prosilec - Inženirska zbornica Slovenije
+ -Številka: 090-224/2022
Kategorije: Stroški
POVZETEK:
Predmet pritožbenega postopka v obravnavani zadevi je bila pravilnost in utemeljenost zaračunanih stroškov dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja, o čemer je organ odločil v izpodbijanem sklepu o stroških posredovanja informacij javnega značaja, saj je pritožba menila, da je organ neutemeljeno zaračunal stroške pretvorbe dokumentov iz elektronske v fizično in nazaj iz fizične v elektronsko obliko zaradi izvedbe delnega dostopa. V postopku je IP sprejel stališče, da če je v kopiji elektronskega dokumenta mogoče zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne informacije, ki so opredeljene kot izjema, obstaja obveznost organa, da izvede delni dostop v kopiji elektronskega dokumenta in je naložitev materialnih stroškov prosilcu za pretvorbo dokumentov iz elektronske v fizično obliko in nazaj v elektronsko, neutemeljena. IP je ugotovil, da organ razpolaga s tehničnimi pripomočki za izvedbo delnega dostopa v kopiji elektronskega dokumenta in da gre glede na okoliščine obravnavanega primera za enostaven postopek dostopa, ki je po obsegu dela primerljiv načinu dostopa, ki ga je izbral organ, ter ne gre za nesorazmeren napor izven preprostega postopka, zato ni ovir za izvedbo delnega dostopa v kopiji elektronskega dokumenta. IP je tako zaključil, da je organ prosilcu neutemeljeno zaračunal stroške pretvorbe iz elektronske oblike v fizično in nazaj v elektronsko.
ODLOČBA:
Številka: 090-224/2022/5
Datum: 2. 9. 2022
Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. v povezavi z 258. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, z vsemi dopolnitvami in spremembami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ….j, ki ga zastopa … (v nadaljevanju prosilec), z dne 6. 7. 2022, zoper sklep Inženirske zbornice Slovenije, Jarška cesta 10b, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 01414-0043/2021-21 z dne 14. 6. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca z dne 6. 7. 2022 se ugodi in se v sklepu Inženirske zbornice Slovenije, št. 01414-0043/2021-21 z dne 14. 6. 2022 v prvi točki znesek 320,17 EUR nadomesti z zneskom 5,76 EUR, v drugi točki izreka pa se znesek 29,83 nadomesti z zneskom 350,00 EUR.
2. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v :
Prosilec je dne 15. 11. 2021 na organ naslovil zahtevo za posredovanje podatkov, iz katere izhaja, da zahteva, da se mu posredujejo vse odločbe članov (anonimizirane), katerim je komisija dodelila kreditne točke za udeležbo na izobraževanju/strokovnem usposabljanju, ki ni bilo organizirano s strani organa, in sicer vse odločbe izdane v letu 2019. Navedel je, da naj organ odločbe posreduje na naslov njegove pooblaščenke ali na elektronski naslov. Organ je zahtevo zavrnil z odločbo št. IZP-0710/2022 z dne 20. 1. 2022, o pritožbi zoper katero je IP odločil z odločbo št. 090-74/2022/5 z dne 25. 3. 2022, s katero je pritožbi ugodil in izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ dne 5. 4. 2022 prosilca pozval, da se izjasni glede načina seznanitve z zahtevanimi informacijami. Na naveden poziv je prosilec dne 15. 4. 2022 odgovoril, da informacije zahteva v elektronskem zapisu na CD-ju, saj meni, da je vsa dokumentacija že v elektronski obliki, hkrati pa je navedel, da zožuje obseg zahteve na način, da zahteva le odločbe, ki se nanašajo na člane organa, ki so inženirji gradbeništva. Dne 4. 5. 2022 je organ prosilca seznanil, da ocenjuje, da bodo s pripravo zahtevanih dokumentov nastali materialni stroški. Čeprav se dokumentacija nahaja v elektronski obliki, jo je treba anonimizirati. Za ta namen je treba dokumente natisniti, anonimizirati in pretvoriti v elektronsko obliko. Ker je organ ocenil, da je zahtevanih 2500 odločb, je ocenil, da bodo nastali materialni stroški v višini 350 EUR. Na podlagi drugega odstavka 18. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, je tako prosilca pozval na vnaprejšnje plačilo pologa v višini 350 EUR. Ob tem je prosilca opozoril, da če ne bo prejel nakazila v tej višini v predpisanem roku, bo izdal sklep o ustavitvi. Prosilec je dne 9. 5. 2022 organ obvestil, da bo polog poravnal. Ob tem pa podal stališče, da odločb ni treba materializirati v papirno obliko za namen anonimizacije, saj je slednje možno izvesti izključno z uporabo računalnika. Ob tem je organu navedel tri možnosti za izvedbo anonimizacije brez pretvorbe dokumentov iz elektronske v materializirano obliko. Navedel je, da če ima organ odločbe v MS Word formatu in vanje vstavlja preslike podpisov pooblaščene osebe, potem je predlagal, da organ enostavno izbriše podatke iz Wordove oblike. V drugi možnosti je navedel, da če organ pripravlja dokumente v Wordovi obliki in jih potem natisne s podpisom pooblaščene osebe in jih digitalizira v »pdf« format ali podoben format, da lahko uporabi urejevalnik tega formata in nezaželeni tekst enostavno izbriše. V tretji možnosti je navedel, da ima vsak MS Office vgrajen enostaven pripomoček »Snipping tool«. Ob tem je pojasnil, da se pritisne tipka MS na tipkovnici oziroma se v iskalniku programov s ključno besedo »snip« najde to orodje. Z njim se lahko naredi enostaven posnetek zaslona ali ene strani posamezne odločbe ter se jo prekopira v običajen word dokument kot sliko. Če je treba izbrisati osebne podatke, se to lahko naredi z uporabo osnovnega programa Paint, ki je običajno nameščen na vsakem računalniku MS Office. Izrazil je stališče, da je tiskanje odločb z namenom njihovega anonimiziranja povsem nepotrebno, neprimerno in neučinkovito. Povzroča nepotrebne finančne stroške in terja ogromno količino papirja, ki se ga nato le uniči. Prosilec je navedel, da če se bo organ odločil za tovrstno anonimiziranje in mu materialne stroške za pretvorno zaračunal, se bo poslužil pravnih sredstev. Prosilec je menil, da je pretvorba dokumentov v materialno obliko za namen anonimizacije zastarela, neživljenjska in škodljiva. Prav tako je navedel, da če bo organ imel težave pri digitalizaciji, da mu prosilec lahko svetuje in pomaga, kako se materialnim stroškom izogniti oziroma jih znižati.
Dne 20. 5. 2022 je organ izdal sklep št. 01414-0043/2021-17 o podaljšanju roka za odločitev in prosilcu dne 9. 6. 2022 poslal anonimizirane dokumente, dne 14. 6. 2022 pa izdal izpodbijani sklep, s katerim je v prvi točki odmeril stroške v višini 320,17 EUR, z drugo točko pa odločil, da se v osmih dneh od vročitve sklepa prosilcu vrne preveč plačan predujem v višini 29,83 EUR. Iz vsebine izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil prosilec dne 4. 5. 2022 seznanjen, da organ ocenjuje, da bodo s pripravo zahtevanih dokumentov nastali materialni stroški v višini 350,00 EUR, zato je bil pozvan na plačilo vnaprejšnjega pologa v višini 350,00 EUR. Organ v izpodbijanem sklepu povzema procesno dejansko staje in odgovor prosilca z dne 9. 5. 2022. Organ je navedel, da je v postopku preveril vse predloge prosilca iz njegovega odgovora z dne 9. 5. 2022 in ugotovil, da prvi in drugi predlog ne prideta v poštev, saj organ izdanih končnih odločb ne hrani v obliki Word. Vse končne odločbe so shranjene zgolj v obliki »pdf«. Tretji način anonimizacije, ki ga je predlagal prosilec, pa po mnenju računalničarjev, ki svetujejo organu, ni primeren za anonimizacijo takšne količine odločb. Ob tem je organ v izpodbijanem sklepu navedel, da glede na to, da ZDIJZ ne določa natančnega načina anonimizacije in glede na mnenje računalničarjev ter glede na oceno porabljenega časa za anonimizacijo posamezne odločbe, se je organ v predmetni zadevi odločil za anonimizacijo v papirnati obliki. Res je, da pri anonimizaciji odločb z uporabo programa »Snipping tool« ne bi nastali materialni stroški, bi pa organ porabil bistveno več časa, kot ga je pri ročni anonimizaciji, kar bi posledično pomenilo tudi višje stroške dela. Upoštevajoč 14. člen ZUP je treba postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranko, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje. Na podlagi časovne ocene in na podlagi ekonomičnosti postopka ter razpoložljivih tehničnih zmožnosti, se je organ odločil za papirnato anonimizacijo. Organ je ugotovil, da je odločb, ki jih je zahteval prosilec, skupaj 2272. Na podlagi 17. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja so bili ugotovljeni stroški na naslednji način: 2272 kopij A4 formata x 0,06 EUR= 136,32 EUR, 2272 pretvorb ene strani dokumenta format A4 iz fizične v elektronsko obliko x 0,08 EUR=181,76 EUR, en elektronski zapis na eni zgoščenki CD 2,09 EUR, poštnina za pošiljanje informacij po pošti skladno z veljavnim cenikom za poštne storitve v višini 3,67 EUR, skupaj 323,84 EUR. Ker je prosilec dne 10. 5. 2022 plačal polog v višini 350,00 EUR, mu je organ vrnil razliko v višini 26,16 EUR.
Zoper izpodbijani sklep je prosilec vložil pritožbo. Iz pritožbe prosilca izhaja, da pritožbo vlaga zaradi kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter IP predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi prosilec izpodbija odmerjeno višino stroškov in pri tem navaja, da bi organ moral anonimizacijo odločb izvesti v elektronski obliki brez vmesne pretvorbe v papirno obliko. Ob tem se sklicuje na predlog, ki ga je podal organu tekom postopka, kako je anonimizacija brez pretvorbe v papirno obliko mogoča. V pritožbi navaja, da se organ do drugega načina predlagane pretvorbe sploh ni opredelil. V predlogu je prosilec prav tako ponudil svojo pomoč in svetovanje pri anonimizaciji, organ z njim ni stopil v stik, da bi s skupnimi močmi našli bolj ugodno rešitev. V času, ko prehajamo na zmanjšanje uporabe papirja in je vse digitalizirano, je ravnanje organa povsem v nasprotju s smernicami današnjega časa. Organ se je pri odločanju o načinu anonimizacije osredotočil le na tri predloge prosilca, čeprav je načinov anonimizacije več. Če je organ res poizvedel pri računalničarjih, ali je anonimizacija mogoča, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi poskušal najti še kakšno drugačno rešitev. Po mnenju prosilca se je organ že vnaprej odločil, da ni možna nobena druga rešitev, razen s pretvorbo v papirno obliko. Organ je navedel, da odločb ne hrani v wordovi obliki, ni pa navedel, v kateri obliki jih hrani. Če odločbe hrani v obliki »pdf«, »jpg«, »tif«, bi odločbe lahko anonimiziral z drugim predlaganim načinom anonimizacije odločb. Organ bi lahko uporabil program Paint, ki je vsebovan v vseh Office-ih. Če so odločbe v »pdf« obliki, je možnost »pdf« format dokumenta odpreti v običajnem Wordu, saj se pri odpiranju dokumenta »open all files« lahko izbere »pdf« in se ga pretvori v Wordovo obliko. Glede tretjega načina anonimizacije je organ navedel, da z uporabo programa »Snipping tool« ne bi nastali materialni stroški, bi pa organ porabil bistveno več časa, kot ga je pri ročni anonimizaciji, kar pomeni višje stroške dela. Z navedeno argumentacijo je organ pritrdi dejstvu, da je izbral anonimizacijo, ki predstavlja več stroškov za prosilca, čeprav bi lahko bili ti ob uporabi tretjega predlaganega načina anonimizacije za prosilca nižji, bi pa imel organ višje stroške dela. Sklicevanje na višje stroške dela je neutemeljeno in gre za nezakonito prevalite stroškov na prosilca. Škoda je nastala prosilcu, očitno je, da zaradi informacijskega neznanja zaposlenih pri organu ali zato, ker se niso znali pravilno posvetovati z računalničarjem, niso hoteli posvetovati s prosilcem ali pa je organ z namernim kopičenjem stroškov zgolj želel odvrniti prosilca od njegove zahteve po pridobitvi zahtevanih odločb. V izpodbijanem sklepu organ prav tako ne pojasni, koliko bi bili stroški dela višji, če bi se poslužil tretjega, s strani prosilca predlaganega načina anonimizacije, saj je navedeno zgolj, da bi porabili »bistveno več časa«. Po mnenju prosilca je način anonimizacije, ki je bil uporabljen v obravnavanem primeru, prav tako časovno dolgotrajen, saj je moral organ vse odločbe natisniti, jih anonimizirati in potem še skenirati in tako ne more biti hitrejši od njegovega predloga. Po mnenju prosilca enako velja za razpoložljive tehnične zmožnosti, saj organ ne navaja, da jih ne bi imel, ampak se sklicuje zgolj na časovno komponento in višje stroške dela. Prosilec v pritožbi vztraja, da je način anonimizacije, ki je bil izbran v obravnavanem primeru, neprimeren, zastarel in pomeni nepotrebno višanje stroškov prosilca in ogromne količine papirja, ki se nato lahko zgolj uniči. Iz izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja, da bi se organ potrudil, da bi prišel do kakšne drugačne rešitve, opredelil se je le do predlogov prosilca. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se zadevo vrne v novo odločanje ter odloči o povrnitvi odvetniških stroškov.
V zvezi s prejeto pritožbo zoper izpodbijano odločbo je organ ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 01414-0043/2021-23 z dne 14. 7. 2022, ki ga je IP prejel dne 21. 7. 2022, poslal IP v reševanje.
Na poziv IP št. 090-224/2022/2 z dne 2. 8. 2022 je organ z dopisom št. 01414-0043/2021-25 z dne 10. 8. 2022 podal opredelitve in pojasnila. Na vprašanje IP, ali organ razpolaga z ustreznimi informacijskimi rešitvami, ki bi mu omogočale izvedbo delnega dostopa (nepovratno prikrivanje podatkov) neposredno v elektronski obliki, je organ odgovoril, da s takšnimi informacijskimi rešitvami, ki bi omogočale izvedbo delnega dostopa neposredno v elektronski obliki, ne razpolaga. Najbližja informacijska rešitev bi namreč dopuščala možnost odstopanja podatkov, ki bi bili posledica ročnih dopolnitev odločb. Torej ne bi šlo za iste podatke, za katere se je zahteval dostop. Morebitna informacijska rešitev, pri kateri bi se prekrili celi odstavki, (torej ne samo osebni podatki), pa tudi ni ustrezna, saj to ne bi bila anonimizacija v smislu zakon, saj bi bili prekriti tudi podatki, ki niso osebni podatki. Glede s strani prosilca predlagane tretje rešitve, s katero se s programom »snipping tool« (orodje za izrezovanje) naredi poljuben posnetek zaslona zahtevanega dokumenta, ki se ga prekopira v word dokument, kjer se ga s programom Slikar (Painter) anonimizira in shrani v obliki slike (.jpg), je organ pojasnil, da razpolaga s tehničnimi zmožnostmi za takšno izvedbo delnega dostopa, saj razpolaga s programsko opremo Microsoft Office, ki ima program »snipping tool« oziroma drugo programsko »orodje za izrezovanje«, vendar je pripomnil, da je takšna oblika anonimizacije zaradi količine podatkov časovno potratna in neizvedljiva. Takšna rešitev terja več korakov za izvedbo ustrezne anonimizacije, kot pa jih je bilo uporabljeno v predmetni zadevi. Ob tem je organ pojasnil, da je opravil poizvedbe pri ustreznih računalniških strokovnjakih. Ti so podali več različnih opcij, kako bi bilo mogoče na najpreprostejši način doseči izvedbo delnega dostopa, a so imele vse ponujene rešitve določene pomanjkljivosti. Drugi načini anonimizacije bi bili učinkoviti pri nekaj 10 odločbah, ne pa pri nekaj 1000 odločbah, kar je bilo v predmetni zadevi. Glede stališča organa, da anonimizacija dokumentov v elektorski obliki »ni primerna«, je na vprašanje IP, ali se to nanaša na tehnično nezmožnost, organ pojasnil, da natančen odgovor ni mogoč, saj se stališče organa glede izbire anonimizacije nanaša na tehnično nezmožnost anonimizacije takšnega obsega zahtevane dokumentacije. Organ je pri odločanju o načinu izvedbe anonimizacije izhajal iz tehnične zmožnosti anonimizacije in glede na okoliščino, koliko dokumentacije je predmet anonimizacije. Glede stališča organa iz izpodbijane odločbe o »oceni porabljenega časa«, je organ pojasnil, da je potreben čas za anonimizacijo opravil s preizkusom anonimizacije petih odločb v elektorski obliki in petih odločb v papirni obliki. Za anonimizacijo petih odločb na način, kot ga je uporabil v obravnavanem postopku, je organ porabil manj kot minuto, medtem ko je za elektronsko anonimizacijo ene odločbe, na način kot ga je predlagal prosilec, potreboval več kot eno minuto. Poleg tega bi lahko pri anonimizaciji v elektronski obliki prišlo do napak, saj bi na primer ena odločba lahko bila anonimizirana dvakrat. Organ se je za izbrano obliko anonimizacije odločil na podlagi posveta z računalničarjem in na podlagi tehničnih zmožnosti, ki zagotavljajo anonimizacijo odločb brez možnosti napak, čim hitreje in s čim manjšo obremenitvijo delovnega procesa.
Pritožba je utemeljena.
IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Predmet pritožbenega postopka v obravnavani zadevi je pravilnost in utemeljenost zaračunanih stroškov dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja, o čemer je organ odločil v izpodbijanem sklepu o stroških posredovanja informacij javnega značaja.
Nobenega dvoma ni, da lahko organ v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDIJZ prosilcu zaračuna stroške posredovanja zahtevane informacije, torej za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronski zapis zahtevane informacije, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. Tako v prvem odstavku 36. člena ZDIJZ določa, da mora vsak organ v svojem katalogu informacij javnega značaja objaviti stroškovnik iz 35. člena ZDIJZ ter ga dati na vpogled vsakemu prosilcu. Hkrati je glede na tretji odstavek 36. člena ZDIJZ organ dolžan prosilca opozoriti na plačilo stroškov in, če prosilec to zahteva, prosilcu vnaprej sporočiti višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Četrti odstavek 36. člena ZDIJZ pa določa, da če se zahteva prosilca nanaša na informacijo večjega obsega, lahko organ zahteva od prosilca vnaprejšnji polog odmerjenega zneska za kritje stroškov posredovanja zahtevane informacije. Sam način zaračunavanja stroškov oziroma stroške, ki jih organ lahko zaračuna, pa v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ureja Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16; v nadaljevanju Uredba).
V obravnavani zadevi ni sporno, da zahtevana dokumentacija obsega 2272 odločb, na katerih je moral organ zaradi izjeme varstva osebnih podatkov, določene podatke prekriti in tako izvesti delni dostop do dokumentov. Gre za tipske odločbe, ki jih organ izdaja na podlagi vlog inženirjev za dodelitev kreditnih točk za udeležbo na izobraževanjih, praviloma na eni strani dokumenta. Prav tako ni sporno, da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga le v elektronski obliki »pdf« dokumentov in da je prosilec dostop zahteval v elektronski obliki. Sporno ostaja, ali je organ prosilcu utemeljeno zaračunal stroške pretvorbe dokumentov iz elektronske v fizično in nazaj iz fizične v elektronsko obliko zaradi izvedbe delnega dostopa. Pri tem se vprašanje procesne pravilnosti postopanja organa v zvezi z odmero stroškov ne postavlja, saj je organ prosilca obvestil, da bodo v zvezi z dostopom nastali stroški in ga pozval na plačilo predujma, ki ga je prosilec tudi plačal. Na svoji spletni strani pa organ prosilce obvešča, da se materialni stroški dostopa do informacij javnega značaja zaračunavajo skladno z 2. točko 19. člena Uredbe. V nadaljevanju se je IP tako ukvarjal predvsem z vprašanjem, ali je organ glede na dejanske okoliščine tega primera, prosilcu utemeljeno zaračunal višino materialnih stroškov, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.
Zgoraj navedeni 34. člen ZDIJZ v prvem odstavku ureja stroške v zvezi z vpogledom, ki ni izbrani način dostopa v obravnavanem primeru, v drugem odstavku pa določa, da za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije lahko organ prosilcu zaračuna le materialne stroške. Organ zaradi ekonomičnosti ne zaračuna materialnih stroškov posredovanja informacij, ki ne presegajo 20 eurov (z vključenim DDV). Stroške posredovanja informacij javnega značaja natančneje ureja Uredba v VI. poglavju. Prvi odstavek 16. člena določa, da za posredovanje informacij lahko organ prosilcu zaračuna le materialne stroške, kadar ti presegajo 20 eur (z vključenim DDV). V drugem odstavku 16. člena Uredbe so določeni materialni stroški, ki jih organ lahko zaračuna prosilcu: 1. prepis, fotokopije ali nosilec elektronskega zapisa zahtevane informacije, pri čemer se kot prepis šteje izdelava kakršnegakoli dvojnika s tehničnimi sredstvi, 2. pretvorba informacije iz elektronske v fizično obliko, če je informacija izključno v elektronski obliki, prosilec pa želi informacijo prejeti v fizični obliki, 3. pretvorba informacije iz fizične v elektronsko obliko, če je informacija izključno v fizični obliki, prosilec pa želi informacijo prejeti v elektronski obliki, 4. izdelava fotokopije zaradi izvajanja delnega dostopa za vpogled v dokumente, 5. poštnina za pošiljanje po pošti. Tretji odstavek določa, kdaj organ ne zaračuna stroškov: 1. za vpogled v dokumente, kadar ne gre za primere iz 4. točke prejšnjega odstavka, 2. za vpogled v dokumente v elektronski obliki, ne glede na izveden delni dostop, če se ga opravi v elektronski obliki, 3. za telefonsko posredovanje informacij, 4. za posredovanje informacij po elektronski pošti, če ne gre hkrati za primere iz 3. točke prejšnjega odstavka, 5. za posredovanje informacij po telefaksu, ki skupaj ne presegajo petih strani. Četrti odstavek določa, da organ posreduje informacije glede na tehnične pripomočke, s katerimi razpolaga. V 17. členu Uredbe je določen enotni stroškovnik materialnih stroškov za posredovanje informacij javnega značaja (brez DDV): 1. ena stran fotokopije ali tiskanega formata A4 0,06 eura, 2. ena stran fotokopije ali tiskanega formata A3 0,13 eura, 3. ena stran fotokopije ali tiskanega večjega formata 1,25 eura, 4. ena stran barvne fotokopije ali tiskanega formata A4 0,63 eura, 5. ena stran barvne fotokopije ali tiskanega formata A3 1,25 eura, 6. ena stran barvne fotokopije ali tiskanega večjega formata 2,50 eura, 7. elektronski zapis na eni zgoščenki CD 2,09 eura, 8. elektronski zapis na eni zgoščenki DVD-R 2,92 eura, 9. elektronski zapis na enem USB-ključku, cena, po kateri je USB-ključek organ nabavil, 10. pretvorba ene strani dokumenta formata A4 iz fizične v elektronsko obliko 0,08 eura, 11. pretvorba ene strani dokumenta formata A3 iz fizične v elektronsko obliko 0,20 eura, 12. poštnina za pošiljanje informacij po pošti skladno z veljavnim cenikom za poštne storitve. Uredba v 19. členu ureja delni dostop, in sicer določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče: 1. na kopiji fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki, 2. v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ utemeljeno zato, da bi izvedel delni dostop z načinom seznanitve v elektronski obliki do dokumentov, ki se pri njem nahajajo v elektronski obliki, pretvoril elektronske dokumente v fizično obliko in nazaj v elektronsko obliko. Od postopka in korakov, ki jih je organ uporabil za omogočanje delnega dostopa, je namreč odvisna višina materialih stroškov, ki pri tem nastanejo in ki bremenijo prosilca. Ali je bila pretvorba iz elektronske v fizično obliko utemeljeno uporabljena je pomembno zato, ker če je delni dostop brez pretvorbe mogoč, v obravnavanem primeru pri tem ne nastanejo stroški s pretvorbo, ampak le s poštnino in nosilcem elektronskega zapisa. Da Uredba ne določa stroškov kopije elektronskega dokumenta, izhaja iz same Uredbe, saj za pretvorbo iz elektronske v elektronsko obliko Uredba izrecno ne predpisuje stroškov, prav tako pa tak zaključek izhaja tudi po analogiji iz 4. točke tretjega odstavka 16. člena Uredbe, ki v primeru posredovanja informacij po elektronski pošti, (razen če gre za pretvorbo informacije iz fizične v elektronsko obliko, če je informacija izključno v fizični obliki), prosilec pa želi informacijo prejeti v elektronski obliki, izrecno določa, da organ ne zaračuna stroškov. Uredba nedvomno pozna delni dostop v kopiji dokumentov v elektronski obliki brez pretvorbe v fizično obliko, saj določa, da se šteje, da če je informacije, ki so opredeljene kot izjeme, mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne. Ob tem Uredba določa pomembno omejitev v četrtem odstavku 16. člena, da organ posreduje informacije glede na tehnične pripomočke, s katerimi razpolaga.
Na podlagi zgoraj navedenih predpisov IP zaključuje, da v primeru, če je v kopiji elektronskega dokumenta mogoče zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne informacije, ki so opredeljene kot izjema, obstaja obveznost organa, da izvede delni dostop v kopiji elektronskega dokumenta in je naložitev materialnih stroškov prosilcu za pretvorbo dokumentov iz elektronske v fizično obliko in nazaj v elektronsko, neutemeljena. Zato se IP ne strinja z organom, da ZDIJZ ne določa natančnega načina anonimizacije in da je v diskreciji organa, na kakšen način bo izvedel delni dostop in kakšni materialni stroški bodo ob tem nastali. V pritožbenem postopku je tako IP moral ugotoviti, ali je v dokumentih v elektronski obliki, ki so bili predmet zahteve, delni dostop mogoč in s kakšnimi tehničnimi pripomočki oziroma s tehničnimi zmogljivostmi organ razpolaga.
Kot izhaja iz ZDIJZ in Uredbe je za presojo, ali je delni dostop v elektronski kopiji dokumenta mogoč, bistveno, da je mogoče dostop do podatkov, ki so opredeljeni kot izjema, zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, tako da ni ogrožena njihova zaupnost. Pri tem je bistveno, da organ s tehničnimi pripomočki in znanjem za njihovo uporabo razpolaga. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS je v zadevi opr. št. X Ips 338/2016 z dne 7. 2. 2018 , ki je sicer podalo stališče glede tega, kdaj se šteje, da dokument v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ pri organu obstaja, navedlo, da »podatke, ki jih je mogoče in pravno dopustno medsebojno povezati oziroma združiti z uporabo tistih računalniških orodij, ki so ustvarjena za delo z navedenimi zbirkami podatkov, so z njimi neločljivo povezana in ki jih pri svojem delu uporabljajo zaposleni pri navedenem organu oziroma druge pooblaščene osebe, ki so povezane z izvajanjem nalog organa. Odločilno je, da gre za obstoječa računalniška orodja za dostop do podatkov v elektronski obliki, ki omogočijo prosilcu enak dostop, kot ga ima do teh podatkov organ in da ne gre za uporabo novih računalniških orodij oziroma za uporabo obstoječih orodij na način, ki za dostop do podatkov iz elektronske zbirke podatkov ni predviden oziroma dopusten.«. Ob tem je Vrhovno sodišče RS menilo, da je pomembno poudariti omejitev, da na posredovanje navedenih podatkov lahko vplivajo tudi razlogi, povezani z zagotavljanjem nemotenega dela organa in se ob tem sklicevalo na četrti odstavek 5. člena ZDIJZ, ki določa, da mora organ v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, vendar ni dolžan za potrebe ponovne uporabe informacij javnega značaja zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka ter tudi ne nadaljevati z ustvarjanjem določenih informacij samo zaradi ponovne uporabe s strani drugih organov ali drugih oseb.
V svoji dosedanji praksi je IP o elektronskem dostopu do dokumentov, ki so v elektronski obliki, pri čemer je treba izvesti delni dostop, že odločal. Pri tem iz prakse IP izhaja (glej odločbo IP št. 090-45/2022 z dne 15. 2. 2022 in št. 090-130/2021 z dne 17. 5. 2021 ), da je odločilna okoliščina, ali organ razpolaga z informacijskimi rešitvami, ki omogočajo izvedbo delnega dostopa. Prav tako iz prakse IP (glej odločbo št. 090-90/2019 z dne 12. 9. 2019) izhaja, da organ pri izvedbi delnega dostopa ni dolžan iz celotnega dokumenta izločati le delov, na katerih je treba izvesti delni dostop, saj bi v nasprotnem primeru nastali »skupki« dokumenta, na katerih je izveden delni dostop in preostali del dokumenta. Iz odločbe IP št. 090-23/2015 z dne 30. 3. 2015 (kateri je kasneje sledila tudi odločba IP št. 090-89/2019 z dne 13. 5. 2019) pa izhaja, da je dolžnost organa, da pri sami izvedbi dostopa do zahtevanih informacij, izbere način, ki je za prosilca najbolj finančno ugoden.
V obravnavanem primeru je IP izhajal iz dejanskih okoliščin zadeve: da se dokumenti pri organu nahajajo v elektronski obliki »pdf«, da gre za 2272 odločb, ki vsaka predstavlja enostranski dokument, v katerem se nahajajo osebni podatki, da je organ navedel, da razpolaga s programsko opremo Microsoft Office, ki ima orodje »snipping tool« oziroma drugo programsko »orodje za izrezovanje«. Prav tako je za odločitev pomembno, da so bili že v postopku na prvi stopnji s strani prosilca podani konkretni predlogi, kako se delni dostop v elektronski obliki dokumenta lahko izvede. IP je pri tem upošteval stališče organa, da prvi dve od predlaganih možnosti nista izvedljivi, saj razpolaga le s »pdf« obliko dokumentov ne pa tudi z wordovo obliko dokumenta, pri čemer je IP upošteval reverzibilnost delnega dostopa v »pdf« obliki dokumentov. V tem pritožbenem postopku se je IP osredotočil na tretjega od predlaganih načinov delnega dostopa. Pri tem načinu se iz dokumenta v »pdf« obliki z orodjem »Snipping tool«, oziroma slovensko »Orodje za izrezovanje«, naredi poljuben posnetek zaslona dokumenta, ki se ga prekopira v word dokument, kjer se ga s programom Slikar (Painter) anonimizira in shrani v obliki slike (.jpg). Ob tem je IP izhajal iz stališča, ki ga je organ podal v pritožbenem postopku, in sicer je v izpodbijani odločbi navedel, da se je oprl na mnenje računalničarjev, da predlagana oblika ni primerna za anonimizacijo takšne količine odločb ter glede na oceno porabljenega časa za anonimizacijo. Pri tem je organ navedel, da ob tretje predlaganem načinu ne bi nastali materialni stroški, bi pa to pomenilo višje stroške dela, obiter dictum pa se je skliceval na razpoložljive tehnične zmožnosti. V pritožbenem postopku je pojasnil, da razpolaga s tehničnimi zmožnostmi za obravnavano izvedbo delnega dostopa, saj razpolaga s programsko opremo Microsoft Office, ki ima orodje »snipping tool« oziroma drugo programsko »orodje za izrezovanje« in orodje »Slikar«, vendar je pripomnil, da je takšna oblika anonimizacije zaradi količine podatkov časovno potratna in neizvedljiva ter da terja več korakov za izvedbo ustrezne anonimizacije. Svoje stališče iz izpodbijane odločbe, da anonimizacija dokumentov v elektorski obliki »ni primerna«, je na vprašanje IP, ali se to nanaša na tehnično nezmožnost, organ pojasnil, da natančen odgovor ni mogoč, saj se stališče organa glede izbire anonimizacije nanaša na tehnično nezmožnost anonimizacije takšnega obsega zahtevane dokumentacije. Organ je pri odločanju o načinu izvedbe anonimizacije izhajal iz tehnične zmožnosti anonimizacije in glede na okoliščino koliko dokumentacije je predmet anonimizacije. Iz stališča organa v izpodbijani odločbi in dodatnega pojasnila v pritožbenem postopku je IP zaključil, da organ razpolaga s tehničnimi pripomočki za izvedbo delnega dostopa v kopiji elektronskega dokumenta, saj razpolaga s programsko opremo Microsoft Office, ki ima tako programsko orodje »snipping tool«, kakor tudi »Slikar«. Ob tem je IP štel, da se zadržki, ki jih je podal organ v zvezi z obsegom dokumentov in obsegom dela, ne nanašajo na samo tehnično izvedljivost, saj pri tem v zvezi z obsegom ni navedel, da to ni izvedljivo v tehničnem smislu, ampak se to nanaša na njegovo stališče, da je takšna izvedba delnega dostopa časovno potratna. Pri tem organ ni izpostavil okoliščine, da zaposleni pri organu ne bi posedovali znanja uporabe navedenih orodji, kar je imelo v mislih Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 338/2016, ko je sicer odločilo o zadevi priklica dokumentov iz elektronskih zbirk podatkov s posebnimi orodji (in ne za dostop do dokumentov), da morajo znati uporabljati orodja zaposleni pri organu in ne da gre za znanje in veščine, ki pritičejo zgolj specializiranim uporabnikom, posebej podkovanim s področja informatike. V nadaljevanju se je IP ukvarjal z argumenti organa, da je postopek anonimizacije v elektronski kopiji dokumenta dolgotrajnejši in da poteka v več korakih, kot postopek, ki ga je uporabil organ v obravnavanem primeru in je zato časovno bolj potraten ter v posledici dražji z vidika stroškov dela, zato ni skladu z načelom ekonomičnosti postopka.
Pri ugotavljanju primerljivosti obeh postopkov anonimizacije, IP poudarja, da je za primerjavo relevanten obseg dela in čas, ki ga organ porabi za sam dostop, ne pa tudi za odbir dokumentov, ki ustrezajo zahtevi. Ugotovitev, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi prosilca in njihov priklic, je v postopku omogočanja dostopa pri obeh načinih enak in čas porabljen za to ne more vplivati na presojo časovne dolgotrajnosti in kadrovske obremenjenosti omogočanja dostopa. Kot je pojasnil organ v pritožbenem postopku št. 090-74/2022 in kot izhaja iz posnetka spisa organa za posameznega inženirja, je moral organ za to, da je ugotovil, ali dokument ustreza zahtevi, odpreti elektronsko osebno mapo vsakega gradbenega inženirja in med dokumenti najti odločbo o priznanih točkah za izobraževanje v zadevnem obdobju. Navedeni koraki odbire dokumentov so pri obeh načinih dostopa enaki. V nadaljevanju je IP opisal potek korakov delnega dostopa v obeh primerih, in sicer v kopiji elektronskega dokumenta in na način s pretvorbo v fizično obliko, kot ga je uporabil organ v obravnavani zadevi. Ker je navedena odločba v »pdf« obliki na enostranskem dokumentu in je celotna odločba v velikosti enega pogleda zaslona, se jo z uporabo orodja »snipping tool« zgolj prenese, pri čemer aplikacija že sama ustvari nov wordov dokument in to v enem koraku. Navedeni čas je primerljiv s tiskanjem takšne odločbe. V nadaljevanju se zgolj z orodjem »Slikar« prekrije varovane osebne podatke in datoteko shrani v »jpg« obliki, ter prenese na CD. Medtem, ko je treba pri postopku s fizično pretvorbo, dokumente natisniti, opraviti fizično prekritje odločbe in še skeniranje dokumentov ter prenos na CD. V primerjavi z obsegom dela je postopek anonimizacije na kopiji dokumenta enako dolg, ne zahteva pa nič več korakov kot s fizično pretvorbo dokumentov. Pri tem je IP upošteval posebnost obravnavanega primera, kjer gre za enostranske odločbe, ki jih za ustvarjanje elektronske kopije ni treba »rezati« oziroma deliti, saj pridejo vse v en prenos orodja »snipping tool«. Navedeno je IP preizkusil tudi praktično na dveh odločbah (št. 0215-0002/2019-49 z dne 8. 1. 2019 in št. 0215-0005/2019-2 z dne 8. 1. 2019), ki ju je organ dostavil v pritožbenem postopku št. 090-74/2022, v obravnavani zadevi pa ju IP v spisu vodi pod 090-224/2022/4. Obseg dela je tako popolnoma primerljiv pri obeh postopkih, saj je delni dostop treba izvesti na vseh enostranskih dokumentih. Pri čemer pomislek organa, da lahko pri anonimizaciji kopije elektronskega dokumenta pride do napak zaradi podvajanja istih dokumentov, IP zavrača. Ta bojazen je lahko utemeljena za obe obliki anonimizacije, a glede na nesubstancirane navedbe organa neizkazano v večjem obsegu pri anonimizaciji v kopiji elektronskega dokumenta, zato te navedbe ne govorijo v prid uporabe ene ali druge metode.
Organ svojo odločitev za to, da je izvedel dostop do dokumentov na način s pretvorbo dokumentov iz elektronske v fizično obliko in nazaj v elektronsko obliko, utemeljuje s časovno dolgotrajnostjo anonimizacije v kopiji elektronskih dokumentov in s tem povezanimi stroški dela ter ekonomičnostjo postopka. Načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP določa, da je treba postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Navedeno načelo ima subsidiaren pomen v vodenju postopka, kar pomeni, da predstavlja razlagalno pravilo, ki je podrejeno pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju, varstvu pravic in pravne koristi stranke ter zakonitosti in pravilnosti odločitve. V prvi vrsti mora biti odločitev organa materialno pravno pravilna in zakonita, kar glede na obrazloženo zgoraj pomeni, da v primeru, da je delni dostop v kopiji elektronskega dokumenta možen, se ta izvede. Načelo ekonomičnosti postopka pomeni vodilo organu, da glede na vse okoliščine primera med več pravno pravilnimi možnostmi izbere tisto, na podlagi katere lahko odloči »hitro, s čim manj stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence postopka«. Pri tem iz samega zapisa načela v zakonu niti iz pravne teorije ali prakse ne izhaja, ali gre v primeru »čim manjših stroškov« za stroške organa, stranke, ali drugih udeležencev v postopku, glede na jezikovno razlago bi šlo lahko za stroške vseh prej navedenih. Za razliko od dela določbe, ki se nanaša na »zamudo«, saj pri slednji ni dvoma, da se nanaša na »stranke in druge udeležence«. Teoretični bi se tako lahko »čim manjši« stroški nanašali tudi na čim manjše stroške za organ. Ob tem je pomembno upoštevati, da načelo ekonomičnosti zasleduje različne cilje, organ pa mora pri njihovem zasledovanju vsakega tehtati in najti pravo mero. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, si lahko pridejo cilji, ki jih zasleduje 14. člena ZUP, v nasprotje, kot v obravnavanem primeru, ko naj bi se zaradi izognitve zamudi v postopku in višjim stroškom dela organa, naložili (višji) materialni stroški stranki. Težavnega tehtanja interesov stranke, tj. prosilca in javnega interesa, ki zasleduje, da so stroški organa čim manjši, v obravnavanem primeru po presoji IP niti ni treba izvesti, saj je bilo ugotovljeno, da je obseg dela in trajanje postopka delnega dostopa v obeh primerih primerljiv, zato so glavno vodilo nižji materialni stroški prosilca, ki so doseženi z izvedbo delnega dostopa v kopiji elektronskega dokumenta. Prav tako je treba glede na sistemsko razlago pravnih pravil izhajati iz splošne ureditve stroškov v postopku dostopa do informacij javnega značaja. V sistemu dostopa do informacij javnega značaja je prevalitev bremena stroškov dela, ki jih je imel organ v postopku dostopa do informacije javnega značaja izrecno izključena, stranko bremenijo le materialni stroški (v višini nad 20 EUR, kot določa 34. člen ZDIJZ) . Z razlago načela ekonomičnosti postopka, ki je bilo uporabljeno v obravnavanem primeru, bi prosilca kot stranko postopka dostopa do informacij javnega značaja, bremenili za stroške dela, ki bi jih sicer moral nositi organ. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z teleološko razlago v skladu s katero je ZDIJZ uzakonil človekovo pravico dostopa do informacij javnega značaja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije. V primeru stroškov, ki organu nastanejo z delom, je že zakonodajalec v ZDIJZ v drugem odstavku 34. člena opravil tehtanje in odločil, da stroški, ki nastanejo organu z delom, pri odločitvi o načinu dostopa niso pravno upoštevni. Ob tem je podan pomemben korektiv, na katerega je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS, da v primeru, da gre za nesorazmeren napor izven preprostega postopka, informacij ne bi bilo treba zagotavljati v elektronski obliki. Ker pa je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da gre za enostaven postopek dostopa, ki je po obsegu dela primerljiv načinu dostopa, ki ga je izbral organ, ne gre za nesorazmeren napor izven preprostega postopka, zato ni ovir za izvedbo delnega dostopa v kopiji elektronskega dokumenta.
Glede na obrazloženo zgoraj je IP tako ugotovil, da je organ prosilcu neutemeljeno zaračunal stroške pretvorbe iz elektronske oblike v fizično in nazaj v elektronsko, utemeljeni pa so stroški zapisa informacij na CD v višini 2,09 EUR in poštnine za pošiljanje v skladu z veljavnim cenikom za poštne storitve v višini 3,67 EUR. Pri tem je IP ugotovil, da je na CD mogoče shraniti 700 Mb enot digitalnih informacij. Ob upoštevanju, da sta anonimizirani odločbi št. 0215-0002/2019-49 z dne 8. 1. 2019 in št. 0215-0005/2019-2 z dne 8. 1. 2019, znašali 151Kb oziroma 153 KB je to za 2272 odločb 347 Mb enot digitalnih informacij, ki jih še vedno mogoče zapisati na 1 CD. Ker se materialni stroški tako odmerijo v višini 5,76 EUR, kar je pod 20 EUR, ti bremenijo organ.
Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je pritožba utemeljena. Ker je organ napačno uporabil materialno pravo in neutemeljeno prosilcu zaračunal 320,17 EUR in mu vrnil le razliko v višini 29,83 EUR, je odločil napačno. IP je tako na podlagi drugega odstavka 252. člena ZUP izrek izpodbijanega sklepa nadomestil s to odločbo na način, da se odmerijo stroški v višini 5,76 EUR, organ pa mora vrniti prosilcu celoten znesek plačanega predujma do višine 350 EUR.
Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilca ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sam nosi svoje stroške postopka. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila :
Manja Resman, univ. dipl. prav.
svetovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.
namestnica pooblaščenke