prosilec - Služba Vlade RS za zakonodajo
+ -Številka: 090-377/2021
Kategorije: Dokument v izdelavi
POVZETEK:
V obravnavani zadevi je organ zaradi izjeme "dokumenta v izdelavi", zavrnil dostop do mnenj, ki jih je Službe Vlade RS za zakonodajo podala na osnutek predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B). V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da sta predmet presoji dve mnenji, ki predstavljata zaključeno celoto, da sta podpisani s strani odgovorne osebe Služba vlade RS za zakonodajo in da sta bili posredovani izven službe, in sicer na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v okviru zadeve: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci), zaradi česar izjeme iz 9. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ že iz teh razlogov ni mogoče uporabiti, prav tako niso izpolnjeni niti pogoji, ki jih določa omenjena uredba. Iz predloženih mnenj ne izhaja in ni razvidno, da bi bili mnenji priloga k vladnemu gradivu, na kar se je skliceval organ. Na drugačno stališče IP ni vplivalo niti zatrjevanje organa, da mnenji nista »samostojen« dokument, saj za dostop do informacij javnega značaja pojem »samostojnosti dokumenta«, tj. da je že sam zase celota in ni del česa drugega, sploh ni pogoj. Vendar tudi v primeru, če sta dokumenta obravnavana kot priloga vladnemu gradivu, omenjena okoliščina ne spremeni dejstva, da sta zahtevani mnenji zaključeni celoti in podpisani s strani odgovorne osebe te službe ter odposlani izven službe. Pri navedeni izjemi se namreč ne varujejo »postopki v teku« temveč konkretni dokumenti, zato tudi ni relevantno, kako sta mnenji »obravnavani« v samem postopku sprejema predpisa. Glede sklicevanja organa na spremenjen 11. člen Poslovnika vlade RS (četrti odstavek), je IP primarno poudaril, da je tako organ na prvi stopnji, kakor tudi IP v pritožbenem postopku, dolžan odločiti na podlagi ZDIJZ, in določbe podzakonskega akta, kar predstavlja Poslovnik vlade RS, ne morejo ožiti pogojev za dostop do informacij javnega značaja in pravice prosilcev, ki jih določa zakon, v konkretnem primeru ZDIJZ. Ne glede na navedeno, torej tudi, če bi IP podredno sledil stališču organa, da zahtevani mnenji, v nasprotju z ZDIJZ in Uredbo, sodita med dokumente v postopku izdelave in so še predmet posvetovanja pri organu, pa omenjeno ne pomeni, da sta samo zaradi tega izvzeti iz prostega dostopa. Za obstoj zatrjevane izjeme, bi namreč moral organ izkazati tudi tretji pogoj, to je, da bi razkritje zahtevanih mnenj povzročilo napačno razumevanje njune vsebine, česar pa organ ni izkazal, saj se je zgolj na splošno skliceval na zakonsko normo, brez konkretne obrazložitve, kar pomeni, da svojega dokaznega bremena ni izpolnil. IP je pritožbi ugodil in organu naložil posredovanje zahtevanih informacij.
ODLOČBA:
Številka: 090-377/2021/2
Datum: 16. 12. 2021
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilka), z dne 7. 12. 2021, zoper odločbo Republike Slovenije, Službe Vlade RS za zakonodajo, Mestni trg 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 092-93/2021 z dne 17. 11. 2021, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
- Pritožbi prosilke z dne 7. 12. 2021 se ugodi in se odločba Republike Slovenije, Službe Vlade RS za zakonodajo št. 092-93/2021 z dne 17. 11. 2021 odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilki v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati: mnenji Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B): št. 162-2/2021 z dne 4. 6. 2021 in št. 162-2/2021 z dne 15. 6. 2021.
- V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilka je dne 1. 11. 2021 na organ vložila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja na podlagi ZDIJZ, s katero je zahtevala, da ji organ v elektronski obliki, na elektronski naslov, posreduje mnenja in pripombe k predlogu novele ZOA-B (predhodno usklajevanje), ki jih je organ pripravil v skladu s svojimi nalogami in pooblastili.
Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 092-93/2021 z dne 17. 11. 2021, s katero je zahtevo prosilke z dne 1. 11. 12021, zavrnil. V obrazložitvi odločbe je organ primarno citiral določbe 4. in 5. čl. ZDIJZ ter nadalje navedel, da 6. člen ZDIJZ določa izjeme od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja, med drugim organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je v postopku izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine (9. točka prvega odstavka). Četrti odstavek 11. člena Poslovnika vlade pa določa, da so mnenja ministrstev in vladnih služb, s katerimi predlagatelj vladnega gradiva ni dosegel predhodne uskladitve, priloga k vladnemu gradivu, ki je v postopku izdelave in je še predmet medresorskega posvetovanja. V obravnavani zahtevi prosilka zahteva mnenje in pripombe organa o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B). Organ je v skladu z Odlokom o organizaciji in delovnem področju Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo (Uradni list RS, št. 139/06 in 95/11) strokovna služba vlade, njen direktor je za delo službe odgovoren predsedniku vlade in vladi. Gre torej za službo, ki deluje v okviru vlade in je del njene notranje organizacije. Služba torej ni organ, ki izvršuje upravne naloge in tudi po Zakonu o državni upravi ne sodi med organe državne uprave. Sodi pod vlado in je del vlade kot izvršilnega državnega organa. Organ obravnava, z vidika skladnosti z ustavo in pravnim sistemom ter s pravom Evropske unije in z vidika pravil pravne tehnike, predloge zakonov in drugih aktov, ki jih vlada predlaga Državnemu zboru. Glede na navedeno so mnenja organa del delovnega procesa vlade, del njenega notranjega delovanja in se posredujejo z namenom razprav, strokovnih usklajevanj in predhodnih posvetovanj znotraj medresorskega usklajevanja. Takšna mnenja so podlaga za to, da se vladna gradiva spreminjajo in dopolnjujejo, kar pomeni, da mnenja organa nujno ne odražajo gradiva, ki je sprejeto na vladi, temveč so dana na osnutek gradiva, ki je ves čas postopka pred obravnavo na vladi v usklajevanju in se zato spreminja. Poleg tega je način sodelovanja organa v pripravi predpisa glede na zahtevnost vsebine in časovni okvir, ki ga ima organ na voljo, različen in dinamičen, sodelovanje poteka tako formalno kot neformalno. Organ praviloma dobi v mnenje predlog predpisa in h gradivu poda pisno mnenje, včasih pa sodeluje v delovnih skupinah, ki pripravljajo predpise, pogosto mnenja izmenjuje na sestankih z ostalimi organi, v telefonskih pogovorih itd. Včasih po takšnemu usklajevanju organ poda še (zadnje) mnenje, včasih ne. Takšen način dela je nedvomno primeren, saj vlada le tako lahko hitro in učinkovito deluje. Poslovnik vlade v 11. členu ureja obravnavo neusklajenega vladnega gradiva. V skladu s prvim odstavkom 11. člena Poslovnika vlade lahko minister ali direktor vladne službe pisno zahteva, da se gradivo predloži vladi v obravnavo, če uskladitve po opravljenem predhodnem medresorskem usklajevanju z zaprošenimi ministrstvi in vladnimi službami ni bilo mogoče doseči ali če zaradi nujnosti obravnave gradiva predhodnega medresorskega usklajevanja ni bilo mogoče izvesti. Četrti odstavek 11. člena Poslovnika vlade nadalje izrecno določa, da so mnenja ministrstev in vladnih služb, s katerimi predlagatelj vladnega gradiva ni dosegel predhodne uskladitve, priloga k vladnemu gradivu, ki je v postopku izdelave in je še predmet medresorskega posvetovanja. V obrazložitvi dopolnitve, s katero je bil navedeni četrti odstavek 11. člena dodan v Poslovnik vlade, je navedeno, da pisna mnenja drugih ministrstev in vladnih služb niso samostojna »informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb« v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, temveč pomenijo le prilogo k dokumentu – vladnemu gradivu v izdelavi, zato prav tako zapadejo pod navedeno izjemo od dostopa do informacij javnega značaja. Glede na navedeno določbo Poslovnika vlade tako mnenj ministrstva ali vladne službe, s katerimi predlagatelj vladnega gradiva ni dosegel predhodne uskladitve, ne gre šteti za samostojen, že izdelan dokument, ki ga je tak organ izdelal sam, temveč je le priloga k dokumentu, ki jo je organ izdelal v sodelovanju s predlagateljem vladnega gradiva. V konkretni zahtevi prosilke mnenje organa pomeni prilogo k vladnemu gradivu, saj predlagatelj vladnega gradiva z organom ni dosegel predhodne uskladitve. Ker bi razkritje še neusklajenega vladnega gradiva lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine, organ, ki je pooblaščen za posredovanje informacij javnega značaja, na podlagi izjeme iz 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s četrtim odstavkom 11. člena Poslovnika vlade, prosilki zavrne dostop do takega dokumenta. Organ je kot strokovna službe vlade vezana na spoštovanje Poslovnika vlade, ki je akt poslovanja vlade in določa postopek obravnave vladnih gradiv, pri čemer je mnenje organa del vladnega gradiva v postopku izdelave. Mnenje službe, ki je predmet zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ustreza dokumentu, kot je opredeljen zgoraj. Mnenje je bilo dano tekom medresorskega usklajevanja k neusklajenemu besedilu predloga zakona, torej k besedilu, ki je šele bilo v nastajanju. Upoštevajoč navedeno je organ odločil, da se zahteva prosilke iz 1. točke izreka te odločbe na podlagi 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s četrtim odstavkom 11. člena Poslovnika vlade zavrne. Posebni stroški niso nastali.
Prosilka je zoper zgoraj navedeno odločbo vložila pritožbo z dne 7. 12. 2021, v kateri je povzela svojo zahtevo in navedla, da gre za šolski primer informacije javnega značaja v skladu s 4. členom ZDIJZ. Organ je z izpodbijano odločbo dostop zavrnil z obsežno obrazložitvijo, da je v skladu z nekimi internimi podzakonskimi akti organa izvzet iz te dolžnosti in da je s takimi akti izvzet tudi zahtevan dokument. Po mnenju prosilke so taki argumenti absurdni, neosnovani in v nasprotju s pravnim redom RS. Navedba, da organ ne izvršuje upravnih nalog in zato zanj zakon ne velja pa ne vzdrži niti resne presoje, zato je vsako komentiranje takega argumenta brezpredmetno. Dejstvo je, da je novela ZOA-B bila sprejeta in tudi že velja, tako, da je dokument iz tega vidika zaključil svojo nalogo (posvetovanje je že zdavnaj zaključeno). Torej ni nobene bojazni, da bi karkoli lahko bilo narobe razumljeno ali bi posredovanje tega dokumenta škodilo namenu, zaradi katerega je bil izdelan (izjema iz 9.točke 1. odst. 6. člena ZDIJZ, na katero se sklicuje organ). Prosilka vztraja pri dostopu do zahtevanih informacij in predlaga IP, da njeni pritožbi ugodi.
Organ po prejemu pritožbe, izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo odločitvijo, zato jo je z dopisom, št. 092-93/2021 z dne 9. 12. 2021, poslal v odločanje IP. Ob tem je priložil tudi dokumente, ki so predmet presoje, in sicer mnenji Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci: št. 162-2/2021 z dne 4. 6. 2021 in št. 162-2/2021 z dne 15. 6. 2021.
Pritožba je utemeljena.
IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
V postopku po ZDIJZ je dolžnost organa, da se primarno opredeli do vprašanja, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi prosilke in jih identificira (npr. s številko in datumom) ter se nadalje opredeli in obrazloži, ali obstajajo zadržki za prost dostop z vidika izjem po ZDIJZ.
IP ugotavlja, da se organ v obravnavanem primeru ni izrekel o dokumentih, ki so predmet zahteve. Ker pa je organ pri odstopu pritožbe posredoval IP tudi zahtevani mnenji (navedeni zgoraj), pomeni, da ni dvoma, da z zahtevanimi informacijami razpolaga in da sodijo v delovno področje organa.
Sporno pa je vprašanje, ali je podana izjema iz 9. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, na katero se je skliceval organ in pri kateri morajo biti izpolnjeni trije pogoji: dokument mora biti še v postopku izdelave in še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine. Kriterije, kdaj gre za dokument v postopku izdelave, določa tudi 4. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[1], ki med drugim pravi, da se za podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in je še predmet posvetovanja v organu, štejejo podatki v dokumentu, ki ga še ni podpisala in odposlala ali kako drugače zaključila uradna oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje.
Glede na to, da se organ ni opredelil do samih dokumentov, je logično skopa tudi obrazložitev, ki bi bila konkretno aplicirana na zahtevana dokumenta z vidika obstoja pogojev izjeme. Organ je svojo odločitev namreč utemeljil na splošni ugotovitvi, da je kot organ strokovna služba vlade, ki deluje v okviru vlade in je del njene notranje organizacije, zato so tudi mnenja, ki jih pripravlja, del delovnega procesa vlade, del njenega notranjega delovanja in se posredujejo z namenom razprav, strokovnih usklajevanj in predhodnih posvetovanj znotraj medresorskega usklajevanja. Pri tem je organ, s sklicevanjem na izjemo »dokumenta, ki je v postopku izdelave«, v povezavi s četrtim odstavkom 11. člena Poslovnika vlade, na abstraktni ravni zaključil, da zahtevani mnenji nista samostojna informacija z vidika prvega odstavka 4. čl. ZDIJZ, temveč pomenita le prilogo k dokumentu – vladnemu gradivu v izdelavi, zato prav tako zapadeta pod navedeno izjemo od dostopa do informacij javnega značaja, čemur pa IP ne more slediti.
IP sicer ne oporeka splošnemu pojasnilu organa v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na sam proces dela organa, vendar pa omenjene ugotovitve za obstoj zatrjevane izjeme niso relevantne, še manj pa konkretizirane na zahtevane informacije.
Z vpogledom v zahtevani mnenji Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B): št. 162-2/2021 z dne 4. 6. 2021 in št. 162-2/2021 z dne 15. 6. 2021, IP ugotavlja, da predstavljata zaključeni celoti, da sta podpisani s strani odgovorne osebe Služba vlade RS za zakonodajo in da sta bili posredovani izven službe, in sicer na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v okviru zadeve: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci), zaradi česar izjeme iz 9. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ že iz teh razlogov ni mogoče uporabiti. Prav tako niso izpolnjeni niti pogoji, ki jih določa omenjena uredba. Iz predloženih mnenj ne izhaja in ni razvidno, da bi bili mnenji priloga k vladnemu gradivu, na kar se sklicuje organ. Na drugačno stališče IP ne more vplivati niti zatrjevanje organa, da mnenji nista »samostojen« dokument, saj za dostop do informacij javnega značaja pojem »samostojnosti dokumenta«, tj. da je že sam zase celota in ni del česa drugega, sploh ni pogoj. Vendar tudi v primeru, če so dokumenti obravnavani kot priloga k vladnemu gradivu, omenjena okoliščina ne spremeni dejstva, da sta zahtevani mnenji zaključeni celoti in podpisani s strani odgovorne osebe te službe ter odposlani izven službe. Pri navedeni izjemi se namreč ne varujejo »postopki v teku«, temveč konkretni dokumenti, zato tudi ni relevantno, kako sta mnenji »obravnavani« v samem postopku sprejema predpisa. Treba je torej ločiti dokument od postopka, saj je predmet varstva pri zatrjevani izjemi zgolj in izključno dokument. Povedano drugače, o dokumentu v postopku izdelave je mogoče govoriti takrat, če dokument kot tak še ni v celoti napisan, izdelan kot zaključena celota s strani uradne osebe, ki dokument pripravlja. Namen te izjeme je namreč zagotoviti nemotene postopke odločanja ter varstvo zaupnosti posvetovanja znotraj organov in med organi, v času priprave zadeve. Če pa gre za dokument, ki je sam po sebi zaključena celota, s podpisom izdelovalca ali odgovorne osebe, kot to velja v obravnavanem primeru, pa ni več mogoče govoriti o tem, da gre za dokumente v postopku izdelave. Pri tem je povsem irelevantno, ali je takšen dokument v nadaljevanju vključen v kak drug dokument oz. ali predstavlja prilogo k vladnemu gradivu, saj kot rečeno, tega dejstva ni mogoče upoštevati kot argumenta, da gre za dokumente v postopku izdelave.
Poleg tega mora iti pri obravnavani izjemi, tudi v skladu s 4. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, za identiteto med »organom«, znotraj katerega še vedno poteka posvetovanje in znotraj katerega je dokument v postopku izdelave. V predmetni zadevi pa mnenji nista več v postopku izdelave, oziroma v postopku posvetovanja znotraj organa, ampak sta bili poslani na ministrstvo, zaradi medresorskega posvetovanja in usklajevanja med različnimi organi oziroma službami, kot to določa 10. čl. Poslovnika vlade RS. Omenjene ugotovitve zato ne more omajati navedba organa, da sta mnenji še del delovnega procesa vlade, saj slednje, kot rečeno, za obstoj te izjeme ni relevantno.
IP pri tem poudarja, da bi se z razlago zatrjevane izjeme, kot jo zasleduje organ, iz prostega dostopa do informacij javnega značaja izločila večina dokumentov, ki nastanejo v postopku sprejema predpisov, predvsem pa bi bilo delo organa povsem ne transparentno, kar zagotovo ni bil namen zakonodajalca in je v nasprotju z dosedanjo prakso IP[2] in sodno prakso. Navedeno je v nasprotju tudi z drugo alinejo prvega odstavka 10. členu ZDIJZ, ki zavezanim organom z vidika proaktivne transparentnosti med drugim nalaga objavo v svetovnem spletu za programe, strategije, stališča, mnenja in navodila, ki so splošnega pomena ali so pomembna za poslovanje s fizičnimi in pravnimi osebami. Po oceni IP gre pri zahtevanih mnenjih, ki se nanašata na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci, za vsebino splošnega pomena, ki se tiče tako širše kot tudi strokovne javnosti, saj ju je pripravil organ, katerega osnovna javnopravna naloga je v konkretnem primeru prav skrb in odgovornost, da je predlog zakona ustaven in zakonit, notranje skladen, pripravljeni v skladu z nomotehničnimi pravili, ljudem razumljiv in tudi učinkovit, in bi jih moral organ, že v skladu z omenjeno določbo ZDIJZ, proaktivno objavljati. IP pa opozarja tudi na Resolucijo o normativni dejavnosti (ReNDej[3]), na katero se pri svojem delu vselej sklicuje tudi organ, in v kateri je v uvodu navedeno, da je jasen in konsistenten pravni red države pogoj za njeno dobro delovanje, državljanom razumljivi, brez težav izvršljivi in čim bolj trajni predpisi, pa krepijo zaupanje v pravni red in zagotavljajo spoštovanje in varstvo človekovih pravic in svoboščin. ReNDej vsebuje več načel, med njimi tudi načelo transparentnosti, ki predpostavlja predstavljanje politike urejanja določenega področja čim širši javnosti, posebno pa ciljnim skupinam, na katere se nanaša; najavo, pripravo in sprejemanje predpisov po rednih zakonodajnih postopkih, ki omogočajo kakovostno seznanjanje ter odzive in vplive zainteresirane javnosti.
Glede sklicevanja organa na spremenjen 11. člen Poslovnika vlade RS (četrti odstavek), IP primarno poudarja, da je tako organ na prvi stopnji, kakor tudi IP v pritožbenem postopku, dolžan odločiti na podlagi ZDIJZ, in določbe podzakonskega akta, kar predstavlja Poslovnik vlade RS, ne morejo ožiti pogojev za dostop do informacij javnega značaja in pravice prosilcev, ki jih določa zakon, v konkretnem primeru ZDIJZ.
Ne glede na navedeno, torej tudi, če bi IP podredno sledil stališču organa, da zahtevani mnenji, v nasprotju z ZDIJZ in Uredbo, sodita med dokumente v postopku izdelave in sta še predmet posvetovanja pri organu, pa omenjeno ne pomeni, da sta samo zaradi tega izvzeti iz prostega dostopa. Za obstoj zatrjevane izjeme, bi namreč moral organ izkazati tudi tretji pogoj, to je, da bi razkritje zahtevanih mnenj povzročilo napačno razumevanje njune vsebine, česar pa organ ni izkazal, saj se je zgolj na splošno skliceval na zakonsko normo, brez konkretne obrazložitve, kar pomeni, da svojega dokaznega bremena ni izpolnil.
Okoliščina, da zahtevani mnenji ne odražata nujno gradiva, ki je sprejeto na vladi in so predmet usklajevanja in spreminjanja, na kar se je povsem na splošno, izven konkretnih mnenj, skliceval organ, ne dokazuje, da bi bila zahtevana vsebina v primeru razkritja napačno razumljena. Povsem jasno in nedvoumno je, kar je tudi javnost povsem zmožna razumeti, da gre za izražena strokovna stališča organa, ki niso pravno zavezujoča in kot taka ne predstavljajo vladne politike, niti razmišljanja vlade, zato že po naravi stvari ne more priti do napačnega razumevanja vsebine zahtevanih mnenj. Poleg tega pa, na kar pravilno opozarja prosilka v pritožbi, je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B) že sprejet in objavljen v Uradnem listu RS (št. 172/2021 z dne 29. 10. 2021), zato zahtevani mnenji zagotovo nista več v fazi usklajevanja in torej ni skrbi, da bi bili mnenji narobe razumljeni, saj je vsebina zakona že sprejeta.
Glede na navedeno po oceni IP zahtevani mnenji nista prestali niti specifičnega škodnega testa oziroma tretjega pogoja iz 9. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi česar zatrjevana izjema ni podana.
IP je po uradni dolžnosti preizkusil, ali so v konkretnem primeru morebiti podane druge izjeme po 5.a členu in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ ter ugotovil, da slednje niso podane, niti jih ni zatrjeval organ. IP ugotavlja, da zahtevni mnenji vsebujeta imena in priimke oseb, ki so podpisane, ki pa v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 6. čl. ZDIJZ ne sodijo med varovane osebne podatke.
IP je na podlagi navedenega ugotovil, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je pritožbi prosilke ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilki posredovati dokumente, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.
Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
samostojna svetovalka Pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka
[1] Uradni list RS, št. 24/16.
[2] Odločbe IP št.: 090-139/2009/5, 090-116/2014/3, 090-327/2021/4