Informacijski pooblaščenec je vložil zahtevo za oceno ustavnosti določb ZDavP-2 o javni objavi davčnih neplačnikov fizičnih oseb, ki ne opravljajo dejavnosti
+ -Sporočilo za javnostNekaterim določbam 20. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) očita, da so v neskladju z 38. in 22. členom Ustave RS, ker ukrep javne objave davčnih neplačnikov ni nujen in primeren ukrep za dosego namenov, zaradi katerih je bil sprejet, hkrati pa poseg v pravico posameznikov do varstva osebnih podatkov ni sorazmeren z (neobstoječimi) pozitivnimi učinki, ki naj bi jih dosegel. Seznam neplačnikov, ki se periodično objavi na spletni strani davčne in carinske uprave, naj bi služil namenu višanja davčne kulture in prostovoljnega poplačila davčnih dolgov. Ne le, da je že na prvi pogled očitno, da teh dveh ciljev z javno objavo niti ni mogoče doseči, se je prav to izkazalo tudi v nekaterih drugih državah, ki so uvedle ta ukrep (npr. Hrvaška). V zadnjem mesecu pred objavo prvega seznama v Sloveniji je bilo prostovoljno poplačanega zgolj 0,5 % davčnega dolga, že iz prvih odzivov javnosti na dejansko objavo v Sloveniji pa je zaznaven jasen trend, da javna objava davčnih neplačnikov zgolj relativizira in banalizira pojem davčnega dolga, seznami neplačnikov pa so postali predvsem tarča posmeha.
Na objavljenih seznamih neplačnikov so pomešane zelo raznolike situacije, tako z vidika nastanka davčne obveznosti (dohodnina, promet z nepremičninami, obveznosti ugotovljene v inšpekcijskih postopkih, »ostanki« iz obdobja poslovanja samostojnih podjetnikov in podobno), kot tudi z vidika razloga neplačila (izpodbijanje davčne obveznosti na drugi stopnji oziroma pred sodiščem, osebni stečaj in ne zadnje tudi izogibanje plačilu). Seznam neplačnikov vse te zelo raznovrstne življenjske zgodbe posameznikov izrazito nesorazmerno postavlja na isti »sramotilni steber«, medtem pa javnosti ostaja skrito bistvo – kaj je država storila za to, da bi davčni dolg izterjala.Zato bi bilo veliko bolj učinkovito, kot javno objaviti, kdo so tisti posamezniki, od katerih davčni organi ne zmorejo (ali nočejo) izterjati davčnega dolga, javno objaviti razlog za neplačilo, razlog za neuspešno izvršbo s strani davčnega organa in ali je davčni organ izvršbo sploh poskusil opraviti v primernem roku. Takšen legitimen nadzor javnosti nad državo (ali državni organi izpolnjujejo naložene jim dolžnosti oziroma zakaj ne izterjajo davčnih dolgov), pa je mogoče doseči tudi brez javne objave imen, priimkov in rojstnih datumov posameznikov, ki davkov bodisi namerno ne plačajo bodisi jih iz objektivnih razlogov ne morejo plačati – pomemben je predvsem podatek o višini davčnega dolga, kaj je davčni organ storil, da bi bil dolg poplačan, in zakaj do poplačila tudi po poteku 90 dni od zapadlosti še ni prišlo.Omejitve človekovih pravic so dopustne (in torej skladne z Ustavo RS) le, če so v demokratični družbi nujne za doseganje zastavljenega legitimnega cilja (t. j. če cilja z drugimi, milejšimi, ukrepi ni mogoče doseči), primerne za doseganje tega cilja (t. j. je cilje z ukrepom sploh mogoče doseči) in če hkrati korist, ki jo prinaša ukrep, presega škodo, ki utegne nastati tistim, v čigar pravice ukrep posega (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Pooblaščenec meni, da ukrep javne objave seznama neplačnikov ne izpolnjuje nobenega od treh kriterijev, ne glede na to, da je cilj višanja davčne kulture in prostovoljnega poplačila davkov v demokratični družbi zagotovo legitimen.Besedilo zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko preberete na tej povezavi.
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, pooblaščenka