prosilec - AKOS
+ -Številka: 090-320/2022
Kategorije: Poslovna skrivnost, varstvo sodnega postopka, Varstvo upravnega postopka, Stroški
POVZETEK:
V obravnavani zadevi je organ odločil, da se prosilcu omogoči dostop do dopolnilne odločbe in da mora stroške stranskega udeleženca kriti prosilec. Prosilec je v pritožbi nasprotoval plačilu stroškov, stranski udeleženec pa je vztrajal, da je treba dostop zavrniti zaradi varstva poslovne skrivnosti , varstva izvedbe upravnega in sodnega postopka. IP je ugotovil, da je pritožba prosilca utemeljena, saj je bil v postopku dostopa do informacije javnega značaja zahtevek stranskega udeleženca vezan na zavrnitev dostopa, zato je treba uspeh stranskega udeleženca vezati na vprašanje, v kolikšni meri je stranski udeleženec s svojim zahtevkom, da organ dostop v celoti oziroma delno zavrne, uspel. Organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se prosilcu v celoti posreduje zahtevana informacija, kar pomeni, da stranski udeleženec s svojim zahtevkom ni uspel, posledično tudi ni upravičen do povračila zahtevanih stroškov postopka, kar v skladu s prvim odstavkom 114. čl. ZUP pomeni, da sam krije svoje stroške. Takšna je tudi obsežna sodna praksa. Glede izjeme varstva poslovne skrivnosti je organ utemeljeno pojasnil, da obrazložitev zahtevane odločbe vsebuje informacije, ki so že bile javno objavljene na podlagi ZEKom-1. Enako velja glede dela, glede katerega stranski udeleženec vztraja pri zavrnitvi, poleg tega pa vsebuje tudi ugotovitve organa v okviru vodenja upravnega postopa do izdaje določbe, ki že po sami naravi stvari ne izpolnjuje pogojev po 2. čl. ZPosS. Glede izjeme po 7. in 8. točki prvega odst. 6. čl. ZDIJZ je IP ugotovil, da je organ odločil pravilno s tem, ko zatrjevanju stranskega udeleženca ni sledil. Organ je pravilno opozoril tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS, iz katere izhaja, da dokler je odločba dokončna in še čaka na odločitev upravnega sodišča v upravnem sporu, izjeme o varstvu upravnega postopka niti ni mogoče uporabiti, saj ni mogoče trditi, da bi razkritje vsebine odločbe škodovalo morebitnemu ponovljenemu upravnemu postopku. IP je nadalje ugotovil, da je organ utemeljeno zavrnil tudi zatrjevanje stranskega udeleženca, da je podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ. Predmet presoje je dokončna dopolnilna odločba iz zaključenega upravnega postopka, ki jo je izdal organ, zato ni razloga, da bi moral organ za razkritje svojega dokumenta pozivati sodišče, ali bi nastala škoda pri izvedbi sodnega postopka. Po oceni IP je odločitev organa v skladu s sodno prakso, na katero se sklicuje v izpodbijani odločbi.
ODLOČBA:
Številka: 090-320/2022/5
Datum: 5. 12. 2022
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odstavka 248. člena ter 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 26. 10. 2022, družbe (v nadaljevanju prosilec) in o pritožbi z dne 28. 10. 2022 (v nadaljevanju stranski udeleženec), zoper odločbo z dne 12. 10. 2022, št.: 090-22/2022/7, Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, Stegne 7, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca se ugodi in se odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve z dne 12. 10. 2022, št.: 090-22/2022/7, v tretji točki izreka odpravi ter se odloči: Družba sama krije svoje stroške postopka.
2. Pritožba stranskega udeleženca se zavrne.
3. Zahteva stranskega udeleženca za povrnitev stroškov se zavrne.
4. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 17. 8. 2022 zahteval, da mu organ v elektronski obliki posreduje dopolnilno odločbo organa št. 38241-2/2022/28 z dne 29. 7. 2022.
Organ je primarno s sklepom št. 090-22/2022/6 z dne 7. 9. 2022 rok za odločitev podaljšal, nato pa z odločbo z dne 12. 10. 2022, št.: 090-22/2022/7, v prvi točki izreka odločil, da se prosilcu ugodi. V drugi točki izreka navedene odločbe je organ odločil, da se zahtevani dokument prosilcu posreduje v elektronski obliki, v roku 8 delovnih dni od pravnomočnosti te odločbe. V treti točki izreka odločbe je organ odločil, da so v tem postopku nastali stroški postopka v višini 149,33 EUR z DDV. Prosilec je dolžan družbi povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni po dokončnosti te odločbe.
V obrazložitvi odločbe je organ povzel zahtevo prosilca in določbe ZDIJZ ter navedel, da je v povezavi z zahtevo prosilca za dostop do predmetne odločbe, skladno s prvim odstavkom 143. člena ZUP, povabil v postopek družbo, kot stranskega udeleženca ter ga pozval, da v postavljenem roku poda svoje obrazloženo stališče glede obstoja izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, in sicer predvsem po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter predloži ustrezna dokazila. je po pooblaščencu v postavljenem roku priglasil udeležbo v postopku ter navedel, da primarno predlaga varovanje celotne obrazložitve odločbe št. 38241-2/2022/28 z dne 29. 7. 2022, kot njegovo poslovno skrivnost skladno s Prilogo 1 Pravilnika o poslovni skrivnosti z dne 1. 3. 2022 (v nadaljevanju: pravilnik), katerega izsek je priložil svojemu odgovoru. V skladu s Prilogo 1 pravilnika namreč poslovno skrivnost med drugim predstavlja celotna dokumentacija v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki. Glede na navedeno je glede celotne obrazložitve podana izjema po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Podrejeno je stranski udeleženec organu predlagal, da v primeru, če bi presodil, da celotna obrazložitev zahtevane odločbe ne predstavlja poslovne skrivnosti, kot njegovo poslovno skrivnost varuje podatke, ki jih je stranski udeleženec zakril na priloženem izvodu odločbe. Navaja, da je v zvezi s prekritimi deli odločbe, ki ustrezajo opredeliti poslovne skrivnosti tako po Zakonu o poslovni skrivnosti (dalje ZPosS) kot tudi po pravilniku, podana izjema od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede izjeme poslovne skrivnosti je organ sklicujoč na 2. čl. ZPosS[1], ki definira poslovno skrivnost, ugotavljal, ali so navedeni pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni. Organ je ugotovil, da glede celotne obrazložitve zahtevane odločbe niso izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti v skladu z 2. členom ZPosS. Obrazložitev odločbe namreč med drugim vsebuje tudi informacije, ki so na podlagi zakona (Zakon o elektronskih komunikacijah) že javno objavljene, npr. informacije iz Analize upoštevnega trga 3b »Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg«. Stranski udeleženec je na priloženi odločbi kot svojo poslovno skrivnost opredelil dele besedila, ki po oceni organa ne izpolnjujejo pogojev za obstoj poslovne skrivnosti v skladu z ZPosS. Tako je zakril del odločbe, ki je že javno objavljen na spletni strani agencije na podlagi zakona (Zakon o elektronskih komunikacijah) ter del obrazložitve odločbe, ki po oceni organa ne izpolnjuje pogojev za določitev poslovne skrivnosti, saj gre zgolj za opis dejstev oz. poteka upravnega postopka pred izdajo odločbe. V predmetnih zgoraj navedenih delih besedila zahtevane odločbe po oceni organa tako niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj, oziroma določitev poslovne skrivnosti v skladu z 2. členom ZPosS, zato organ ni sledil stranskemu udeležencu. Stranski udeleženec je v svojem odgovoru navedel, da odločba vsebuje tudi podatke, pridobljene in sestavljene zaradi upravnega postopka, in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V zvezi z navedbami stranskega udeleženca je organ ugotovil naslednje. Zahtevana odločba je dokončna in se je torej z njo zaključil upravni postopek. Organ je v zvezi s tem izpostavil sodno prakso Upravnega sodišča RS (sodba opr. št. I U 1735/2018 z dne 27. 12. 2019), iz katere izhaja, da v primeru, kadar je upravni postopek zaključen z dokončno odločbo, pa četudi ta še ni pravnomočna zaradi vložitve tožbe v upravnem sporu in odprtega upravnega spora, ni mogoče trditi, da bi razkritje odločbe škodovalo izvedbi upravnega postopka. Upravni postopek se z izdajo dokončne odločbe zaključi, v primeru, da je v upravnem sporu tožbi ugodeno in da je odločba odpravljena in vrnjena upravnemu organu v nov postopek, pa gre že za nov ponovljeni upravni postopek v isti zadevi in šele v tem primeru je mogoče presojati, ali je podana izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dokler pa je odločba dokončna in se čaka na odločitev upravnega sodišča v upravnem sporu, pa te izjeme ni mogoče uporabiti. Ni namreč mogoče trditi, da bi razkritje vsebine odločbe škodovalo bodočemu ponovljenemu upravnemu postopku, torej upravnemu postopku, ki ga sploh še ni in obstaja zgolj hipotetična možnost, da bo še enkrat izveden. Stranski udeleženec je v svojem odgovoru navedel tudi obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi). Navedel je, da je zoper odločbe agencije št. 38241-1/2022/26 z dne 14. 7. 2022, št. 38241-2/2022/26 z dne 14.7. 2022 jn št. 38241-2/2022/28 z dne 29. 7. 2022 vložil tožbi pred Upravnim sodiščem RS, ki se vodita pod opr. št. I U 1120/20222 in I U 1121/2022, kar pomeni da je sodni postopek še v teku, in sicer v začetni fazi. V zvezi s tem navaja, da iz prakse IP izhaja, da je škoda za izvedbo postopka izkazana predvsem tedaj, ko v postopku še niso bila izvedena vsa procesna dejanja in izvedeni vsi relevantni dokazi, posledično pa še niso znana vsa morebitna dejstva. Vse do zaključka postopka je vsak dokument, ki je del sodnega spisa, potencialno pomemben za končno odločitev v posamezni zadevi, z njegovim predčasnim razkritjem pa bi lahko nastale škodne posledice za izvedbo postopka. Organ je ugotovil, da ni izkazan obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena (podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi). V zvezi s tem je organ izpostavil sodno prakso Upravnega sodišča RS (sodba opr. št. I U 204/2020-21 z dne 9. 3. 2022), iz katere izhaja, da kljub temu, da se odločba v upravnem sporu izpodbija, to ne spremeni dejstva, da gre za dokument iz zaključenega upravnega postopka. Ker pa ni zahteval podatkov iz spisa upravnega sodišča, je brezpredmetno sklicevanje na izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je tudi v tem primeru. Stranski udeleženec je v svojem odgovoru še dodal, da ni podan prevladujoč interes javnosti v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj javni interes glede razkritja ni močnejši od interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije zaradi varovanja poslovnih skrivnosti. V zvezi s tem je organ pojasnil, da določba drugega odstavka 21. člena ZDIJZ določa, da se ta uporabi, če se prosilec v zahtevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega zakona ali če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je treba uporabiti to določbo. V konkretni zadevi se prosilec v svoji zahtevi ni skliceval na prevladujoč javni interes, organ pa prav tako ni ocenil, da bi bilo to določbo potrebno uporabiti, zato organ prevladujočega interesa javnosti za razkritje poslovnih skrivnosti stranskega udeleženca ni ugotavljal. Organ je ugotovil, da v zvezi z zahtevanim dokumentom ne obstoji nobena izjema od dostopa do informacij javnega značaja iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, zato je glede na zgoraj navedeno odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V 2. točki izreka je organ določil rok in način posredovanja zahtevane informacije prosilcu. Prosilec je zahteval informacije v elektronski obliki, zato se mu posredujejo v zahtevani obliki.
K tretji točki izreka odločbe organa je ta navedel, da je stranski udeleženec v postopku priglasil naslednje stroške:
- upravne takse po odmeri organa, - priglasitev udeležbe in izjava stranskega udeleženca po tar. št. 32 - 200 točk, - pavšalni izdatki za poštne in telefonske storitve, fotokopiranje in druge materialne izdatke (3. odst. 11. člena Odvetniške tarife) - 2% od skupne vrednosti celotne storitve do 1.000 točk ter dodaten 1% od presežka vrednosti storitve nad 1.000 točk, - 22% DDV na vse odmerjene odvetniške stroške (pooblaščenec). ZDIJZ v drugem odstavku 15. člena določa, da se za vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. V postopkih dostopa do informacij javnega značaja se tako uporablja X. poglavje ZUP, ki ureja stroške postopka. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP so v upravnem postopku predmet povrnitve le tisti stroški, ki so nastali organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, pri čemer zakon primeroma našteva, da gre za potne stroške uradnih oseb, izdatke za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu (t. i. posebni stroški). Če v postopek vstopi stranski udeleženec, v skladu s prvim odstavkom 114. člena krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov. V zvezi z navedenim je organ najprej ugotovil, da stranski udeleženec v postopku ne uveljavlja materialnopravnega zahtevka, kar pomeni, da se ne odloča o njegovi materialni pravici, temveč se mu z udeležbo omogoča zaščita njegovega pravno varovanega položaja. Zato v tem smislu tudi ni mogoče govoriti o uspehu v zvezi z njegovim materialnopravnim zahtevkom. Sodelovanja v postopku, ki temelji na zaščiti pravnega interesa, torej ni mogoče enačiti z nasprotovanjem zahtevku in na tem izhodišču ugotavljati uspeh v postopku ter s tem povezano breme nošenja stroškov. Stranski udeleženec namreč lahko uspe le s procesnopravnim zahtevkom, npr. s pritožbo. Kadar torej ne gre za postopek v zvezi s procesnopravnim zahtevkom stranskega udeleženca (kot je to v konkretnem primeru), krije stroške postopka stranka, na zahtevo katere se je postopek začel.1 V konkretni zadevi torej nosi stroške postopka prosilec, na čigar zahtevo je bil postopek začet. Pri odločitvi o višini stroškov se je organ oprl na 14. člen Pravilnika o stroških v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 86/05) in na Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22). Organ je ugotovil, da je v Odvetniški tarifi (Tarifna številka 32), ki se nanaša na upravni postopek, določeno, da se vloga, s katero se uvaja upravni postopek in odgovor na to vlogo, v neocenljivih zadevah ovrednoti z 200 točkami (1. točka te tarifne številke). V navedeni zadevi se vrednosti ne da oceniti, zato je potrebno za vlogo stranskega udeleženca določiti vrednost 200 točk. V 11. členu Odvetniške tarife je določeno, da odvetnik obračuna izdatke za stranko in druge izdatke v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Posledično se stranskemu udeležencu priznajo materialni stroški v višini 2% od vrednosti storitev do 1000 točk. Poleg tega je priglasil tudi upravne takse po odmeri upravnega organa. V zvezi s tem organ pojasnjuje, da ne zaračunava upravnih taks, saj se za izvajanje javnih pooblastil ne financira iz proračunskih sredstev, torej ne izpolnjuje pogoja, ki ga za zaračunavanje upravnih taks določa drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 - uradno prečiščeno besedilo, 14/15 - ZUUJFO, 84/15 - ZZelP-J, 32/16, 30/18 - ZKZaš in 189/20 - ZFRO). V skladu z 2. členom Odvetniške tarife so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Organ je ugotovil, da je pooblaščenec zavezanec za DDV (v kar se je organ prepričal z vpogledom v izpis iz poslovnega registra in vpogledom v seznam davčnih zavezancev na spletni strani FURS). Glede na navedeno je priznane odvetniške stroške potrebno ovrednotiti z 200 točkami, materialnimi stroški v višini 2 % od vrednosti storitev do 1000 točk, povečano za 22 % DDV, kar pri trenutni vrednosti točke, ki je 0,6 EUR v skladu s Sklepom o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/19), skupaj znaša 149,33 EUR. Organ je torej odločil, kot izhaja iz tretje točke izreka izpodbijane odločbe.
Zoper navedeno odločbo sta vložila pritožbo prosilec in stranski udeleženec.
Prosilec je v pritožbi z dne 26. 10. 2022 navedel, da se pritožuje zoper tretjo točko izreka izpodbijane odločbe, s katero je organ prosilcu naložil plačilo stroškov postopka stranskega udeleženca v višini 149,33 eur z DDV. Prosilec meni, da je odločba v tem delu nepravilna in nezakonita. Svoje stroške postopka je stranski udeleženec dolžan nositi sam. Prosilec je povzel odločitev organa in citiral 114./I člen ZUP[2] ter navedel, da sta bila zadnja dva stavka, ki se nanašata na stranskega udeleženca (spodaj podčrtana), dodana v določbo z novelo ZUP-C (Uradni list RS št. 73/2004). Četudi besedilo predloga ZUP-C (Poročevalec DZ št. 17, z dne 19.2.2004) ni veliko v pomoč, iz sodne prakse izhaja namen dopolnitve, ki je v ločevanju položaja stranskega udeleženca od položaja stranke oziroma od položaja stranke z nasprotnim interesom - glede stroškov postopka. Stranski udeleženec, kot je v konkretnem primeru , res v postopku ne uveljavlja svojega materialnopravnega zahtevka. V postopku nastopa zaradi zaščite svojega pravnega interesa, ki je praviloma nasproten interesu stranke. Tako je tudi v konkretnem primeru. Stranki udeleženec vlaga torej procesno pravni zahtevek in z njim po vsebini uspe ali pa ne. V konkretnem primeru se je stranki udeleženec v procesnem smislu odzval na poziv organa in s pisno vlogo vstopil v postopek. Vstop v postopek je brez dvoma procesno dejanje stranskega udeleženca. Ker je bistvo stranske udeležbe v upravnem postopku (43. člen ZUP) varovanje (konkretnega) pravnega interesa stranskega udeleženca, ni mogoče šteti, da bi stranski udeleženec v postopku ne postavil zahtevka (sodba in sklep Upravnega sodišča RS št. IU 2524/2017-22 z dne 11.10.2018). V konkretnem primeru je stranki udeleženec v vlogi, s katero je vstopil v postopek, zahteval, da se dostop do dokumenta odločbe organa št. 38241-2/2022/28 z dne 29.7.2022 zavrne, zaradi obstoja izjem po 2., 7. in 8. točki 6/1 člena ZDIJZ. Njegova zahteva je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena, saj je organ dostop do dokumenta v celoti dopustil. Po sodni praksi udeležba stranskega udeleženca v postopku z vidika stroškov upravnega postopka pomeni, da mora ta nositi stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel (sodba Upravnega sodišča RS št. III U 236/2018 z dne 21.1.2021). Ključna je torej ugotovitev o tem, kakšen je bil zahtevek stranskega udeleženca (sodba Upravnega sodišča RS št. IU 59/2016 z dne 22.12.2016). V konkretnem primeru je stranski udeleženec zahteval zavrnitev zahteve pritožnika za dostop do odločbe organa št. 38241-2/2022/28 z dne 29.7.2022 po določbah ZDIJZ. Organ je zahtevi pritožnika z izpodbijano odločbo (1. in 2. točka izreka) v celoti ugodil. Očitno je, da pritožnik s svojo zahtevo v konkretnem primeru ni uspel in je po določbi 114. člena ZUP dolžan svoje stroške nositi sam. Organ je v postopku napačno ugotovil dejansko stanje, ker ni prepoznal procesnega dejanja stranskega udeleženca (vloge, s katero je vstopil v postopek) in zahtevka, ki ga je stranski udeleženec postavil. Posledično je napačno uporabil materialno pravo, določbo 114/1 člena ZUP in ni ugotovil, da stranski udeleženec s postavljenim zahtevkom v postopku ni uspel. Povsem nerazumljiva je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe pod "K 3. točki izreka", iz katere ni mogoče ugotoviti, zakaj je stranski udeleženec, kljub temu, da mu organ ni sledil, v postopku uspel in je posledično upravičen do povrnitve stroškov. Dodatno prosilec ugotavlja, da strošek za zastopanje (pooblaščenca) stranskega udeleženca v smislu prikritja poslovnih skrivnosti ni bil potreben ali upravičen, saj je stranski udeleženec menda sam sposoben določiti njegove lastne poslovne skrivnosti, prosilec pa tudi ni zahteval dostopa do poslovnih skrivnosti. Prosilec predlaga organu, da ravna po 242/1 členu ZUP in sam ugodi pritožbi, odloči da je stranski udeleženec dolžan sam nositi svoje stroške predmetnega postopka in o tem izda novo odločbo, s katero nadomesti izpodbijano. Če organ ne bi ravnal, kot je predlagano, naj v zakonskem roku pritožbo odstopu pritožbenemu organu, ta pa naj pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, tako da je stranski udeleženec sam dolžan nositi stroške postopka, podredno pa naj jo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.
Stranski udeleženec je v pritožbi z dne 28. 10. 2022 navedel, da se pritožuje zoper prvo in drugo točko izreka izpodbijane odločbe in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo v tem delu spremeni tako, da se zahteva prosilca v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbeni organ pritožbi deloma ugodi in v odločbi št. 38241-2/2022/28 z dne 29.7. 2022 prekrije del besedila na strani 3, kot izhaja iz predložene nezaupne različice odločbe. Stranski udeleženec je v nadaljevanju povzel odločitev organa in navedel, da je v svoji izjavi podal trditev, da celotna odločba Agencije št. 38241- 2/2022/28 z dne 29.7. 2022 predstavlja poslovno skrivnost stranskega udeleženca. V zvezi s tem je predložil Pravilnik o poslovni skrivnosti z dne 1. 3. 2022, v katerem je določeno, da so poslovna skrivnost podatki, ki jih družba poseduje, imajo tržno vrednot, so unikatni in niso splošno znani ali lahko dosegljivi v panogi ali v javnosti in jih ni mogoče preprosto ugotoviti ali ustvariti ter imajo določeno vrednost za družbo in konkurenčne družbe, saj zagotavljajo vidno prednost pred konkurenčnimi podjetji. V dvomu se podatek šteje za poslovno skrivnost. je v danih okoliščinah tudi razumno ukrepal, da se podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost, ohrani kot poslovno skrivnost, saj je sprejel Pravilnik o poslovni skrivnosti. Stranski udeleženec je v nezaupni različici kot poslovno skrivnost označil (s prekritjem v nezaupni različici) podatek o ravnanju v upravnem postopku, kar predstavlja podatke o ravnanju družbe v upravnem postopku. Obrambne navedbe, trditve, pojasnila in dokazni predlogi stranskega udeleženca v postopku predhodne regulacije ne predstavljajo niti splošno znanih podatkov niti podatkov, ki bi bili lahko dosegljivi osebam v krogih, ki se s tem ukvarjajo. Za vloge v upravnih postopkih ter ravnanja strank v upravnih postopkih prav gotovo ni mogoče trditi, da bi bile javno znane niti, da bi (v konkretnem primeru) konkurenčni operaterji bili seznanjeni s tem. Prosilec, je konkurent na maloprodajnem trgu ter hkrati kupec storitev na veleprodajnem trgu, saj ji omogoča dostop do svojega omrežja ter ji tako omogoča nastopanje na maloprodajnem trgu. Razkrivanje podatkov konkurentom glede njegovega ravnanja v regulatornem postopku bi najmanj verjetno škodilo poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam in konkurenčni sposobnosti. Organ je, s tem, ko je presodil, da niso izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme poslovne skrivnosti, napačno uporabil določilo 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z 2. členom ZPosS. Podana je napačna uporaba materialnega predpisa (1. tč. 1. odst. 237. člena ZUP). Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka ter kršitev pravice pritožnika do izjave ter do pravnega sredstva, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri izmed pogojev za obstoj poslovne skrivnosti naj ne bi bil podan. Glede zatrjevane izjeme po 7. in 8. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ je stranski udeleženec navedel, da je zoper odločbo organa vložena tožba pred Upravnim sodiščem RS, zato bi moral organ vsebinsko presojati obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ in v zvezi s tem pridobiti stališče upravnega sodišča, sicer dejanskega stanja ne ugotovi popolno, kar ni v skladu z načelom materialne resnice.
IP je dne 15. 11. 2022 prejel dopis št. 090-22/2022/10 z dne 10. 11. 2022, s katerim je organ poslal pritožbi prosilca in stranskega udeleženca s prilogami v odločanje IP. Pri tem je ugotovil, da sta pritožbi dovoljeni, pravočasni in vloženi s strani upravičene osebe.
V skladu s 4. odst. 246. čl. ZUP je organ druge stopnje, torej IP, dolžan poslati pritožbo v odgovor morebitnim strankam z nasprotnim interesom in ji določiti rok za odgovor, če tega ne stori organ prve stopnje. Ker v obravnavanem primeru organ prve stopnje tega ni storil, je IP z dopisom z dne 21.11. 2022, št. 090-320/2022/2 -3 poslal pritožbi v zjasnitev prosilcu in stranskemu udeležencu v morebitni odgovor, da se v roku osmih dni, izrečeta o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih.
Prosilec je odgovoril z dopisom z dne 29. 11. 2022 in poudaril, da je v preteklosti že zahteval odločbe iz postopkov po analizi konkurenčnega trga. Pritožbeni organ je zadevo že presojal (odločba IP št. 090-63/2018 z dne 19.7.2018), Upravno sodišče RS je takratno tožbo stranskega udeleženca zavrnilo (sodba IU 1735/2018-43 z dne 18.12.2019). O vsebini je torej že vzpostavljena praksa, po kateri tudi obrazložitev tovrstne odločbe predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, četudi z delnim dostopom, ob upoštevanju izjem varstva osebnih podatkov in poslovne skrivnosti. Glede izjeme poslovne skrivnosti je prosilec navedel, da so trditve stranskega udeleženca v nasprotju z dosedanjo prakso IP in Upravnega sodišča. Po prepričanju prosilca je organ v izpodbijani odločbi s primerjavo že razkritih (javno objavljenih) stališč stranskega udeleženca v javnem posvetu in vsebino obrazložitve zahtevane odločbe primerno določil obseg izvzetja vsebine zaradi varstva osebnih podatkov, saj je izjema poslovne skrivnosti s strani organa dosledno upoštevana že ob javni objavi stališč pritožnika iz javnega posveta. Ob tem je še dodal, da brez dostopa do obrazložitve zahtevane odločbe ni mogoča niti osnovna kontrola ravnanja organa, ki je ob odsotnosti pravnih sredstev za njeno izpodbijanje (operaterjem namreč v upravnem postopku izdaje zahtevane odločbe ni priznan status stranke ali stranskega udeleženca), popolnoma edino sredstvo za vsaj minimalno kontrolo ravnanja oblasti. Natančno to pa je namen prostega dostopa do informacij javnega značaja. Glede izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ ni sporno, da le ta ni podana, prav tako, po mnenju prosilca, ni podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ. Upravnega spora se, ker nimajo priznanega statusa stranskega udeleženca ali tretjega v postopku, ne udeležuje noben tretji, ne prosilec ne drugi operaterji na relevantnem trgu. V upravnem sporu sta udeležena le AKOS in stranski udeleženec, ki jima je vsebina zahtevane odločbe v celoti poznana. Noben tretji pa nima položaja (in ga tudi ne more pridobiti), ki bi mu v upravnem sporu omogočal sodelovanje, ne v smislu spodbijanja ali navajanja dejstev ne v smislu podaje predlogov razlage prava. Očitno je torej, da razkritje zahtevane odločbe ne more škodno vplivati na sodni postopek, saj v sodnem postopku ne nastopa in ne more nastopati nihče, ki mu vsebina zahtevane odločbe ni že zdaj poznana v celoti. Posledično ni nobene potrebe po vključevanju Upravnega sodišča in pridobivanju njegovega stališča po vprašanju izjeme iz 8. točke 6/1 člena ZDIJZ, saj ta že pojmovno ni podana.
Stranski udeleženec v danem roku ni podal odgovora.
Pritožba prosilca je utemeljena.
Pritožba stranskega udeleženca ni utemeljena.
IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec in stranski udeleženec izpodbijata. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
- K prvi točki izreka te odločbe - glede pritožbe prosilca
Prosilec nasprotuje odločitvi organa, da je dolžan kriti stroške postopka stranskemu udeležencu.
IP v tej zvezi ugotavlja, kot pravilno navajata tudi prosilec in organ, da se glede odločitve o stroških postopka stranskega udeleženca uporablja prvi odstavek 114. čl. ZUP, ki veže kritje plačila stroškov stranskemu udeležencu na uspeh zahtevka v postopku. Dilema, ki v tej zvezi obstaja, pa je vprašanje glede »vrste zahtevka« na katerega je vezan uspeh, saj zakonodajalec glede slednjega ni bil povsem jasen, zato se je treba opreti na prakso sodišča. V tej zvezi je sodišče[3],v smiselno podobni zadevi, zapisalo, »da stranski udeleženec v postopku ne uveljavlja materialno pravnega zahtevka, ampak se mu z udeležbo omogoča zaščita njegovega pravno varovanega položaja. Zato o uspehu v zvezi z materialno pravnim zahtevkom, ni mogoče govoriti. Stranski udeleženec lahko uspe le s procesnopravnim zahtevkom, na primer z zahtevo za vstop v postopek, s pritožbo ali zahtevkom za izredno pravno sredstvo1. Ker je prvostopenjski organ tožniku priznal status stranskega udeleženca, zato do zahtevanih stroškov ni upravičen.«
V obravnavanem primeru ni dvoma, da ima družba, v zadevi status stranskega udeleženca, ki ga je pridobila na podlagi povabila organa, torej brez posebne zahteve za vstop v postopek, kar pomeni, da nastali stroški niso povezani s procesnopravnim zahtevkom stranskega udeleženca, niti stranski udeleženec tega ne zatrjuje niti ne dokazuje, posledično, po zgoraj navedenem stališču sodišča, do povračila zahtevanih stroškov stranski udeleženec ni upravičen.
Do enakega zaključka pridemo tudi po nekoliko drugačnem stališču sodišča[4], ki je prav tako v smiselno podobni zadevi navedlo, »da zakon veže povračilo stroškov stranskemu udeležencu izključno na njegov uspeh v postopku, ta uspeh pa pomeni usodo zahtevka, o katerem se je v postopku odločalo in ne zgolj uspešnega vstopa v postopek. Povedano drugače: kot z vsemi ostalimi stroški, ki mu nastanejo s sodelovanjem v postopku, stranski udeleženec tudi glede teh stroškov pač tvega, da jih bo moral v primeru neuspeha nositi sam.«
Kot navedeno zgoraj, je organ odločal o dostopu do dopolnilne odločbe organa št. 38241-2/2022/28 z dne 29. 7. 2022, kot informacije javnega značaja. Na strani prosilca je bil torej zahtevek za posredovanje informacije, nasprotno pa je stranski udeleženec uveljavljal svoj zahtevek, da se prost dostop do zahtevanega dokumenta v celoti zavrne, oziroma da se podredno omogoči le delni dostop. V postopku dostopa do informacije javnega značaja je bil torej zahtevek stranskega udeleženca vezan na zavrnitev dostopa, zato je treba uspeh stranskega udeleženca vezati na vprašanje, v kolikšni meri je stranski udeleženec s svojim zahtevkom, da organ dostop v celoti oziroma delno zavrne, uspel.
Organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se prosilcu v celoti posreduje zahtevana informacija, kar pomeni, da stranski udeleženec s svojim zahtevkom ni uspel, posledično tudi ni upravičen do povračila zahtevanih stroškov postopka.
Takšna je tudi praksa IP, ki v svojih odločbah[5] zahtevo po povračilu stroškov postopka stranskih udeležencev vselej veže na uspeh v postopku, pri čemer je le ta povezan z usodo zahtevka o dostopu do informacije, ki je predmet presoje. Odločitev IP pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS[6].
Glede na navedeno je organ v izpodbijani odločbi glede tretje točke izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka stranskega udeleženca, zmotno uporabil materialno pravo. IP se strinja s prosilcem, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razumeti, v čem je podan uspeh stranskega udeleženca, da je organ odločil, da krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. Organ se je torej pravilno oprl na prvi odstavek 114. čl. ZUP, pri tem pa brez obrazložitve naredil zmotni zaključek, da je prosilec dolžan kriti stroške postopka stranskega udeleženca, kljub temu, da stroški stranskega udeleženca niso povezani s procesnopravnim zahtevkom in da mu organ pri svoji odločitvi ni sledil, zaradi česar v postopku ni uspel, kar v skladu s prvim odstavkom 114. čl. ZUP pomeni, da sam krije svoje stroške.
IP je zato na podlagi prvega odstavka 252. čl. ZUP pritožbi prosilca ugodil in tretjo točko izreka izpodbijane odločbe odpravil ter odločil, da stranski udeleženec sam krije svoje stroške, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.
- K drugi točki izreka te odločbe – glede pritožbe stranskega udeleženca
Stranski udeleženec nasprotuje odločitvi organa glede prve in druge točke izreka izpodbijane odločbe, in sicer iz razlogov, kot sledi:
a) Glede izjeme poslovne skrivnosti
IP je vpogledal v dokument, ki je predmet presoje in se strinja z organom, da tako glede celotne obrazložitve odločbe, kakor tudi glede prekritega dela v nezaupni različici, ki jo je posredoval stranski udeleženec, niso izpolnjeni pogoji za obstoj poslovne skrivnosti po ZPosS, zato je IP v celoti sledil obrazložitvi organa in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Ob tem še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za dokument, ki je nastal pri organu v okviru izvrševanja nalog in pristojnosti, določenih v Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Gre torej za dokument organa, ki izvaja javnopravne naloge, zato že iz tega razloga ni mogoče sprejeti stališča, da se dostop v celoti ali deloma zavrne. Organ se sicer pri opravljanju svoje naloge sreča tudi z informacijami, ki za stranko predstavljajo poslovno skrivnost in jo je v skladu s petim odstavkom 101. čl. ter petim odstavkom 206. čl. ZEKom-1 dolžan varovati, vendar pa mora ob tem upoštevati tudi tretji odstavek 2. člena ZPosS, ki izrecno določa, da poslovna skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javni, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Organ je utemeljeno pojasnil, da obrazložitev zahtevane odločbe vsebuje informacije, ki so že bile javno objavljene na podlagi ZEKom-1. Enako velja glede dela, glede katerega stranski udeleženec vztraja pri zavrnitvi, poleg tega pa vsebuje tudi ugotovitve organa v okviru vodenja upravnega postopa do izdaje določbe, ki že po sami naravi stvari ne izpolnjuje pogojev po 2. čl. ZPosS. To, kar ugotovi organ, ne more imeti tržne vrednosti za stranskega udeleženca. Prav tako ni mogoče trditi, da je to »skrivnost« stranskega udeleženca, če pa gre za ugotovitve v zvezi z javnopravnim delovanjem organa. Posledično stranski udeleženec za tovrstne informacije ni mogel razumno ukrepati, da jih ohrani kot poslovno skrivnost, saj bi moral predhodno te informacije določiti kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznaniti druge osebe, kar pa seveda ni izvedljivo, saj stranski udeleženec ne more vedeti, kakšne bodo ugotovitve organa. Zgolj splošna predvidevanja pa ne zagotavljajo izpolnjevanja pogoja razumnega ukrepanja. Zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa in so nastale v okviru izvajanja javnopravnih nalog, zato ne glede na opredelitve v notranjih pravnih aktih stranskega udeleženca, ne morejo biti poslovna skrivnost, saj to ni v skladu z 2. čl. ZPosS. Takšna je tudi sodna praksa v smiselno podobni zadevi[7].
IP je torej sledil odločitvi organa, da v obravnavanem primeru izjema poslovne skrivnosti po drugi točki prvega odst. 6. čl. ZDIJZ, ni podana, zaradi česar pritožba stranskega udeleženca v tem delu ni utemeljena.
b) Glede izjeme varstva izvedbe upravnega in sodnega postopka (sedma in osma točka prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ)
IP poudarja, da izjema varstva upravnega postopka ne omogoča, da se lahko nanjo vsak sklicuje ali celo, da se mora sklicevati, temveč je pri tem treba izhajati iz namena izjeme, kar je v danem primeru nedvomno varovanje izvedbe upravnega postopka. Zato je logično, da se lahko na to izjemo sklicuje zgolj organ, ki konkretni upravni postopek vodi. Organ je tisti, ki bi bil nenazadnje dolžan izkazati škodo za izvedbo upravnega postopka, če bi ocenil, da je navedena izjema podana. Zato je nepravilen očitek stranskega udeleženca, da je organ zmotno uporabil materialno pravo, ker ni zatrjeval obstoja navedene izjeme, saj organa ni mogoče »prisiliti« oz. od njega »zahtevati«, da se sklicuje na to izjemo. Razlogi, ki jih za obstoj navedene izjeme zatrjuje stranski udeleženec, namreč izhajajo izključno iz varstva njegovih pravic, kar pa ni predmet varstva izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki je, kot rečeno, usmerjena v izkaz škode pri izvedbi konkretnega postopka, ki je v teku, kar je na strani organa, ki postopek vodi. V obravnavanem primeru je upravni postopek zaključen z dokončno odločbo, zato se organ povsem utemeljeno ni skliceval na navedeno izjemo, saj ni izpolnjen že prvi pogoj, da bi bil postopek v teku. Pri tem je organ pravilno opozoril tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS[8], iz katere izhaja, da dokler je odločba dokončna in še čaka na odločitev upravnega sodišča v upravnem sporu, te izjeme niti ni mogoče uporabiti, saj ni mogoče trditi, da bi razkritje vsebine odločbe škodovalo morebitnemu ponovljenemu upravnemu postopku.
IP nadalje ugotavlja, da je organ utemeljeno zavrnil tudi zatrjevanje stranskega udeleženca, da je podana izjema po 8. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ. Predmet presoje je dokončna dopolnilna odločba iz zaključenega upravnega postopka, ki jo je izdal organ, zato ni razloga, da bi moral organ za razkritje svojega dokumenta pozivati sodišče, ali bi nastala škoda pri izvedbi sodnega postopka. Kot pravilno opozarja prosilec, se stranski udeleženec na navedeno izjemo sklicuje zgolj na splošno, češ, da vsa relevantna dejstva pred izdajo sodbe še niso ugotovljena. Pri tem pa niti ne pove, ali sploh in v kolikšnem delu v upravnem sporu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in na kakšen način bi razkritje zahtevane odločbe, lahko škodovalo izvedbi sodnega postopka.
Po oceni IP je odločitev organa v skladu s sodno prakso, na katero se sklicuje v izpodbijani odločbi. Upravno sodišče je namreč v smiselno podobni zadevi, v sodbi št. IU 204/2020-21 z dne 9. 3. 2022 jasno zapisalo, »da okoliščina, da se odločba (ki je predmet presoje po ZDIJZ, op IP) izpodbija v upravnem sporu, ne spremeni dejstva, da gre za dokument iz zaključenega upravnega postopka. Ker prosilec ni zahteval podatkov iz spisa upravnega sodišča, je brezpredmetno sklicevanje na izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ«. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za povsem identično situacijo, ni razloga, da bi organ odločil drugače, kot to izhaja iz sodne prakse, zato je pritožba stranskega udeleženca tudi v tem delu neutemeljena.
IP je po uradni dolžnosti preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane druge izjeme po 5.a členu in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ ter ugotovil, da slednje niso podane, niti jih nista zatrjevala organ ali stranski udeleženec.
Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena, zato je pritožbi ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa v tretji točki izreka odpravil in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. Pritožba stranskega udeleženca pa ni utemeljena, zato jo je IP zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. čl. ZUP, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe.
Stranski udeleženec je v pritožbi zahteval tudi povrnitev stroškov. IP pojasnjuje, da prvi odstavek 114. člen ZUP določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. V konkretnem primeru stranski udeleženec s svojo vlogo ni uspel, zaradi česar se njegova zahteva za povrnitev nastalih stroškov zavrne (kot izhaja iz tretje točke izreka te odločbe)
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
samostojna svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka
[1] Poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:
- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;
- ima tržno vrednost;
- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost,
Domneva se, da je takšna zahteva iz tretje alineje izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe.
Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.
[2] 114./I člen ZUP določa: "Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.«
[3] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št.: IIIU 236/2018-16 z dne 21. 1. 2021
[4] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št I U 935/2017-11 z dne 6. 9. 2018
[5] Npr. odločbe IP: št. 090-259/2022/8 z dne 29. 9. 2022, št. 090-279/2021/4 z dne 22. 10. 2021, št. 090-228/2021/7 z dne 2. 12. 2021
[6] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IU 201/2020-21 z dne 9. 3. 2022
[7] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IU 293/2020-21 z dne 18. 5. 2022
[8] Npr. sodbi z opr. št. IU 1735/2018 z dne 27. 12. 2019 in IU 293/2020-21 z dne 18. 5. 2022