Sodba ESČP o pravici do dostopa do podatkov o zagovornikih

23.11.2016

Sodišče ESČP je dne 8. 11. 2016 v zadevi Magyar Helsinki Bizottstag proti Madžarski (št. 18030/11) izdalo sodbo, s katero je odločilo, da 10. člen EKČP lahko zajema tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja. O zadevi je odločal Veliki senat, sodišče pa se je opredelilo tudi do vprašanja varstva zasebnosti zagovornikov po uradni dolžnosti.Dejansko stanje pred sodboProsilec je kot nevladna organizacija, ki se ukvarja z nadzorom nad varstvom človekovih pravic na Madžarskem, želel izvesti raziskavo o učinkovitosti instituta zagovornika po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih. Ugotovil je namreč, da organi pregona dodeljujejo zagovornike sami, zato naj bi bili ti manj učinkoviti  in pristranski. Želel je ugotoviti, ali posamezne policijske uprave dodeljujejo vedno iste, njim naklonjene zagovornike, zato je od več policijskih uprav zahteval podatke o tem, kolikokrat so v letu 2008 dodelile posamezne zagovornike. Večina policijskih uprav je zahtevi ugodila. Kee je bil prosilec pri uporabi pravnih sredstev zoper dve policijski upravi, ki sta zahtevo zavrnili  neuspešen, je pri ESČP vložil pritožbo zaradi kršitve 10. člena EČKP (Svoboda izražanja). Madžarska je oporekala uporabi 10. člena EKČP, češ da ta določba zajema le pravico do prejemanja in posredovanja, ne pa tudi pravice do zahtevanja informacij. Ta naj bi bila iz 10. člena EKČP namenoma izvzeta. Zavrnitev dostopa do informacij pa je utemeljevala s sklicevanjem na varstvo zasebnosti zagovornikov. Sodba ESČPESČP je ugotovilo, da je v konkretnem primeru sicer prišlo do posega v pravico do svobode izražanja po 10. členu EKČP, pri čemer 10. člen sam po sebi sicer posamezniku ne daje pravice dostopa do informacij javnega sektorja niti ne zavezuje države, da posamezniku takšne informacije posredujejo. Vendar pa se lahko šteje da 10. člen ESČP zajema tudi pravico do dostopa do informacij, kadar je ta bistvena za izvrševanje posameznikove pravice do svobode izražanja (predvsem do svobode prejemanja in posredovanja informacij) in bi  zavrnitev pravice do dostopa hkrati onemogočila tudi izvrševanje pravice do svobode izražanja. Ali in do kakšne mere zavrnitev dostopa do informacij predstavlja onemogočanje posameznikove svobode izražanja, je treba presojati v vsakem primeru posebej in v luči okoliščin konkretnega primera, pri čemer je treba upoštevati namen zahteve po dostopu, naravo zahtevanih informacij, vlogo prosilca ter obstoj in dostopnost informacij. Svoboda izražanja zajema tudi pravico do žaljivih, šokantnih in neprijetnih informacij, saj le tako lahko sledimo pluralizmu, strpnosti in odprtosti, brez katerih demokratična družba ne obstaja. Izjeme od dostopa je zato treba razlagati strogo, potreba po omejitvah pa mora biti obrazložena prepričljivo. Nujnost posega v pravico do dostopa do informacij pomeni, da obstaja pereča družbena potreba po njeni omejitvi. Namen pridobitve zahtevanih podatkov v tem primeru je raziskava o učinkovitosti instituta zagovornika po uradni dolžnosti. To je zelo povezano s pravico do pravičnega zaslišanja, temeljno pravico po madžarski zakonodaji in eno od pravic EKČP. Vsakršna kritika ali predlog izboljšanja storitve, ki je tako neposredno povezana s pravico do poštenega sojenja, nedvomno predstavlja legitimni javni interes. Ugotovitev, da je institut zagovornika pristranski, ker policija izbira vedno ene in iste zagovornike, ki v zameno ne izpodbijajo dejanj policije v preiskovalnih postopkih, je legitimno zaskrbljujoča. Zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij zato onemogoča prosilcu, da prispeva k javni debati o zadevi, ki je v splošnem interesu. ESČP pa je ocenilo tudi, da razkritje zahtevanih informacij ne bi negativno vplivalo na pravico do zasebnosti zagovornikov po uradni dolžnosti. Sicer gre res za njihove osebne podatke, a so ti že prosto dostopni javnosti, poleg tega pa gre le za statistične podatke o tem, kolikokrat je bil posamezni zagovornik dodeljen obdolžencem v javnih kazenskih postopkih v okviru javno financiranega nacionalnega instituta pravne pomoči. ESČP zato zaključuje, da Madžarska ni uspela dokazati, da je poseg v pravico po 10. členu EKČP nujen v demokratični družbi, hkrati pa ni razumnega razmerja sorazmernosti med razlogom za zavrnitev dostopa (varstvo zasebnosti) in javnim interesom po pridobitvi informacij.