Govor informacijske pooblaščenke ob Evropskem dnevu varstva osebnih podatkov
+ -
Ljubljana, 28. 1. 2009
Evropski dan varstva osebnih podatkov 5. obletnica obstoja Informacijskega pooblaščenca
Govor informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar
Spoštovane gostje, dragi gosti,
poseg v komunikacijsko zasebnost na MZZ, plače javnih uslužbencev – javne Da ali NE, snemanje kupcev v garderobah trgovin, združitev osebne in zdravstvene izkaznice, javnost denarnih pomoči ob naravnih nesrečah, na stotine prijav vsako leto o kršitvah s področja varstva osebnih podatkov, na stotine inšpekcij pri zavezancih v javnem in zasebnem sektorju, ki so pokazale veliko pomanjkljivosti, a tudi veliko dobrih praks. To je le nekaj tem, ki so zaznamovale delo Informacijskega pooblaščenca od septembra 2003, ko je Slovenija dobila najprej neodvisni organ za področje dostopa do javnih informacij, in nato od leta 2006, ko sta se združila Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja in Inšpektorat za varstvo osebnih podatkov. Odtlej je Informacijski pooblaščenec napredoval, tako kadrovsko – danes je pri nas zaposlenih 30 izjemnih posameznikov – kot tudi vsebinsko. Ker sta tako področje dostopa do informacij javnega značaja kot tudi varstvo osebnih podatkov novi pravni področji pri nas, prav veliko sodne in nasploh pravne prakse še vedno ni mogoče najti, jo je pa iz leta v leto seveda več. Naša praksa, naše delo tako ob pomanjkanju judikature pomeni nove in nove izzive, ki se jih zavedamo tudi pri Informacijskem pooblaščencu. Naše delo ni vedno lahko, vem pa, da je izjemno zanimivo in vsakemu, ki se želi ukvarjati s tema dvema temeljnima človekovima pravicama nudi veliko izzivov, posebej zaradi pojavljanja vedno novih in novih modernih informacijskih tehnologij, ki nam jih nudi današnji trg.
Informacijski pooblaščenec po mojem mnenju brez dvoma izpolnjuje naloge, ki mu jih nalaga zakon. V teh 5ih letih obstoja z udeležbami na mednarodnih konferencah opažam, da smo v znanju in izkušnjah na področju varstva osebnih podatkov vodilni v poznavanju kar nekaj področij – biometrije, videonadzora, zdravstvenih podatkov, satelitskega cestninjenja …
Naš zakon o dostopu do informacij javnega značaja je med najboljšimi na svetu, naša praksa zgled številnim državam, še zlasti tistim, kjer se sistem dostopa do informacij javnega značaja in varstva osebnih podatkov šele vzpostavljata. Prav tako smo si, po podatkih zadnjega Politbarometra, prislužili ugled v slovenski javnosti – v decembru smo bili po ugledu prvi med novinci na lestvici in na zame več kot odličnem 4. mestu med vsemi, ki so uvrščeni na lestvico Politbarometra. Eurobarometer nas je uvrstil med države, kjer posamezniki in podjetja ter javni sektor zelo dobro poznajo pravice in dolžnosti na področju varstva osebnih podatkov, smo med prvimi v prepoznavnosti v EU, za Finsko na 2. mestu. Ampak vse navedeno ne pomeni, da počivamo na lovorikah. Za našo ekipo je dobro le najboljše. A zavedam se, da popolne države in popolnega državnega organa ni. Vem, da je v Sloveniji, in seveda tudi drugod po svetu, nemogoče povsem urediti področje varstva osebnih podatkov, da je nemogoče, da bi bile vse informacije javnega sektorja pa objavljene na spletu, ker obstajajo izjeme. . A vseeno se želimo temu cilju čim bolj približati. To je pravzaprav naša glavna naloga, doseči pravo ravnovesje med pravicami ljudi in pravicami in dolžnostmi javnega in zasebnega sektorja. In svojega poslanstva ne vidimo v izrekanju glob, delitvi strank na naše in vaše ali pomembnih in nepomembnih primerov. Naša skrb je posameznik, prav vsak izmed nas. Prav zato skušamo delovati predvsem preventivno. Pri tem bi kot enega izmed naših orodij, ki zajame največ ljudi, omenila tudi našo spletno stran. Naša ideja postavitve spletne strani, količina informacij na njej in – vsaj upam tako – še marsikatera zanimivost na njej, nam je lani – po dveh srebrnih – prinesla še nagrado za najboljšo spletno stran v javni upravi – Netko 2008.
Da vse navedeno – čisto po pravno – dokažem še s številkami, ki jih menda pravniki ne obvladamo prav dobro (razen seveda v zasebnem sektorju, ko moramo izdati kakšen račun za pravne storitve). Od leta 2005 do vključno leta 2008 je Informacijski pooblaščenec prejel 1355 prijav glede domnevnih kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov in opravili več kot 700 inšpekcijskih postopkov. Od teh največ, kar 75 procentov s področja delovnih razmerij. Uspeli smo rešiti večino prijav, sodišča pa so potrdila večji del naših odločb. V teh letih smo prejeli 495 pritožb zoper odločbe organov prve stopnje in 882 pritožb zoper molk organa zaradi kršitve pravice dostopa do informacij javnega značaja. Izdali smo 407 odločb in brez odločanja, torej z razgovori in kooperativnostjo državnih organov rešili več kot 70 % pritožb zaradi molka organa. Zoper odločbe Informacijskega pooblaščenca je v teh letih bilo vloženih 43 tožb na Upravno sodišče RS.
Da se vrnem še malo na današnji dan. Trenutni podatki, ki kažejo na trend poseganja v zasebnost, so več kot zaskrbljujoči, ob čemer si Veliki brat strastno mane roke. Tehnologije se razvijajo z nadzvočno hitrostjo in iz prakse ugotovljeno dejstvo je, da jim pravo ne more več zadovoljivo in predvsem hitro slediti. Država v imenu boja za ohranitev javne varnosti postaja pravi Veliki brat. Trgovine se iz oglaševanja po pošti usmerjajo v profilirano trženje, v okviru katerega bodo na vsakem vašemu koraku sledile, kje se gibate, kaj in koliko nakupujete ipd. Mimogrede, ali ste v zadnjem času kdaj vtipkali svoje ime in priimek v Google? Lahko se zgodi, da boste presenečeni …
London, ki ima 11 milijonov prebivalcev, ima na vsakih 14 prebivalcev nameščeno po eno videokamero. Nas čaka to tudi pri nas? Samosvoje poteze, brez pravne podlage in dovoljenih zakonskih analogij razlage zakonov, ki posegajo v našo zasebnost, prav tako niso dober obet za prihodnost. Slišali smo na primer celo, da je etika nad zakonom.
Ne boste verjeli, ampak celo občine uvajajo odpiranje vrat na prstne odtise. Če se bo nadaljeval trend zadnjih let, od države lahko pričakujemo celo, da bo začela zbirati vse naše podatke na raznih čipih, katerih dostopnost in zavarovanje bo obviselo nekje v zraku.
Smo sploh še lahko svobodni ob takšnem nadzoru? Nas mora že pošteno skrbeti, ker smo že izgubili svojo svobodo, svojo tišino za razvijanje misli? Sama se pridružujem mnenju enega cenjenih kolegov, ki je na enaki konferenci pred dvema letoma dejal, da smo prvo bitko že izgubili s tem, da smo omogočili nastanek zbirk osebnih podatkov. A še vedno – morda tudi naivno – verjamem, da je vojno še mogoče dobiti. Pri tem pa se mora prav vsak od nas zavedati, da mora spoštovati zasebnost tistega, ki stoji pred nami in zasebnosti ne sme presojati po svojih merilih. Prav zato neke natančne definicije ne boste našli. Ker je zasebnost le naša in jo kot takšno lahko interpretiramo le sami. Ker je zasebnost edino, kar nam je še ostalo … edina obleka, ki nam je nihče ne more sleči. In, ki nam omogoča naš razvoj, oziroma, kot je nekoč izjavila Marylin Monroe – Kariera se oblikuje v javnosti, talent v zasebnosti. Talenti posameznikov pa so gibalo družbenega razvoja.
Govor v .pdf obliki