Kdaj lahko šola uvede videonadzor?
+ -Številka: 07121-1/2026/1142
Kategorije: Obdelava osebnih podatkov otrok in mladoletnih, Video in avdio nadzor, Šolstvo
Na podlagi pogostih vprašanj posameznikov, šol in drugih organizacij, ki delajo z otroki, in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba) ter 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) je Informacijski pooblaščenec pripravil neobvezujoče mnenje v zvezi z vprašanjem, kdaj lahko šola uvede videonadzor.
Videonadzor že sam po sebi predstavlja velik poseg v zasebnost snemanih oseb, v šolah pa gre za posebej občutljivo okolje, ki je primarno namenjeno otrokom in njihovemu razvoju, zato je izvajanje videonadzora dovoljeno le izjemoma. Ko se šola odloči, da bo uvedla videonadzor, bo s tem obdelovala osebne podatke otrok, zaposlenih, staršev in vseh drugih obiskovalcev šole, zato mora pri tem skrbno tehtati med interesom šole po uresničevanju svojih interesov na eni strani ter pravico do zasebnosti vseh posameznikov na drugi.
Videonadzor v šoli se načeloma lahko uvede, vendar le za točno določene namene, na primer za nadzorovanje vstopov v šolo in izstopov iz nje ter izjemoma za varovanje ljudi ali premoženja. Šole tako videonadzor najpogosteje izvajajo na vhodih in izhodih iz šole ter občasno tudi na delih šolskih igrišč ali drugih ograjenih površin, namenjenih izključno šoli.
Zakon videonadzora v šolah ne ureja izrecno, zato se v praksi pogosto zgodi, da gre z zakonskega vidika hkrati za več vidikov oziroma vrst videonadzora. Zakon posebej ureja videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore in videonadzor delovnih prostorov, medtem ko za videonadzor vseh ostalih območij veljajo splošne določbe glede videonadzora.
Videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore
Videonadzor območij, ki predstavljajo dostope v službene ali poslovne prostore, zakon ureja ločeno. Videonadzor vhodov in izhodov je načeloma dopusten, kadar je to potrebno zaradi varnosti ljudi ali premoženja, za zagotavljanje nadzora vstopa v šolo oziroma izstopa iz nje ali kadar zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih ali drugih. V praksi so to na primer kamere, nameščene nad glavnim vhodom v šolo, ki snemajo zgolj prihod in odhod učencev, zaposlenih in obiskovalcev. Če pa bi kamera poleg vhoda snemala še notranji hodnik in s tem zajemala gibanje učencev in učiteljev po šoli, bi takšen videonadzor že presegel namen nadzora dostopa.
Zbirka osebnih podatkov, v tem primeru torej zbirka posnetkov videonadzora, lahko vsebuje posnetek posameznika (sliko), podatek o lokaciji, datumu in času posnetka. Poleg tega se lahko skupaj s posnetkom videonadzornega sistema evidentirajo tudi podatki o datumu in času vstopa v prostor in izstopa iz njega, osebno ime posnetega posameznika, naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča, zaposlitev, številko in podatke o vrsti njegovega osebnega dokumenta ter razlog vstopa.
Videonadzor znotraj delovnih prostorov
Za videonadzor delovnih prostorov gre takrat, kadar se snemajo prostori in površine, kjer delavci opravljajo svoje delo svoje delovne naloge (na primer učilnice, zbornica, telovadnica, knjižnica, jedilnica, kuhinja ipd.). Tak videonadzor je dovoljen le v izjemnih primerih, in sicer kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja, za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, in če tega cilja ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Šola mora torej pred odločitvijo o uvedbi takega videonadzora preveriti, ali manj invazivni načini varovanja niso učinkoviti. Poleg tega se mora šola glede uvedbe tovrstnega videonadzora najprej posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom, nato pa o morebitni uvedbi pisno obvestiti vse zaposlene.
Videonadzor se lahko torej izvaja le glede tistih delov prostorov in v takšnem obsegu, kot je nujno potrebno za varovanje, ni pa dovoljeno splošno snemanje celotnih prostorov. Prav tako je izrecno prepovedano snemati delovna mesta, kjer delavci običajno opravljajo svoje delo, razen če gre za izjemne primere, ko se brez uporabe videonadzora ne da zavarovati zgoraj navedenih interesov. To pomeni, da šola nikakor ne sme splošno snemati npr. zbornice ali učilnic samo zato, da bi imela nadzor nad dogajanjem ali delom učiteljev ali ker bi bilo to morda koristno za delovni proces, ampak mora tudi sam način in obseg videonadzora strogo omejiti na specifičen namen – varovanje ljudi ali premoženja.
Splošen videonadzor območij, kjer se nahajajo učenci, učitelji in morebitni obiskovalci
Videonadzor v šoli ne zajema samo učiteljev (pri katerih gre za videonadzor na delovnem mestu), temveč tudi učence in pogosto tudi starše ter druge morebitne obiskovalce, zato mora šola pri odločitvi o uvedbi videonadzora upoštevati tudi splošne določbe glede videonazora. Te med drugim določajo, da odločitev o uvedbi videonadzora sprejme ravnatelj oziroma predstojnik šole, pri čemer mora biti odločitev vedno pisna in obrazložena z razlogi, zakaj je nadzor potreben in zakaj cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
Posebej pomembno je tudi, da šola posameznike o izvajanju videonadzora obvesti na pregleden način, še preden ti vstopijo v nadzorovano območje. Zato je treba na vidno mesto namestiti razločno obvestilo, ki vsebuje osnovne informacije, kot so kdo izvaja videonadzor, za kakšen namen, kako dolgo se bodo posnetki hranili in na koga se lahko posameznik obrne za uveljavljanje svojih pravic.
Poudariti je treba tudi, da zakon izrecno navaja, da videonadzora ni dovoljeno izvajati v dvigalih, sanitarijah, prostorih za preoblačenje, hotelskih sobah in drugih podobnih prostorih, v katerih posameznik utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti. Snemanje v teh prostorih je v vsakem primeru prepovedano.
Pripravila:
Ajda Podgoršek,
raziskovalka pooblaščenca
dr. Jelena Virant Burnik,
informacijska pooblaščenka

Financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so izključno mnenja avtorja in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske komisije. Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje sredstva, zanje ne odgovarjata.