Zaradi varstva komunikacijske zasebnosti Pooblaščenec zavrnil pritožbo Dnevnika
+ -
Ljubljana, 11. 5. 2009
Sporočilo za javnost
Zaradi varstva komunikacijske zasebnosti Pooblaščenec zavrnil pritožbo Dnevnika
Informacijski pooblaščenec je zavrnil pritožbo Dnevnika d.d. zoper odločitev vlade, s katerim je vlada zavrnila njegovo zahtevo za prepis oziroma kopijo zvočnih posnetkov in magnetogramov, ki jih je SOVA napravila v obdobju od 1. 1. 2004 do 1. 12. 2004 pri prisluškovanju in spremljanju Iva Sanaderja, predsednika vlade Republike Hrvaške. Informacijski pooblaščenec je obenem zavrnil tudi pritožbo prosilca zoper odločitev vlade, s katerim ta ni ugodila njegovi zahtevi za umik stopnje tajnosti z zahtevanih dokumentov.
Ne glede na to, da v obravnavanem primeru vprašanje, ali gre za tajne podatke, ni bilo odločilno, Informacijski pooblaščenec pojasnjuje, da vsi podatki, ki jih je zahteval prosilec, izpolnjujejo vse pogoje za tajne podatke v skladu z veljavnim zakonom o tajnih podatkih in da so upravičeno označeni kot tajni. Na ogledu je Informacijski pooblaščenec namreč ugotovil, da so vsi zahtevani dokumenti označeni s stopnjo tajnosti TAJNO in da zanje obstaja pisna ocena možnih škodljivih posledic, ki se hrani kot priloga k dokumentom, ter jo je sestavil direktor SOVE, kot predstojnik organa. Podatki, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, tako izpolnjujejo materialni in formalni kriterij za določitev podatkov za tajne, saj jih je za tajne določil predstojnik organa, priložena je ocena škodljivih posledic z oceno teže in intenzivnostjo možnih škodljivih posledic, dokumenti pa so s stopnjo tajnosti tudi pravilno in vidno označeni.
Glede na določila veljavne zakonodaje Informacijski pooblaščenec nima pristojnosti, da bi pri tajnih podatkih stopnje TAJNO in STROGO TAJNO izvajal test interesa javnosti, na podlagi katerega bi s teh podatkov lahko umaknil stopnjo tajnosti. V konkretnem primeru tako ni prišlo do tehtanja, ali je javni interes glede razkritja tajnih podatkov močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do teh podatkov.
Prosilec se je v pritožbi med drugim skliceval tudi na dejstvo, da ne gre za tajne podatke, ker so bili ti podatki nezakonito pridobljeni, ti pa ne morejo dobiti oznake tajnosti. V zvezi s tem Informacijski pooblaščenec poudarja, da v času odločanja o pritožbi niso bila dokazana dejstva, ki bi opravičevala uporabo 6. člena Zakona o tajnih podatkih (Ur.l. RS, št. 50/2006 - uradno prečiščeno besedilo; ZTP-UPB2), po katerem podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen. V povzeti določbi sta zapisana dva pogoja: 1. Da je bil podatek pridobljen s kaznivim dejanjem, prekoračitvijo ali zlorabo pooblastil ali kakšnim drugim kaznivim dejanjem, 2. Da mu je bila stopnja tajnosti določena z namenom, da bi se takšno dejanje prikrilo. Tako iz navedb prosilca, kakor iz vseh znanih relevantnih okoliščin primera, namreč ni izhajalo, da bi bilo v kateremkoli postopku, ki ga je izvedel in pravnomočno zaključil pristojni organ, ugotovljeno, da so ti podatki kot tajni označeni ravno z namenom prikrivanja storjenega kaznivega dejanja ali prekoračitve oz. zlorabe pooblastil. Dvom prosilca in javnosti ter domnevna vložitev več kazenskih ovadb zaradi nezakonitosti, v pravni državi ne zadošča za sklep, da so bili konkretni podatki pridobljeni v okoliščinah, ki jih opredeljuje 6. člen ZTP. Dokler postopek ni končan s pravnomočno odločbo, je odločanje o obstoju kaznivega dejanja oziroma o obstoju nezakonitosti preuranjeno in zato nedopustno. Upoštevaje navedeno ni bilo podlage, da bi Informacijski pooblaščenec lahko odločil, da ne gre za tajne podatke. Tako je zaključil, da so podatki, ki jih je zahteval prosilec, v skladu z veljavnim zakonom o tajnih podatkih, označeni kot tajni in predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja, obenem pa niso podani pogoji, zaradi katerih bi Informacijski pooblaščenec lahko ugodil zahtevi prosilca za umik stopnje tajnosti.
Ne glede na ugotovljen obstoj tajnih podatkov, pa je bila v konkretnem primeru za zavrnitev pritožbe odločilna ugotovitev, da obstaja ustavno pravni zadržek varstva komunikacijske zasebnosti. Ustava tisti del zasebnosti, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in še posebej v prvem odstavku 37. člena, s katerim je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil.
V konkretnem primeru je prosilec zahteval posnetek zasebnega pogovora med sicer visokim političnim funkcionarjem tuje države in slovenskim politikom takratne najmočnejše opozicijske stranke in njun pogovor ni bil namenjen nedoločenemu krogu oseb. Nobena od obeh oseb, udeleženih v pogovoru, seveda ni vedela, da je pogovor nadzorovan in sneman. Čeprav je poslušanje oziroma snemanje telefonskega pogovora na določenih položajih sicer lahko običajna ali celo pričakovana redna praksa, pa to ne more nadomestiti privoljenja sogovornika, da se pogovor snema. Posnetek je avtentično ohranjena beseda ali glas, ki se je s posnetkom ločil od osebe, ki ga je izgovorila. Tonski zapis daje oblast nad tujo osebo oziroma njeno osebno dobrino, ker omogoča ponovitev (ponovno predvajanje). Če je torej to storjeno brez vednosti prizadete osebe oziroma brez zakonitega temelja, je s tem poseženo v izključno pravico osebe, da sama razpolaga s svojo besedo oziroma z glasom. To pa ne pomeni, da ne bi bil tak poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten. Za to bi morale obstajati posebej utemeljene okoliščine. Poseg v človekovo pravico do komunikacijske zasebnosti bi moral imeti poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo prav tako varuje Ustava. V takšnem primeru je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, katera pravica prevlada (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave).
Informacijski pooblaščenec je opravil t.i. test sorazmernosti in ugotovil, da je poseg v ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti za dosego cilja, ki ga zasleduje prosilec, sicer nujen, ker se brez tega posega prosilec ne more seznaniti z vsebino dokumenta, da je poseg v varovano pravico primeren za dosego zaželenega, ustavno sicer dopustnega cilja, saj je ta cilj z njim moč doseči, vendar pa je treba upoštevati tudi t.i. sorazmernost v ožjem smislu. Sorazmernost v ožjem smislu je v konkretnem primeru pokazala, da je pomembnost prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s posegom želi zavarovati, neprimerno nižja. Pravica do komunikacijske zasebnosti je po prepričanju Informacijskega pooblaščenca v konkretnem primeru nedvomno prevladala nad pravico do dostopa do informacij javnega značaja, saj bi bila teža posledic ob posegu v komunikacijsko zasebnost posameznika neprimerno hujša od posledice, ki jo je prosilec utrpel zaradi posega v njegovo pravico do dostopa do informacije javnega značaja. Poseg v komunikacijsko zasebnost namreč pomeni poseg v najintimnejšo sfero posameznikovega življenja in doživljanja, ki ima lahko številne posledice za posameznika. Poseg v pravico do dostopa do informacije javnega značaja tako daljnosežnih posledic nikakor ne more imeti.
V tej zadevi je bilo za odločitev Informacijskega pooblaščenca torej najpomembnejše tehtanje med ustavno pravico posameznika do komunikacijske zasebnosti in ustavno pravico prosilca do informacije javnega značaja, pri čemer se je Informacijski pooblaščenec postavil na stališče, da pravica do komunikacijske zasebnosti posameznika prevlada.
Celotno odločbo si lahko preberete na:
http://www.ip-rs.si/informacije-javnega-znacaja/iskalnik-po-odlocbah/odlocbe-informacije-javnega-znacaja/?tx_jzdecisions_pi1%5BshowUid%5D=936&cHash=b890270090
Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, pooblaščenka