Odziv na članka »Ogrožena anonimnost recenzentov« in »Tudi v znanosti ni vse javno«, objavljena v častniku Delo dne, 24. 2. 2011
+ -V časniku Delo sta bila dne 24. 2. 2011 objavljena dva članka z naslovom »Ogrožena anonimnost recenzentov« in »Tudi v znanosti ni vse javno«, ki sta po mojem mnenju enostransko in necelovito povzemala razpravo na seji Odbora za visoko šolstvo v Državnem zboru RS in pri tem zgrešila bistvo razprave in prezrla argumente, ki jih je na seji predstavil Informacijski pooblaščenec.Odločba Informacijskega pooblaščenca št. 090-159/2010 z dne 24. 1. 2011, ki naj bi, kot navaja avtorica članka, »razburkala politiko in strnila znanost«, nalaga Agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS), kot javni agenciji, da mora prosilcu posredovati imena in priimke recenzentov v ocenjevalnih listih prijavne vloge, ki je bila izbrana na javnem razpisu, na podlagi katerega so bila dodeljena javna sredstva. Povedano drugače, ta odločba Informacijskega pooblaščenca se ne nanaša na vprašanje »anonimnosti« recenzentov v znanosti na splošno, ampak, z vidika izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja, presoja, ali za razkritje zahtevanih podatkov obstajajo zakonski zadržki. Ob navedenem je treba najprej izhajati iz pravne ureditve v Republiki Sloveniji, po kateri je pravica dostopa do informacij javnega značaja temeljna človekova pravica, zapisana v drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Ob upoštevanju 87. člena Ustave RS se človekove pravice lahko omejijo samo z zakonom (in ne npr. s pravilnikom, kot podzakonskim aktom, na katerega se sklicuje ARRS). Eden takih zakonov je tudi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki določa izjeme od prosto dostopnih informacij v prvem odstavku 6. člena, v tretjem odstavku istega člena pa določa, da se ne glede na morebitne izjeme dostop dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. V konkretnem primeru je prosilec od ARRS, kot javne agencije in organa, zavezanega postopati po ZDIJZ, zahteval posredovanje informacij javnega značaja. Informacijski pooblaščenec je ugotovil, da so podatki o recenzentih neposredno povezani s porabo javnih sredstev, saj recenzenti v postopkih javnih razpisov, ocenjujejo vloge in s tem neposredno vplivajo na odločitev, katera vloga oz. projekt bo financiran iz javnih sredstev. Povedano drugače, v kolikor »anonimni« recenzent določen projekt oceni slabo, ta projekt javnih sredstev ne prejme (da ne bomo govorili samo o tistih, ki denar prejmejo). Recenzenti tako v vlogi ocenjevalcev projektov, prijavljenih na javni razpis, izvršujejo neke vrste javno funkcijo, v imenu in za račun ARRS. Kot že povedano, veljavna zakonodaja ne omogoča varovanja podatkov, ki so povezani s porabo javnih sredstev. Ali je takšna zakonodaja ustrezna ali ne, naj bo predmet razprave na drugem mestu, jaz sicer menim, da je. Dejstvo pa je, da jo je Informacijski pooblaščenec, kot državni organ, ki odloča v upravnem postopku, zavezan spoštovati. Kot tudi ARSS, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja kot prvostopenjski organ.
Lahko sprejmem argument, da je anonimnost recenzentov v znanstvenih krogih na splošno zelo pomembna. Poudariti tudi želim, da se predmetna odločba Informacijskega pooblaščenca nanaša samo na postopke dodeljevanja javnih sredstev pri ARRS in vlogo recenzentov v teh postopkih, v ničemer pa ne posega v položaj recenzentov, ki sodelujejo kot strokovnjaki pri ocenjevanju znanstvenih člankov ali v kakšni drugi vlogi, ko ne gre za porabo javnih sredstev. Vendar vztrajam, da ko gre za porabo javnih sredstev, anonimnosti ne more biti. Zato tudi takšni argumenti, kot so, »da tako ni nikjer v svetu« ter da »nihče od recenzentov v bodoče ne bi več želel sodelovati z ARRS«, seveda niso sprejemljivi. Poleg tega, da ne gre za pravne argumente, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v upravnem postopku, se seveda postavlja vprašanje, ali je konflikt interesov res mogoče preprečiti z anonimnostjo. Po mojem mnenju ne. Konflikt interesov je mogoče preprečiti samo s preglednim, transparentnim postopkom, kjer se tudi ocenjevalci zavedajo pomembne vloge, ki jo imajo. Tako tudi odpade razlog, da visoko usposobljen strokovnjak ne bi zmogel preseči subjektivnega odnosa do ocenjevanega (če ga npr. pozna) in podati ocene izključno na strokovni ravni. Nenezadnje je vsak, ki izvaja javno funkcijo, odgovoren za svoje delo. Tako se tudi npr. sodnik, ki nekoga pošlje za rešetke za 30 let, ne more skriti za anonimnostjo.Nataša Pirc Musar
Informacijska pooblaščenka