28. september je svetovni dan pravice vedeti
+ -Ljubljana, 26. september 2005Svetovni dan pravice vedeti se v svetu praznuje šele tretje leto, a pomen in sporočilo tega dne nista zato nič manjša. Njegov namen je opozarjati državljane sveta, da se v vsej polnosti zavedo, kaj pomeni pravica vedeti, kakšne koristi in prednosti prinaša, če jo dosledno uveljavljajo ter kakšne so omejitve pri odločanju o tem, ali so dokumenti lahko javni. Dan tudi opominja, da je potrebno pospešeno sprejemanje zakonodaje o dostopu do javnih informacij, ki po vsem svetu omogoča odprto in pregledno delovanje javnih organov ter prijazno javno upravo. Slovenija se je najbolj odprtim in demokratičnim državam pridružila s sprejemom prvega Zakona o dostopu do informacij javnega značaja leta 2003. Dan pravice vedeti se je »rodil« 28. septembra 2002 v Budimpešti, kjer so se sestale različne organizacije civilne družbe iz številnih držav in se povezale v organizacijo FOIA Network. Namen njihovega povezovanja je pretok in izmenjava informacij na področju dostopa do javnih informacij ter združevanje znanja in izkušenj v skupnih razvojnih projektih. Med drugim so takrat sklenili, da bo 28. september postal svetovni dan pravice vedeti (angl. Right to Know Day). Številne države bodo ta dan obeležile na različne načine: z organizacijo različnih dogodkov, oglaševalskimi akcijami, s podeljevanjem priložnostnih nagrad in podobno. Slovenija bo posvetila dnevu pravice vedeti letos prvič več pozornosti. Pri Pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja želijo predvsem prispevati svoj delež k seznanjanju široke javnosti o namenu in pomenu tega dneva. Pravica vedeti ima svoje korenine v zapisih stare Kitajske iz 7. stoletja. V 18. stoletju je na njihovi podlagi duhovnik in član švedskega parlamenta Andres Chidenius v zakonu prvič opredelil pravico do informiranja. Več podrobnosti na tej strani. Ta pravica se je nato v različnih državah uveljavljala v različnih časovnih obdobjih in na različne načine. Deklaracija OZN o človekovih pravicah, ki je nastala 1948, je na tem področju naredila pomemben razvojni korak, saj je poleg svobode izražanja prvič opredelila tudi pravico do iskanja informacij. Pet let kasneje jo je opredelila tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, čeprav bolj pasivno. Pokazalo pa se je, da je pri pravici do informacij treba podrobneje in jasneje določiti tudi vlogo države. Za Švedsko in Finsko (1919) so v drugi polovici prejšnjega stoletja države množično sprejemale zakone o dostopu do informacij. Danes ima ti. zakone FOI (Freedom of information) večina evropskih držav (izjeme so Belorusija, Rusija, Črna gora in Malta) in veliko držav drugod po svetu, skupaj 57. Slovenija je zakon sprejela marca 2003, 16. julija letos pa je v veljavo že stopila novela zakona, ki še bolj poglobljeno in precizno določa pravico dostopa do informacij javnega značaja. Novela Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-A) je v naš pravni red prinesla nekaj pomembnih novosti. Ena je test javnega interesa, ki ga je vlada predlagala na vse izjeme v 6. členu ZDIJZ-A, razen če gre za podatke z oznakama tajno in strogo tajno, davčno tajnost fizičnih oseb, statistično zaupne podatke, tajne podatke tuje države ali mednarodne organizacije in davčne podatke, ki jih slovenskim organom posredujejo tuje države. Druga je ponovna uporaba informacij javnega sektorja, ki bo vnesla več preglednosti in dorečenosti pri uporabi javnih informacij, ki jih komercialni ali nekomercialni uporabniki obdelajo in nato obogatene z dodano vrednostjo ponudijo trgu. Novela je opredelila tudi pristojnosti upravne inšpekcije na področju izvajanja tega zakona.Na uradu Pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja opažajo, da slovenski zavezanci vedno bolj dojemajo globino Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ga jemljejo resno in ga skrbno izvajajo. Praksa pri Pooblaščencu pa kaže, da tudi prosilci vedno bolj razumejo svoje pravice, saj podajajo vedno zahtevnejše vloge in vedno bolj kompleksne pritožbe. Z rastjo zavedanja o pravici dostopa do informacij število vlog prosilcev, posledično pa seveda tudi število pritožb pri Pooblaščencu, skokovito raste. Lani jih je prejel 65, v prvi polovici letošnjega leta pa že 72. Pri Pooblaščencu ocenjujejo, da jih bo do konca leta okrog 140. Raznoliki so tudi prosilci. Kar 57 % med njimi je slovenskih državljanov, 17 % prosilcev prihaja iz zasebnega sektorja, 14 % je novinarjev, ostalo pa so nevladne organizacije. Ob dnevu pravice vedeti je Nataša Pirc Musar, pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja, izjavila: »Zavedanje, da informacije niso last nas uradnikov, temveč last vseh tistih, v imenu katerih delamo, je prisotno. To z velikim zadovoljstvom povem kolegom v tujini. Časi skrivanja in množice tajnih dokumentov so za vedno mimo. Seveda se prosilci na drugi strani morajo zavedati, da prav vsake informacije država ne more razkriti. Če nič drugega, mora za določene občutljive informacije preteči določen čas... Vsekakor me veseli, da tako prosilci kot zavezanci zavzeto opravljajo svojo vlogo pri dostopu do informacij javnega značaja». Slovenska pooblaščenka se je tudi odzvala povabilu pooblaščenke zvezne države Brandenburg in bo na mednarodni konferenci Svoboda informacij, ki poteka 28. in 29. septembra 2005 v Nemčiji, predstavila triletno slovensko prakso na tem področju.
* * *