Prosilec - Banka Slovenije

Datum: 07.03.2019
Številka: 090-256/2018
Kategorije: Poslovna skrivnost, Test interesa javnosti

POVZETEK:

Upravno sodišče je s sodbo št. I U 43/2017-52 z dne 1. 8. 2018 odpravilo odločbo organa v delu, ki se nanaša na dnevne rede in zapisnike sej Usmerjevalnega odbora, in zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje. Organ je v ponovljenem postopku z odločbo zavrnil prosilcem dostop do zahtevanih dokumentov, in sicer na podlagi izjem po 5.a ter 11., 2. in 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilci so zoper odločbo organa vložili pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil obstoj izjeme poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako je ugotovil, da pri zahtevanih dokumentih ni podana izjema od izjem ter da javni interes glede razkritja podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost, ni močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do teh podatkov. Upoštevaje navedeno je pritožbo prosilcev zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-256/2018/2

Datum: 8. 3. 2019

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi Pozavarovalnica Sava, d.d., Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana, Zavarovalnica Sava, zavarovalna družba, d.d., Cankarjeva ulica 3, 2000 Maribor, ADRIATIC SLOVENICA Zavarovalna družba d.d., Koper, Ljubljanska cesta 3A 6000 Koper - Capodistria, PRVA OSEBNA ZAVAROVALNICA d.d., Fajfarjeva ulica 33, 1000 Ljubljana, SKUPINA PRVA, zavarovalniški holding, d.d., Fajfarjeva ulica 33, 1000 Ljubljana, FONDI SLLOVENO - KOSOVAR I PENSIONEVE SH.A., Rr. UCK 50/2, Priština, Kosovo, Sava pokojninska družba, d.d., Ulica Vita Kraigherja 5, 2000 Maribor, KBM-INFOND, družba za upravljanje, d.o.o. - Skupina Nove KBM, Ulica Vita Kraigherja 5, 2000 Maribor, in Hranilnica LON d.d., Kranj, Žanova ulica 3, 4000 Kranj, ki jih vse zastopa odvetniška družba … (v nadaljevanju: prosilci), z dne 8. 11. 2018, zoper odločbo Banke Slovenije, Slovenska 35, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 2.07.4-4/2018-7 z dne 23. 10. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

Pritožba prosilcev z dne 8. 11. 2018 zoper odločbo Banke Slovenije, št. 2.07.4-4/2018-7 z dne 23. 10. 2018, se zavrne.

Zahteva prosilcev za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilci so z zahtevo z dne 25. 7. 2016 zahtevali posredovanje fotokopij oziroma izpisov naslednjih informacij javnega značaja:

dnevnih redov in zapisnikov sej Sveta organa, in sicer z dne 4. 1. 2013, z dne 22. 1. 2013, z dne 5. 2. 2013, z dne 19. 2. 2013, z dne 5. 3. 2013, z dne 19. 3. 2013, z dne 16. 4. 2013, z dne 29. 4. 2013, z dne 14. 5. 2013, z dne 18. 6. 2013, z dne 2. 7. 2013, z dne 16. 7. 2013, z dne 30. 7. 2013, z dne 30. 8. 2013, z dne 10. 9. 2013, z dne 24. 9. 2013, z dne 8. 10. 2013, z dne 22. 10. 2013, z dne 12. 11. 2013, z dne 26. 11. 2013, z dne 10. 12. 2013;
dnevnih redov in zapisnikov vseh sej Medresorske komisije, ki so potekale v letu 2013;
dnevnih redov in zapisnikov Usmerjevalnega odbora, ki so pri organu potekale v letu 2013.

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 26.00-0289/16-MP z dne 23. 8. 2016, s katero je zahtevo prosilcev zavrnil v celoti. Navedel je, da ne razpolaga s popolnim arhivom za zahtevane dnevne rede in zapisnike sej Medresorske komisije. Obširno je navedel tudi razloge, zaradi katerih je dostop do drugih zahtevanih dokumentov zavrnil na podlagi drugega odstavka 5.a člena ter 11., 2. in 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pojasnil je tudi, kakšne so možnosti dostopa do dokumentov po 328. členu ZBan-2 in 227. člena ZPP ter zaključil, da interes prosilca za razkritje zahtevanih podatkov ni večji od interesa javnosti in javne koristi, ki je zakonsko opredeljena v korist vseh državljanov.

Prosilci so zoper navedeno odločbo vložili pritožbo, iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pri tem navedli razloge, zaradi katerih dvomijo v resničnost navedb organa glede neobstoja dela zahtevanih dokumentov. Obširno so navedli tudi argumente, s katerimi izpodbijajo ugotovitve organa o izpolnjevanju pogojev za posamezno izjemo iz 2., 3., in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Pojasnili so tudi, da je po njihovem mnenju razkritje zahtevanih informacij v interesu širše javnosti, ker so izrečeni izredni ukrepi prizadeli zelo širok krog oseb.

IP je o pritožbi prosilcev odločil z odločbo št. 090-225/2016/6 z dne 8. 12. 2016, s katero je organu prve stopnje vrnil zadevo v ponovno odločanje v delu, ki se nanaša na dnevne rede in zapisnike sej Sveta organa, v preostalem delu pa pritožbo zavrnil.

Prosilci so nato zoper predhodno navedeno odločbo IP in odločbo organa št. 26.00-0289/16-MP z dne 23. 8. 2016 vložili tožbo pri Upravnem sodišču, in sicer v zvezi z dnevnimi redi in zapisniki Usmerjevalnega odbora. Upravno sodišče je o dostopu do predmetnih dokumentov odločilo s sodbo št. I U 43/2017-52 z dne 1. 8. 2018, s katero je odpravilo odločbo organa v delu, ki se nanaša na dnevne rede in zapisnike sej Usmerjevalnega odbora, in zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje. Odločitev sodišča temelji na pomanjkljivi obrazložitvi glede porabe javnih sredstev, prevladujočega javnega interesa in delnega dostopa.

Organ je o dostopu do zahtevanih dnevnih redov in zapisnikov sej Usmerjevalnega odbora ponovno odločil z odločbo št. št. 2.07.4-4/2018-7 z dne 23. 10. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je dostop do predmetnih dokumentov zavrnil. Najprej je v utemeljitev navedel, da predstavljajo zahtevani zapisniki in dnevni redi podatke, pridobljene v postopku nadzora nad bankami, hranilnicami in drugimi s strani organa nadzorovanimi osebami, kar pomeni, da predstavljajo zaupne podatke. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se je obširneje opredelil do izjeme dostopa do zahtevanih dokumentov z vidika zaupnosti podatkov po Zakonu o bančništvu (v nadaljevanju: ZBan-2)[1] in Zakonu o Banki Slovenije (v nadaljevanju: ZBS-1)[2], kot izjeme dostopa do zahtevanih dnevnih redov in zapisnikov po ZDIJZ pa navedel izjeme po 5.a členu ZDIJZ, 2., 3. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter se do posamezne izjeme tudi opredelil:

Glede izjeme po 5.a členu ZDIJZ je navedel, da predstavlja zahtevana dokumentacija zaupne podatke, pridobljene v postopku nadzora, ki se sicer vseskozi odvija v bankah, na katere so se nanašali izredni ukrepi v letih 2013 in 2014, v skladu s tretjim odstavkom 234. člena ZBan-2. Razkritje zaupnih podatkov bank, ki so vsebovani v zapisnikih in dnevnih redih Usmerjevalnega odbora ter se nanašajo na večji delež bančnega sistema (bank, ki so bile predmet izrednih ukrepov), predstavlja dodatno tveganje in negativno vpliva na konkurenčni položaj bank in bančnega sistema banke oziroma Unije. Ker je organ od novembra 2014 sestavni del Enotnega nadzornega mehanizma (SSM), prejema pri izvajanju nadzora nad sistemskimi in nesistemskimi bankami v Sloveniji navodila in informacije, ki se štejejo na podlagi 37. člena Statuta Evropske centralne banke (poslovna skrivnost) kot zaupne. Navedeno pomeni, da nadzor predstavlja eno izmed prepovedi razkrivanja zaupnih podatkov po ZBan- 2, zato je potrebno drugi odstavek 5.a člena ZDIJZ razlagati restriktivno. ZDIJZ ne definira postopka nadzora, zato je potrebno pri definiranju postopka nadzora upoštevati tretji odstavek 234. člena ZBan-2. Ker pa se izvaja nadzor na vse možne načine iz tretjega odstavka 234. člena ZBan-2, je navedena podlaga dovolj za varovanje zaupnih informacij in opredelitev, da postopek nadzora še teče. Navedel je, da bi bilo z razkritjem zaupnih podatkov bank, ki predstavljajo večji del slovenskega bančnega sistema, dolgoročno ogroženo izvajanje nalog nadzora organa, saj so bili podatki pridobljeni oziroma sestavljeni v postopku nadzora nad posamezno banko, podatki pa pridobljeni od bank na podlagi velikega zaupanja med nadzornikom in bankami, ki upravičeno pričakujejo, da bo organ vse podatke, pridobljene v postopku nadzora, varoval kot zaupne po ZBan-2. Ta določba je namreč materialni predpis s področja bančnih informacij, medtem ko ZDIJZ ureja splošne informacije, ki so javnega značaja. Z vzpostavitvijo prakse razkrivanja zaupnih informacij bi bilo organu onemogočeno sprejemanje učinkovitih odločitev v okviru nadzornega postopka, kar bi se posledično kazalo v večjih tveganjih za kršitve bančne zakonodaje oziroma za nastanek novih anomalij na bančnem trgu, oteženo bi bilo tudi nadaljnje načrtovanje in izvajanje postopkov nadzora (neuspeh ukrepov, omejen dostop do informacij, netočnost pridobljenih podatkov, postopkovni zapleti, razkrivanje metodologije izvedbe nadzora itd.). Posledično tudi stranke ne bi zaupale svojim bankam, kar bi pomenilo odliv strank tujim bankam v tujih državah in slabo delovanja bančnega trga oziroma celotnega gospodarstva. Informacije predstavljajo poslovno skrivnost, pri čemer mora organ v tem upravnem postopku dostopa do informacij javnega značaja varovati tudi interese bank, države in drugih oseb, ne pa zgolj prosilca. Tudi ZDIJZ omogoča, da se dostop zavrne iz razloga obstoja poslovne skrivnosti, ki je določena v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[3] in na katero se praviloma sklicujejo finančne in bančne družbe. Sodišče je v sodbi jasno zavzelo stališče, da predstavlja zahtevana dokumentacijo poslovno skrivnost družbe Oliver Wyman S.r.l., saj jo je kot tako tudi označil, organ pa je ugotovil tudi obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti iz 39. člena ZGD-1. Očitno namreč je, da bi nastala občutna škoda (banki, organu, državi itd.), če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Da obstaja objektivni kriterij pritrjuje že definicija zaupnih informacij organa po ZBan-2 in nasploh ureditev zaupnosti v predpisih s področja bančništva in tudi finančnega trga. Prav tako imajo vsi zahtevani dokumenti označbo zaupnosti. V zvezi s to izjemo je organ med drugim navedel še, da varovanje poslovnih skrivnosti in zaupnih podatkov/informacij ne preneha niti s prenehanjem posamične pogodbe in veljajo pravila varovanja teh podatkov med pogodbenima strankama še naprej. Tudi v konkretnem primeru iz »Terms and Conditions of Business« izhaja, da sta se pogodbeni stranki zavezali varovati zaupne informacije in s tem opredelili poslovno skrivnost. V zvezi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 pa je sodišče v obrazložitvi sodbe (točka 16) jasno zapisalo, da zahtevana dokumentacija ni javna po nobenem zakonu. Organ v trenutku izdaje odločbe ni seznanjen, da zahtevana dokumentacija vsebuje kršitve zakonov ali da bi bila kakršnakoli kršitev v zvezi z dnevnimi redi in zapisniki pravnomočno ugotovljena. Prav tako pa ocenjuje, da s to odločitvijo ne krši dobrih poslovnih običajev, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je v primeru zahtevane dokumentacije podana poslovna skrivnost v skladu z zakonodajo.
V zvezi z izjemo poslovne skrivnosti je organ posebej navedel še, da podatki predstavljajo zaupne informacije organa, ki se vodijo kot zaupni tudi na podlagi 47. člena ZBS-1 in bančnega Pravilnika o varovanju zaupnih podatkov v Banki Slovenije (v nadaljevanju: Pravilnik), kar po vsebini predstavlja poslovno skrivnost organa v smislu 39. člena ZGD-1. Zahtevana dokumentacija pa vsebuje tudi ustrezno oznako poslovne skrivnosti, kot je ugotovilo sodišče. Tovrstni podatki so tudi sicer v bankah obravnavani kot poslovna skrivnost.

Zahtevani dokumenti vsebujejo tudi zaupne podatke na podlagi 47. člena ZBS-1 in v nekaterih delih tudi podatke Evropske centralne banke (v nadaljevanju: ECB). Ker je organ pravna oseba javnega prava, ki samostojno razpolaga z lastnim premoženjem in ima svojo finančno in upravljavsko avtonomijo, organ ter člani njegovih organov odločanja pa so neodvisni pri opravljanju nalog iz njene pristojnosti (1. in 2. člen ZBS-1), je upravičen zaupne podatke bank varovati z oznako zaupno oziroma kot poslovno skrivnost (subjektivni kriterij poslovne skrivnosti). Navedeno dokazuje sodba št. I U 350/2012, ki določa, da čeprav je v 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ navedeno, da je poslovna skrivnost opredeljena v skladu z ZGD-1, še ne pomeni, da se lahko samo gospodarske družbe sklicujejo na poslovno skrivnost. Navedeno določilo je potrebno po mnenju organa razlagati tako, da je treba pri katerikoli pravni osebi v vsebinskem pogledu preveriti, ali zahtevani podatki ustrezajo definiciji poslovne skrivnosti, kot je le-ta definirana v prvem in drugem odstavku 39. člena ZGD-1, ne glede na to, kateri subjekt je določen podatek določil za poslovno skrivnost.

Po mnenju organa je pri zahtevanih podatkih podana tudi izjema notranjega delovanja, saj je zahtevana dokumentacija predstavljala podlago za sprejemanje odločitev organa v zvezi z izrednimi ukrepi in je tako predmetna dokumentacija del "notranjega procesa razmišljanja organa". Gre za dokumente za notranjo rabo, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela, kot tudi notranja politika vpletenih organov. Upoštevaje navedeno pa predstavlja zahtevana dokumentacija tudi zaupne podatke na podlagi 47. člena ZBS-1. Odločitev Usmerjevalnega odbora je del zahtevane dokumentacije in tako ponazarja stališča do posameznega vprašanja. Zapisniki in dnevni redi predstavljajo sprejeto politiko oziroma pristop tega delovnega telesa, ki pa se je kasneje lahko rezultiralo v posameznem aktu v postopku izvajanja izrednih ukrepov in se posredovalo izven organa. Usmerjevalni odbor je predstavljal operativni organ Banke Slovenije in drugih organov (Ministrstva za finance, ECB itd.), ki je odgovarjal in poročal Svetu organa, ki je na njihovi podlagi lahko sprejel odločitev, razvidno iz zahtevanih dokumentov ali pa tudi ne. Razkritje predmetnih dokumentov bi tako po mnenju organa povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Organ se je pri tem skliceval na sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 320/2010 (točka 13 obrazložitve). V konkretnem primeru je možnost nastanka motnje delovanja organa velika, saj zahtevana dokumentacija vsebuje občutljive podatke. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Razkrivanje teh dokumentov bi predstavljalo tudi manj sodelovanja in kritičnega razmišljanja prisotnih na sejah sveta in pri izvajanju nadzora in pri drugih delovnih telesih, kar bi vodilo tudi do slabega vodenja oziroma politike organa pri nalogah nadzora in drugih nalogah (upravljanje z naložbami, organizacija dela, itd.). Posledice bi bile npr. motnje pri procesu izmenjave mnenj o posameznih vprašanjih, slaba udeležba na sestankih delovnih teles, nezaupanje oseb, ki sodelujejo z organom itd.. Ta odločitev organa je tudi v skladu z ureditvijo dostopa do informacij javnega značaja v ECB.[4] Ne nazadnje pa zahtevana dokumentacija zajema zapis družbe Oliver Wyman S.r.l. in predstavlja interni zapis o razumevanju enega izmed udeležencev glede potencialnih stališč drugih organov in drugih oseb. Zapis je bil pripravljen za interno razpravo organa in gre za izključno interno razumevanje in povzemanje ravnanj in izjav drugih organov. Del zahtevane dokumentacije pa so tudi dokumenti, ki jih je za sestanke pripravila družba Oliver Wyman S.r.l.. Zahtevana dokumentacija se šteje za gradivo notranjega delovanja tudi ob smiselnem razumevanju odločbe IP št. 090-39/2017.
Upoštevaje določbe 3. točke 6. člena in 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov[5] ter ZBan-2 je ugotovil tudi obstoj izjeme varstva osebnih podatkov. Navedel je, da ni podlage za posredovanje osebnih podatkov tretjim osebam in da ne razpolaga s pisno privolitvijo oseb, na katere se nanašajo podatki, prav tako pa ni dolžan ustvarjati zaradi zahtev po ZDIJZ novih podatkov oziroma dokumentov.

Po mnenju organa se zahtevana dokumentacija ne nanaša na porabo javnih sredstev, saj je Usmerjevalni odbor predstavljal operativno telo, ki je spremljalo in nadzorovalo potek postopka izvajanja izrednih ukrepov. Organ iz naslova izvedbe izrednih ukrepov, ki so predstavljali ukrep regulatorja, ni niti odrejal niti porabljal javnih sredstev, temveč je odredil ukrep banki, ki ga je morala realizirati. Porabo javnih sredstev lahko torej predstavlja le odločitev banke oziroma njenih lastnikov, s kolikšnimi sredstvi bodo ukrep realizirali. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (nadaljevanju: ZUKSB)[6] je o uporabi ukrepov odločila Vlada, na predlog medresorske komisije, ob upoštevanju pomena zadevne banke za finančno stabilnost, bremena tveganih postavk za samo banko, nujnosti ukrepov zaradi zagotavljanja kapitalske trdnosti banke ter najučinkovitejše in ekonomične porabe sredstev. Dostop do informacij javnega značaja bi se moral torej uveljavljati v zvezi s postopki po ZUKSB. To je po mnenju organa tudi razumljivo, saj razlog porabe javnih sredstev ni razlog za dostop do zaupnih podatkov po ZBan-2 in predpisih EU. Porabo javnih sredstev lahko torej predstavlja zgolj sklep Vlade kot zastopnice Republike Slovenije, pri čemer pa so vse odločbe organa o izrednih ukrepih, s katero lahko Vlada izkazuje namen porabe javnih sredstev, že dolgo javne in objavljene na spletni strani organa, vključno s pojasnili, ki so namenjena javnosti. Seveda v kontekstu potrebe izvajanja nadzora javnosti, za potrebe pridobivanja dokumentacije za odškodninske spore pa ZDIJZ ni pravilna podlaga. Ni pa nepomembno, da za izvedbo izrednih ukrepov organ ni porabil javnih sredstev in izvedel transakcije z javnimi sredstvi. Drugi del izrednih ukrepov, ki je predstavljal dokapitalizacijo, pa spada v področje Vlade oziroma Ministrstva za finance ter ZUKSB. Opredelil se je tudi do javnega interesa. Po mnenju organa tehtanja interesa ne bi bilo potrebno izvajati, ker že iz prvega odstavka 14. člena ZBan-2 in evropskih predpisov izhaja, da je dokumentacija v zvezi z izvajanjem nadzora izključno zaupne narave v celoti in da lahko z njo razpolagajo izključno osebe oziroma organi, ki jo potrebujejo za izvajanje svojih pristojnosti, ne pa za individualne koristi posameznikov[7]. Poleg tega temelji ureditev zaupnih informacij na področju bančništva na podlagi ugotovitev, da lahko ima razkrivanje zaupnih informacij negativne posledice, za bančni sistem na splošno, ker banke ne morejo biti prepričane, da bodo informacije, ki jih posredujejo ECB za namene izvajanja nadzora, ostale zaupne[8]. Nacionalna in evropska zakonodaja na področju bančništva tako določa javno korist in javni interes, zoper katerega po mnenju organa odločevalci na podlagi ZDIJZ ne morejo. Glede na mnenje sodišča v sodbi pa organ v nadaljevanju presoja, da je javni interes glede razkritja manjši oziroma šibkejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, zato zahtevane dokumentacije ni mogoče razkriti splošni javnosti na podlagi ZDIJZ:

Ocena javnega interesa izhaja iz sodb Sodišča EU (T-623/13 in T-451/15), kjer je jasno zapisano, da se v posameznih postopkih za dostop do informacij javnega značaja ne upošteva individualne koristi posameznika, temveč se posledično upošteva, da se na podlagi ZDIJZ razkrivajo le informacije, ki so na splošno namenjene javnosti in niso označene kot zaupne na nobeni pravni podlagi. V konkretnem primeru gre za finančne družbe, ki so bile prikrajšane z izvedbo izrednih ukrepov, vendar pa, kot izhaja iz navedenih sodb, individualnih koristi ni mogoče upoštevati. Z zavrnitvijo zahteve po dostopu do zahtevane dokumentacije pa tudi niso ogrožene vrednote, kot so življenje, zdravje ali varnost ljudi.
Od odločitve Ustavnega sodišča[9] naprej ni mogoče dostopiti do zahtevanih dokumentov, saj so se vsi postopki na podlagi prvega odstavka 350a. člena ZBan-1 (odškodninski postopki zoper organ zaradi izdaje odločbe o izrednih ukrepih) prekinili do odprave protiustavnosti. Prosilci ne bodo prikrajšani, saj bo zastaranje odškodninskih terjatev iz prvega odstavka 350a. člena ZBan-1 pričelo teči šest mesecev po uveljavitvi zakona, ki bo uredil učinkovito sodno varstvo prosilca, vključno z dostopom do dokumentov.
Ne nazadnje obstajajo glede dostopa do zaupnih informacij za namene odškodninskega spora tudi alternativne pravne podlage.
Z razkritjem zahtevane dokumentacije bi bilo poseženo v pravice bank, njihovih strank in drugih oseb in v javno korist varovanja bančnega trga in konkurenčnosti države in njenega gospodarstva, kar je nad zasebnimi interesi posameznih razlaščencev in je že opisano v obrazložitvi odločbe.
Iz sodb EU jasno izhaja, da lahko ima razkrivanje zaupnih informacij negativne posledice, za bančni sistem na splošno, ker banke ne morejo biti prepričane, da bodo informacije, ki jih posredujejo ECB za namene izvajanja nadzora, ostale zaupne. Dejanske posledice razkrivanja zaupnih informacij bi bile naslednje:

∙ Na podlagi razkritja zaupnih informacij s področja bančništva se v javnosti začnejo pojavljati podatki iz preteklosti banke ter o njenem načinu poslovanja. Banke se začne vrednotiti negativno. Zaupne informacije vsebujejo podatke o poslovni politiki bank v preteklosti, tendencah, poslovanju, vključno s podatki o vračanju kreditov. Podrobnosti posamezne banke, ki izhajajo iz informacij pridobljenih v postopku nadzora, poudarijo težave/slabosti banke. V kolikor bi bil položaj banke razkrit v takih podrobnostih, varovanje zaupnosti informacij o banki sploh ne bi imelo smisla. Z razkrivanjem zaupnih informacij banke pa se omogoči njenim konkurentom tudi konkurenčna prednost na trgu.

∙ Kot pojasnjeno že zgoraj, razkritje zaupnih informacije bi zmanjšalo učinkovitost nadzorniških postopkov in izvajanja drugih nalog organa, kar prav tako ni v javnem interesu.

∙ Ponavljanje negativnih odmevov v javnosti vpliva na nadaljnje odločitve pogodbenih strank banke, da prekinejo pogodbe z banko, da umaknejo sredstva, zahtevajo dodatno zavarovanje, povišajo ceno zadolževanja banke ali vplivajo na odločitve novih investitorjev glede vstopa v banko. Tako ravnanje pogodbenih strank je lahko posledica nezaupanja v banko ali želje izkoristiti slabosti banke (vključno s časovnimi pritiski na banko). Razkritje zaupnih informacij lahko povzroči sprožitev neugodnih klavzul, ki jih banke običajno imajo v svojih pogodbah (npr. klavzule o predčasnem odstopu od pogodb) in zahteve po višjem zavarovanju za obveznosti banke v primeru težav banke.

∙ Če bi se vzpostavila praksa o razkrivanju zaupnih podatkov banke in zaupnih informacij organa, bi stranke bank svoje posle preusmerile v banke, kjer te možnosti ne bi bilo. Javno razkrijte podatkov o strankah banke, je v bankah v Evropski uniji povsem neobičajno. Banki lahko grozi stečaj, država ali organ morata zato znova zagotoviti dodatna sredstva ali garancije, pri tem pa znova upoštevati pravila o državnih pomočeh.

∙ Škoda lahko nastane tudi pri udeležbi bank na mednarodnih finančnih trgih. Težave v bančnem ali finančnem sistemu pa nesporno vplivajo tudi na ceno, ki velja za zadolževanje države, kot tudi bank. Bonitetne agencije, ki določajo bonitetno oceno, ki je relevantna pri določanju cene zadolževanja, kot enega od ključnih dejavnikov za določitev ocene, upoštevajo tudi stanje bank in celotnega finančnega sistema. Cena zadolževanja pa vpliva na delovanje tako gospodarstva kot finančnega sistema.

∙ Pri razkritju informacij o banki je tako potrebno biti izjemno previden, saj nekritično razkritje bančnih podatkov vpliva na stabilnost finančnega oziroma bančnega sistema in posledično tudi na izvajanje postopka nadzora v banki, ki pa je lahko zaradi teh okoliščin tudi moten (neuspeh ukrepov, nezmožnost izvajanja nadzora zaradi pomanjkanja kadrov in povečanih potreb po nadzorih, netočnost podatkov, slabše sodelovanje z bankami v postopku nadzora itd.). Nezaupanje v posamezno banko se lahko hitro razširi na ves bančni/finančni sistem.

∙ Če organu ne bi bilo treba varovati informacij o banki, njenem poslovanju in njenih strankah, medtem ko so npr. banka, zaposleni banke in stranke banke obvezane varovati podatke, ki izhajajo iz njihovega posla, bi bila vsa ureditev zaupnosti v ZBan-2 nesmiselna.

Glede na vse navedeno po mnenju organa javni interes za razkritje predmetnih podatkov ni večji od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije oziroma javnih koristi, ki je opredeljena v korist vseh državljanov. Poleg tega pa je glede razkritja izrednih ukrepov iz leta 2013 in 2014 že veliko objavljenega na spletni strani organa, kjer so podane vse splošne informacije, ki so namenjene splošni javnosti, da preveri izvedbo in način izrednih ukrepov. Ohranitev poslovanja bank, sanacija bančnega sistema, kakovostno izvajanje nadzora, vključno s poročanjem oziroma dajanjem informacij bank, in ohranitev oziroma izboljšanje gospodarstva in zaupanje komitentov banke, so nesporno v javnem interesu. V zvezi z delnim dostopom je organ navedel, da po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[10] prosilcu ni mogoče omogočiti delnega dostopa, ker zaupnih informacij iz dokumentacije ni mogoče izločiti. Izločene informacije bi bilo namreč mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentaciji, oziroma predstavljajo zaupne informacije celotna zahtevana dokumentacija. Navedena odločitev je sprejeta tudi na podlagi določb poglavja 2.2.1 ZBan-2 o varovanju zaupnih informacij organa, ocenami in poročili Banke Slovenije.

Prosilci so zoper odločbo organa vložili pritožbo z dne 8. 11. 2018. Uvodoma so navedli, da odločitev o tem, ali se določen podatek razkrije javnosti, ne more biti zgolj v rokah neke tretje osebe (v konkretnem primeru družbe Oliver Wyman S.r.l.), saj bi to lahko vodilo v izigravanje in namerno onemogočanje dostopanja do informacij javnega značaja. Še zlasti ne more biti ta odločitev odvisna od pasivnega ravnanja tretje osebe, v konkretnem primeru torej od njene neodzivnosti na poziv organa, ali želi sodelovati v postopku. Četudi je družba Oliver Wyman S.r.l. označila določene dokumente z oznako poslovna skrivnost, bi moral organ še vedno skrbno preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Upravno sodišče namreč v predmetni sodbi ni zavzelo stališča, ali dokument »Terms and Conditions of Business« (pogoji poslovanja) predstavlja sklep v smislu prvega odstavka 39. člena ZGD-1. Zavzelo je zgolj splošno stališče, da je treba »sklep« iz prvega odstavka 39 člena ZGD-1 razlagati širše, presojo, ali navedeni pogoji izpolnjujejo pogoj poslovne skrivnosti, pa mora še vedno opraviti organ. Prosilci vztrajajo, da dokument »Terms and Conditions of Business« ne izpolnjuje pogoja pisnega sklepa, kot ga predvideva prvi odstavek 39. člena ZGD-1. Prosilci z vsebino tega dokumenta niso seznanjeni, menijo pa, da ne gre za (enostranski) sklep družbe Oliver Wyman S.r.l. v smislu prvega odstavka 39 člena ZGD-1, temveč za dvostransko pogodbo med družbo Oliver Wyman S.r.l. in organom, ki določa pravila in pogoje poslovanja, k spoštovanju katerih je bil zavezan organ, ko se je med njim in družbo predstavljal zahtevani pisni sklep družbe Oliver Wyman S.r.l., potem ne bi bilo prav nobenega razloga, da bi takšen sklep podpisal tudi guverner organa. Sklep iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1 namreč sprejme družba sama (tj družba Oliver Wyman S.r.l.), ne pa tudi njena pogodbena partnerica (organ). Glede na zgoraj navedeno bi moral organ, ali družba Oliver Wyman S.r.l., nedvomno predložiti tudi sklep ali drug primerljiv dokument, s katerim so ti dokumenti opredeljeni kot poslovna skrivnost. V obravnavani zadevi to ni bilo storjeno in to velja tudi za primer, če se sledi stališču Upravnega sodišča, da je treba pojem sklepa obravnavati širše in da je to lahko vsak akt, s katerim neka družba določen podatek označi za poslovno skrivnost. V zvezi z obstojem objektivnega kriterija poslovne skrivnosti pa navajajo, da mora biti pri tem kriteriju očitno, da bi z razkritjem podatkov nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Pri tem se sklicujejo tudi na prakso IP.[11] Organ bi tako moral izkazati očitno občutno škodo, saj je bil dolžan v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZGD-1 varovati morebitno poslovno skrivnost družbe Oliver Wyman, česar pa v izpodbijani odločbi ni storil (tega ni storila niti družba sama). Glede mnenja ECB v zvezi z vprašanjem razkrivanja informacij s področja nadzora in v zvezi z ocenjevanjem javnega interesa za razkritje zahtevane dokumentacije, navedb organa ne morejo preveriti, ker z njim niso seznanjeni. Ne glede na to pa izpostavljajo, da se sklep ECB z dne 4. 3. 2004 (ECB/2004/3) nanaša na razkrivanje informacij, povezanih z ECB, in ne na nacionalne centralne banke. Poleg tega navedeni sklep v tretjem odstavku 4. člena predvideva, da je mogoče informacije razkriti, če prevlada javni interes. Prav tako iz odločb Sodišča Evropske unije izhaja, da pri razkritju zahtevanih informacij ni mogoče upoštevati individualnega interesa prosilca za prejetje dokumentov in njegovega posamičnega položaja, razen če pomenita prevladujoč javni interes. Napačen je po mnenju prosilcev tudi zaključek organa, da je Upravno sodišče v predmetni sodbi zavzelo stališče, da predstavljajo zahtevani dokumenti poslovno skrivnost izvajalca družbe Oliver Wyman S.r.l.. Če bi sodišče res naredilo tak zaključek, bi se (a tega ni storilo) tudi jasno opredelilo do vprašanja. Prosilci so opozorili tudi na časovno oddaljenost izvedenih sej Usmerjevalnega organa (od tega je minilo več kot 5 let) in nerazumljivost, kako bi lahko razkritje zahtevanih dnevnih redov in zapisnikov sej povzročilo poslovno škodo bodisi organu bodisi družbi Oliver Wyman S.r.l.. Organ in družba bi nedvomno morala izkazati, zakaj so te informacije, kljub njihovi starosti, še vedno bistveni elementi poslovnega položaja družbe Oliver Wyman S.r.l.,(ali organa), in kako bi razkritje teh informacij vplivalo na njun konkurenčni položaj. Sklicevanje na mnenje ECB ne more zadostovati za izkaz, da bi z razkritjem zahtevanih informacij družba Oliver Wyman S.r.l. utrpela občutno škodo. Nadalje so se opredelili tudi do sodne prakse SEU, iz katere med drugim izhaja, da se za informacije, ki jih imajo pristojni organi in ki bi lahko bile poslovne skrivnosti, vendar so stare pet let ali več, zaradi poteka časa načeloma šteje, da so zgodovinske in da so zato izgubile svojo zaupnost, razen izjemoma, če stranka, ki takšno naravo zatrjuje, dokaže, da so te informacije kljub svoji starosti še vedno bistveni element njenega poslovnega položaja ali poslovnega položaja zadevnih tretjih oseb. Organ ni dokazal, da so zahtevani dokumenti, kljub svoji starosti, še vedno bistven element njegovega poslovnega položaja ali poslovnega položaja družbe Oliver Wyman S.r.l. ali zadevnih tretjih oseb. V zvezi z navedbami organa glede nadzora po določbah ZBan-2 so prosilci navedli, da je nesporno, da organ opravlja več vrst in postopkov nadzora, ki so določeni v ZBan-2. Uporaba te določbe pa z vidika javnega dostopa do informacij javnega značaja ne bi bila ustrezna, saj bi pomen in smisel določb, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja izničila, samo pravico do dostopa do informacij javnega značaja pa bi povsem izvotlila. Iz tega razloga se hkrati z določbo drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ določbe ZBan-2 ne smejo uporabiti. Takšno stališča potrjuje tudi odločba IP št. 090-151/2014, iz katere izhaja, da ZBan-1 in ZDIJZ med seboj nista v razmerju »lex specialis derogat legi generali«, saj ne urejata iste pravice. Takšno stališče je prav ob razlagi določb ZBan-1, v sodbi št. I U 1911/2012-30 z dne 23. 12. 2013, zavzelo že Upravno sodišče. Prosilci so tako nadalje navedli, da zahtevane informacije ne sodijo v sklop podatkov, ki jih je organ pridobil v postopku nadzora, ki je še vedno v teku, oziroma je trenutno v teku. Nanašajo oziroma izvirajo namreč iz dogodkov, ki so se zgodili leta 2013, postopek nadzora, na katerega se nanašajo zahtevani dokumenti, pa je zaključen. Predmetne odločbe o izrednih ukrepih so bile namreč nedvomno že izdane in izvršene (delnice in podrejeni finančni instrumenti, na katere so se odločbe nanašale, so že bili izbrisani). Prav tako pa po podatkih, s katerimi razpolagajo prosilci, nobena od bank, ki ji je bil izredni ukrep izrečen, zoper izdane odločbe ni vložila nobenega pravnega sredstva. Glede na to, da temelj za odločanje o zahtevi prosilcev predstavlja 5. člen ZDIJZ (in ne ZBan-2), organ pa se sklicuje na izjemo od dostopa do informacij javnega značaja po 5.a členu ZDIJZ, bi moral organ nedvomno (bolj) določno navesti, v katerem (konkretnem) postopku nadzora so bili pridobljeni podatki, katerih razkritje zahtevajo prosilci, oziroma zaradi katerega (konkretnega) postopka nadzora so bili ti podatki sestavljeni, ter določno pojasniti, ali se je ta (konkretizirani) postopek nadzora odločanja o zahtevi že zaključil, oziroma če se ni, zakaj ne. Splošno pravno pravilo namreč je, da je treba izjeme obravnavati restriktivno, zaradi česar pavšalno zatrjevanjeorgana, da »vseskozi opravlja nadzor«, ne more upravičiti izjeme iz drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Tem stališčem pritrjuje tudi IP.[12] Opozorili so tudi, da je organ v obrazložitvi sklepa št. 26.00-0011/2015-MP z dne 13. 1. 2015, med drugim navedel, da so zahteve strank (prosilcev) vložene prepozno, ker je postopek že končan, pri tem pa se je skliceval na določbo 142. člen ZUP. Prosilci tako menijo, da se zahtevane informacije nanašajo na postopek organa, ki ni več v teku, posledično pa tudi izjema po drugem odstavku 5.a člena ZDUZ ni podana. V zvezi z izjemo notranjega delovanja so prosilci izpostavili, da je glede na navedbe organa razumeti, da so se na sejah Usmerjevalnega odbora obravnavale tudi teme, ki so se nanašale na sanacijo bančnega sistema, ta sanacija pa je zaključena. Sklicevanje organa na to, da bo z razkritjem zahtevanih dokumentov moteno tudi njegovo sedanje delovanje, še zlasti, če se upošteva, da so za presojo motenosti delovanja organa relevantni le razlogi, ki pomenijo resne in vsebinske motnje pri delu organa, je po mnenju prosilcev povsem neutemeljeno. Če bi se sledilo stališču organa, da bo z razkritjem dokumentov, ki so sedaj stari že več kot pet let, moteno njegovo delovanje, potem bi se izničil pomen ZDIJZ v celoti, saj bi lahko organ vselej našel domnevne razloge, ki bi povzročali motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Izid škodnega testa gre v konkretnem primeru tako v prid pravice javnosti, da se seznani s podatki iz zahtevanih dokumentov. Državljani imajo namreč pravico vedeti, po kakšnem postopku se je sprejela odločitev o izrednih ukrepih in katere okoliščine je Usmerjevalni odbor (ki je po pojasnilih organa posredoval nato stališča Svetu organa) upošteval pri odločitvi o prenehanju vseh kvalificiranih obveznosti šestih slovenskih bank in njihovi dokapitalizaciji z davkoplačevalskim denarjem. Prav tako je drugačna sestava Sveta organa. Glede varstva osebnih podatkov so prosilci navedli, da nimajo nobenega interesa po dostopu do teh podatkov. Za porabo javnih sredstev pa gre po mnenju prosilcev takrat, ko gre za odhodek, ko se javna sredstva za nekaj nepovratno porabijo. To stališče je zagotovo uporabno tudi za razkritje zahtevanih dokumentov. Zahtevani dokumenti namreč vsebujejo podatke, ki so nastali v procesu odločanja o tem, na kakšen način naj bi se saniral slovenski bančni sistem v letu 2013 (kar priznava tudi organ), in kar je v končni fazi pripeljalo do nepovratne porabe javnih sredstev. Za dokapitalizacijo navedenih bank je bilo potrebno sodelovanje države in ne more biti sporno, da je z dokapitalizacijo prišlo do nepovratne porabe javnih sredstev. Organ je sodeloval pri pripravi zakonodaje, ki je takšne ukrepe omogočila, in tudi pri izvedbi ukrepa. Prosilci so prepričani, da zahtevani dokumenti predstavljajo del dokumentov, ki so bili relevantni za sprejetje odločitve o izreku in izvedbi izrednih ukrepov, in ki so bili podlaga za izvedbo dokapitalizacije navedenih bank. Glede na določbo 1. alineje tretjega odstavka 6 člena ZDIJZ so zapisniki sej Usmerjevalnega odbora informacije javnega značaja, čeprav v fazi, ko so potekale seje, do porabe javnih sredstev še ni prišlo. Ta izjema se namreč tolmači široko, tj. v pomenu, da so to podatki, ki so »v zvezi« s porabo javnih sredstev - torej to niso le podatki o višini in prejemnikih teh sredstev, ampak tudi podatki, vezani na odločanje o teh sredstvih. Pri tem so se sklicevali na prakso IP in Upravnega sodišča.[13] Določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ pa tudi sicer po mnenju prosilcev ne določa, da bi se dostop do zahtevanih informacij dovolil le, če bi te informacije vsebovale podatke, ki bi bili neposredno povezani s porabo javnih sredstev. Z vidika nadzorne funkcije pravice dostopa do informacije javnega značaja mora imeti javnost možnost nadzora tudi nad postopkom izvedbe izrednih ukrepov, ki jih je izrekel organ, in na podlagi katerih so se porabila javna sredstva. Le na ta način se lahko preveri, ali je bilo ravnanje organa pri sprejetju izrednih ukrepov upravičeno. Ni namreč šlo za enega izmed običajnih, rednih, bančnih nadzorov, ampak je šlo za nadzor, katerega končni namen je bila ugotovitev, ali bo potrebna intervencija države in s tem povezana dokapitalizacija bank. V zvezi z delnim dostopom so navedli, da poenostavljena navedba o tem, da niti delni dostop ni mogoč, ker bi se s tem ogrozila zaupnost podatkov in da je celotna vsebina zahtevanih dokumentov zaupna, ne more zadostovati za argumentirano in obrazloženo zavrnitev zahteve prosilcev. Glede testa javnega interesa pa so poudarili, da je interes javnosti za razkritje močnejši od interesa, da zahtevane informacije ostanejo tajne. Javnost ima namreč pravico dostopati do podatkov in dokumentov, na podlagi katerih je prišlo do porabe javnega (tj. davkoplačevalskega) denarja. Organ se pri tem sklicuje na odškodninsko tožbo na podlagi 350a. člena ZBan-1, glede katerega pa prosilci opozarjajo, da je Ustavno sodišče odločilo, da je bil v neskladju z Ustavo, ker prizadetim bančnim vlagateljem niso na voljo podatki, ki jih nujno potrebujejo za utemeljitev svojih odškodninskih tožb. Imetnikom razlaščenih delnic in podrejenih obveznic bo z dostopom do zahtevanih podatkov tako omogočeno, da pridejo do določenih podatkov, na podlagi katerih bo mogoče preveriti skrbnost organa pri izrekanju izrednih ukrepov, kar pa niso samo informacije, ki jih je treba razkriti zaradi interesa prosilcev, temveč tudi zaradi interesa širše javnosti. Po eni strani so namreč izredni ukrepi prizadeli zelo širok krog oseb (približno četrtino državljanov). Po drugi strani pa je, kot že pojasnjeno, netransparentnost delovanja organa (in celo sumi storitve kaznivih dejanj) pri izrekanju izrednih ukrepov oziroma sanaciji bančnega sistema močno oslabila zaupanje javnosti v slovenski bančni sistem in v sam organ, ter je zagotovo v javnem interesu, da se to zaupanje ponovno povrne. K okrepitvi tega zaupanja pa bo, kot omenjeno, pripomogla prav večja transparentnost delovanja organa in razkritje informacij javnega značaja o njegovem delovanju. Prav med te informacije pa spadajo tudi informacije, ki so jih zahtevali prosilci. S kršenjem pravice dostopa do informacij javnega značaja organ onemogoča razvoj t.i. participativne demokracije. V zvezi z navedbo organa, da od sprejema odločitve Ustavnega sodišča št. U-l-295/13-260 dalje ni mogoče dostopati do zahtevanih dokumentov niti na podlagi 328. člena ZBan-2, saj so se vsi postopki na podlagi prvega odstavka 350a. člena ZBan-1 do odprave ugotovljene protiustavnosti, pa so navedli, da je takšna obrazložitev očitno nelogična in nesprejemljiva. Navedeno namreč ne pomeni, da zahtevani podatki ne morejo izpolnjevati kriterija informacij javnega značaja, in da do njih ni mogoče dostopati na podlagi ZDUZ. Kot že obrazloženo, gre za povsem različne pravne podlage. Če zahtevane informacije v tem trenutku izpolnjujejo vse kriterije, da so (na podlagi določb ZDIJZ) javno in prosto dostopne, potem prosilcem prostega dostopa do njih ni mogoče odreči s sklicevanjem, da bo dostopanje do njih prosilcem nekoč v prihodnosti omogočeno na drugi zakonski podlagi. Četudi bodo imeli prosilci v morebitnem bodočem odškodninskem sporu zoper organ možnost pridobiti te informacije, to dejstvo na presojo, ali zahtevani dokumenti izpolnjujejo pogoje informacij javnega značaja, v ničemer ne vpliva. Kot splošne in neizkazane so ocenili tudi navedbe, da bi se z razkrivanjem zaupnih podatkov poseglo v pravice bank, njihovih strank in drugih oseb ter javno korist varovanja bančnega trga, konkurenčnost države in njenega gospodarstva. Ker torej ne gre za aktualne podatke o bankah, je sklicevanje organa na to, do kakšnih posledic lahko razkritje privede, neutemeljeno. Noben komitent namreč ne bo razdrl pogodbe z banko na podlagi pet let starih podatkov, pri čemer je splošno znano dejstvo, da poslovne banke v Sloveniji že nekaj let poslujejo z dobičkom ter celo uvajajo negativne obresti na bančne vloge. Pri opravi testa prevladujočega interesa javnosti je treba ponovno upoštevati časovni moment in okoliščine, v katerih so se sprejemali zahtevani dokumenti. Upoštevaje vse navedeno so tako predlagali IP, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi prosilcev z dne 25. 7. 2016 ugodi v celoti ter jim omogoči prost dostop do zahtevanih podatkov, organu pa naloži, da prosilcem povrne vse stroške tega postopka.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilcev, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 2.07.4-2018-10 z dne 23. 11. 2018 poslal v odločanje IP. Organ se je v odstopu pritožbe opredelil še do posameznih pritožbenih navedb. Po mnenju organa je Upravno sodišče v 15. točki obrazložitve sodbe št. I U 43/2017- 52 z dne 1. 8. 2018 jasno navedlo, da akt "Terms and Conditions of Business" predstavlja sklep, s katerim je Oliver Wyman S.r.l. opredelil zahtevano dokumentacijo kot poslovno skrivnost, organ pa je navedeno dejstvo sprejel. Glede na to, da obstaja poslovna skrivnost, je sodišče organu naložilo, da razčisti še ostala odprta vprašanja iz 14. točke obrazložitve, ki niso rešena v sodbi. Obrazložitev 15. točke je potrebno razumeti tudi v kontekstu iz prve alineje predhodne točke, v katerem sodišče navaja, da je med strankami sporno, ali navedeni akt predstavlja sklep v smislu prvega odstavka 39. člena ZGD- 1, v naslednji točki pa sodišče pove, da se kot tak sklep smatra vsak akt, s katerim družba podatek označi kot zaupen. Z izrecnimi oznakami o zaupnosti in navodili o varovanju je označeno tudi gradivo, kar pa je zagotovo enostransko dejanje družbe Oliver Wyman S.r.l.. Organ je prepričan, da je zahtevana dokumentacija zaupna na podlagi ZBan-2, ki ga mora organ upoštevati pri odločanju v skladu s prakso sodišča. Seveda pa ni zanemarljivo, da je presojo zaupnosti dokumentacije pridobljene ali izdelane v postopku nadzora, izvedel že zakonodajalec, in da je ta ureditev v evropskih in nacionalnih predpisih navedena z razlogom varovanja javnega interesa na področju občutljivih finančnih trgov. Po njegovem mnenju je navedbe o škodi razkritja zaupnih informacijah v odločbi konkretno obrazložil. Vsekakor pa prihaja v tem primeru do kolizije ZDIJZ in ZBan-2, pri čemer je gotovo, da morajo organi, pritožbeni organ in sodišče pri dostopu do informacij javnega značaja upoštevati ureditev v obeh zakonih (tako tudi praksa slovenskih sodišč, npr. sodba VSRS št. I Up 731/2005). Pri tem je dodal, da so navedbe prosilca neutemeljene, ker pravi, da je sodba v zadevi št. I U 1911/2012-30 relevantna v tem primeru, saj se 215. člen ZBan-1 nanaša na zaupne podatke banke, ne pa na zaupne informacije organa, kot gre v tem primeru. Vztraja, da se o zahtevi odloči na način, kot velja za ureditev dostopa do informacij javnega značaja v ECB. Trenutno je aktualna prodaja NLB in bi razkrivanje teh dokumentov postopek prodaje še oteževalo in ji nižalo ceno, zato je zahtevana dokumentacija občutljive narave. Organ zavrača tudi pritožbene navedbe, da je zadeva (26.00-0011 /2015-MP), v kateri je organ zavrgel zahtevo prosilcev za udeležbo v postopku izrekanja izrednih ukrepov v Banki Slovenije, primerljiva z navedeno ureditvijo. V postopku izrednih ukrepov je jasno, da se za izdajo odločbe vodi upravni postopek, pri čemer predstavlja izrekanje ukrepa nadzora, za katere se izvaja poseben upravni postopek, le del izvajanja postopka nadzora (tretji odstavek 234. člena ZBan-2). Postopek nadzora je namreč širši in zajema tudi obliko poročanja in podobno. Navedeni zadevi tako nista primerljivi in so pritožbene navedbe neutemeljene. Nadalje je navedel, da se sodba Upravnega sodišča št. I U 865/2015-16, na katero se sklicuje prosilec, nanaša na dostop do dokumentov, in sicer zapisnika 4. seje prodajnega odbora za prodajo delnic in mandatno pogodbo. Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe, vsebujeta ta dva dokumenta podatke, ki bodo plačani iz javnih sredstev in da gre za prodajo delnic, ki so v neposredni oziroma posredni lasti države. V konkretnem primeru pa iz dnevnih redov in zapisnikov Usmerjevalnega odbora ni mogoče enoznačno ugotoviti, kolikšen bo znesek porabe javnih sredstev v primeru izreka izrednih ukrepov, prav tako ta podatek ne izhaja iz odločb o izrednih ukrepih, ki pa so bile sprejete na točno določeni seji in so objavljene na spletni strani organa. Ker so se izredni ukrepi nanašali na razlastitev imetnikov kvalificiranih obveznosti, kjer gre predvsem za investitorje iz privatnega sektorja, ta del po mnenju organa ne predstavlja javne porabe, saj za razlastitev porabe javnih sredstev ni bilo in ni bila izvedena nobena transakcija plačila, niti s strani organa niti države. Iz (2.2 točke) izreka odločb o izrednih ukrepih izhaja, da se je osnovni kapital posamezne banke zmanjšal na nič in s tem so se razveljavili v odločbi opredeljeni vrednostni papirji oziroma podrejeni dolg. V naslednji (3.) točki izreka odločb o izrednih ukrepih pa je navedeno, da se po zmanjšanju osnovnega kapitala na vrednost nič (0) osnovni kapital poveča za določeno vrednost in je izrecno navedeno, da gre za obveznost banke, ne države. Navedena sodba tako ni relevantna za predmetno zadevo in so zahtevani dokumenti o porabi javnih sredstev na voljo pri Ministrstvu za finance. Organ je izvedel test tehtanja javnega interesa, čeprav meni, da je že zakonodajalec presodil, da obstaja javni interes po varovanju informacij, pridobljenih ali izdelanih v zvezi s postopkom nadzora po ZBan-2. Ob tem je še navedel, da ni mogoče spregledati, da so prosilci v pritožbi izrecno navedli, da potrebujejo dokumentacijo za vlaganje odškodninskih tožb zoper organ (individualni interes, ki se pri tehtanju interesa ne sme upoštevati). Za pridobitev zaupne dokumentacije za ta namen je namreč predviden poseben postopek, ne pa postopek po ZDIJZ. Organ torej ne nasprotuje razkritju zahtevane dokumentacije, vendar le upravičencu za točno določen namen in na ustrezni pravni podlagi. Organ nasprotuje tudi priglašenim odvetniškim stroškom, saj do njih prosilci na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP niso upravičeni.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilci izpodbijajo odločbo organa v celoti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, sporno je, ali so predmetni dokumenti prosto dostopne informacije javnega značaja. Organ se v izpodbijani odločbi namreč sklicuje na zakonske izjeme po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ ter po 2., 3. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi katerih se dostop do informacij lahko zavrne. Izhajajoč iz navedenega je IP v nadaljevanju presojal zatrjevane izjeme, in sicer se najprej opredeljuje do izjeme poslovne skrivnosti. Ob tem še navaja, da je IP o dostopu do predmetnih dokumentov že odločal.[14]

Organ med drugim utemeljuje zavrnitev dostopa do zahtevanih dokumentov Usmerjevalnega odbora na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ v skladu s to določbo zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Pojem poslovne skrivnosti in varstvo poslovne skrivnosti ureja ZGD-1. Ta v določbah členov 39. in 40. ZGD-1 razlikuje dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi se podatki štejejo za poslovno skrivnost. Družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost s pisnim sklepom iz prvega odstavka prejšnjega člena, podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, pa morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost (prvi in drugi odstavek 40. člena ZGD-1).

Izhajajoč iz določb 39. člena ZGD je IP najprej presojal obstoj subjektivnega kriterija. Kot izhaja iz pravne teorije, se ta odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje.[15] Ta kriterij tako zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. pravilniku) ali posamično, biti mora pisna in z njo morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Ob navedenih kriterijih je relevantno še, da odredba ne more veljati za nazaj, kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala. Pri subjektivnem kriteriju se tako zakon ne spušča v vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za poslovni subjekt, določitev je prepuščena njemu samemu. Kot izhaja npr. iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 764/2015-27 (točka 12), ni mogoče posegati v avtonomijo gospodarskega subjekta, da sam določi s pisno odredbo oziroma sklepom, kaj šteje za poslovno skrivnost, če niso podane zakonsko določene izjeme po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1.

Po pregledu zahtevanih dokumentov je IP ugotovil, da vsak posamezni dokument na začetku vsebuje oznako poslovne skrivnosti oziroma zaupnosti s pojasnilom, da dokumenti vsebujejo zaupne podatke družbe Oliver Wyman S.r.l. in njenih strank, ter da dokumentov ni dopustno posredovati tretjim osebam brez pisne privolitve navedene družbe. Prav tako je na zadnji strani vsakega dokumenta izrecno napisano, da ni namenjen javnosti in da je namenjen za izključno uporabo naročnika. IP nadalje ugotavlja, kot je zapisal že v odločbi št. 090-225/2016/6 z dne 8. 12. 2016, da tudi iz dokumenta »Terms and Conditions of Business« izhaja, da sta pogodbeni stranki (družba Oliver Wyman S.r.l. in organ) zavezani k varovanju zaupnih informacij. Navedeni dokument je odgovorna oseba organa podpisala dne 14. 8. 2013, torej pred nastankom prvega izmed obravnavanih dokumentov, tj. dne 21. 8. 2013. Oznake poslovne skrivnosti v posameznih zahtevanih dokumentih torej temeljijo na dokumentu »Terms and Conditions of Business«, ki ob širši razlagi pojma »sklep« po mnenju IP zadošča za označitev poslovne skrivnosti v obravnavanem primeru. Navedeno pomeni, da je družba Oliver Wyman S.r.l. zadostila kriteriju za določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, saj je dokumente pravočasno označila kot poslovno skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1. Ugotovitev organa, da gre za poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, tako sledi pravni teoriji, kot tudi sodni praksi. Ob tem IP ponovno poudarja, da je relevantna izrecna pisna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, ne glede na obliko, in takšna odredba je bila v obravnavanem primeru podana, in to pravočasno. Da je treba pojem sklepa po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 razlagati širše, pa ne izhaja samo iz sodbe Upravnega sodišča, na podlagi katere je bila predmetna zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje, ampak tudi iz prakse IP[16].

Ker za obstoj poslovne skrivnosti zadostuje že opredelitev po enem kriteriju, IP ni presojal, ali obravnavani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost tudi po objektivnem kriteriju. Ne glede na to pa pripominja, da predstavljajo predmetni podatki poslovno skrivnost tudi po objektivnem kriteriju, saj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Obravnavani dokumenti po eni strani vsebujejo podatke, ki so konkurenčna prednost družbe Oliver Wyman S.r.l. (metodologija in analitične tehnike, ki jih uporablja pri svojem delu, ter način predstavitve ugotovitev in predlogov), po drugi strani pa tudi podatke o kakovosti sredstev bank ter poteku stresnih testov pri bankah, ki poslujejo na trgu, in so bile vključene v skrbni pregled bančnega sektorja, katerega izvedbo je nadzoroval Usmerjevalni odbor.

IP je vsebino zahtevanih dokumentov presojal še z vidika vprašanja, ali gre za podatke, ki v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, ne morejo biti določeni kot poslovna skrivnost, ker so po zakonu javni, ali ker gre za podatke o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Ker ni našel zakonske podlage ali drugih dejanskih okoliščin, ki bi omogočale razkritje vsebine obravnavanih dokumentov, je zaključil, da ne gre za t.i. absolutno javne podatke. Na tem mestu se IP posebej opredeljuje še do določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in porabe javnih sredstev. Po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o porabi javnih sredstev, izhajajoč iz prakse Upravnega sodišča[17]. Po oceni IP namreč ne gre za podatke, ki bi se neposredno nanašali na porabo javnih sredstev. Usmerjevalni odbor je koordiniral in nadzoroval potek postopka izvajanja izrednih ukrepov, pri tem pa ni neposredno razpolagal z javnimi sredstvi, zato se IP strinja z navedbami organa, da v tem delu ne gre za porabo javnih sredstev. Navedene pristojnosti Usmerjevalnega odbora sicer izhajajo tudi iz javno dostopnih podatkov, npr. iz dokumenta »Celovito poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema«[18], sporočil organa za medije z dne 19. 8. 2013[19] in 6. 11. 2013[20].

Upoštevaje navedeno IP torej ugotavlja, da zahtevani dokumenti Usmerjevalnega odbora predstavljajo poslovno skrivnost družbe Oliver Wyman S.r.l., s čimer so izpolnjeni pogoji za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Glede na to, da se dostop do predmetnih dokumentov zavrne zaradi varstva podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost, se IP posebej ne opredeljuje do drugih izjem, ki jih v izpodbijani odločbi navaja organ. Ob tem IP navaja še, da se je do razmerja med ZBan-1 in ZDIJZ že opredeljeval v svojih predhodnih odločbah, kot so to pravilno ugotovili tudi prosilci, zato se do tega razmerja v tej odločbi posebej ne opredeljuje.[21]

IP je v nadaljevanju presojal še, ali je prosilcem mogoče omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov, na podlagi določb 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe, in ugotovil, da to ni mogoče. Po mnenju IP gre za tolikšno vsebnost in koncentracijo zaupnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni podatki, poleg tega pa bi zahtevani dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilce oziroma javnost.

IP se opredeljuje še do javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ se je do javnega interesa za razkritje podatkov v izpodbijani odločbi obširneje opredelil, kot je IP povzel že uvodoma. Po njegovem mnenju javni interes za razkritje predmetnih podatkov ni večji od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije oziroma javnih koristi, ki je opredeljena v korist vseh državljanov ni večji od javnega interesa in javne koristi do zaupnosti, ki je opredeljena v korist vseh državljanov.

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, ki jih določa ZDIJZ v petih alinejah drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, vendar ti v obravnavanem primeru niso podani. Gre torej za test tehtanja, s katerim IP kot pritožbeni organ v posameznem postopku pretehta, ali pravica širše javnosti vedeti prevlada nad drugimi pravicami. IP je tako, upoštevaje pritožbene navedbe in ugotovljeno dejansko stanje, v obravnavanem primeru presojal, ali je javni interes glede razkritja podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost, močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do teh podatkov.

Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je torej opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd.. Pojem interesa javnosti tako ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. Pri tem IP izpostavlja še stališče sodne prakse, iz katere izhaja, da bi bil javni interes glede razkritja podan, »če bi bile ogrožene take vrednote kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«.[22]

Po oceni IP v obravnavanem primeru niso ogrožene takšne vrednote, da bi se tehtnica prevesila v prid javnega interesa za razkritje presojanih dokumentov, zato ne more slediti pritožbenim navedbam prosilcev. Kot izhaja že iz navedb prosilcev samih, je bistvo njihove zahteve dejstvo, da zahtevane dokumente potrebujejo za vložitev odškodninskih tožb zoper organ za povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izrednih ukrepov. To pa niso okoliščine, ki bi bile relevantne za razkritje zahtevanih dokumentov v interesu širše javnosti. Prosilci se v pritožbi sicer sklicujejo na javni interes in navajajo, da je razkritje dokumentov v interesu širšega kroga ljudi, ne pojasnijo pa, kako bi razkritje zahtevanih podatkov, za splošno javnost, pomenilo korak naprej k razjasnitvi pomembne družbene teme, ki je v širšem javnem interesu. IP posledično navedbam prosilcev, da je razkritje v javnem interesu, ni mogel slediti. Po vpogledu v dokumente, ki so predmet presoje v tem postopku, IP namreč ugotavlja, da ti po vsebini niso takšne narave, da bi se splošna javnost z njihovo pomočjo lahko seznanila s pomembno družbeno temo ali da bi njihovo razkritje lahko pripomoglo k javni razpravi o pomembni temi, ki je relevantna za širši krog ljudi. Pri vsebini zahtevanih dokumentov tudi ne gre za temo, ki bi terjala sodelovanje širše javnosti pri oblikovanju vsebin, ki so z vidika vključevanja in širše skupine deležnikov pomembne zaradi zagotavljanja demokratičnega diskurza med civilno družbo in organi javnih oblasti. IP ob tem še pripominja, da je Upravno sodišče RS v sodbi pod opr. št. IU 54/2017-16 z dne 4. 7. 2018 (glej tč. 13 obrazložitve) že sledilo stališču IP, da interes posamezne skupine (tudi če je ta širša) ni nujno interes širše javnosti, ki bi terjal razkritje informacij, ki sicer predstavljajo zakonske izjeme od prostega dostopa.

V dodatno utemeljitev, da interes javnosti za razkritje predmetnih podatkov ne pretehta nad interesom javnosti do omejitve dostopa, pa IP navaja še naslednje argumente, ki kažejo na dejstvo, da gre za interes določene skupine - imetnikov kvalificiranih pravic in ne splošne javnosti. Kot izhaja iz predmetne Ustavne odločbe, pričakovanje imetnikov kvalificiranih pravic, da bodo kot imetniki finančnih instrumentov deležni reševanje njihovih naložb v obliki državne pomoči, ni pravno varovano pričakovanje (točka 105). Imenitniki kvalificiranih pravic niso imeli nobenega jamstva države ali Banke Slovenije, da bo njihova naložba varovana tudi v primeru, če bo njena ekonomska vrednost (vsaj delno) izgubljena, torej tedaj, ko so izpolnjeni pogoji za ocenjevani izredni ukrep. Ustavno sodišče je ugotovilo tudi, da ZBan-1 prav tako ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Izredni ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank je bil namenjen preprečitvi uvedbe stečaja banke in je moral biti izveden tako, da so upniki iz kvalificiranih obveznosti kljub uporabi izrednega ukrepa prejeli vsaj toliko, kot bi prejeli v stečaju. Iz Ustave ne izhaja dolžnost države, da upniku prek državnih pomoči povrne denar iz zasebnih investicij, ki so se izkazale za ekonomsko neuspešne (točka 112).

Poudariti je treba tudi, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Podatki, ki jih zahtevajo prosilci, so morebiti interesantni za javnost, pretehta pa javni interes, da so konkretni podatki nedostopni javnosti. IP se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Po mnenju sodišča je torej mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Glede na vse navedeno IP tako ugotavlja, da v obravnavanem primeru javni interes za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje presojanih dokumentov na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

V zvezi z navedbami organa, da lahko prosilci kot oškodovanci dostopajo do zaupne dokumentacije preko sodišča na drugih pravnih podlagah, IP navaja, da se strinja s pritožbenimi navedbami prosilcev, da prosilcem prostega dostopa do njih ni mogoče odreči s sklicevanjem, da bo dostopanje do njih prosilcem v prihodnosti omogočeno na drugi zakonski podlagi. Prav tako se IP strinja z navedbami organa, da se ne sme upoštevati individualnega interesa prosilcev (ko navajajo, da potrebujejo dokumentacijo za vlaganje odškodninskih tožb zoper organ). Dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ se namreč nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da organ v postopku po ZDIJZ ne sme opraviti ocene, kateri podatki so zadostni za namen informiranja prosilca.

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da pritožba prosilcev ni utemeljena, zato jo je, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V zvezi z zahtevo zahteva prosilcev za povrnitev priglašenih stroškov postopka pa je mogoče ugotoviti, da ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilcev, tako da prosilci sami nosijo svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 25/15, 44/16 – ZRPPB, 77/16 – ZCKR, 41/17 in 77/18 – ZTFI-1.

[2] Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 59/11 in 55/17.

[3] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17.

[4] Sklep (ECB) z dne 4. marca 2004 o dostopu javnosti do dokumentov Evropske centralne banke in Sklep ECB o spremembi z dne 21. 1. 2015.

[5] Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo.

[6] Uradni list RS, št. 105/12, 63/13 - ZS-K, 23/14 -ZDIJZ-C, 104/15, 26/17- ORZUKSB33 in 27/17 - popr..

[7] Sodbi v zadevi Union de Almacenistas de Hierros de Espana v. European Commission (T-623/13, točka 89 in 90) in sodba v zadevi AlzChem AG v European Commission (T-451/15, točka 72).

[8] Sodba v zadevi Annett Altmann and Others v Bundesanstalt fiirFinanzdienstleistungsaufsicht (C-140/13), točke 31 do 33, sodba v zadevi Commune de Hillegom v Cornelis Hillenius (C-l 10/84, točka 27).

[9] Sodba št. U-I-295/13-260.

[10] Uradni list RS, št. 24/2016.

[11] Npr. odločba IP št. 020-2/2004/2 z dne 14. 4. 2004.

[12] Odločba IP št. 090-63/2016 z dne 30. 6. 2016.

[13] Sodba in sklep Upravnega sodišča št. I U 865/2015 z dne 7. 9. 2016.

[14] Odločbi št. 090-225/2016/ in št. 090-226/2017/.

[15] Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2002.

[16] Npr. odločbi IP št. 090-301/2015 in št. 090-283/2016.

[17] Sodbe Upravnega sodišča št. I U 350/2012-34, št. I U 1488/2011-95 in I U 1739/2012.

[18]https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/gdgejiinibifjcV_celovito_porocilo_o_skrbnem_pregledu_bancnega_sistema-sl.pdf

[19] https://www.bsi.si/mediji/229/obvestilo-za-javnost-glede-narocila-pregleda-kakovosti-sredstev-aqr-na-ravni-bancnega-sistema-in-izvedba-stres-testov

[20] https://www.bsi.si/mediji/215/sporocilo-za-javnost-z-dne-06112013-metodologija-skrbnega-pregleda-bank

[21] Npr. odločba št. 090-212/2014/ z dne 28. 1. 2015.

[22] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 1488/2011-95 in št. I U 199272010-28.