Brankovič Jure;Novinar RTV Slovenija - Sodni svet

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Upravno sodišče RS je vrnilo pritožbeno zadevo v ponoven postopek IP, ker je ugotovilo, da bi moral IP povabiti v postopek morebitne stranske udeležence in ker presojani dokumenti vsebujejo varovane osebne podatke. IP v ponovljenem pritožbenem postopku ni sledil napotkom Upravnega sodišča RS in ni pozval v postopek morebitnih stranskih udeležencev, ker so podatki o imenu, priimku in statistiki potrjenih zadev sodnikov oz. sodnic absolutno javni podatki. Zato je pritožbi prosilca ugodil.

ODLOČBA:

Številka: 090-233/2015/17

Datum: 31. 5. 2017

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Jureta Brankoviča, novinarja RTV Slovenija, Kolodvorska 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 10. 8. 2015, št. 2/15-150, Sodnega sveta, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca zoper odločbo Sodnega sveta št. 2/15-150, z dne 10. 8. 2015, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se odloči: Organ je dolžan v roku enaintrideset (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki prosilcu, iz programa oz. aplikacije »Merila pričakovanega obsega sodnikovega dela«, posredovati podatke o imenu, priimku in odstotku potrjenih zadev za vse okrajne, okrožne in višje sodnike v Republiki Sloveniji, za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014.

2.     V tem postopku posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je, dne 2. 3. 2015, od organa zahteval odstotek potrjenih zadev posameznih sodnikov. Ob tem je v dopisu, z dne 3. 3. 2015, navedel, da prosi za zadnje podatke, ki jih je obdeloval organ.

Organ je z odločbo št. 2/15-150, z dne 10. 8. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnil zahtevo prosilca zaradi obstoja izjeme tajnih podatkov. Ob tem je navedel, da gre za podatke o rezultatih presoje preko vseh rednih in izrednih pravnih sredstev, kar pomeni, da gre za odločitve vseh okrajnih, okrožnih in višjih sodnikov. V Republiki Sloveniji je 909 sodnikov (brez vrhovnih sodnikov na dan 31. 12. 2014) in o vsakem od njih se v računalniškem programu, do katerega ima organ dostop, vodi evidenca o številu zadev, o katerih je odločalo instančno sodišče. Organ je ugotovil, da prosilčeva zahteva obsega 1.141 dokumentov (za celo leto 2014). Ker je računalniški program enoten za vsa slovenska sodišča, je osnovna zgradba vseh dokumentov identična, med seboj pa se razlikujejo po vsebinskih podatkih, ki se nanašajo na delo konkretnega sodnika. Posledično je organ zavzel enotno stališče do vseh zahtevanih dokumentov. Nadalje je navedel, da je glede zahtevanih dokumentov podana izjema po 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ (tajni podatki) in ne morejo biti javni, četudi gre za podatke o porabi javnih sredstev (1. al. 3. odst. 6. čl. ZDIJZ). V skladu z gramatikalno razlago je zakonodajalec besedilo v 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ želel povezati s katerimkoli zakonom, ki ureja tajne podatke. Krovni zakon je Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZTP). Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13 in 17/15, v nadaljevanju ZS) pa to vprašanje ureja posebej za sodnike, zato ima naravo specialnega zakona in ga je treba skladno s sistematično razlago upoštevati pred generalnim zakonom. Pri tem se je skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS št. U-831/2007-7, iz katere izhaja, da določila 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni mogoče razlagati tako, da izjeme določa le ZTP, saj je pojem ,,tajni podatek" lahko opredeljen tudi v kakšnem drugem predpisu, ki pa mora biti zakon. ZS določene podatke o sodnikih opredeljuje kot tajne podatke, pri čemer jim podeljuje stopnjo ,,zaupno''. ZDIJZ kot novejši zakon ne vsebuje izrecne določbe o razveljavitvi teh določb ZS. Ker izrecne določbe o razveljavitvi ni, sta torej ZDIJZ in ZS v skladu z uveljavljenim stališčem Upravnega sodišča v enakovrednem razmerju. ZS za podatke o sodnikih iz centralne kadrovske evidence, razen podatkov o službenem razmerju (datum nastopa sodniške službe oz. odločba o izvolitvi in imenovanju sodnika, sodniško mesto) in evidence napredovanj, priznanj, nagrad, dodelitev in razporeditev, določa, da so zaupni (6. odst. 78. čl. ZS). ZS opredeljuje tudi (ne)dopustnost obdelave teh podatkov in način poslovanja oz. upravljanja z njimi (79. čl. ZS). Zakonodajalec je nekaterim podatkom iz centralne kadrovske evidence, ki se nanašajo na sodnike, namenil status zaupnih podatkov, medtem ko podatki v centralni kadrovski evidenci javnih uslužbencev takega varstva nimajo (6. odst. 78. čl. ZS). Očiten je torej namen zakonodajalca, da sodnikom zaradi narave njihovega dela nudi višjo stopnjo zaščite. Specifična narava sodniškega dela (neodvisnost in nepristranskost) izhaja že iz Ustave RS. Posledično je potrebno sodnike obvarovati pred kakršnimikoli pritiski. V tej zvezi je organ navedel, da goli statistični podatki o delu posameznega sodnika, brez vsebinske razlage, ne morejo celovito prikazati njegovega dela. Tovrstna razlaga terja tudi strokovno poznavanje vsebine, ki ga laična javnost ne premore. Z vidika zagotavljanja sodnikove neodvisnosti je pomembno, da njegovo delo ocenjujejo osebe, ki jim je sodniško delo poznano in razpolagajo z znanjem, ki je potrebno za podajo objektivne ocene o kvaliteti opravljenega dela. Napačna interpretacija statističnih podatkov lahko privede do popolnoma nepravilne predstave. Razkritje zahtevanih informacij bi lahko diskreditiralo sodnika v očeh javnosti, ki bi utegnil postati ranljiv za poskuse vplivanja nanj. Sodnik bi bil zaradi objave zahtevanih informacij lahko tudi izpostavljen verbalnim in drugim napadom, kar bi lahko negativno vplivalo na njegovo delo. Navedel je tudi, da delni dostop (7. čl. ZDIJZ) ne bi bil smiseln, ker bi bilo treba prikriti vse podatke, ki se na posameznega sodnika nanašajo, razen imena, priimka, naziva funkcije ter podatkov izdajatelja dokumenta, to je institucije ter podpisnikov.

Prosilec je, dne 27. 8. 2015, vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je IP že v odločbi 090-123/2015 zavrnil argumente, ki jih je organ navedel v izpodbijani odločbi. Opozoril je, da so sojenja in sodbe praviloma javnosti dostopne in sodniki javni funkcionarji, kar pomeni, da so odločitve sodnikov javne. Utemeljitev organa, da laična javnost za razumevanje zahtevanih informacij nima strokovnega znanja, ni in ne sme biti nikakršen argument v povezavi z dostopom do informacij javnega značaja. Če bi IP sprejel takšno razlago, bi bila s tovrstnim argumentom za javnost zaprta praktično vsa področja poslovanja javnega sektorja in podjetij v lasti države, ki jih ZDIJZ sicer odpira javnosti.

Organ je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe z dopisom št. 3/15-687, z dne 31. 8. 2015 (vročenim dne 7. 9. 2015), s prilogami, poslal v odločanje IP.

IP je, dne 7. 10. 2015, 13. 10. 2015 in 15. 10. 2015, z organom opravil pogovor. Organ je pojasnil, da je zgradba vseh zahtevanih dokumentov identična. To pomeni, da vsebujejo istovrstne podatke (ime in priimek sodnika oz. sodnice, vrsto zadeve glede na področje dela oz. po vpisnikih in število zadev; vrnjenih iz pritožbe, potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih). Nadalje je organ pojasnil, da zahtevani dokumenti niso označeni kot tajni, da pri organu ni pooblaščene osebe, ki je dokumente določila kot tajne in da v zvezi z zahtevanimi dokumenti ni bila izdelana ocena možnih škodljivih posledic. Računalniški program oz. aplikacija, v kateri so vodene zahtevane informacije, se imenuje »merila pričakovanega obsega sodnikovega dela«. Izpis iz programa, ki vsebuje zahtevane informacije, nima posebnega naziva (v smislu statistika potrjenih zadev ipd.). Nadalje je organ pojasnil, da je zgolj administrator aplikacije. Podatke v aplikacijo vnašajo sodišča sama, in sicer enkrat mesečno. Izpis iz aplikacije je mogoč za obdobje enega oz. več mesecev skupaj v istem letu ali za posamezno leto). To pomeni, da je npr. mogoč izpis za obdobje od 1. 1. 2015 do 28. 2. 2015 ali za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 1. 2015, ni pa mogoč izpis za obdobje od 15. 1. 2015 do 15. 2. 2015. Tudi ni npr. mogoč izpis za več let skupaj, temveč je mogoč za vsako od let v določenem večletnem obdobju samostojen izpis (npr. za obdobje dveh let ni mogoč en izpis, temveč bi bila izpisa dva, in sicer za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014). Rubrik v izpisu (razen obdobja izpisa) ni mogoče prilagajati, kar pomeni, da ni mogoč izpis le imena in priimka posameznega sodnika ter odstotka potrjenih zadev v izpisanem obdobju, temveč je mogoč zgolj izpis z vsemi rubrikami skupaj. V kolikor bi organ želel posredovati izpis, ki bi vseboval le navedene podatke (ime in priimek sodnika ter odstotek potrjenih zadev), bi moral preostale podatke oz. rubrike prekriti. Podatki o odstotku potrjenih zadev za posameznega sodnika se vnašajo v aplikacijo od 1. 1. 2011 dalje.

IP je z odločbo št. 090-233/2015/5, z dne 16. 10. 2015, ugotovil, da izjema tajnih podatkov po 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ v predmetni zadevi ni podana in je pritožbi prosilca ugodil tako, da je izpodbijano odločbo odpravil in organu naložil posredovanje podatkov o imenu, priimku in odstotku potrjenih zadev za vse okrajne, okrožne in višje sodnike v Republiki Sloveniji, za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014.

Organ je, dne 16. 11. 2015, zoper odločbo IP pri Upravnem sodišču RS vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 1604/2015-19, z dne 5. 1. 2017, ugodilo in odločbo IP št. 090-233/2015/5, z dne 16. 10. 2015, odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da gre v predmetni zadevi za dokumente, ki vsebujejo osebne podatke v smislu 1. tč. 1. odst. 6. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1), zato je organ, ki obravnava tako zadevo (organ, IP in nenazadnje tudi Upravno sodišče RS) dolžan take osebe obvestiti o postopku in njihovi pravici do udeležbe (2. odst. 38. čl. Ustave RS). Svoje stališče je sodišče oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C 201/14, z dne 1. 10. 2015 (v nadaljevanju sodba SEU), in sicer, da mora biti vsaka obdelava osebnih podatkov v skladu z načeli o kakovosti podatkov, kot so določeni v 6. čl. Direktive 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (v nadaljevanju Direktiva), in ustrezati enemu od meril za zakonitost obdelave podatkov, ki so navedena v 7. čl. Direktive (30. tč. obrazložitve sodbe SEU). V 32. tč. obrazložitve sodbe SEU se sodišče sklicuje na 10. čl. Direktive in poudarja, da ,,ta določa, da mora upravljavec posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, in od katerega se podatki v zvezi z njim zbirajo, zagotoviti informacije, navedene v tem členu v točkah a) in c), razen kadar jih ta posameznik že ima. Te informacije se nanašajo na (...) nadaljnje informacije, potrebne za zagotovitev poštene obdelave podatkov. Med nadaljnjimi informacijami, ki so potrebne za zagotovitev poštene obdelave podatkov, člen 10(c) te direktive izrecno omenja ,,prejemnike ali vrste prejemnikov podatkov" ter „obstoj pravice do dostopa in pravice do popravka podatkov, ki se nanašajo [na navedenega posameznika]". V 33. tč. obrazložitve sodbe SEU pa sodišče navaja, da je ,,zahteva po obveščanju posameznikov, na katere se obdelava osebnih podatkov nanaša, še toliko pomembnejša, ker je ta zahteva pogoj za to, da lahko ti posamezniki izvajajo pravico do (...) popravka teh podatkov, določeno v členu 12 Direktive 95/46, in pravico ugovora zoper obdelavo navedenih podatkov, kot je določena s členom 14 te direktive." Nadalje je sodišče navedlo, da ima posameznik po 32. čl. ZVOP-1 pravico zahtevati dopolnitev, popravek, blokiranje in izbris osebnih podatkov. Da bi lahko te pravice učinkovito uveljavil, je treba posameznika v postopku po ZDIJZ obvestiti o nameravani obdelavi (posredovanju) osebnih podatkov še pred njihovim razkritjem in mu omogočiti ugovor zoper nameravano obdelavo oz. zahtevo za popravek podatkov, ki so predmet obdelave (potrebno je zagotoviti možnost udeležbe v postopku). Nadalje je navedlo, da gre za podatke, ki so sestavni del obrazložitve ocene sodniške službe, ki kaže tudi na osebne lastnosti, sposobnosti in značilnosti sodnika, med drugim tudi na pravilnost in kvaliteto njegovih odločitev. Možen je ugovor, da njihovo posredovanje ni dopustno, ker gre za varovane osebne podatke, ki niso v neposredni zvezi z opravljanjem javne funkcije. Nazadnje je Upravno sodišče navedlo, da se bo IP moral v ponovljenem postopku opredeliti tudi do morebitnega vpliva obravnavanih podatkov na nemoteno delovanje sodstva kot neodvisne veje oblasti.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da so zahtevane informacije v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ informacije javnega značaja oz. da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga in da izvirajo iz njegovega delovnega področja. IP je namreč v postopku ugotovil, da organ zahtevane podatke ima, in sicer jih vodi v aplikaciji »Merila pričakovanega obsega sodnikovega dela«. Iz izpisa iz predmetne aplikacije, ki ga je organ posredoval IP, obenem izhaja, da ta vsebuje tudi podatek o odstotku potrjenih zadev posameznega sodnika, kar nedvomno pomeni, da organ s podatki, ki so predmet zahteve in pritožbe prosilca, razpolaga. Prosilec je podatke zahteval za zadnje obdobje, v katerem jih je obdeloval organ, pri čemer je organ sam to obdobje v izpodbijani odločbi opredelil kot obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, čemur je IP v celoti sledil. V konkretni zadevi je torej sporno le vprašanje, ali so zahtevane informacije javnega značaja prosto dostopne.

V 4. odst. 64. čl. Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US in 109/12; v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji Vrhovnega sodišča RS (glej odločitev št. X Ips 760/2007-3, z dne 22. 11. 2007) upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima zato utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave RS, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odst. 153. čl. Ustave RS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. tč. 1. odst. 65. čl. ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča.

1.     Glede izjeme po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ:

V skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Vendar pa se v skladu z določbo 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ne glede na morebiten obstoj izjeme varstva osebnih podatkov, dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

IP je na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo in pojasnil organa ugotovil, da vsi dokumenti vsebujejo osebne podatke v skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ oz. da je v zvezi z vso zahtevano dokumentacijo podana izjema varovanih osebnih podatkov. V nadaljevanju je IP presojal obstoj izjeme od izjem v skladu s 3. odst. 6. čl. ZDIJZ oz. ali je prosilcu do zahtevanih dokumentov možno omogočiti delni dostop, v smislu 7. čl. ZDIJZ. Presojani dokumenti vsebujejo sledeče osebne podatke; ime in priimek sodnika oz. sodnice, vrsto zadeve glede na področje dela oz. po vpisnikih in število zadev; vrnjenih iz pritožbe, potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih. IP je v zvezi z navedenimi osebnimi podatki ugotovil, da gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije in je podana izjema od izjem iz 3. odst. 6. čl. ZDIJZ ter je njihovo razkritje dopustno.

Ob tem IP poudarja, da podatki o odstotku potrjenih zadev posameznega sodnika ali sodnice prav v ničemer ne razkrivajo osebnosti ali osebnih lastnosti posameznika, saj gre za golo statistiko, ki je nikakor ni mogoče enačiti z vsebino obrazložitve sodniške ocene (na kar se je sklicevalo Upravno sodišče RS). Obrazložitev ocene sodniške službe namreč vsebuje vrednostne sodbe v zvezi z delom in osebnostjo posameznega sodnika oz. sodnice ter zajemajo nabor različnih osebnih podatkov sodnikov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti (ne)izpolnjevanje pogojev iz 29. čl. Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15 in 23/17 – ZSSve; v nadaljevanju ZSS): 1. strokovno znanje, 2. delovne sposobnosti, 3. sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, 4. opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, 5. varovanje ugleda sodnika in sodišč, 6. sposobnost ustnega in pisnega izražanja, 7. opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije, 8. odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela; 9. sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. V 29. čl. ZSS je podrobno opredeljeno, za vsak kriterij posebej, kaj mora biti predmet preizkusa, kar pomeni, da je personalni svet zavezan posamezne kriterije vsebinsko napolniti z obrazložitvijo (vrednostnimi sodbami), ki ob tem nujno kaže tudi na osebne lastnosti, sposobnosti in značilnosti sodnika (način reševanja zadev, strokovnost, ali so odločbe pravilne in kvalitetne, pripravljenost za dodatno delo, dogodki izven službe v povezavi z ugotavljanjem varovanja ugleda sodnika in sodišča, …), ki jih v skladu z načelom sorazmernosti ni mogoče obravnavati kot informacije, ki bi bile v celoti neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. A contrario podatki o odstotku potrjenih zadev ne vsebujejo prav nobene obrazložitve ali vrednostne sodbe o osebnosti posameznega sodnika ali sodnice in je edini možen zaključek, da gre za podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije, katerih razkritje je dopustno (nevarovane osebne podatke). IP dodaja, da v zvezi s temi osebnimi podatki test sorazmernosti ne more priti v poštev, saj gre za gole statistične podatke, ki ne razkrivajo osebnih lastnosti, sposobnosti in značilnosti posameznega sodnika. Tehtanje med varstvom osebnih podatkov in dostopom do informacij javnega značaja pa je glede teh podatkov opravil že zakonodajalec, ki je s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ določil, da so podatki, če gre za podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije, absolutno javni. V konkretnem primeru pa gre nedvomno za podatke o delu sodnikov, ki so v zvezi z opravljanjem njihove sodniške funkcije.

IP nadalje pojasnjuje, zakaj posameznikov (sodnikov ali sodnic), na katere se nanašajo presojani dokumenti, ni pozval, naj se kot morebitni stranski udeleženci opredelijo do zahteve za dostop do informacij javnega značaja. 44. člen ZUP namreč določa, da mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Vendar mora biti pri uveljavljanju pravice do stranske udeležbe podano "določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku " (dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 164). V konkretnem primeru takšno razmerje ni podano. IP je namreč ugotovil, da na pravice posameznika ta odločba ne more vplivati, saj anonimnost v primerih, kot je ta, ni zagotovljena pravica. Velja celo nasprotno, saj iz 1. al. 3. odst. 6. čl. ZDIJZ izhaja, da se morajo javni uslužbenci, javni funkcionarji ter tisti, na katere se nanaša podatek v zvezi s porabo javnih sredstev, odpovedati določeni meri zasebnosti in dopustiti, da se javnost seznani z določenimi njihovimi osebnimi podatki. Ob tem IP poudarja, da mora vsak organ po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna podlaga za posredovanje osebnih podatkov, posameznik pa v postopku po ZDIJZ ne more ne privoliti ne prepovedati obdelave svojih osebnih podatkov, saj obdelavo osebnih podatkov določa sam zakon. Čeprav bi IP ali organ v postopek pozvalo posameznika, da se izjasni o tem, ali naj se zahtevani podatki posredujejo, njegova izjava ne bi mogla vplivati na odločitev IP oz. organa. Prav tako ta odločba ne more vplivati na pravne koristi posameznika, na katerega se nanašajo presojani dokumenti. Pravna korist je opredeljena v drugem odstavku 43. čl. ZUP kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. IP ugotavlja, da noben predpis za javnega funkcionarja ne določa pravne koristi, za uveljavljanje katere bi bila pogoj njegova anonimnost. Konkretni posameznik bi v postopku lahko varoval kvečjemu svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes. Oseba, ki je le dejansko, ne pa tudi pravno zainteresirana za izid postopka, nima pravice do udeležbe v upravnem postopku (prim. komentar 43. čl. ZUP v Breznik in ostali: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2008, str. 177-193). Pravna korist, ki bi jo stranski udeleženec v postopku dostopa do informacij javnega značaja želel zasledovati, v ničemer ne more biti ogrožena, saj že sam zakon določa javnost zahtevanih podatkov, stranski udeleženec pa v takem primeru tudi ne more v ničemer vplivati na izid postopka dostopa do informacij javnega značaja. Takemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS. IP je v preteklosti ugotovil, da javne uslužbenke ni treba pritegniti v postopek, kar je potrdilo Upravnega sodišča RS v sodbi z opravilno številko IU 1003/2010-43, z dne 30. 3. 2011, v kateri je zapisalo, da ni utemeljeno prepričanje tožnika, da bi moral IP v postopek pritegniti javno uslužbenko, saj je organ po ZDIJZ dolžan pokazati prosilcu podatke, ki so predmet tega spora, prizadete stranke, na katere se podatki nanašajo, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Enako je Upravno sodišče RS odločilo v sodbi št. IU 936/2009-12, z dne 26. 8. 2009, v kateri je poudarilo, da oseb, na katere se nanaša zvočni posnetek, ni potrebno pritegniti v postopek, saj glede vprašanja dostopa javnosti do zvočnega posnetka, ne bi imele nikakršnega vpliva. V sodbi št. U 831/2007-7, z dne 24. 10. 2007, pa je Upravno sodišče v zvezi z vprašanjem stranske udeležbe javne funkcionarke (sodnice) navedlo, da zaradi določbe 1. al. 3. odst. 6. čl.  ZDIJZ ni štelo, da bi moral IP dati možnost prizadeti stranki, na katero se nanašajo informacije javnega značaja, da se vključi v postopek. V mnogih drugih primerih je IP odločil, da javnih uslužbencev ali funkcionarjev ni treba pritegniti v postopek, Upravno in Vrhovno sodišče RS pa v tem nista prepoznala bistvene kršitve določb upravnega postopka (npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 1410/2009-9 z dne 23. 9. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 252/2009 z dne 27. 8. 2009).

Nazadnje IP še dodaja, da je Upravno sodišče po njegovem v predmetni zadevi zavzelo napačno tolmačenje glede sodbe SEU. Navedena sodba se nanaša na razlago členov 10 in 11 Direktive, ki urejajo primere, ko mora upravljavec posameznika posebej obvestiti o obdelavi njegovih osebnih podatkov. Obveznost obveščanja predstavlja nalogo upravljavcev zbirk osebnih podatkov, ki je bila implementirana v 19. čl. ZVOP-1. V zadevi C 201/14, z dne 1. 10. 2015, je sodišče presojalo, ali bi moral upravljavec (nacionalna agencija davčne uprave) v skladu z obveznostjo obveščanja iz direktive (člen 10 in 11), obvestiti posameznike, da je njihove osebne podatke (podatke o prihodkih iz dejavnosti), posredoval nacionalnemu zavodu za zdravstveno zavarovanje zaradi odmere neplačanih prispevkov. Iz dejstev zadeve C 201/14 izhaja, da je nacionalna agencija davčne uprave podatke o prihodkih posredovala brez podlage v zakonu ali drugem javno objavljenem predpisu (le na podlagi protokola, ki je bil akt interne narave). V teh okoliščinah - torej kadar gre za obdelavo osebnih podatkov brez zakonske podlage - je Sodišče EU ugotovilo, da bi moral upravljavec osebnih podatkov izpolniti svojo obveznost obveščanja iz 10. oz. 11. čl. Direktive. V okoliščinah odločanja po ZDIJZ, pa ne gre za obdelavo osebnih podatkov brez zakonske podlage, saj odločanje v postopku po ZDIJZ predstavlja oblastno delovanje, kjer mora za zakonito razkritje osebnih podatkov obstajati izrecna zakonska podlaga (v konkretnem primeru je ta podlaga 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

IP nadalje poudarja, da 2. odst. 11. čl. Direktive izrecno določa, da se 1. odst. 11. čl. Direktive, ki določa obveznost obveščanja posameznika, ne uporablja kadar obstoji zakonska podlaga za zbiranje oz. posredovanje osebnih podatkov. Navedeno določilo je bilo implementirano v 5. odst. 19. čl. ZVOP-1, ki prav tako izključuje obveznost obveščanja posameznika, kadar je podana zakonska podlaga za obdelavo njegovih osebnih podatkov. Kot že navedeno zgoraj, predstavlja v predmetni zadevi zakonsko podlago za obdelavo (posredovanje) osebnih podatkov v zvezi z opravljanjem javne funkcije določilo 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. V kolikor bi bilo stališče Upravnega sodišča pravilno oz. v skladu z določili Direktive in ZVOP-1, bi to pomenilo, da bi npr. ob zahtevi stranke (v posamezni sodni zadevi) za vpogled v sodni spis bilo potrebno obvestiti o potencialni obdelavi osebnih podatkov prav vse posameznike, katerih osebni podatki bi bili zajeti v spisovni dokumentaciji. Da bi bilo postopanje v skladu s takšnim stališčem ne le v nasprotju z Direktivo in ZVOP-1, temveč tudi absurdno in neživljenjsko, je očitno že na prvi pogled. Zato IP v ponovljenem postopku ni sledil napotkom Upravnega sodišča RS in je odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe ter v postopek ni pozival posameznikov (sodnikov ali sodnic), na katere se nanašajo presojani dokumenti, naj se kot morebitni stranski udeleženci opredelijo do zahteve za dostop do informacij javnega značaja

IP je, na podlagi 1. odst. 252. čl. ZUP, odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Ob tem IP ob preizkusu po uradni dolžnosti obstoja drugih (nezatrjevanih) izjem po 1. odst. 6. čl. in 5. a členu ZDIJZ ni ugotovil.

V zvezi z navedbami organa in Upravnega sodišča RS o potencialnih posegih v neodvisnost in nepristranskost sodnikov IP nazadnje še pojasnjuje, da odločanje v konkretnem pritožbenem postopku ne posega v sodstvo kot samostojno vejo oblasti in iz tega izvirajočo specialno zakonsko ureditev njegovega delovanja, ki med drugim zagotavlja neodvisnost in javnost sodstva. Ustava RS v 125. čl. določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon, ZSS pa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe, kar pomeni, da se neodvisnost sodnikov nanaša na konkretne sodne postopke, v katerih sodijo. Neodvisnost sodnikov je torej načelo, povezano s tistim, kar uvrščamo pod pojem neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih (Šturm Lovro, Komentar Ustave RS, 2002). IP meni, da z odločanjem o dostopu javnosti do zgolj statističnih podatkov o odstotku potrjenih zadev za posameznega sodnika, ne gre za poseg v ali ogrožanje posameznih sodnih postopkov oz. samostojnosti in neodvisnosti sodnikov pri sojenju v konkretnih zadevah.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodil:

Jan Merc, univ. dipl. prav.

asistent svetovalca IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka