prosilec - Ministrstvo za obrambo

POVZETEK:

Prosilka je zahtevala dostop do dokumentov, ki izkazujejo zakonito osnovo prodaje konkreten garaže. Organ je izdal nadomestno odločbo in prosilki omogočil delni dostop do štirih dokumentov upoštevajoč izjemo varstva osebnih podatkov, dostop do dveh dokumentov pa je zvrnil, saj je ugotovil, da njima ne razpolaga. IP je ugotovil, da je bilo o dostopu do dveh dokumentov že pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča, zato je v tem delu odločbo odpravil in zavrgel prosilkino zahtevo. V preostalem delu je ugotovil, da je pritožba neutemeljena in da se večina pritožbenih navedb nanaša na presojo vsebine dokumentov in vprašanje njihove zakonitega nastanka, kar ni v pristojnosti IP. 

ODLOČBA:

Številka: 090-85/2022/6

Datum: 7. 6. 2022

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah (po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … z dne 25. 2. 2022 (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo, 090-112/2021-7 z dne 14. 2. 2022, Ministrstva za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

25. Pritožbi prosilke z dne 25. 2. 2022 zoper odločbo Ministrstva za obrambo, št. 090-112/2021-7 z dne 14. 2. 2022, se delno ugodi, odpravi se prva in druga alineja 3. točke izreka izpodbijane odločbe in se prosilkina zahteva z dne 14. 12. 2021 v delu, ki se nanaša na dostop do Prodajne pogodbe št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995 in Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, zavrže.

1. V preostalem delu se pritožba prosilke zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilka je dne 14. 12. 2021 v povezavi z pravnomočno končanim upravnim sporom, ki se je vodil pod opr. št. I U 658/2022, na organ posredovala zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahtevala, da ji organ predstavi zakonito osnovo prodaje garaže št. 8 na Prušnikovi ulici 6-12, v Ljubljani, s katero je … od organa (poleg svojega stanovanja in garaže) odkupila tudi garažo št. 8. Poleg tega je še navajala, da ji ni bila predstavljena informacija iz (po navedbi samega organa) arhivsko ohranjenega gradiva, in torej tudi protokolarnega vpisnika zadev na Komisiji za vojaška stanovanja JLA, iz katerega bi bilo lahko sklepati o prvotnem (in eventualno kasnejšem, kasnejših) najemniku garaže s takratno št. 8 v garažnem koridorju vojaškega objekta JLA na Prušnikovi 6-12. Ob tem je še navajala, da ponovno zahteva deanonimizirano najemno pogodbo za garažo št. 8 iz leta 1986, s podatkom o kvadraturi garaže, ki je na predvidenem mestu formularja vidno izbrisana in ji ga organ do sedaj še ni posredoval.

Organ je v zvezi s prosilkino zahtevo najprej izdal odločbo, št. 090-112/2021-5 z dne 14. 1. 2022, s katero je delno zavrnil njeno zahtevo, na način, da ji je omogočil delni dostop do Prodajne pogodbe št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995 in do ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, na način, da je v njem prekril varovane osebne podatke, in sicer, na prvem: naslov stalnega prebivališča, EMŠO, številka potrdila o državljanstvu kupca in datum izdaje, datum rojstva in lastnoročni podpis kupca; na drugem pa: kraj bivanja najemnika in lastnoročni podpis najemnika. Poleg tega je v celoti zavrnil dostop do dokumenta, iz katerega bi bila razvidna kvadratura predmetne garaže št. 8. Glede tega je v obrazložitvi navajal, da ne razpolaga z originalom Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta, kjer bi lahko ugotovili, ali je bila kvadratura garaže dejansko izbrisana. Prav tako ne razpolaga z drugim dokumentom - točkovalnim zapisnikom garaž in stanovanj JLA, iz katerih bi izhajal zahtevan podatek.

Prosilka je zoper to odločbo vložila pritožbo z dne 3. 2. 2022, v kateri je navajala, da sta akta, ki ju je prejela z delnim dostopom, akta, ki ju je v prejšnjem obdobju že prejela (po intervenciji IP). Ob tem pa ji organ ni odgovoril na zahtevo za predstavitev zakonite listinske osnove, s katero je organ prodal sporno garažo št. 8 (sedaj št. 80) …. Odločbo je označila kot veliko sprenevedanje organa. V pritožbi je izpodbijala del odločbe, s katerim je bila zavrnjena zahteva glede dostopa do dokumenta, iz katerega bi izhajala kvadratura garaže št. 8, oziroma dostopa do Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, iz katerega ne bi bila izbrisana kavdratura garaže. Glede ugotovitve organa, da tudi ne razpolaga s točkovalnim zapisnikom garaž in stanovanj JLA, pa je poudarila, da ni zahtevala podatka, ki bi izhajal iz dokumentov JLA, temveč podatek o kvadraturi garaže, ki izhaja iz pisnih evidenc organa. Trdila je, da je organ že februarja 1992 prišel izmerit in popisat vse nekretine nekdanje JLA na Prušnikovi 6-12, in se pri tem sklicevala na Zapisnik o ugotovitvi vrednosti njenega stanovanja, katerega obrazec vsebuje tudi navedbo garaže. Pogodba, ki jo je ponovno prejela z odločitvijo organa, in za katero ni prosila, pa vsebuje podatke za drugo garažo. Organ pa ji ni dostavil zaprošene prodajne pogodbe za garažo št. 8 (sedaj 80), za katero je zahtevala podatek o pravni osnovi prodaje s strani organa tam navedeni posameznici. Zanjo je trdila, da je po zakonitem odkupu svojega stanovanja s stanovanju pripadajočo garažo (št. 74) (Prodajna pogodba

z dne 12.9.1995) takoj po dokončni veljavnosti tega odkupa, v letu 1996, prodala še garažo št. 8. Prodala je torej nekaj, kar ni imelo nobene pravne podlage, s čimer je nedopustno kršena temeljna norma (vsake) pravne države. Navajala je še, da iz deanonimiziranih kupoprodajnih pogodb, ki ji jih je

o garaži št. 8 že v prejšnjem obdobju dostavil organ, izhaja ena in ista kvadratura garaže št. 8, in sicer 16,55 m2 (po novejši meritvi, ob nekakšnem posebnem kvocientu, je sedaj kvadratura tudi te garaže, podobno kot vseh drugih garaž, razmeroma večja, tako da, v skladu s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. II N 536/2011 – 268, z dne 10. 10. 2019 (garaža prej št. 8, sedaj št. 80, meri 22,1 m2). Bistveno pri zadevi pa je to, da gre, bodisi v primeru prvotne meritve, bodisi v primeru novejše meritve za prib. razmerje med površino obeh garaž in v primeru garaže 8 (80) za isto nekretnino. Sporna garaža, garaža bodisi s prvotno št. 8 bodisi s sedanjo št. 80, je v obeh primerih približno dvakrat večja od zakonito prodane garaže, ki jo je MORS prodal …leta 1995 v sklopu Prodajne pogodbe stanovanja z garažo z dne 12. 9. 1995. Organ je sedaj prvič navajal, da z originalom najemne pogodbe za garažo št. 8 ne razpolaga, kar kaže na možne naknadne intervencije v prvotni dokument. V nadaljevanju je podala navedbe o razlogih in načinu potvarjanja dokumentov v zvezi s prodajo garaže št. 8 in svoje nezadovoljstvo z dosedanjo obravnavo njenih zahtev s strani organa, IP in Upravnega sodišča.

Po prejemu te pritožbe je organ ugotovil, da je delno utemeljena v delu, v katerem je organ zavrnil dostop do dokumenta, iz katerega izhaja kvadratura garaže številka 8. Organ je namreč ugotovil, da razpolaga tudi z Zapisnikom o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 16. 2. 1992. Zaradi navedenega je organ, skladno z 243. členom ZUP, izdal nadomestno odločbo, št. 090-112/2021-7 z dne 14. 2. 2022, ki je predmet izpodbijanja v tem pritožbenem postopku. Z njo je organ odpravil svojo odločbo, št. 090-112/2021-5 z dne 14. 1. 2022 (1. točka izreka) in odločil, da se prosilki posreduje Zapisnik o ugotovitvah vrednosti stanovanja z dne 16. 2. 1992 (2. točka izreka), da se delno zavrne prosilkina zahteva za dostop do Prodajne pogodbe št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995 in do ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, v istem obsegu, kot je bilo odločeno z odločbo, št. 090-112/2021-5 z d ne 14. 1. 2022, torej, da se prekrijejo varovani osebni podatki, in sicer, na prvem: naslov stalnega prebivališča,EMŠO, številka potrdila o državljanstvu kupca in datum izdaje, datum rojstva in lastnoročni podpis kupca; na drugem pa: kraj bivanja najemnika in lastnoročni podpis najemnika (prve in druga alineja 3. točke izreka izpodbijane odločbe); poleg tega je s 3. točko izreka  izpodbijane odločbe odločil tudi, da se prosilki z delnim dostopom omogoči dostop do Dodatka k zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz leta 1992, in sicer na način, da se v njem prekrijejo: EMŠO vseh oseb navedenih v dokumentu ter imena in sorodstveno razmerje ostalih uporabnikov stanovanja. S 4. točko izreka je zavrnil dostop do protokolarnega vpisnika zadev na Komisiji za vojaška stanovanja JLA in do originala Ugovora o koriščenju garaže - garažnog mesta z dne 14. 3. 1986. V razlogih je navajal, da v zvezi z zahtevo prosilke, da ji organ predstavi zakonito osnovo prodaje garaže št. 8, organ ugotavlja, da razpolaga s kopijo prodajne pogodbe št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995, sklenjeno med Ministrstvom za obrambo in…, kopijo najemne pogodbe (Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta) za garažo št. 8 na ime … z dne 14. 3. 1986, Zapisnikom o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 16. 2.1992, iz katerega izhaja kvadratura garaže in Dodatkom k zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz leta 1992. Pri tem se je v zvezi z delnim dostop do dokumentov iz tretje točke izreka izpodbijane odločbe skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Glede dokumentov iz 4. točke izreka pa je navajal, da ugotavlja, da z njimi ne razpolaga. Ponovil je svoje razloge iz odločbe št. 090-112/2021/5 z dne 14. 1. 2022 in navajal, da JLA pravni naslednici Republiškemu štabu za teritorialno obrambo oz. kasneje Ministrstvu za obrambo, zaradi razmer po osamosvojitvi 25. 6. 1991, ni predala oz. izvedla primopredaje arhivov. Večina dokumentov je bila s strani JLA ali uničenih oz. se nahajajo v arhivih, ki jih je imela JLA v ostalih republikah. Arhivi do sedaj niso bili predmet delitvene bilance nekdanje Jugoslavije. Pri zavrniti se je organ skliceval na prvi odstavek 4. člena ZDIJZ.

Prosilka je zoper navedeno odločbo z dne 14. 2. 2022 vložila pritožbo z dne 25. 2. 2022 in navajala, da je z izpodbijano odločbo že tretjič prejela dva dokumenta, za katera pa ni prosila z zahtevo z dne 14. 12. 2021, niti s pritožbo z dne 3. 2. 2021. Poleg tega je prejela še dva nova dokumenta, ki prav tako nista predmet njene zahteve. V nadaljevanju navaja, da je takšno ravnanje organa nedostojno in krši pravno načelo obravnave v razumnem roku. Nato podaja obširne navedbe, s katerimi izpodbija razloge organa glede neobstoja dokumentov, o katerih je bilo odločeno s 4. točko izreka izpodbijane odločbe. Navaja, da so pojasnila organa, da ne razpolaga z večino dokumentov o nepremičninah, katerih ustvarjalka-avtorica je bila bivša JLA, oz., njene zadevne službe in ki da so ali uničeni ali se nahajajo zunaj Slovenije, sicer zelo priročna, vendar niso v celoti točna, saj je, na primer, prav pri zadevi, ki se tu obravnava, kar nekaj dokumentov, ki jih je ustvarila JLA. Navaja, da je v arhivski dokumentaciji Oddelka za etažno lastnino Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki jo je uradno pregledovala v prostorih Zemljiške knjige na Miklošičevi avgusta 2021, prosilka, med drugim, našla tudi dokument z naslovom Kontrolna lista stavbenog prostora... etažni stanovi... Pošta/općina 00054, Zajed. Stanovanja JNA Zagreb K. Zvonimira 5, datum nastanka nečitljiv. Notranje vsebinska analiza pokaže, da gre za dokument, ki je nastal nekje septembra-decembra 1991, zunanja oblikovna analiza pa pove, da gre le za prvo stran akta, ki je sicer dolg 5 strani. V omenjeni arhivski dokumentaciji je ohranjena le ta prva stran, in to očitno zaradi jasnega razloga, ker je bilo treba s strani MORS na sodišču zagovarjati pravico Republike Slovenije do lastnine določene nepremičnine na naslovu Prušnikova 6 v Ljubljani, za kar je ta dokument razpolagal s konkretnim argumentom glede določene osebe. Manjkajo pa v tej arhivski dokumentaciji 4 strani, ki obravnavajo, v našem primeru, predvsem druga (2.) stran, stanovanjsko situacijo na Prušnikovi 8. Neverjetno je, da ta dokument, ki je v to arhivsko dokumentacijo vključen seveda s strani organa, ni pri organu ohranjen v celoti, tj. da ni ohranjenih vseh 5 strani. Organu očita selektivnost posredovanja informacij javnega značaja in se sprašuje, kakšne so ob tem pristojnosti IP. Trdi, da noben »ugovor o korišćenju« kakršnekoli samostojne »nekretnine«, nobena pogodba o kakršnikoli samostojni nepremičnini, bodisi v originalu, bodisi v kopiji, ni takšen tekst, ki ne bi vseboval konkretne kvadrature te nepremičnine, zato je nasprotno navajanje organa nerazumno. Konkretna kopija nekega dokumenta pomeni, da je bil/je, da je obstajal/obstaja nek dokument, ki je original. Ker torej po lastnem priznanju organ ne razpolaga z originalom »ugovora o korišćenju« garaže št. 8, ki je predmet spora, temveč spet razpolaga le s »kopijo, se avtomatično poraja vprašanje, ne samo kako je ta »smešna« kopija »ugovora o korišćenju« garaže št. 8 nastala, smešna, ker ne le da v njej ni logične numerične kvadrature garaže, in je to število m2 vidno izbrisano, temveč tudi, kdo je tak akt vstavil oz. v kakšnih okoliščinah je tak akt sploh »prispel« v nepremičninsko dokumentacijo organa. V vsakem primeru je ta dokument, ki je falsifikat že s tem, da je iz njega vidno odstranjena številka, ki označuje kvadraturo garaže št. 8, in ki vsekakor ni »kopija originala«, kot to poskuša zatrjevati organ, plod očitnih malverzacij okrog te sporne garaže. Prosilka nadaljuje, da je organ končno po metodi »kapljica po kapljico« prosilki posredoval nek nov dokument, pravzaprav tisti, na katerega ga je prosilka v prejšnji pritožbi spomnila, da naj bi obstajal tudi za stanovanje št. 18, 4. nadstropje, Pušnikova 8 in tudi splošni obrazec, ki vsebuje tudi predvideno mesto za vpis garaže, na kar je prosilka prav tako opozorila v pritožbi z dne 3. 2. 2022. Prosilka dalje navaja, da iz teh dveh dokumentov ni jasno, kdo je opravil popis tega stanovanja, saj je podpisan samo s parafo, zato predvideva, da pri organu ta podatek imajo. Prosilka dvomi v avtentičnost teh dokumentov in navaja, da želi organ, z novo poslanima dokumentoma, potrditi, da je bila garaža št. 8, pravzaprav od začetka stanovanjskega bivanja oficirja JLA g. … na Prušnikovi 8 (od leta 1986) del njegove prvotne najemne stanovanjske pogodbe z garažo št. 443 z dne 18.12 1985. Zato prosi, da ji organ dostavi to pogodbo, ki jo je izdala Komanda garnizona 23-55/ z dne 13. 2. 1986, ki jo navaja Dodatek k zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz leta 1992. V nadaljevanju podaja obširne navedbe o tem, za katero garažo sploh gre, oziroma katera garaža je bila predmet pogodbe in poudarja, da organ ni pripravljen priznati spornega poslovanja v zvezi z garažo št. 8.

Organ je po prejemu te pritožbe prosilkino zahtevo za dostop do pogodbe, ki jo je izdala Komanda garnizona 23-55/ z dne 13. 02. 1986, obravnaval kot novo zahtevo[1]. Pritožbo pa je kot pravočasno, dovoljeno in vloženo s stani upravičene osebe odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. 090-112/2021-10 z dne 14. 3. 2022.

IP je prosilkino pritožbo kot pravočasno, dovoljeno in vloženo s strani upravičene osebe, vzel v obravnavo.

IP je dne 2. 6. 2022, z namenom razjasnitve dejanskega stanja, pri organu opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP in o opravljenem dejanju sestavil zapisnik, št. 090-85/2022/5^[2]. IP tega zapisnika ni posredoval prosilki v izjasnitev, ker organ ni navajal nobenega novega dejstva, ki ga ni že prej.

Pritožba je delno utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Z izpodbijano odločbo, ki jo je organ izdal kot nadomestno odločbo, je prosilki odobril dostop do:

• Zapisnika o ugotovitvah vrednosti stanovanja z dne 16. 2. 1992, v celoti,
• Prodajne pogodbe št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995, z delnim dostopom zaradi izjeme varstva osebnih podatkov,
• Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986 z delnim dostopom zaradi izjeme varstva osebnih podatkov,
• Dodatka k zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz leta 1992, z delnim dostopom zaradi izjeme varstva osebnih podatkov,
• protokolarnega vpisnika zadev na Komisiji za vojaška stanovanja JLA, zaradi neobstoja dokumenta in,
• originala Ugovora o koriščenju garaže - garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, zaradi neobstoja dokumenta.

Iz prosilkinih, zgoraj povzetih navedb v pritožbi z dne 25. 2. 2022, IP najprej ugotavlja, da zanjo ni sporen obseg delnega dostopa do navedenih dokumentov, celo več, prosilka navaja, da se njena zahteva niti ni nanašala na štiri dokumente do katerih ji je bil odobren (delni) dostop z izpodbijano odločbo. Ob tem še poudarja, da je bilo o dostopu do Prodajne pogodbe št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995 in do Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, že odločeno in da sta ji te dva dokumenta že poznana. Kot izhaja iz pritožbe, je jedro pritožbenih navedb usmerjeno v neobstoj originala Ugovora o koriščenju garaže - garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, iz katerega naj bi izhaja kvadratura predmetne garaže, v sam način nastajanja predmetnih dokumentov in na njihovo vsebino ter v pravilnost postopkov oziroma situacij, v katerih so ti dokumenti nastali. Poleg tega pritožba organu očita odtegovanje dokumentov oziroma njihovo selektivno in postopno dostavljanje prosilki.

Upoštevajoč takšne pritožbene navedbe, se IP najprej opredeljuje do navedb prosilke, da posredovani štirje dokumenti (torej: Zapisnik o ugotovitvah vrednosti stanovanja z dne 16. 2. 1992, Prodajna pogodba št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995, Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986 in Dodatek k zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz leta 1992) sploh niso bili predmet njene zahteve z dne 14. 12. 2021 ali pritožbe z dne 3. 2. 2022, vložene zoper prvo odločbo organa z dne 14. 1. 2022.

V zvezi s tem IP najprej pojasnjuje, da je postopek po ZDIJZ upravni postopek, ki se začne na predlog – zahtevo prosilca. Posledično sta prvostopenjski organ in IP vezana na obseg zahteve in ne smeta odločati preko meja zahtevka^[3], tako časovnega kot tudi vsebinskega. Ob tem IP posebej poudarja, da v primerih, ko prosilec postavi tako splošno in nekonkretizirano zahtevo, kot je bila zahteva v konkretnem primeru (v smislu »naj mi MORS predstavi zakonito osnovo prodaje garaže št. 8«), je presoja obsega predmeta zahteve na organu, katere dokumente prepozna kot predmet takšne zahteve. Res je sicer, da prosilec ne more natančno definirati dokumentov, ki jih želi prejeti in da je skladno z določbo 7. člena ZUP treba zahtevo prosilca obravnavati široko in mu pri tem nuditi vso potrebno pomoč, vendar pa mora po drugi strani prosilec v primeru postavitve ohlapne zahteve računati na to, da je organ tisti, ki določi, katere dokumente prepozna pod takšno zahtevo. Upoštevajoč navedeno tako prosilkine pritožbe, da navedeni štirje dokumenti niso bili predmet njene zahteve, ni mogoče razumeti kot odločanje organa preko zahteve, kar bi sicer rezultiralo v ugotovitvi ničnosti tega dela izpodbijane odločbe v smislu 249. člena ZUP v zvezi s 4. točko 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ko jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Po drugi strani pa prosilka utemeljeno opozarja, da je bilo o dveh od navedenih štirih dokumentov (o Prodajni pogodbi št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995 in Ugovoru o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, opomba IP) že odločeno in je z njima že seznanjena. IP namreč ugotavlja, da sta bila ta dva dokumenta že predmet prosilkinega postopka po ZDIJZ, pred istim organom, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 658/2020-52 z dne 30. 8. 2021, in s katero je bila potrjena odločba IP, št. 090-77/2019/3 z dne 12. 4. 2019, s katero je bilo odločeno o dostopu do navedenih dveh dokumentov, v enakim obsegu, kot je bilo to s predmetno izpodbijano odločbo. Organ je na ogledu in camera glede tega sicer pojasnil, da je o predmetnih dveh dokumentih ponovno odločil, ker je menil, da je to ponovna zahteva prosilke. Vendar je ob tem hkrati pojasnil, da se pravna in dejanska podlaga v tem času ni spremenila.

Izhajajoč iz tako ugotovljene procesne situacije, bi moral organ, če je kot predmet prosilkine zahteve z dne 14. 12. 2022 prepoznal (tudi) dokumenta Prodajno pogodbo št. 1974/02-BM z dne 12. 9. 1995 in Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, o dostopu do katerih je že bilo pravnomočno odločeno, prosilkino zahtevo v tem delu zavreči na podlagi 4. točke 129. člena ZUP, ki določa, da organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Ker organ tega ni storil, je s tem, ko je ponovno odločil o isti upravni stvari (torej zahtevi iste prosilke, glede istih dokumentov, vloženi pri istem organu), o kateri je že bilo, v istem obsegu, pravnomočno odločeno, storil bistveno kršitev določb postopka, ki je rezulitrala v odpravi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 251. člena ZUP), v delu, ki se nanaša na predmetna dva dokumenta in zavrženju prosilkine zahteve v tem delu (1. točka izreka odločbe). Takšna odločitev je po presoji IP nujna zaradi zagotovitve pravne varnosti, čeprav je prosilka na to zgolj opozorila in ni decidirano izpodbijala odločbe zaradi tega razloga. Na razloge iz 129. člena ZUP mora namreč paziti organ po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ponovna odločitev o dostopu do istih dokumentov iste prosilke pri istem organu, pa bi, ob upoštevanju dejstva, da je bilo o dostopu do teh dveh dokumentov enkrat že pravnomočno odločeno, pomenila tudi poseg v pravno varnost in ne bi bila v skladu z vsebino pravice dostopa do informacije javnega značaja, ki v svojem bistvu pomeni pravico dostopa do dokumenta.

V posledici tega je IP v nadaljevanju presojal izpodbijano odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev dostopa do originala Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986. Prosilka je namreč v zahtevi z de 14. 12. 2021 navajala, da je dokument Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v postopku končanem s sodbo I U 658/2020-52 z dne 30. 8. 2021, ponaredek, saj je v njem izbrisan podatek o kvadraturi garaže. Organ je zato v postopku ugotavljal, ali razpolaga s takšnim (po navedbah prosilke »originalom«)  Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, na katerem bi bila navedena tudi kvadratura garaže in ugotovil, da takšnega dokumenta nima, zato je prosilkino zahtevo, na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, zavrnil (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

Z vpogledom v Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano odločbo in ki je bil IP posredovan ob odstopu pritožbe, IP ugotavlja, da ta res ne vsebuje površine garaže v 1. členu. Prav tako IP z vpogledom v svoj spis, kjer je bila izdana odločba IP, št 090-77/2019, potrjena s sodbo Upravnega sodišča I U 658/2020-52, ugotavlja, da je prosilka te navedbe podajala že v tistem postopku dostopa do informacij javnega značaja in v navezujočem upravnem sporu. Ker pa je organ s predmetno izpodbijano odločbo izrecno odločil tudi o dostopu do »originala« Ugovor o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, je IP presojal tudi pravilnost te odločitve in ugotovil, da je organ dostop do tega oziroma takšnega Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta, pravilno zavrnil. IP je namreč na ogledu in camera z vpogledom v spise na Sektorju za gospodarjenje z nepremičninami, kjer se hranijo dokumenti po imenu kupcev oziroma najemnikov stanovanji, ter dokumenti o garažah, ki se vodijo glede na naslov, ugotovil, da organ ne razpolaga z drugačnim Ugovorom o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, kot s takšnim, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo I U 658/2020, oziroma z 2. točko izpodbijane odločbe v tem postopku. Organ je zato pravilno zavrnil dostop do »originala« Ugovora o koriščenju garaže – garažnog mesta z dne 14. 3. 1986, saj ta ne obstaja pri organu, in tako ni izpolnjena ena od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

Ob tem IP poudarja, da je predmet odločanja v postopkih po ZDIJZ dokument v takšni obliki, kot pri organu obstaja in tak predstavlja informacijo javnega značaja, če gre za dokument povezan z delovnim področjem organa in organ z njim razpolaga v materializirani obliki (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ). V postopkih dostopa do informacij javnega značaja se odloča o tem, ali je dostop do zahtevanih dokumentov prost oziroma ali za dostop do njih obstajajo kakšne zakonske izjeme. Ni pa predmet teh postopkov sama vsebina zahtevanih dokumentov, še manj pa pravilnost postopkov oziroma situacij, v katerih so ti nastali. Zato IP, v povezavi s prosilkinimi pritožbenimi navedbami o ponaredku takšnega dokumenta, poudarja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Vendar pa je presoja IP pri tem omejena le na odločanje o tem, ali določen dokument predstavlja informacijo javnega značaja, torej ali gre za dokument iz delovnega področja organa, ali obstaja v materializirani obliki in ali organ z njim razpolaga (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ). Če ugotovi, da določen dokument predstavlja informacijo javnega značaja, je njegova presoja omejena na ugotovitev, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja, oziroma ali je mogoče v zvezi s konkretnim podatkom aplicirati kakšno od izjem od prostega dostop, ki jih določa 5. a oziroma prvi odstavek 6 člena ZDIJZ. Navedeno pomeni, da se pristojnost IP konča pri ugotavljanju obstoja konkretnega dokumenta in se, v primeru pozitivne ugotovitve, nadaljuje v presojo, ali ta predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja. Posledično IP ni pristojen za nadzor postopka nastajanja posameznega dokumenta in tudi ne presoja, ali je dokument nastal pravilno in zakonito, temveč zgolj samo dejstvo njegovega obstoja. Takšno stališče sledi razzlogovanju Ustavnega sodišča iz sklepa, št. U-I-92/12-13 z dne 10. 10. 2013, da IP inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZVOP-1 ne sme izvajati tako, da pri izvrševanju svojih zakonskih pooblastil poseže v posamične pravne postopke, ki jih vodijo za to pristojni državni organi ter ne sme preverjati, ali se v konkretnih pravnih postopkih ustavnoskladno in zakonito spoštuje varstvo osebnih podatkov. Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v okviru pristojnosti IP na področju varstva osebnih podatkov, vendar ga lahko, po presoji IP, ob upoštevanju sistemske in logične razlage, prenesemo tudi na področje dostopa do informacij javnega značaja. Kot je prosilki tudi že pojasnilo Upravno sodišče RS v sodbi, I U 658/2020-52 z dne 30. 8. 2021 in tudi IP, se v postopkih v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja ne ugotavlja, ali je vsebina zahtevane dokumentacije resnična ali je sporna in ali gre za lažno vsebino, saj to ni stvar postopka v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja, je pa lahko to predmet kakšnega drugega postopka. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nestrinjanje s samo vsebino dokumentacije in problematizirajo njihov nastanek, za konkretni postopek po ZDIJZ, irelevantne. Pravilnost in zakonitost vsebine dokumenta in vprašanje njegovega (zakonitega) nastanka pa ne moreta biti predmet postopka dostopa do informacij javnega značaja, enako velja za ugotavljanje avtentičnosti zahtevanega dokumenta. V postopku v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja je bistveno le to, ali zahtevani dokumenti obstajajo in ali obstaja katera od izjem, zaradi katerih se lahko zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrne. Prav tako IP v pritožbenem postopku po ZDIJZ nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti ravnanja organa ter v vprašanja, zakaj organ ne razpolaga z zahtevanim dokumentom, oz. ali bi glede na svoje pristojnosti in veljavne predpise, z zahtevanim dokumentom moral razpolagati.

Upoštevaje naveden obseg presoje IP, so vse navedbe prosilke, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z nastankom predmetnih dokumentov in njihovo vsebino, za presojo v tem pritožbenem postopku neupoštevne. Predmet konkretnega pritožnega postopka po ZDIJZ namreč ni zakonitost delovanja organa, temveč presoja dostopa do zahtevanih informacij kot informacij javnega značaja. IP se namreč v okviru svojih, zgoraj pojasnjenih, pristojnosti ne sme spuščati v postopek nastanka posameznega dokumenta in v njegovo vsebino.

Glede na pojasnjeno prosilka tudi ne more uspeti z navajanji o ugotavljanju identitete podpisovalca Zapisnika o ugotovitvah vrednosti stanovanja z dne 16. 2. 1992, dostop do katerega ji je bil sicer v celoti odobren. Prvič, je prosilka v pritožbi navajala, da za dokument ni predmet njene zahteve. Drugič, se ta navedba nanaša na samo vsebino dokumenta, ki ne more bi biti predmet zgoraj opisane presoje v postopkih po ZDIJZ. In tretjič, IP poudarja, da so organi v postopkih po ZDIJZ dolžni odločati o dostopu do dokumentov, ne pa odgovarjati na vprašanja prosilcev. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil in ga še ni posredoval naprej oz. uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike« Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi, ter niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacije, s katero razpolagajo. Pojasnila, odgovori na konkretno zastavljena vprašanja, razne obrazložitve, komentarji ipd. ne predstavljajo informacij javnega značaja, zato zavezanci niso dolžni odgovarjati na vprašanja, s katerimi se od njih pričakuje pojasnila, mnenja ipd.

V nadaljevanju je IP presojal pritožbeno navedbo prosilke, da ji organ odteguje dokumente in jih dostavlja postopoma. V zvezi s tem je organ na ogledu in camera pojasnil, da je po vložitvi prosilkine zahteve, dokumente, ki jih je prepoznal kot predmet zahteve, iskal na način, da je kontaktiral sektor za gospodarjenje z nepremičninami, kjer se ti dokumenti nahajajo v obliki pisnih dokumentov v arhivu organa. Organ je pojasnil, da se dokumenti vodijo po spisih po imenu kupcev oziroma najemnikov stanovanji, garaže pa se vodijo glede na naslov. IP je na ogledu in camera vpogledal v spis za kupca … in… in v spis vseh garaž na Prušnikovi 6, 8, 10 in 12.

Ugotovil je, da v teh dveh spisih ni drugih dokumentov kot tistih, o katerih je bilo odločeno z izpodbijanima odločbama ali pa v prejšnjem postopku po ZDIJZ. Ostali dokumenti pa ne predstavljajo predmeta zahteve – zakonite osnove za prodajo garaže št. 8, npr. »Bodovni list za stanovanje št. 18, ki ga je izdala JNA». Enako velja za ostale dokumente. Na vprašanje IP, kako to, da so naknadno (po izdaji odločbe z dne 14. 1. 2022) našli dokumente (zapisnik in dodatek zapisnika), o katerih je bilo odločeno z odločbo z dne 14. 2. 2022, je organ pojasnil, da so v odločbi z dne 14. 1. 2022 odločali v mejah zahteve – torej o pravni osnovi. Po prosilkini pritožbi z dne 3. 2. 2022, v kateri je zahtevala še kvadraturo garaže, pa je organ v sektorju ponovno preveril, če je podatek o kvadraturi še na kakšnem  drugem dokumentu, zato je odločil še o zapisniku in o dodatku.

Glede na takšne ugotovitve, IP ne dvomi, da je organ prosilki posredoval vse dokumente, ki jih je prepoznal kot predmet njene zahteve. Naknadno odločanje o zapisniku in dodatku zapisnika je posledica splošne prosilkine zahteve, s katero je zahtevala »zakonito osnovo prodaje garaže št. 8«, ki jo je določneje opredelila v svoji pritožbi z dne 3. 2. 2022 in ki je rezultirala v izdaji izpodbijane nadomestne odločbe, s katero je organ odločil še novih dokumentih. Organ po presoji IP tako ni imel namena »skrivanja« dokumentov, saj je odločil o vseh dokumentih, s katerimi razpolaga v okviru zahteve, o čemer se je prepričal IP na ogledu in camera.

Upoštevaje navedeno IP zaključuje, da je pravilna tudi odločitev organa, da ne razpolaga z dokumentom, kot ga je poimenovala prosilka »protokolarni vpisnik zadev na Komisiji za vojaška stanovanja JLA«. IP namreč tega dokumenta pri pregledu spisov pri organu ni našel, prosilka pa v tem delu v pritožbi ne navaja nobenih oprijemljivih dejstev, ki bi kazale na to, da organ z zahtevanimi podatki razpolaga, vendar jih prosilki ne želi posredovati. IP ob reševanju te pritožbe tako ni mogel posumiti, da organ razpolaga še kakšnimi podatki, vendar jih v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP). Ob tem IP poudarja, da pritožbeni postopek tudi ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati.

Na koncu je IP v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti, presojal še pravilnost delnega dostopa do Dodatka k zapisniku o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz leta 1992, upoštevajoč izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Organ je v tem dokumentu prekril EMŠO vseh oseb navedenih v dokument ter imena in sorodstveno razmerje ostalih uporabnikov stanovanja. Po presoji IP, za razkritje teh podatkov ne obstaja zakonita pravna podlaga,

v smislu člena 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov[4], iz katerega kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi nacionalni zakon, torej področni zakon ali pa ZDIJZ^[5].

Po drugi strani pa IP ugotavlja, da se v tem dokumentu nahajajo tudi drugi osebni podatki (ime in priimek nosilca uporabnice stanovanja), ki jih organ ni prekril. Takšna odločitev organa je pravilna in skladna s sodno prakso in prakso IP. Ti osebni podatki namreč niso varovani, saj za njihov razkritje obstaja veljavna pravna podlaga, in sicer v Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 11/18 in 79/18; v nadaljevanju ZSPDSLS-1) in v določbah prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Predmetni dokument je namreč nastal v postopku ugotavljana vrednosti stanovanja takratnega državnega stanovanja, zato ga je mogoče šteti za dokument v zvezi z razpolaganjem s takratnim državnim premoženjem. Skladno z določbo 1. točke 3. člena ZSPDSLS -1, so stvarno premoženje nepremičnine v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti in premičnine v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Ravnanje s stvarnim premoženjem, v skladu z 2. točko istega člena, pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. Razpolaganje s stvarnim premoženjem pomeni vsak prenos lastninske pravice na drugo fizično ali pravno osebo (4. točka 3. člena ZSPDSLS-1). ZSPDSLS-1 nadalje v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel predmetnih postopkov, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. 8. člen tako določa, da se v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. V konkretni zadevi pa je še bolj pomemben 9. člen, ki določa, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, na podlagi določb ZSPDSLS-1, treba podatke o razpolaganju z nepremičninami organa, tj. podatke o oddaji nepremičnin v najem ali podatke o prodaji nepremičnin, obravnavati kot podatke o ravnanju s stvarnim premoženjem in jih šteti kot javne. Kot dodaten argument IP pojasnjuje, da gre pri sklepanju tovrstnih prodajnih, najemnih pogodb za pravne posle s stvarnim premoženjem, ki med drugim vplivajo tudi na javnofinančne tokove. Z uporabo logične razlage določbe prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o takratni porabi javnih sredstev. Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da je odločitev organa glede obsega uporabe delnega dostopa zardi izjeme varstva osebnih podatkov, pravilna in zakonita.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag, v okviru pritožbenih navedb in ob presoji materialnega prva po uradni dolžnosti, ugotovil, da je prosilkina pritožba delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožba. IP je namreč ugotovil, da je bilo o dokumentu iz prve in druge alineje 3. točke izreka izpodbijane odločbe, pred njeno izdajo že pravnomočno odločeno, zato je v tem delu, na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP v zvezi s 4. točko 129. člena ZUP, ugodil pritožbi, v tem delu odpravil izpodbijano odločbo in zavrgel prosilkino zahtevo v delu, ki se nanaša na dostop do teh dveh dokumentov (I. točka izreka te odločbe). Glede ostalih pritožbenih navedb je IP presodil, da so neutemeljene in je zato pritožbo v tem delu zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP (II. točka izreka te odločbe).

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah^[6] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.  

namestnica pooblaščenca

[1] O njej je organ odločil z odločbo, št. 090-20/2022-2 z dne 14. 3. 2022. O pritožbi zoper to odločbo, odloča IP v zadevi 090-116/2022.

[2] IP je ogled in camera opravil v obeh zadevah iste prosilke, ki jih vodi, torej tudi v zadevi 090-116/2022, zato je pri tem nastal enotni zapisnik.

[3] Enako Upravno sodišče v sodbi, opr. št. I U 817/2015-7 z dne 3. 9. 2015.

[4] Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov.

[5] Skladno z drugim odstavkom Člena 6 Splošne uredbe, je Podlaga za obdelavo iz točk (c) in (e) odstavka 1 je določena v skladu s: (a) pravom Unije; ali (b) pravom države članice, ki velja za upravljavca.

[6] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.