Videonadzor za domačo uporabo in javne površive
+ -Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem 26. 1. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj.
Datum: 10.05.2017Številka: 0712-1/2017/989
Kategorije: Sodni postopki, Video in avdio nadzor, Uradni postopki Spoštovani,Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je prejel vašo elektronsko pošto, v kateri navajate, da s partnerjem živite v hiši, ki meji na javno površino. To je tudi eden izmed razlogov, da bi želeli namestiti kamere. Na hiši, v kateri živita, doživljata primere vandalizma, ki si jih ne moreta in ne znata pojasniti. Seveda posledično s tem nastaja materialna škoda. Zanima vas naslednje: Kakšni so pogoji za namestitev kamer, če objekt meji na javno površino oz. če ne meji na javno površino? Kako je potrebno označiti, da so na objektu nameščene kamere?V kolikor so nameščene kamere in je razvidno, kdo je povzročitelj, ali posnetki služijo kot dokazilo?Poudarili ste, da vaju snemanje objekta zanima izključno zaradi zaščite premoženja.Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju na podlagi 7. točke prvega odstavka 49. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1) ter 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašimi vprašanji.Obrazložitev:ZVOP-1 kot področni zakon ureja videonadzor v členih od 74 do 77. Vendar je pri tem potrebno upoštevati tudi splošna določila ZVOP-1, ki določajo, kdaj se ta zakon lahko uporabi in katere so izjeme, ko se ta zakon ne uporablja. Tako ZVOP-1 v 7. členu določa, da se ta zakon (in s tem tudi določila o videonadzoru) ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe. Obdelava podatkov (posnetkov, pridobljenih z videonadzorom) izključno za domačo uporabo torej izključuje domet varstva po ZVOP-1 in s tem pristojnosti IP ukrepati zoper tovrstno snemanje. V opisanem primeru ima posameznik pravico in možnost, da v skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01) vloži tožbo na sodišče, lahko sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja (videonadzora), s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica. Predvidene so tudi denarne kazni. Podobna je tudi določba 149. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04), ki določa, da se, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in s tem občutno poseže v njegovo zasebnost, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.Konkretni opisan primer:IP izpostavlja in opozarja, da glede na podatke, s katerimi ste opisali, na kakšen način bi izvajali videonadzor vi in kje, ne gre za videonadzor izključno za domačo uporabo.Glede vprašanja, ali spada videonadzor, ki ga izvaja fizična oseba zaradi varstva lastnega premoženja nad zasebno in javno površino v okvir osebne uporabe, je Sodišče Evropske Unije v zadevi Ryneš proti Úřad pro ochranu osobních údajů, št. C-212/13 z dne 11. 12. 2014, kjer je sodišče EU odločilo, da uporaba videonadzornega sistema, ki ga je sicer posameznik namestil na družinsko hišo zaradi varovanja premoženja, zdravja in življenja lastnikov hiše, vendar pa se z njim nadzira tudi javni prostor, ne pomeni obdelave podatkov, ki se opravi med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti v smislu določbe 2. alineje drugega odstavka 3. člena Direktive 95/46/ES o varstvu osebnih podatkov. Glede na navedeno določbo Direktive se namreč direktiva ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti. Kadar torej posameznik pri opravljanju videonadzora nad lastnim premoženjem s snemanjem zajame tudi javni prostor, se ne šteje, da gre za popolnoma osebno ali domačo dejavnost, in se uporabljajo določbe Direktive o varstvu osebnih podatkov.Navedenemu stališču v praksi sledi tudi IP, saj imajo odločitve o predhodnih vprašanjih učinek »erga omnes«. Slednje pomeni, da so glede takšne razlage prava EU, kot ga je določilo Sodišče EU, vezane tudi vse države članice, in sicer tako sodni, kot tudi upravni organi. V konkretnem primeru je skladno z razlago, kot jo je zavzelo Sodišče EU v zadevi Ryneš, treba ugotoviti, da se primeri videonadzora, kjer se snema javno površino, ne morejo presojati kot videonadzor za osebno uporabo v smislu prvega odstavka 7. člena ZVOP-1. Posledično mora za obdelavo osebnih podatkov posameznikov v skladu z ZVOP-1 obstajati ustrezna pravna podlaga in izpolnjeni morajo biti tudi splošni pogoji za izvajanje videonadzora, ki jih določa 74. člen ZVOP-1.Pravna podlaga za izvajanje videonadzora nad javno površino:10. člen ZVOP-1 določa možne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju. Na podlagi 1. odst. se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Ne glede na prvi odstavek 10. člena pa se lahko na podlagi 3. odst. v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. V primeru videonadzora v zasebnem sektorju je nesmiselno iskati pravno podlago v privolitvi snemanih mimoidočih. Glede na to, da nimamo posebnega zakona, ki bi urejal videonadzor javnih površin s strani upravljavcev zasebnega sektorja, je zakonsko podlago, ki bi fizičnim osebam omogočala izvajanje videonadzora nad javnimi površinami za namen zavarovanja svojega premoženja, treba iskati v določbi 3. odst. 10. člena ZVOP-1, po kateri se lahko osebni podatki posameznikov obdelujejo brez njihove privolitve, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi občutno prevladujejo nad interesi posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. V konkretnem primeru je treba torej presoditi, ali je interes imetnika videonadzornega sistema zakonit in dovolj močan, da prevlada nad interesi snemanih posameznikov. Zakonit interes imetnika videonadzora je utemeljen v 33. čl. Ustave RS, ki določa pravico do zasebne lastnine in v 34. členu, ki določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Na drugi strani pa snemani posameznik uživa varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, na podlagi 35. člena Ustave RS, posebej pa še pravico do varstva njegovih osebnih podatkov na podlagi 38. čl. Ustave RS. Tehtanje navedenih zakonitih interesov je opravilo tudi vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Ips 375/2007, z dne 15.05.2008, kjer je presodilo, da bi zahteva po soglasju oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju (z videonadzorno kamero), nesorazmerno posegla v uresničevanje pravice do osebne varnosti. Njihova zasebnost in pravica do svobodnega odločanja v lastnih stvareh je v zadostni meri varovana s tem, da se posameznik nadzora zaveda in temu prilagodi svoje ravnanje. Iz navedenega torej izhaja, da ko se posameznik zaveda, da je sneman, lahko prilagodi svoje ravnanje in na ta način ustrezno zaščiti svojo zasebnost, kar pa zagotavlja zadostno varovalo pred nedopustnimi posegi v njihovo zasebnost. Ob tem IP dodaja, da je navedeno stališče sprejelo sodišče, ko je tehtalo, ali lahko nadzorni videoposnetek oškodovanec uporabi kot dokaz proti obdolžencu kaznivega dejanja. Glede na vaše predstavljene okoliščine pa IP meni, da lahko stališče, kot ga je sprejelo vrhovno sodišče v navedenem primeru, velja tudi za videonadzor javnih površin, ko se ta uporablja zaradi varstva zasebnega premoženja, če se varstva zasebnega premoženja ne da doseči z milejšimi sredstvi, ki bi v manjši meri ogrožali zasebnost posameznikov. Dopustnost videonadzornih sistemov, ki snemajo javno površino z namenom varstva premoženja, je torej odvisna predvsem od tega, ali se varstva premoženja ne da učinkovito zavarovati na drug način (npr. z zvočnim alarmnim sistemom, itd.). Če torej obstaja razumen razlog, ki utemeljuje nujnost vzpostavitve videonadzornega sistema zaradi varstva svojega premoženja, IP dopušča možnost, da bi takšna obdelava lahko bila zakonita na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1. Poleg ustrezne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, je treba za zakonito izvajanje videonadzora, na vidnem mestu objaviti tudi obvestilo v skladu s 74. členom ZVOP-1. Obvestilo mora vsebovati naslednje informacije: (1.) da se izvaja videonadzor; (2.) naziv (ime) osebe, ki ga izvaja; (3.) telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema. Več o tem si lahko preberete tudi v že omenjenih Smernicah glede izvajanja videonadzora (https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/Smernice_o_videonadzoru_web.pdf).Glede uporabe videonadzornih posnetkov kot dokaza v konkretnem sodnem, upravnem in npr. inšpekcijskem postopku, pa IP pojasnjuje, da so sodniki in uradne osebe, ki odločajo v upravnih postopkih ter inšpektorji pri presoji dokazov v okviru svojih pooblastil samostojni, zato vprašanje dopustnosti uporabe videoposnetka kot dokaza v nekem konkretnem sodnem ali upravnem postopku, ni v pristojnosti presoje IP. IP pa vam navaja dve sodbi, ki vam bosta morda v pomoč pri odgovoru na to vprašanje:· Sodba I Ips 375/2007,· Sodba I Ips 5909/2011-170.V upanju, da ste dobili odgovore na svoja vprašanja, vas lepo pozdravljamo.Pripravila:
Petra Lešnik Kromar, univ. dipl. prav.,
svetovalka pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka