Če namreč osebni podatki ne bi bili del zbirke oziroma ne bi bili namenjeni vključitvi vanjo, ne bi šlo za obdelavo osebnih podatkov, kar posledično pomeni, da ne bi moglo priti do kršitve določb ZVOP-1.
Slovenski Zakon o varstvu osebnih podatkov, v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi zakoni na tem področju, ne predvideva t.i. novinarske izjeme, ki bi za namene novinarskega poročanja izključevala uporabo zakona o varstvu osebnih podatkov. To pomeni, da se tudi za novinarsko poročanje lahko uporabljajo določbe ZVOP-1 (tu imamo v mislih predvsem določbe o pravnih podlagah za obdelavo osebnih podatkov, torej osebne privolitve ali podlage v zakonu). Vendar pa to velja le v primeru, kadar gre dejansko za obdelavo osebnih podatkov, kot jo opredeljuje 3. točka 6. člena ZVOP-1, torej kadar so osebni podatki del zbirke oziroma so namenjeni vključitvi vanjo. Glede na opredelitev pojma "zbirka osebnih podatkov" v 5. točki 6. člena ZVOP-1 novinarski prispevki (časopisni, internetni, televizijski, radijski) ne predstavljajo nujno zbirke osebnih podatkov, če osebni podatki v njih niso "dostopni na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov." Če torej ne gre za obdelavo osebnih podatkov, se določbe ZVOP-1 ne uporabljajo, kar z vidika varstva posameznikove zasebnosti v širšem smislu pomeni, da lahko svoje pravice zavaruje le po civilni in kazenskopravni poti. Pri tem je eno ključnih vprašanj, ali je bilo z določenim ravnanjem občutno poseženo v posameznikovo zasebnost.
3. Posegi v posameznikovo zasebnost z neupravičenim snemanjem
Vsak posameznik lahko pričakuje, da bo na javnih mestih (kamor sodi tudi področje zdravstvenega doma) zaradi njihove javne narave lahko prisoten predstavnik medijev (in seveda drugih ljudi oz. javnosti), s čimer bo njegova pravica do zasebnosti okrnjena. Poseg v informacijsko zasebnost in zasebnost na splošno pa lahko pričakujejo le t.i. absolutno javne osebe sodobnega življenja.
Sodobna pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da snemanje oziroma fotografiranje določene osebe brez njene vednosti in privolitve ni sporno (Finžgar A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 132). Medtem ko sam postopek snemanja oziroma fotografiranja (razen v primerih, kot je na primer fotografiranje na skrivaj s pomočjo kakovostnih teleobjektivov ali s pomočjo majhnih, skritih kamer ali kadar posameznik to izrecno prepove) še ne predstavlja posega v zasebnost, to ne velja za objavo posnetka oziroma fotografije osebe v medijih, saj objava predstavlja poseg v zavarovano osebnostno dobrino, to je lastno podobo. V konkretnem primeru pa Pooblaščenec opozarja tudi na možno kršitev ustavno zavarovane pravice do komunikacijske zasebnosti; novinarka je namreč v konkretnem primeru posnela "zasebni" pogovor (sogovornici je namreč zagotovila, da se pogovor ne snema). Poleg pravice do lastne podobe, sodi med zavarovane osebnostne dobrine tudi pravica človeka do lastnega glasu, pravica na glasu. Ta zagotavlja vsakomur, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi, saj se v človekovi besedi izraža tudi njegova osebnost. K pravici do varstva komunikacijske zasebnosti sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije; le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi (pravica do samoodločbe) zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. Zapis govorjene besede daje oblast nad tujo osebo, tujo osebno dobrino, ker omogoča ponovitev in tako posega v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši ali kdo lahko to sliši (odločba Pooblaščenca v zadevi Dnevnik d.d. proti Vladi RS, št. 090-29/2009/5 z dne 4. 5. 2009). V konkretnem primeru sogovornica novinarke ne samo ni imela te možnosti, novinarka jo je domnevno celo zavedla, da se posnetek (poleg vizualnega tudi zvočni) ne ustvarja in so zatorej njene besede namenjene le novinarki oziroma ožjemu krogu ljudi.
Za izključitev protipravnosti objave posnetka glasu ali podobe je najbolj enostaven način pridobitev privolitve posameznika. Teoretiki opozarjajo, da privolitev velja le za določeno osebo, kateri je bila privolitev dana, ter za dogovorjeni čas, način in namen objave (Finžgar A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 105). Varstvo osebnostnih pravic upodobljene osebe pa ni absolutno. Poseg v lastno podobo lahko opravičuje nek višji zasebni ali javni interes. V teh primerih je treba odločiti na podlagi tehtanja pomena nasprotujočih si interesov, ki so različni od primera do primera. Eden izmed takšnih primerov so posnetki oziroma fotografije osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost. V sodni praksi sta se oblikovali dve skupini oseb, ki zaradi svojega položaja v družbi uživajo znatno manjše varstvo, to so absolutno in relativno javne osebe sodobnega življenja. Absolutno javne osebe sodobnega življenja so tiste, ki so zaradi svoje vloge ali funkcije v družbi nenehno pod drobnogledom javnosti (politiki, državni funkcionarji, umetniki, vrhunski športniki ipd.). Relativno javne osebe sodobnega življenja pa so tiste, ki so pomembne za javnost le začasno, običajno zaradi svoje povezanosti z določenim dogodkom. Relativno javne osebe sodobnega življenja so med drugim storilci kaznivih dejanj (ugrabitelji, množični morilci), zmagovalci različnih tekmovanj ali prireditev in dobitniki na lotu. Od uvrstitve v določeno skupino je odvisen obseg varovanja osebnostnih pravic. Pri obeh skupinah je treba paziti, da ne zasledujemo zgolj senzacionalističnega in neokusnega navajanja nekoristnih informacij v obliki fotografij ter da ne posežemo v intimno in privatno sfero (Krapež K., Fotografija in osebnostne pravice, Pravna praksa, 16/2005, str. 22).
Precedenčni primer za oris trenutnih stališč sodne prakse na tem področju je sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Von Hannover proti Nemčiji. Nemški časopisi so objavili fotografije monaške princese Caroline von Hannover in njenih otrok med nakupovanjem in športnimi aktivnostmi na javnih mestih. ESČP je razsodilo, da so časopisne hiše z objavo teh fotografij posegle v Carolinino zasebnost. Pri tem je ESČP izpostavilo, da se princesa pogosto pojavlja na javnih prireditvah, kjer imajo mediji dovolj priložnosti, da naredijo njene posnetke. Zato sodišče ni videlo potrebe, da bi princeso motili v njenem zasebnem življenju. Medije je opozorilo, da objava fotografij ni prispevala k nobeni politični ali javni razpravi (na temo princesinega izvajanja državniških dolžnosti in podobno) in da so z objavo le zadostili radovednosti bralcev v zvezi s podrobnostmi iz princesinega zasebnega življenja. ESČP je izoblikovalo tudi novo stališče, da je pri tehtanju med svobodo izražanja in varstvom zasebnosti odločilen vpliv, ki ga je imela objava informacije (v tem primeru fotografije) na stališča in razprave v splošnem interesu.
ESČP je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu opredelilo tudi pojem pričakovane zasebnosti na delovnem mestu. Ta primer s konkretno situacijo sicer ne more biti neposredno povezan, saj je šlo v njem za poseg delodajalca v komunikacijsko zasebnost delavca (prisluškovanje službenemu telefonu), kljub temu pa je pomemben s stališča poudarka sodišča, da lahko delavec utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in delno samostojnost in zaupnost tudi na delovnem mestu. Vendarle gre v konkretnem primeru snemanja in objave posnetka brez dovoljenja za drugačno situacijo, saj se je snemanje dogajalo sicer na delovnem mestu, vendar na javnem kraju (bolnišnici), novinarka pa je posnela izjavo predsednice Zdravniške zbornice Slovenije in hkrati v.d. direktorice Zdravstvenega doma Izola, torej javne osebe. Pooblaščenec je v svojih smernicah "Varstvo osebnih podatkov in mediji" zapisal, da na javnih mestih lahko pričakujejo večji vdor v zasebnost predvsem javne osebe in je objava fotografije (ali analogno videoposnetka, izjave) dovoljena, če ne gre za posnetek iz njihovega vsakdanjega ali intimnega življenja. Pri tem je potrebno upoštevati, da sta pojma vsakdanje in intimno življenje abstraktna in ju je potrebno interpretirati v vsakem konkretnem primeru.
4. Ureditev varstva zasebnosti posameznika v Kazenskem in Obligacijskem zakoniku
Pooblaščenec za konec še poudarja, da neupravičeno slikovno snemanje (brez privolitve posameznika) lahko pomeni storitev kaznivega dejanja po 138. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008 popr.; KZ-1). 1. odstavek tega člena določa, da se z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznuje, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani. Ključna elementa tega kaznivega dejanja sta torej snemanje brez soglasja prizadetega posameznika in storjen občuten poseg v njegovo zasebnost. Občuten poseg v posameznikovo zasebnost je seveda abstrakten pravni pojem, ki ga je v praksi potrebno napolniti z vsebino, pri čemer lahko pomagajo zgoraj opisane usmeritve sodobne pravne teorije ter domače in tuje sodne prakse.
Poleg kazenskopravne poti, pa lahko posameznik, ki je prepričan, da se s snemanjem ali uporabo posnetkov posega v njegove osebnostne pravice, skladno z določbami 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami; OZ) od sodišča zahteva, da prepreči takšno dejanje ali da odstrani njegove posledice. V primeru, da je posamezniku s slikovnim snemanjem ali uporabo posnetkov povzročena škoda, pa lahko le-ta od povzročitelja skladno z določbami 179. in 181. člena OZ zahteva tudi odškodnino.
Kljub temu pa je Pooblaščenec v zgoraj omenjeni odločbi v zadevi Dnevnik d.d. proti Vladi RS, št. 090-29/2009/5 z dne 4. 5. 2009, zapisal, da varstvo pravice do (komunikacijske) zasebnosti ni odvisno od tega, ali se dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje iz 148. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ; sedaj 138. člen novega Kazenskega zakonika, KZ-1). Kaznivost nekega ravnanja sicer lahko kaže na to, da je prizadeta neka posebej zavarovana dobrina, vendar za ustavnopravno varstvo pravice do zasebnosti ni odločilno, ali pravni red tudi kazenskopravno varuje snemanje pogovora dveh oseb. Pravica na glasu kot odraz pravice do zasebnosti je varovana ne glede na to.
5. Sklepno
Pooblaščenec ob koncu še dodaja, da je bodisi sodišče bodisi katera druga institucija (denimo novinarsko častno razsodišče v okviru svojih pristojnosti), v tovrstnih primerih postavljeno pred težavno nalogo tehtanja med dvema ustavno zavarovanima pravicama, t.j. pravico do zasebnosti in svobodo izražanja. V takih situacijah enoznačnega odgovora ne more biti (oziroma ga Pooblaščenec ne bi mogel podati), saj je potrebno vzeti v ozir vse okoliščine primera in se na podlagi njih ter s pomočjo teoretičnih spoznanj in usmeritev sodne prakse odločiti, ali je v konkretnem primeru novinarskega poročanja prišlo do občutnega posega v posameznikovo zasebnost, ali pa je pravica javnosti do obveščenosti morda prevladala.
S prijaznimi pozdravi,
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka