novinarka Vanja Brkić, Dnevnik - Energetika Ljubljana
+ -Številka: 090-152/2014/15
Kategorije: Poslovna skrivnost, Test interesa javnosti, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
POVZETEK:V obravnavanem primeru je IP odločal po sodbi Upravnega sodišča, glede dostopa do kupoprodajne pogodbe za prostor za centralno hladilno strojnico v Stožicah. Glede na to, da je IP vezan na pravno mnenje sodišča, je ugotovil, da zahtevana dokumentacija predstavlja poslovno skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1, in s tem izjemo iz druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je nadalje ugotovil, da je podatke, ki se nanašajo na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa »razkril« že organ sam, predmet presoje pa so ostala pogodbena določila, ki ne predstavljajo podatka o porabi javnih sredstev, zato po oceni IP, 1. alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ne predstavlja zakonske podlage za razkritje poslovne skrivnosti. Prav tako je IP ocenil, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo poslovno skrivnost, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot poslovna skrivnost.ODLOČBA: Številka: 090-152/2014/15Datum: 30. 9. 2016Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 – ZDIJZ-C in 50/14-ZDIJZ-D, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi, novinarke Dnevnika, Kopitarjeva 2, 1000 Ljubljana z dne 5.6.2014 (dalje prosilka), zoper odločbo z dne 23.5.2014, brez številke Energetike Ljubljana, d.o.o., Verovškova 62, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjoO D L O Č B O:1. Pritožba prosilke se zavrne.2. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.OBRAZLOŽITEV:Prosilka je dne 24. 4. 2014 po elektronski pošti naslovila na organ zahtevo za vpogled v kupoprodajno pogodbo za prostor za centralno hladilno strojnico v Stožicah, ki jo je Energetika Ljubljana d.o.o., sklenila s podjetjem Grep,d.o.o., za vpogled v anekse ali morebitne predpogodbe, ki so povezane s tem poslom. O zahtevi prosilke je organ izdal odločbo z dne 23. 5. 2014, s katero je zahtevo v celoti zavrni. Zoper navedeno odločbo je prosilka dne 5. 6. 2014 pri organu vložila pritožbo. O pritožbi je odločil IP z odločbo z dne 2. 9. 2014, št. 090-152/2014/5, s katero je pritožbi prosilke delno ugodil, izpodbijano odločbo delno odpravil in naložil organu, da prosilki omogoči vpogled v izreku navedene dokumente. Zoper odločbo IP je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo opr. št. I U 1573/2014-23 z dne 18.11.2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v prvi točki izreka odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. Pritožba ni utemeljena. IP primarno ugotavlja, da so predmet presoje v ponovljenem postopku izključno dokumenti, ki so bili zajeti v prvi točki izpodbijane odločbe IP, z dne 2. 9. 2014, št. 090-152/2014/5, kot izhaja iz prve točke izreka sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1573/2014-23 z dne 18.11.2015, in sicer: v Pismo o nameri brez priloge z dne 19.10.2009, Kupoprodajno pogodbo za prostor centralne hladilne strojnice v Športnem parku Stožice brez priloge z dne 25.5.2010 in v Aneks h Kupoprodajni pogodbi za prostor centralne hladilne strojnice v Športnem parku Stožice z dne 17.8.2011 oziroma 16.8.2011. Prosilka namreč ni vložila tožbe zoper navedeno odločbo, s katero je IP v drugi točki izreka zavrnil dostop do preostale zahtevane informacije, kar pomeni, da je v preostalem delu odločitev IP postala dokončna in pravnomočna.Upravno sodišče RS je v zgoraj navedeni sodbi z opr.št. I U 1573/2014-23 z dne 18.11.2015, navedlo, da je v obravnavanem primeru sporno vprašanje, ali zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost v skladu z 39. členom ZGD-1. IP se je v izpodbijani odločbi skliceval na argument, da so zahtevane informacije nastale več kot eno leto pred izdajo sklepa o varovanju poslovne skrivnosti in da organ ni izkazal, da bi bila z omenjenim sklepom seznanjena tudi pogodbena stranka, ki je prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Upravno sodišče argumentom IP ni sledilo in je navedlo, da če ni specialnejših določb, ki bi določale roke za označitev poslovnih skrivnosti, je za obravnavani spor pomembno stališče Upravnega sodišča v sodbi v zadevi I U 559/2014-20 z dne 3. 11. 2015, po katerem je važno, da je bila informacija označena za poslovno skrivnost pred vložitvijo zahtevka za dostop do informacije javnega značaja in to se je v predmetni zadevi tudi zgodilo, saj je bil sklep o poslovni skrivnosti izdan 18. 8. 2011, prosilka pa je za informacije zaprosila 24. 4. 2014. Nadalje je po mnenju sodišča v tovrstnih sporih pomembno, ali je oziroma kako je IP v ugotovitvenem postopku ugotavljal, če so bile osebe, ki so bile dolžne varovati zahtevani podatek kot poslovno skrivnost, seznanjene z dejstvom poslovne skrivnosti oziroma ali so ravnale tako, kot da gre za poslovno skrivnost. Pri tem je sodišče še dodalo, da če neka druga oseba (izven družbe) iz 2. odstavka 40. člena ZGD-1, ni obveščena na formalen način in celo v trenutku seznanitve s predmetnih podatkom o tem, da je ta podatek poslovna skrivnost, to še ne pomeni, da ta oseba (izven družbe) ni s predmetnim podatkom na podlagi poslovnih običajev ravnala kot s poslovno skrivnostjo (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 599/2014-20 z dne 3. 11. 2015). Organ se je že v prvostopenjskem aktu skliceval na poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju in še bolj obširno - glede na obrazložitev izpodbijanega akta - v tožbi, kjer je zatrjeval, da je bila zahtevana dokumentacija dejansko zaščitena kot dokumentacija, za katero velja poslovna skrivnost in da pismo o nameri, kupoprodajna pogodba in aneks h kupoprodajni pogodbi, niso bili znani izven kroga poslovanja družbe. To utemeljuje tudi z dejstvom, da 4. člen pravilnika družbe dopušča možnost, da če se izkaže pomen informacije kot zaupne oziroma kot poslovne skrivnosti kasneje, se kot poslovna skrivnost lahko določi tudi naknadno. Po mnenju sodišča je to skladno s sistematično in logično razlago določila 39. člena ZGD-1. Namen objektivnega kriterija za ugotavljaje poslovne skrivnosti iz 3. odstavka 39. člena ZGD-1 je namreč tudi v tem, da varuje poslovno skrivnost tudi v primeru, če se družba iz katerih koli razlogov ne drži pravil iz 1. odstavka 39. člena ZGD-1 glede podatkov, ki so očitno poslovna skrivnost, oziroma, če se naknadno izkaže, da gre za takšne informacije, ki očitno lahko pomenijo poslovno skrivnost. Po mnenju sodišča, je zato IP napačno razlagal določilo 1. odstavka 39. člena ZGD-1. Določilo 1. odstavka 39. člena ZGD-1 namreč ni napisano tako, da bi jezikovna razlaga tega določila vodila k interpretaciji, da je seznanitev oseb, da morajo določen podatek varovati kot poslovno skrivnost, »conditio sine qua non« za obstoj poslovne skrivnosti. Napačna je tudi razlaga IP, da je sklep, ki ga je izdal direktor družbe dne 18. 8. 2011 o poslovni skrivnosti, normativni akt, za katerega velja splošno pravno načelo prepovedi retroaktivne veljave. Prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave velja za zakone, in druge splošne akte in predpise, omenjeni sklep o poslovni skrivnosti pa ni predpis v smislu 155. člena Ustave, zato z načelom povratne veljave predpisov ni mogoče razlagati določila 1. odstavka 39. člena ZGD-1.Glede na to, da je IP vezan na pravno mnenje sodišča, ugotavlja, da zahtevana dokumentacija, ki je predmet presoje v tem pritožbenem postopku, predstavlja poslovno skrivnost v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1, in s tem izjemo iz druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dejstvo je namreč, da je organ predložil sklep o poslovni skrivnosti z dne 18. 8. 2011, s katerim so varovani podatki, ki so predmet presoje. V skladu z zgoraj navedenim stališčem sodišča pa lahko organ varuje informacije, ki so nastale pred sprejetjem sklepa o poslovni skrivnosti. Glede ugotovitve, ali so tudi osebe izven družbe, torej pogodbena stranka, varovale podatke kot poslovno skrivnost, je IP z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja pozval družbo Grep d.o.o. na izjasnitev, vendar se ta na poziv ni odzvala. Ker IP ni mogel nesporno ugotoviti, ali je omenjena družba varovala podatke kot poslovno skrivnost, je IP ob zgoraj navedenem stališču sodišča, da če neka druga oseba (izven družbe) iz 2. odstavka 40. člena ZGD-1, ni obveščena na formalen način in celo v trenutku seznanitve s predmetnih podatkom o tem, da je ta podatek poslovna skrivnost, to še ne pomeni, da ta oseba (izven družbe) ni s predmetnim podatkom na podlagi poslovnih običajev ravnala kot s poslovno skrivnostjo, zaključil, da so izpolnjene vse predpostavke za obstoj subjektivnega kriterija poslovne skrivnosti.Upravno sodišče je nadalje v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da mora IP v ponovljenem postopku, če bo ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti iz prvega odstavka 39. člena ZGD-1, presoditi tudi ali za obravnavani primer pride v poštev določba 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ o porabi javnih sredstev in šele, če bo IP ugotovil, da navedena določba ne pride v poštev, bo moral opraviti tehtanje (t.i. test javnega interesa), na eni strani pravico organa do varovanja njegovih poslovnih skrivnosti in na drugi strani ustavne pravice prosilke do dostopa do informacije javnega značaja iz 2. odstavka 39. člena Ustave in javnega interesa glede transparentnosti delovanja javnega sektorja, pri čemer bo moral IP upoštevati, da je prosilka v konkretnem primeru informacijo zahtevala kot novinarka, ki je zahtevala dostop do informacije v zvezi z njeno dejavnostjo celovitega in verodostojnega obveščanja javnosti in svobode tiska in obveščanja javnosti v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZGD-1. IP se je na podlagi navedenega, v skladu z napotki sodišča, primarno opredelil do vprašanja, ali za obravnavani primer pride v poštev določba 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, o porabi javnih sredstev. IP je že v pravnomočni odločbi z dne 25. 4. 2014, št. 090-9/2014/10 ugotovil, da so predmet presoje informacije o oskrbi s hladom, ki se ne izvaja na način distribucije, kar pomeni, da se je končni naročnik (odjemalec) prosto dogovoril z oskrbovalcem energije za oskrbo s hladom. Ker gre za lokalni sistem hlajenja na objektu, ki ne sodi v okvir izvajanja izbirne gospodarske javne službe, je v tem delu organ podvržen ponudbi in povpraševanju na trgu in lahko to storitev zaračuna v višini, ki jo sam določi in je torej v tem delu podvržen tržnim zakonitostim in tržnemu delovanju. Glede na navedeno je IP sledil navedbam organa, da zahtevane informacije sodijo v okvir izvajanje tržne dejavnosti, kar izrecno dopušča tudi EZ. Kot je poudaril tudi organ, EZ v 19. členu izhaja iz predpostavke, da se oskrba z energijo izvaja kot tržna dejavnost, razen če zakon ne določa drugače. Zakon je torej tisti, ki mora določiti, katera dejavnost se izvaja v okviru javne službe. EZ glede dobave toplote določa, da se daljinsko ogrevanje (v okvir katerega sodi tudi daljinsko hlajenje, kot je bilo pojasnjeno zgoraj) izvaja kot izbirna lokalna gospodarska javna služba (33. člen). EZ pa v okvir izbirne gospodarske javne službe ne vključuje dobave hladu, ki se izvaja izven distribucije, kar pomeni, da se v skladu z 19. členom EZ izvaja kot tržna dejavnost, pri kateri dobavitelj in upravičeni odjemalec prosto dogovorita količino in ceno dobavljene energije. Glede na navedeno IP ugotavlja, da zahtevane informacije niso nastale v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog organa, ampak v zvezi z izvajanjem tržne dejavnosti, zato zahtevane informacije niso informacije javnega značaja po prvi točki prvega odstavka 4. čelna ZDIJZ, temveč gre za informacije, ki sodijo med informacije javnega značaja, kot so opredeljene v prvi alineji 4.a členu ZDIJZ, ki določa, da je v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava informacija javnega značaja med drugim informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ prosilki posredoval informacije, ki so v skladu s prvim odstavkom 6.a člena ZDIJZ vselej javne, in sicer podatke o vrsti posla, skupni pogodbeni vrednosti posla, pogodbenega partnerja, leto sklenitve pogodbe in leto sklenitve aneksa. V tem delu gre namreč za informacije, pri katerih je test tehtanja med različnimi pravicami (pravico določiti poslovno skrivnost oziroma sklicevati se nanjo in ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja) opravil že zakonodajalec, ki je presodil in taksativno zapisal v zakon (ZDIJZ) podatke iz tistih pogodb, za katere meni, da javni interes na njihovem razkritju prevlada nad interesom poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom pravnih oseb javnega prava in njihovih pogodbenih partnerjev na varovanju poslovne skrivnosti. To pomeni, da je podatke, ki se nanašajo na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa »razkril« že organ sam, predmet presoje pa so ostala pogodbena določila, ki ne predstavljajo podatka o porabi javnih sredstev, zato po oceni IP, 1. alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ne predstavlja zakonske podlage za razkritje poslovne skrivnosti.IP je v nadaljevanju izvedel še test tehtanja med argumenti, ki govorijo v prid varovanju poslovnih skrivnosti, da se zahtevani podatki ne razkrijejo in ustavno pravico prosilke ter javnim interesom, da se podatki razkrijejo.Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, pri katerem je treba presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti, nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije. Javni interes za razkritje podatkov je podan vselej, ko gre za situacije, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost, odločitve, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. Prosilka je v pritožbi navedla, da je omenjena pogodba zelo pomembna, saj vzbuja sum korupcije, kar potrjuje tudi predkazenski postopek, ki ga v zvezi s tem poslom vodi NPU. Za javnost je zelo pomembna vsebina te pogodbe in aneksov oz. predpogodbe, saj ima pravico vedeti, za kakšne nakupe organ porablja denar, tudi če ne gre za gospodarsko javno službo, temveč za dejavnost, ki jo organ izvaja na trgu. IP se strinja s sodiščem in prosilko, da je verodostojnost obveščanja s strani novinarjev izrednega pomena za javnost in je tudi v javnem interesu, vendar zgolj sklicevanje na sum korupcije, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi presegel varstvo poslovne skrivnosti, ob dejstvu, da so ključni podatki o samem poslu že javno dostopni na podlagi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ. Prosilka s svojimi navedbami ni prepričala IP, kako bi informacije, ki so predmet presoje, drugače in bolje obveščale javnost od že prosto dostopnih informacij o osnovnih podatkih o sklenjenem poslu, v čem konkretno bi seznanitev javnosti z zahtevanimi podatki vodila do razprave o pomembni družbeni temi, ki je v interesu širšega kroga ljudi. Tega pa ni ugotovil niti IP. IP se ob tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS z opr. št.: IU 1992/2010-28 z dne 28.9.2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Prvi odstavek 39. člena ZGD-1 daje gospodarski družbi avtonomijo, da sama določi, kateri podatki se bodo šteli za poslovno skrivnost, kar po mnenju sodišča pomeni, da sama določi, kateri podatki so zanjo tako pomembni, da jih je treba še posebej varovati. Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ predstavlja zakonsko dovoljen poseg v to avtonomijo, vendar je treba po mnenju sodišča to določilo uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se je strinjalo, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz določila 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. Zaradi zanimanja javnosti in medijev pa po mnenju sodišča ni mogoče poseči v avtonomijo gospodarske družbe, da sama oceni, kateri podatki so zanjo tako pomembni, da bi njihovo razkritje zanjo pomenilo škodo. Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje informacij, ki so predmet presoje in predstavljajo poslovno skrivnost, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot poslovna skrivnost. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje dokumentov, ki so predmet presoje, na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da je podana izjema od dostopa do informacij iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo zavrnil.V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse. Pouk o pravnem sredstvu:.Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.Postopek vodila:Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.Svetovalka IPInformacijski Pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,Informacijska pooblaščenka