Odgovor na »Odziv MZZ na članek z naslovom Neznosna lahkost kršitev zasebnosti, objavljen v Pravni praksi dne 6. 3. 2008«
+ -
Na uradni spletni strani MZZ smo med novicami zasledili Odziv Ministrstva za zunanje zadeve na članek z naslovom Neznosna lahkost kršitev zasebnosti, avtorice informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar. Pisanje smo odkrili po naključju, vendar moramo zaradi številnih očitkov, ki so usmerjeni na delo Informacijskega pooblaščenca in na stališče, izraženo v nedavni odločbi državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov zoper MZZ, nanj na kratko odgovoriti.
Iz odziva MZZ izhajajo ponavljajoči se očitki o neetičnosti komentiranja in pojasnjevanja nepravnomočne odločbe v povezavi z vprašanjem pristojnosti Informacijskega pooblaščenca. Na tem mestu je zato treba pojasniti, da je Informacijski pooblaščenec samostojen in neodvisen državni organ, ki je zoper MZZ vodil inšpekcijski postopek zaradi suma kršitve predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Kot je razvidno iz odločbe državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov, ki je vodil postopek zoper MZZ, je šlo za nezakonito, predvsem pa prekomerno zbiranje in obdelavo prometnih podatkov, to je podatkov o času, trajanju klica in identifikaciji telefonske številke klicanega in klicočega. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da zadostna pravna podlaga za zbiranje prometnih podatkov ne more biti zakon o varstvu osebnih podatkov, saj gre primarno za poseg v varstvo tajnosti pisem in občil vseh zaposlenih in ministrstvu.
Informacijski pooblaščenec poudarja, da nepravnomočnost odločbe državnega organa nikakor ne pomeni, da državni organ ne more ali ne sme javno komentirati svoje odločitve. Ena ključnih nalog vsakega organa z inšpekcijskimi pooblastili je tudi njegovo preventivno delovanje. Postopek inšpekcijskega nadzora podrobno ureja Zakon o inšpekcijskem nadzoru, subsidiarno pa se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku. Zakon o inšpekcijskem nadzoru inšpektorjem izrecno nalaga preventivno delovanje, in med preventivnimi inšpekcijskimi ukrepi določa tudi obveščanje javnosti o ugotovljenih nepravilnostih in posledicah kršitev zakonov in drugih predpisov preko medijev. Preventivni ukrepi so potrebni zlasti zaradi zavarovanja pravnih in fizičnih oseb, zato zakon dopušča, da inšpekcija takoj obvesti javnost o svojih ugotovitvah, še preden se upravni postopki in postopki pred sodnikom za prekrške dejansko zaključijo. Pravočasno obveščanje javnosti velikokrat ne bi bilo možnost zaradi dolgotrajnosti postopkov, zato je ta določba toliko bolj pomembna (več Komentar zakonov s področja uprave, stran 930). Prav z razkritjem odločitve in razlogov zanjo se zasleduje predvsem t.i. generalnopreventivni namen, torej odvračanje drugih potencialnih kršiteljev od istovrstnih posegov v zasebnost. Po naravi stvari pa je jasno, da je generalnopreventivni namen bolj izražen prav v primerih, kot je bil zadnji zoper MZZ, kjer je interes javnosti velik.
Zaradi poudarjeno prenapetega odziva MZZ pa je nujno potrebno omeniti, da v konkretnem primeru domneva nedolžnosti ne more priti v poštev (27. čl. Ustave RS). Nasprotno, odločba državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov je bila ob izdaji dokončna in po preteku paricijskega roka tudi izvršljiva, zato se argument, da državnemu organu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, dokler nezakonitost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa, izkaže za neverodostojnega. Nepravnomočnost torej ni nikakor povezana s prepovedjo izražanja mnenj.
Glede očitka, da Informacijski pooblaščenec ni pristojen glede kršitev varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. čl. Ustave RS, Informacijski pooblaščenec pritrjuje tej ugotovitvi. Pri tem pa ne gre spregledati, da gre v primeru izpisa klicanih in klicočih telefonskih številk, ki se nanašajo na določeno službeno telefonsko številko, za obdelavo osebnih podatkov zaposlenih, poleg tega pa pridobivanje izpisa klicanih in klicočih telefonskih številk pomeni tudi obdelavo podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Takšni podatki zato v skladu z Ustavo Republike Slovenije uživajo dvojno varstvo, in sicer varstvo tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu Ustave Republike Slovenije in tudi varstvo osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na občni seji dne 18. in 19. 6. 1996, so podatki o klicanih telefonskih številkah, času klicev, dolžini pogovorov ipd. izenačeni s podatki, ki se nanašajo na vsebino poštne pošiljke in kot taki sodijo v področje komunikacijske zasebnosti. Varstvo tajnosti pisem in drugih občil oz. varstvo takoimenovane komunikacijske zasebnosti zagotavlja 37. člen Ustave RS, kjer je v 1. odstavku določeno, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
Glede na objavljeno mnenje Informacijskega pooblaščenca, ki se nanaša na strokovni nadzor in v katerem MZZ vidi očitno neskladje z zadnjo odločitvijo državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov, pa zgolj kratko pojasnilo. Pri mnenju Informacijskega pooblaščenca z dne 7. 9. 2006 je namreč ključno, da:
- se mnenje nanaša na dokument, ki je bil ustrezno označen s stopnjo tajnosti po Zakonu o tajnih podatkih;
- zakon o tajnih podatkih predvideva vzpostavitev sisteme postopkov in ukrepov varovanja tajnih podatkov, ki med drugim obsega tudi kontrolo in evidentiranje dostopov do tajnih podatkov ter kontrolo in evidentiranje pošiljanja in distribucije tajnih podatkov;
- se tudi za izvajanje nadzora po zakonu o tajnih podatkih nikakor ne sme pridobivati osebnih podatkov vseh zaposlenih, pač pa zgolj tistih, ki po zakonu imajo dostop do konkretnega tajnega podatka.
V zadnjem primeru pa je bilo ključno, da sporni zapisnik pogovorov ni bil označen z nobeno stopnjo tajnosti in s tem po eksplicitni zakonski določbi zakona o tajnih podatkih ne uživa tega posebnega varstva. Opisane razlike bi morale zadostovati, da bi MZZ prenehalo za povsem drugačno dejansko stanje uporabljati pravno mnenje Informacijskega pooblaščenca kot protiargument pri nedavnem ravnanju MZZ.
Očitek, da je Informacijski pooblaščenec »pozabil« na drugi odstavek 145. čl. zakona o kazenskem postopku, ki določa, da morajo državni organi obenem z naznanilom kaznivega dejanja navesti dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila, pa zasluži zgolj kratko pojasnilo. Omenjena določba nobenemu državnemu organu ne omogoča kršitve zakonov zgolj zato, da se priskrbijo dokazi, ohranijo sledovi, predmeti ter druga dokazila, potrebna za morebiten kazenski postopek. Cilj namreč ne upravičuje sredstva, zato ta argument in vsi nadaljnji argumenti MZZ, ki temeljijo na nerazumevanju ZVOP-1 in poveličujejo osnovni cilj, ki je bil »iskanje krivca za odtekanje informacij«, niso relevantni. Dosega cilja mora vedno temeljiti na načelu zakonitosti, ki predpostavlja, da se postopek izvaja v skladu z zakonom, predvsem pa, da ga izvaja za to pristojni organ. Argument, da »MZZ nikoli ni preverjalo, komu pripadajo zunanje številke, ki so komunicirale s službenimi številkami MZZ, pač pa je ugotavljalo le, ali so javno objavljene oz. dostopne številke pravne osebe klicale uslužbence MZZ«, pa je popolno sprenevedanje: državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov je namreč v konkretnem postopku ugotovil, da je MZZ nezakonito obdeloval prometne podatke zaposlenih na MZZ, kar samo zase predstavlja nedopusten poseg v njihovo zasebnost.
Na očitek, da je bila novinarska konferenca sklicana samo zaradi ene odločbe, pa je potrebno pojasniti osnove komuniciranja z javnostmi. Če je zanimanje za nek dogodek, odločbo, sodbo, … veliko, je povsem nesmiselno odgovarjati vsakemu posameznemu novinarju na vprašanja (vsem strokovnjakom s področja odnosov z javnostmi je jasno, da vsak novinar želi odgovore na svoja lastna vprašanja, da radio in TV potrebujeta izjave …). V takšnih primerih je tako rekoč nujno in seveda tudi smiselno poklicati vse zainteresirane ter jim to pojasniti naenkrat. Zanimanje za to odločbo je bilo ogromno, v dneh pred izdajo odločbe smo namreč prejeli okrog 40 klicev novinarjev različnih medijev
Podrobna in izčrpna obrazložitev obravnavanega primera pa je še vedno dosegljiva na tej povezavi.