Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji - Agencija za trg vrednostnih papirjev

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je zahteval dostop do opozoril izdanih v zvezi s kršitvijo 3.3. poglavja ZTFI v določenem obdobju. Organ je v zahtevanem obdobju izdal eno opozorilo v prekrškovnem postopku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe. Zavrnil je dostop s sklicevanjem na dolžnost zaupnosti po ZTFI. IP je ugotovil, da ZTFI ne nastopa kot lex specialis v razmerju do ZDIJZ, saj ZTFI ne vsebuje izrecne derogacijske klavzule glede uporabe ZDIJZ niti ne vsebuje določbe o samostojni izjemi. Prav tako je IP ugotovil, da ZDIJZ prek svojih izjem ustrezno varuje interese organa in strank postopka, zato ne obstaja (nedopustna) pravna praznina v postopku odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, ki bi jo bilo treba zapolniti z uporabo določb ZTFI. IP je naložil razkritje opozorila, zavrnil pa v delu, kjer izhajajo osebni podatki odgovorne osebe pravne osebe.

ODLOČBA:

Številka: 090-132/2017/4

Datum: 3. 8. 2017

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/137 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/15-Odl. US in 102/15-ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi odvetniške družbe Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o.p., d.o.o., Tivolska 48, 1000 Ljubljana, z dne 23. 6. 2017 (v nadaljevanju: prosilec), zoper odločbo št. 0901-3/2017-3 z dne 6. 6. 2017, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca z dne 23. 6. 2017 zoper odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev, št. 0901-3/2017-3 z dne 6. 6. 2017, se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči: »Organ mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo opozorila št. 060-32/2014-1 z dne 23. 10. 2014, v katerem mora prekriti ime, priimek in položaj odgovorne osebe, ki ji je bilo izrečeno opozorilo, in sicer mora prekriti:

-       na prvi strani, v 2. točki izreka, besedilo med »2. kršitelja odgovorno osebo pravne osebe,…« in »…, da je storil prekršek po…«,

-       na prvi strani besedilo med »ker odgovorna oseba…« in »…v imenu družbe …«,

-       v prvem odstavku na tretji strani opozorila, besedilo med »…storil prekršek po sedmem odstavku 558. člena ZTFI…« in »…pa je kot odgovorna oseba storil…«,

-       na tretji strani opozorila, celotno drugo alinejo, iz katere izhaja ime, priimek in naslov za vročanje odgovorne osebe pravne osebe (med naslovniki izrečenega opozorila).«

2.     Pritožba prosilca z dne 23. 6. 2017 se zavrne v delu, v katerem mora organ skladno s prejšnjo točko izreka te odločbe prekriti varovane osebne podatke.

3.     V tem postopku posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 11. 5. 2017 zahteval, da mu organ posreduje fotokopije odločb organa, s katerimi je v primerih ugotovljenih kršitev določb 3.3. oddelka Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 67/07, 100/07 – popr., 69/08, 40/09, 88/10, 78/11, 55/12, 105/12 – ZBan-1J, 63/13 – ZS-K, 30/16, 44/16 – ZRPPB, 9/17; v nadaljevanju ZTFI), v obdobju zadnjih 5 let, kršiteljem izrekel opozorilo namesto sankcije.

Organ je prosilcu z izpodbijano odločbo št. 0901-3/2017-3 z dne 6. 6. 2017 zavrnil dostop. V odločbi je ugotovil, da se zahteva nanaša na eno izdano opozorilo v prekrškovnem postopku, ki se je glasilo na eno pravno osebo in eno odgovorno osebo pravne osebe. Obe osebi, ki jima je bilo izrečeno opozorilo, je organ pozval k stranski udeležbi, v kateri je posebej navedel, da se v osmih dneh od prejema izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ali zahtevano opozorilo v konkretnem postopku po ZDIJZ lahko predstavlja izjemo po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, še zlasti izjemo varstva poslovne skrivnosti in za to predložita ustrezna dokazila. Pozvani osebi nista priglasili stranske udeležbe v postopku.

Organ svojo odločitev za zavrnitev zahteve obrazloži z utemeljitvijo, da 488. člen ZTFI praviloma določa zaupnost vseh informacij, ki so jih člani sveta agencije, direktor agencije, zaposleni pri agencij, revizorji in drugi strokovnjaki pridobili pri opravljanju svoje funkcije, nalog nadzora ali drugih poslov ali nalog za organ. Organ dalje utemeljuje, da izjeme od načelne zaupnosti vseh informacij urejata 146.a in 146.b člen ZTFI, ki določata, katere informacije mora organ javno objaviti kljub načelni zaupnosti vseh informacij, s katerimi se lahko seznanijo osebe pri organu. Organ navede, da 146.a člen ZTFI omejuje obveznost javne objave prekrškov v zvezi s kršitvijo določb 3. poglavja ZTFI zgolj na prekrške, kjer je bila izrečena sankcija (kar torej izključuje izrečena opozorila). Organ pojasni, da so opozorila izvzeta iz javne objave prekrškov zaradi milejše narave storjenega prekrška in ker zato obstaja manjša potreba po javnem izpostavljanju kršiteljev. Glede na tako opredeljeno ureditev organ zaključi, da zahtevana opozorilo v konkretnem primeru sodi med zaupne informacije po 488. ZTFI, zato njihovo razkritje ni dopustno. Organ tudi navede, da niti Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljevanju ZP-1), ki v 53. členu omogoča organu, da vodi evidenco izdanih opozoril, ne daje podlage za posredovanje zahtevanih dokumentov prosilcu. Ob zgoraj navedenem organ še ugotovi, da v konkretnem primeru ZDIJZ ne nasprotuje posredovanju zahtevanih dokumentov (ne obstaja izjema od prostega odstopa do zahtevanih informacij javnega značaja), kar pa po mnenju organa nasprotuje ureditvi po ZTFI. Organ zaključi, da ZTFI v razmerju do ZDIJZ v konkretnem primeru nastopa v razmerju lex specialis, ki ga je treba upoštevati, saj bi sicer prišli v situacijo, ko bi bil organ dolžan hkrati razkriti informacije javnosti in bil zavezan k zaupnosti po področnem zakonu.

Prosilec je zoper odločbo 0901-3/2017-3 z dne 6. 6. 2017 vložil pritožbo, dne 23. 6. 2017. V pritožbi je zatrjeval nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma je prosilec poudaril, da že organ sam priznava, da bi v skladu s ZDIJZ moral ugoditi zahtevi, zato vlaga pritožbo. Dalje navaja, da je organ nepravilno tolmačil tudi prvi odstavek 488 člena ZTFI, ki iz režima zaupnih informacij izrecno izvzema informacije, ki so po tem ali drugem zakonu javno dostopne (v konkretnem primeru je takšen zakon ZDIJZ). Poudarja tudi, da 488. člen ZTFI ne določa kroga zaupnih informacij, temveč le dolžnosti osebja organa in sodelujočih oseb v postopkih iz pristojnosti organa. V zvezi s tem tudi izpostavlja, da je zmotno stališče organa, da so vse informacije, za katere ne velja obveznost javne objave, tudi zaupne po ZTFI. Pojasnjuje, da obveznost javne objave določenih informacij po ZTFI ureja drugačno pravno materijo kot ZDIJZ, zato ne gre za razmerje specialnosti. Za potrditev navedenega stališča navaja sodno prakso Upravnega sodišča RS (U 1676/2003 z dne 23. 3. 2005, U 965/2004 z dne 30. 3. 2005) in upravno prasko IP (021-62/2005/4 z dne 5. 10. 2005). Po navedbah prosilca iz navedene sodne in upravne prakse izhaja, da je koncept dostopa po ZDIJZ obrnjen v korist javnosti, zato morajo biti izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja določene izrecno, ZTFI pa izrecno ne prepoveduje dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov. Proaktivna objava informacij, ki izhaja iz prvega odstavka 146 a. in 146 b. člena ZTFI, zasleduje tudi drug namen in sicer »preprečevanje in odvračanje ravnanj, ki pomenijo kršitev 3. poglavja tega zakona« (torej namen generalne prevencije) in ne ureja dostopa do informacij javnega značaja. Dalje, 53. člen ZP-1 tudi ne ureja dostopa do informacij, temveč vzpostavlja obveznost voditi določeno evidenco. Prosilec še utemeljuje, da ZDIJZ ustrezno varuje podatke, za katere »drug zakon« iz 488. člena ZTFI določa, da niso javni, saj lahko organ navedene podatke prekrije v skladu s 7. členom ZDIJZ.

Pritožba je delno utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da je dokument, ki ustreza zahtevi prosilca in je s tem predmet presoje tega pritožbenega postopka, opozorilo št. 060-32/2014-1 z dne 23. 10. 2014, izdano pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe (v nadaljevanju: opozorilo). V predmetnem postopku ni sporno, da zahtevano opozorilo izpolnjuje vse kriterije informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ.

V konkretnem primeru je organ zavrnil dostop, ker naj bi mu ureditev po ZTFI nalagala obveznost varovati zahtevan dokument kot zaupen. Organ utemeljuje, da bi bil dostop do opozorila sicer dopusten skladno z ZDIJZ, vendar pa ZTFI uvaja režim varstva informacij, s katerimi razpolaga organ, ki učinkuje kot lex specialis glede na ureditev dostopa do informacij javnega značaja, kot ga ureja ZDIJZ, zato je dostop zavrnil. Prosilec nasprotuje navedeni ugotovitvi z dvema argumentoma. Prvič, da ZTFI ni dopustno uporabiti kot specialni predpis pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja, kar izhaja tudi iz upravno-sodne in upravne prakse (sodbi št. U 1676/2003 in U 965/2004; odločba IP št. 021-62/2005/4). In drugič, da tudi iz ureditve po ZTFI ne izhaja, da bi zahtevan dokument osebe pri organu morale varovati kot zaupen, saj določba iz prvega odstavka 488. člena ZTFI, ki jo navaja organ, posebej določa, da ne spadajo med zaupne tiste informacije, ki so po drugem zakonu javno dostopne (drug zakon je v konkretnem primeru ZDIJZ).

IP pritrjuje ugotovitvi prosilca, da pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja ni dopustno upoštevati ZTFI kot lex specialis glede na ZDIJZ, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče RS. Upravno sodišče je v zadevi U 1676/2003 pojasnilo, da se je z uvedbo ZDIJZ transparentnost delovanja organa (Agencije za trg vrednostnih papirjev) povečala in obrnila v korist javnosti. Pred uvedbo ZDIJZ je lahko splošna javnost dostopala le do tistih dokumentom, do katerih je bil dostop dopusten v skladu s področnimi zakoni (tedaj veljavnima ZTVP-1 in ZJA), saj je ustavna pravica do obveščenosti iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS pogojevala dostop s pravnim interesom prosilca. Dalje, Upravno sodišče RS je v zadevi U 965/2004 še posebej izpostavilo, da v relevantnem času veljavni ZTVP-1 (ki ga je nasledil ZTFI) ni specialni predpis glede na ZDIJZ, ker iz prehodnih določb ne izhaja neposredna derogacija pravil ZDIJZ. Sodišče je ob tem izpostavilo komentar 154. člena Ustave, po katerem je mogoče šteti, da zakoni ali posamične zakonske določbe izgubijo veljavo in prenehajo veljati zaradi drugih zakonov le takrat, kadar kasnejši zakon izrecno razveljavi prejšnjega (Šturm Lovro, 2002, člen 154, v: Komentar Ustave Republike Slovenije, fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, str. 1026, točka 8). IP ugotavlja, da tudi veljavni ZTFI ne vsebuje takšne derogacijske klavzule, ki bi izrecno razveljavljala uporabo ZDIJZ. Ob tem IP dodaja, da ZTFI tudi ne vsebuje posebne določbe, ki bi uvajala samostojno izjemo od načelnega prostega dostopa do vseh informacij javnega značaja po 5. členu ZDIJZ. Skladno s splošno sprejeto restriktivno razlago izjem, bi za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja po ZTFI morala obstajati izrecna, nedvoumna in jasna zakonska določba, ki bi urejala pogoje za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ.[1] Takšne določbe pa ZTFI ne vsebuje.

IP dalje ugotavlja, da niso utemeljene trditve organa, da bi »zgolj« z upoštevanjem določb ZDIJZ prišli do nevzdržne situacije, ko bi moral organ na podlagi ZDIJZ razkrivati informacije, za katere področni zakon nalaga dolžnost varovanja. Z navedenim argumentom organ posredno zatrjuje neusklajenost dveh zakonov – ZTFI in ZDIJZ. Glede tega vprašanja se je tudi že opredelilo Upravno sodišče v zadevi U-965/2004-19, ko je navedlo da »šele v primeru, da ustavi naklonjena razlaga ne bi bila možna – skladno z načelom pravne varnosti in pravne države – sodišče pa mora konkretne neusklajene zakonske določbe uporabiti za rešitev spora, bi sodišče moralo sprožiti postopek za oceno ustavnosti zakonov. Te okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane.« Sodišče je tudi poudarilo, da se je s sprejemom ZDIJZ transparentnost delovanja organa povečala, in da ni (več) mogoče iskati podlage za posredovanje podatkov javnosti v pogojih za proaktivno objavo dokumentov po področnem zakonu. IP ob tem dodaja, da ni mogoče trditi, da ureditev po ZDIJZ vsebuje nedopustno (neustavno) pravno praznino glede informacij, ki so jih osebe, določene v prvem odstavku 488. člena ZTFI, dolžne varovati kot zaupne. Ureditev po ZDIJZ namreč predvideva, da organ zavrne dostop do dokumentov, ki so bili sestavljeni zaradi nadzornega postopka, ki ga vodi organ, pristojen za nadzor trga vrednostnih papirjev, če je nadzorni postopek še v teku (drugi odstavek 5. a člena ZDIJZ). Prav tako ZDIJZ predvideva varstvo podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljen zaradi postopka s prekrški in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka (6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Za varstvo informacij, iz katerih izhaja notranje razmišljanje organa, pa je zakonodajalec predvidel izjemo notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za zavarovanje interesov strank postopkov, (tudi tistih, ki jih vodi organ) ZDIJZ vsebuje izjemo varstva poslovnih skrivnosti in izjemo varstva osebnih podatkov (2. in 3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Z navedenimi določbami je torej zakonodajalec zagotovil po eni strani varstvo informacij, ki bi lahko v primeru razkritja ogrozile izvedbo postopkov, ki jih vodi organ in po drugi strani varstvo informacij, katerih razkritje lahko ogrozi interese strank. Omejitve po ZDIJZ torej predstavljajo mejo transparentnosti, ki jo je Slovenija sprejela v duhu evropskih standardov, kjer transparentnost predstavlja eno od prioritetnih ciljev delovanja Evropske unije. Glede na navedeno po mnenju IP ni prepričljive podlage za ugotovitev, da iz določb ZDIJZ izhaja pravna praznina, ki bi jo bilo treba pri odločanju glede javnosti dokumentov, s katerimi razpolaga organ, zapolniti z ureditvijo po ZTFI. Navedeno je upoštevano tudi v prvem odstavku 488. člena ZTFI, ki iz obveznosti varovanja zaupnih informacij izrecno izvzema tiste informacije, ki so po drugem zakonu javno dostopne (kot pravilno opozarja prosilec je tak zakon lahko tudi ZDIJZ). Temeljni argument organa, da je dostop treba zavrniti na podlagi določb ZTFI, torej ni utemeljen. Edino podlago za presojo dopustnosti razkritja v konkretnem primeru predstavlja ZDIJZ, ki je izvedena v nadaljevanju.

Ne glede na to, da je organ ugotovil, da ni ovir za razkritje zahtevanih dokumentov po ZDIJZ, je IP opravil presojo obstoja morebitnih zakonskih izjem še po uradni dolžnosti. IP ugotavlja, da je zahtevano opozorilo izdano na podlagi 53. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13; v nadaljevanju ZP-1). Izjema, ki varuje dokumente, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi postopka s prekrški, je izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, pri čemer ZDIJZ predpisuje škodni test (»da bi njegovo razkritje škodovalo izvedbi postopka«). Glede na dikcijo 6. točke prvega odstavka 6. člena se smiselno varuje namen izvedbe samega postopka s prekrškom. Ker se z izrekom opozorila postopek s prekrškom zaključi, pravnega sredstva zoper opozorilo pa ni, razkritje ne more škodovati izvedbi tega postopka (ki je že zaključen). Glede na navedeno IP ugotavlja, da izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru ni podana.

V konkretnem primeru pa tudi niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev dostopa na podlagi izjeme po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, ki je pridobljen ali sestavljen zaradi nadzornega postopka, ki ga v skladu z zakonom vodi (med drugim tudi) organ, pristojen za nadzor trga vrednostnih papirjev, če je nadzorni postopek še v teku. Ko je postopek nadzora zaključen, organ lahko zavrne dostop ali njeno ponovno uporabo tudi, če bi razkritje zahtevane informacije povzročilo škodo drugi osebi ali če bi to resno ogrozilo izvajanje drugih zakonskih nalog nadzorne institucije, ki je vodila postopek. IP ugotavlja, da je bilo v konkretnem primeru zahtevano opozorilo izdano v postopku s prekrškom, ki ne spada med nadzorne postopke v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Nadzorni postopki v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ so postopki v skladu s 14. 3. oddelkom ZTFI in drugi postopki, ki jih ZTFI opredeljuje kot »nadzorne«. Skladno s prvim odstavkom 520. člena ZTFI se oddelek 14.3 tega zakona o postopku nadzora uporablja v vseh postopkih nadzora, ki ga opravlja agencija po tem ali drugem zakonu, če zakon za posamezen postopek nadzora ne določa drugače. Ker postopek s prekrškom ni izveden na podlagi predpisov, ki urejajo »nadzorne postopke«, kot izhaja iz ZTFI, torej zahtevano opozorilo ne spada med dokumente, ki so lahko varovani z izjemo po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ.

Dalje, na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne dostop do podatka, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17; v nadaljevanju ZGD-1) poslovno skrivnost opredeljuje v 39. členu, po katerem se informacije poslovnega subjekta lahko štejejo za poslovno skrivnost po subjektivnem in po objektivnem kriteriju (prvi in drugi odstavek 39. člena ZGD-1). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki o kršitvi zakona (tretji odstavek 39. člena ZGD-1). V konkretnem primeru je organ pravilno pozval poslovni subjekt, ki mu je bilo izrečeno opozorilo, da priglasi stransko udeležbo v postopek dostopa do informacij javnega značaja, pri čemer je organ posebej poudaril, da se naslovni subjekt lahko izjasni glede morebitnih poslovnih skrivnosti, ki jih lahko vsebuje izrečeno opozorilo. Na poziv se naslovna družba ni odzvala. IP ugotavlja, da ker poslovni subjekt očitno ni izkazal interesa za varovanje podatkov v zahtevanem opozorilu, kot svojih poslovnih skrivnosti, hkrati pa izrečeno opozorilo v prekrškovnem postopku izkazuje kršitev zakona (ki skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZDIJZ ne more biti določena kot poslovna skrivnost), ni razlogov za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta, na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Dalje IP ugotavlja, da iz zahtevanega opozorila izhajajo osebni podatki odgovorne osebe pravne osebe, ki ji je bilo izrečeno opozorilo. Skladno s prakso IP osebni podatki storilcev prekrškov predstavljajo varovane osebne podatke (glej odločbo 090-168/2015 z dne 7. 9. 2015). Prekrškovni postopek (ki je del kaznovanega prava), namreč vselej upošteva subjektivno odgovornost kršitelja, zato ti podatki huje posegajo v zasebnost posameznika in je zato treba pogoje za njihovo razkritje presojati strožje. Namen ZDIJZ namreč ni v zagotavljanju generalno ali specialno preventivnih učinkov kaznovalnega prava, temveč je v krepitvi demokratične in nadzorne funkcije civilne družbe pri sooblikovanju dela oblasti. Razkritje osebnih podatkov storilca prekrška (ki mu je bilo zaradi milejše narave kršitve izrečeno opozorilo namesto sankcije), pa po oceni IP ne zadošča namenu ZDIJZ. IP za razkritje odgovorne osebe pravne osebe (kjer gre za tujo družbo) tudi ni našel ustrezne pravne (zakonske) podlage, kot to določa 9. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo). Glede na navedeno je torej treba v konkretnem primeru prekriti vse osebne podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti posameznika – odgovorno osebo pravne osebe. Pri tem iz zahtevanega opozorila izhajajo zlasti naslednji podatki, ki omogočajo določljivost posameznika: ime, priimek in funkcija oziroma položaj posameznika, ki jih mora organ prekriti, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Glede na vse navedeno IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena. Organ je v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo, zato je IP, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, delno odpravil izpodbijano odločbo in sam odločil o zadevi ter organu naložil posredovanje podatkov na način, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilca zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodil:

Anže Novak, univ. dipl. prav.,

asistent svetovalca Informacijskega pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Določba, ki predstavlja samostojno izjemo v postopku dostopa do informacij javnega značaja je na primer 2. odstavek 45. a člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 – uradno prečiščeno besedilo, 20/06 – ZNOMCMO, 76/08, 108/09, 80/10 – ZUTD in 31/15).