Prosilec - Okrajno sodišče v Kočevju
+ -Številka: 090-228/2016
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahteval informacije o stroških konkretnega kazenskega postopka. Organ je zahtevo prosilca zavrnil, ker informacija ne obstaja, saj stroški v konkretni kazenski zadevi niso bili evidentirani. Prosilec se je pritožil, da ne razume, zakaj sodišče ne zmore, ne zna ali noče oceniti vsaj stroškov sodnega postopka. IP je vpogledal v kazenski spis, ki mu ga je dostavil organ, in iz popisa zadeve razbral, da stroški v konkretnem kazenskem postopku res niso nastali. Glede na to, da kazenski spis ni vseboval popisa stroškov, da izrek kaznovalnega naloga ni vseboval odločbe o stroških in da bistvene lastnosti postopka za izdajo kaznovalnega naloga kažejo na dejstvo, da stroški postopka največkrat sploh ne nastanejo, je IP sledil navedbam organa, da z zahtevanimi informacijami ne razpolaga. IP je odločbo organa potrdil, pritožbo prosilca pa zavrnil kot neutemeljeno. ODLOČBA: Številka: 090-228/2016/4Datum: 21. 10. 2016Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec) z dne 29. 9. 2016 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju, Ljubljanska 26, 1330 Kočevje (v nadaljnjem besedilu organ), št. Su 136/2016-2 z dne 22. 9. 2016, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilca z dne 29. 9. 2016 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju, št. Su 136/2016-2 z dne 22. 9. 2016, se zavrne. 2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.O b r a z l o ž i t e vProsilec je 15. 9. 2016 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahteval informacije o stroških konkretnega kazenskega postopka. Zanimali so ga stroški raziskave dejanja, sodni stroški, odvetniški stroški in ostali morebitni stroški.Organ je z odločbo, št. Su 136/2016-2 z dne 22. 9. 2016, zahtevo prosilca zavrnil, ker informacija ne obstaja. Organ se je skliceval na določbo 4. člena ZDIJZ, kjer so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja in sicer, informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati in nahajati se mora v materializirani obliki. ZDIJZ ne določa obveznosti organov ustvarjati ali pridobivati dokumentov, s katerimi v času odločanja na prvi stopnji ne razpolagajo. Organu informacij tudi ni treba zbirati, obdelovati ali analizirati. Organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. II K 24443/2016-2, izdan kaznovalni nalog, zato niso nastali posebni stroški postopka. Navedel je še, da je prosilcu sporočil, da v navedeni zadevi ni bilo evidentiranih stroškov postopka.IP je 30. 9. 2016 prejel pritožbo zoper navedeno odločbo organa, v kateri je prosilec navedel, da ne razume, zakaj sodišče ne zmore, ne zna ali noče oceniti vsaj stroškov sodnega postopka.Ker je bila pritožba poslana neposredno IP, jo je ta na podlagi drugega odstavka 239. člena ZUP odstopil organu z dopisom, št. 092-104/2016/2 z dne 6. 10. 2016. Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. Su 136/2016 z dne 12. 10. 2016, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.IP je 18. 10. 2016 z namenom razjasnitve dejanskega stanja na organ naslovil poziv za pojasnilo in dostavo vseh dokumentov v pritožbeni zadevi. Organ je z dopisom, št. Su 136/2016 z dne 19. 10. 2016, IP posredoval pojasnilo in poslal na vpogled kazenski spis II K 24443/2016.Pritožba ni utemeljena.IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.Ker skladno s 4. členom ZDIJZ informacijo javnega značaja predstavlja samo informacija, s katero organ v času odločanja o zahtevi prosilca že razpolaga, se je IP v pritožbenem postopku ukvarjal z vprašanjem, ali organ z zahtevano informacijo razpolaga.IP je vpogledal v kazenski spis, ki mu ga je dostavil organ, in iz popisa zadeve razbral, da stroški v konkretnem kazenskem postopku niso nastali. Kot je določeno v Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US in 64/16 – odl. US; v nadaljnjem besedilu ZKP) so stroški kazenskega postopka izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega (prvi odstavek 92. člena ZKP). V drugem odstavku navedenega člena so stroški tudi našteti. To so:1. stroški za priče in za ogled ter nagrada in stroški za izvedence, tolmače in strokovnjake, stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku, stroški zasega, odvzema, hrambe, prodaje in uničenja zaseženih oziroma odvzetih predmetov, ki za potrebe kazenskega postopka nastanejo pred njegovo uvedbo, med njegovim potekom ali po njegovem koncu;2. vozni stroški za obdolženca;3. izdatki za privedbo ali za spremljanje oseb tistega, ki mu je bila vzeta prostost;4. vozni in potni stroški uradnih oseb;5. stroški za zdravljenje obdolženca, dokler je v priporu in stroški poroda, razen če se ti stroški plačajo iz sredstev zdravstvenega zavarovanja;6. sodna taksa;7. nagrada in potrebni izdatki zagovornika, potrebni izdatki zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca ter njunih zastopnikov in pa nagrada in potrebni izdatki njihovih pooblaščencev;8. potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca.Iz 123. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 113/00, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10, 48/11 in 15/15) izhaja, da se stroški, ki nastanejo v kateremkoli postopku, evidentirajo v ustreznem spisu tako, da se popis stroškov vloži v ustrezni spis pred prvo redno številko. S vpogledom v kazenski spis se je IP prepričal, da spis tega popisa stroškov ne vsebuje. To je iz narave stvari tudi povsem logično, saj se popis stroškov začne voditi takoj, ko v postopku nastanejo prvi stroški, ki jih je treba plačati iz sredstev za delo sodišča[1], le-ti pa v konkretnem postopku niso nastali. Če bi stroški namreč nastali, bi moral obstajati tudi popis stroškov. Poleg tega mora kaznovalni nalog, kadar v postopku nastanejo stroški, vsebovati tudi odločbo o stroških kazenskega postopka. Te odločitve izrek ne vsebuje, kar je še en razlog več za potrditev navedb, da v postopku niso nastali stroški. Na koncu IP dodaja, da ga poleg že navedenih razlogov v prepričanju, da v kazenskem postopku niso nastali stroški, utrjujejo tudi bistvene lastnosti postopka za izdajo kaznovalnega naloga, ki kažejo na dejstvo, da stroški v tovrstnih postopkih največkrat sploh ne nastanejo. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga pomeni namreč poenostavljeni postopek, ki se opravi brez glavne obravnave. Zaradi manjše družbene nevarnosti velikega dela kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnih sodišč, je izrekanje kaznovalnega naloga omejeno na kazniva dejanja, za katera se sme izreči zaporna kazen do treh let. Kaznovalni nalog tožilstvu omogoča, da predlaga, sodišču pa, da izreče kazensko sankcijo, ne da bi obdolženec sploh vedel, da je zoper njega tekel postopek. Tožilec v teh primerih hkrati z vložitvijo obtožnice, ki se šteje za začetek kazenskega postopka, poda predlog kazni, sodišče pa ga v veliki večini le še potrdi, saj sodišče s sodbo izda kaznovalni nalog, če se s predlogom tožilca strinja. V teh postopkih skladno z drugim odstavkom 95. člena ZKP obdolženec tudi ne plača sodne takse.Glede na to, da kazenski spis ne vsebuje popisa stroškov, da izrek kaznovalnega naloga ne vsebuje odločbe o stroških in da bistvene lastnosti postopka za izdajo kaznovalnega naloga kažejo na dejstvo, da stroški postopka največkrat sploh ne nastanejo, je IP sledil navedbam organa, da z zahtevanimi informacijami ne razpolaga, pri tem pa ni videl utemeljenih razlogov, da organu ne bi verjel. Ker stroški, tj. izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega, v konkretnem postopku niso nastali, je IP odločil, da je organ ravnal pravilno, ko je zahtevo prosilca zavrnil.IP je ob tem tudi ugotovil, da nima razloga, da bi dvomil v ugotovitve organa, da tudi z drugimi morebitnimi stroški v zvezi z zadevo, opr. št. II K 24443/2016-2, ne razpolaga. Organ v veljavni zakonodaji nima obveznosti voditi posebnih evidenc glede stroškov posameznega kazenskega postopka (vključno s stroški preiskave dejanja, ki jo opravi policija), ki bi vključevali stroške sodnikov in strokovnih sodelavcev ter materialne stroške. Po pregledu temeljnih pravnih podlag, ki urejajo delovanje organa (npr. Zakon o sodiščih, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o javnih financah, Sodni red, itd.), IP ni znana pravna podlaga, da bi organ podatke na tak način sploh moral voditi. Razpolaganje/poslovanje organa s finančnimi sredstvi je strogo vezano na vsakokratni sprejet državni proračun, v okviru katerega ima vsak proračunski uporabnik (tudi organ v okviru Vrhovnega sodišča RS) predvidena sredstva za določen namen oz. za delovanje na določenem področju. Državni proračun (in proračun organa) pa ni sestavljen tako, da bi omogočal analizo in pridobitev podatkov na način, kot jih zahteva prosilec, zato je IP zaključil, da organ tudi po naravi stvari ne more razpolagati z zahtevanimi informacijami. Tudi prosilec ni navedel nobenih konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da organ z zahtevanimi podatki razpolaga, vendar mu jih ne želi posredovati. Navedel je zgolj, da ne razume, zakaj sodišče ne zmore, ne zna ali noče oceniti vsaj stroškov sodnega postopka. IP ob tem poudarja, da so organi, ki so zavezani po ZDIJZ, dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato skladno z načelom zakonitosti, IP organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. Glede na to, da zahtevani dokumenti pri organu ne obstajajo, IP ugotavlja, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, ker mu organ dokumentov, s katerimi ne razpolaga, ne more posredovati.IP je posledično zaključil, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zahtevane informacije dejansko ne obstajajo, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Manjka pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Izhajajoč iz navedenega je IP pritožbo prosilca zaradi neobstoja zahtevanih dokumentov na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.Pouk o pravnem sredstvu:Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu in odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju, št. Su 136/2016-2 z dne 22. 9. 2016.Postopek vodila:Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,Asistentka svetovalca pri IPMojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,Informacijska pooblaščenka
[1] Tako tudi 124. člen Sodnega reda.