Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
| sl | Iskalnik po spletni strani   Priredbe v znakovni jezik  
dekorativna slika

prosilec - Zdravniška zbornica Slovenije

+ -
Datum: 14.07.2021
Številka: 090-178/2021
Kategorije: Osebni podatek, Test interesa javnosti, Mediji

POVZETEK:

Novinarka je po Zakonu o medijih od organa zahtevala informacijo ali je že znana odločitev tožilca Zdravniške zbornice v zvezi s postopkom zoper tam navedenega zdravnika. Organ je odgovor na njeno vprašanje zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov. Zoper  zavrnilni odgovor je prosilka vložila pritožbo, za katero je IP najprej ugotovil, da je dovoljena, saj odgovor na novinarkino vprašanje izhaja iz dokumenta, ki mu ga je organ poslal ob odstopu pritožbe. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je podatek o tem ali je konkretni posameznik v postopku pred tožilcem zbornice res osebni podatek, vendar pravno  podlago za njegovo razkritje in za razkritje celotnega dokumenta (tj. odločitve tožilca zbornice) predstavlja  javni interes, ki v obravnavani zadevi pretehta nad pravico posameznika do zasebnosti. Odločitev IP temelji na presoji, da gre v obravnavi zadevi za relativno javno osebo, ki se je s svojim ravnanjem, ki je bilo predmet presoje tožilca sama izpostavila. Ob tem je bistveno, da je posameznik te svoje izjave podal kot zdravnik, torej kot strokovnjak v zvezi z epidemijo Covid 19, torej s področjem javnega zdravja, ki se dotika večjega števila državljanov in predstavlja aktualno temo v trenutnem času in času postavitve prosilkine zahteve. Poleg časovne komponente javnega interesa je IP, skladno s sodno prakso, pri svoji odločitvi upošteval tudi dejstvo, da je prosilka novinarka. Skladno z namenom pravice dostopa do informacij javnega značaja, pa IP tudi ni mogel mino dejstva, da je v obdobju epidemije oziroma v tem času je tema javnega zdravja ena od vodilnih tem javnih razprav in je v javnem interesu, da javnost izve, kako zbornica obravnava primere svojih članov, ki so se v medijih javno izpostavili s svoji stališči do reševanja aktualnega problema epidemije in z njo povezanih vprašanj. Po presoji je IP nedvomno v javnem interesu, da se javnost seznani, ali konkretne izjave in objave, ki jih poda zdravnik v medijih in na družabnih omrežjih in z njimi tangira splošno javnost in jih je Odbor za etično-pravna vprašanja zbornice prepoznal kot kršitve Zdravniške kodeksa, pomenijo tudi kršitve pri opravljanju zdravniškega poklica. Upoštevajoč vse argumente je IP zaključil, da javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta prevlada nad pravico posameznika do varstva zasebnosti, torej, da je škoda, ki bi nastala z razkritjem osebnih podatkov, manjša kot javni interes po seznanitvi z njimi. Ob tem pa tudi konkretni posameznik, na katerega se nanaša zahtevani dokument, ni priglasil stranske udeležbe v postopku in ni izrecno nasprotoval posredovanju teh podatkov javnosti.  

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-178/2021/8

Datum: 14. 7. 2021

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah (po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018), izdaja na podlagi devetega in desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi medijske hiše …, po novinarki … (v nadaljevanju prosilka) z dne 11. 5. 2021, zoper odgovor Zdravniške zbornice Slovenije, Dunajska cesta 162, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), z dne 7. 5. 2021, v zadevi dostopa do informacij za medije, naslednjo

 

O D L O Č B O

 

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 11. 5. 2021 zoper zavrnili odgovor Zdravniške zbornice Slovenije z dne 7. 5. 2021, se ugodi in se odloči, da mora organ prosilki v roku petih (5) delovnih dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati odločitev tožilca Zdravniške zbornice, št. 0114-4/2021-2 z dne 19. 3. 2021.

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilka je 21. 4. 2021 po elektronski pošti na organ naslovila zahtevo po 45. členu ZMed z vprašanjem, ali je odločitev tožilca zbornice za primer zdravnika … že znana.  

 

Organ je prosilki odgovoril po elektronski pošti 7. 5. 2021 in navajal, da ji informacij o primeru ne more podati zaradi varstva osebnih podatkov.

 

Zoper zavrnili odgovor organa, je prosilka neposredno pri IP vložila pritožbo z dne 11. 5. 2021, v kateri je navajala, da je Odbor za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije februarja 2021 presodil, da je zdravnik … v javnih nastopih in objavah na družbenih omrežjih, v katerih je ocenjeval pomen epidemije Covid-19, kršil več členov kodeksa zdravniške etike. Zadevo je omenjeni Odbor predal tožilcu zbornice. Opisano stališče Odbora je bilo objavljeno v biltenu Zdravniške zbornice in povzeto v številnih medijskih objavah. Ker je bila informacija o tem, da je navedeni zdravnik kršil več členov kodeksa zdravniške etike, javno objavljena, jo v zvezi s tem zanima nadaljnja odločitev tožilca Zdravniške zbornice. Ne strinja se s stališčem organa, da je podana izjema varstva osebnih podatkov, saj ji ni jasno zakaj je organ potem sam javno objavil odločitev odbora za pravno-etična vprašanja v zvezi s tem primerom. Poleg tega navaja, da so bile odločitve tožilca Zdravniške zbornice javne že v preteklosti,  npr. v primeru presojanja smrti otrok na otroški srčni kirurgiji. Če je tožilec zadevo predal Razsodišču zbornice in je zadeva v teku, bi bilo razumljivo, da podatkov do konca postopka ne izdajo, a bi to potem lahko napisali, da je zadeva v teku (taka je bila tudi praksa organa v preteklosti). Ko je zadeva na Razsodišču zaključena, pa je bila do zdaj praksa taka, da so bile odločitve tudi javno objavljene (navaja dva primera). Če pa je tožilec zadevo zavrgel in je postopek končan, gre po njenem mnenju za informacijo javnega značaja. Dodatno tudi zato, ker je zbornica zdravnika že osebno izpostavila.

 

Ker je prosilka predmetno pritožbo vložila neposredno pri IP, jo je ta, na podlagi drugega odstavka 239. člena ZUP, odstopil organu z dopisom, št. 092-83/2021/2 z dne 13. 5. 2021.

 

Ker organ na podlagi pritožbe o zadevi ni odločil drugače (240. člena ZUP), je pritožbo z dopisom, št. 090-4/2021-2 z dne 21. 5. 2021, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Dopisu je podal tudi svoje stališče glede pritožbenih navedb, ki jih zavrača kot neutemeljene. Navaja, da je konkretni zdravnik član zbornice, vendar bi z odgovorom na vprašanje prosilke kršil Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZVOP-1) in Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba), saj za razkritje tega podatka nima pravne podlage. Sklicuje se na odločbe IP št., 090-29/2017 in 090-118/2011/4 in navaja, da je že podatek o tem, ali je določena oseba v postopku pred tožilcem oz. razsodiščem, osebni podatek. Če bi organ sporočil zahtevano informacijo pritožniku, bi s tem razkril osebni podatek člana zbornice – podatek, da je bil v postopku pred tožilcem in kakšna je bila odločitev v zvezi s tem. Zato ne more odgovoriti prosilki na njeno vprašanje, brez da bi s tem razkril osebni podatek člana zbornice, zato delno zavrnilni odgovor v tem primeru ni mogoč. Pojasnjuje, da je pri svoji odločitvi tehtal tudi javni interes za razkritje zahtevanega podatka in ocenil, da ta ni podan. Podatek o tem, ali je določen zdravnik v postopku pred tožilcem oziroma razsodiščem zbornice je občutljiv podatek (pri tem ne gre za »posebno vrsta osebnega podatka«, opomba organa), zaradi česar je treba v postopku o razkritju zahtevane informacije ravnati posebno previdno, pri čemer to velja še posebno v primeru, ko bi bil posamezni član zbornice v postopku pred razsodiščem tudi obsojen. Če bi organ prosilki razkril osebni podatek člana zbornice, bi bila škoda večja od koristi razkrite informacije tudi ob upoštevanju posebne vloge medijev kot »psov čuvajev«. Odbor za pravno-etična vprašanja je namreč tožilcu zbornice odstopil zadevo zaradi izjav člana zbornice, ki jih je ta podal v okviru svojega zasebnega življenja preko družabnih omrežji oz. z objavo kolumen v časopisu Dnevnik. Kljub temu, da je član zbornice svoje izjave »poslal v javnost«, to ne pomeni, da nima močne pravice do varstva osebnih podatkov v zvezi s postopkom pred tožilcem in razsodiščem zbornice. V tem postopku se namreč znajde v položaju, ki je podoben osumljenčevemu položaju v postopku pred policijo oz. državnim tožilcem. Že samo dejstvo, da se določena oseba znajde v postopku pred policijo oz. državni tožilcem, to osebo pogosto spravi v nelagoden položaj, pri čemer si oseba ne želi, da bi ta informacija o njej prišla v javnost. Podobno velja za zdravnike, ki se znajdejo v postopku pred tožilcem oz. razsodiščem zbornice, zato mora zbornica pri presoji, ali bo tak osebni podatek zdravnika delila, ravnati skrajno previdno. Zbornica sicer ne zanika pomembnosti podatka o tem, kako je tožilec zbornice oz. razsodišče postopalo zoper posameznega člana (ob tem poudarja,da član zbornice ni absolutno javna oseba, v smislu mnenja IP, Varstvo osebnih podatkov in mediji), vendar pa izpostavlja, da je edina sankcija, ki jo izreče razsodišče zbornice in ki je javno objavljena, sankcija javnega opomina, ki se objavi v zborničnem glasilu Isis. Vse ostale sankcije so  »nejavne narave«,[1] kar velja tudi za postopek pred samim tožilcem oz. razsodiščem zbornice – obravnave razsodišča niso odprte za širšo javnost, še toliko bolj pa je nejaven postopek pred tožilcem.[2] Namen postopka pred tožilcem oz. razsodiščem zbornice torej ni javno postopanje zoper člana zbornice, ampak kolegialna razprava ter morebitna kolegialna sankcija zoper kršitelja, zato je tudi interes javnosti za razkritje informacije o posameznem postopku pred tožilcem oz. razsodiščem bistveno šibkejši, kot je v kazenskih postopkih pred državnimi tožilci oz. rednimi sodišči. V zvezi s pritožbenim argumentom, da je Odbor za pravno-etična vprašanja javno objavil svoje stališče glede ravnanj člana zbornice ter javnost seznanil s tem, da je bila zadeva predana tožilcu, zbornica pojasnjuje, da je Odbor za pravno-etična vprašanja s tem izvrševal zgolj pravico do izražanja zbornice. Medtem ko so stališča zbornice oz. njenih odborov zgolj »običajne« izjave zbornice, pokrite z 39. členom Ustave RS,[3] je delo tožilca oz. razsodišča zbornice drugačne narave, saj v tem delu zbornica izpolnjuje svojo obveznosti iz 1. točke prvega odstavka 71. člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF, 88/16 – ZdZPZD, 40/17, 64/17 – ZZDej-K, 49/18 in 66/19; v nadaljevanju: ZZdrS), hkrati ima odločitev tožilca oz. razsodišča zbornice pravne posledice za konkretnega zdravnika. Upoštevajoč navedeno tožilec oz. razsodišče zbornice ne moreta v javnost prosto posredovati informacij o postopkih in zdravnikih, ki se znajdejo v njih, medtem ko odbori zbornice – skladno s pravico iz 39. člena Ustave RS – lahko zavzamejo stališče do določenih ravnanj zdravnikov ter javnost obvestijo, da so zoper posamezne zdravnike vložili prijave pred različnimi organi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je Odbor za pravno-etična vprašanja javno objavil svoje stališče glede ravnanj člana zbornice ter javnost seznanil s tem, da je bila zadeva predana tožilcu, se organ sklicuje na odločbo IP 090-29/2017, iz katere izhaja, da z vidika presoje izjeme varstva osebnih podatkov ni relevantno, da prosilec (nekatere) osebne podatke že pozna – ker zakonska podlaga za razkritje osebnega podatka člana zbornice po mnenju zbornice ne obstaja (ZDIJZ pa tudi ne določa, da je dopustno razkriti osebne podatke, ki jih prosilec že pozna, oz. prosilec zatrjuje, da jih že pozna), je te osebne podatke treba varovati. Glede pritožbenih argumentov, da so bile odločitve tožilca oz. razsodišča zbornice v preteklosti že javne, zbornica izpostavlja, da je odločitev o tem, ali se konkretna odločitev tožilca oz. razsodišča zbornice posreduje v javnost, potrebno sprejeti glede na lastnosti vsakega primera posebej. Kot je izpostavil IP v odločbi št. 090-273/2020/15 je bistveno, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera. V konkretni zadevi je torej zbornica ocenila, da zaradi varstva osebnih podatkov, te informacije ne bo posredovala, saj interes javnosti ne prevlada nad interesom varstva osebnih podatkov člana zbornice. Organ je od odstopu IP posredoval dokument, iz katerega izhaja odgovor na prosilkino vprašanje.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odgovor (oziroma fiktivno odločbo) v delu, v katerem ga pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP odgovor prvostopenjskega organa preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP najprej pojasnjuje, da dopisa organa, št. 090-4/2021-2 z dne 21. 5. 2021, s katerim je ta odstopil pritožbo prosilke IP in se opredeli do pritožbenih navedbe, ni posredoval prosilki v izjasnitev, saj se v njem prepletajo navedbe, iz katerih bi bilo mogoče sklepati oziroma bi se iz njih razkrile informacije, ki so predmet prosilkine zahteve, še pred odločitvijo IP. Skladno z določbo prvega odstavka 12. člena ZInfP pravica strank do pregleda dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, do pravnomočnosti odločbe Informacijskega pooblaščenca ne vključuje pregleda zahtevanega dokumenta in drugih dokumentov zadeve, iz katerih bi se dalo razbrati ali sklepati na vsebino zahtevane informacije. Zato IP s tem, ko navedenega dopisa ni v poslal v izjasnitev prosilki, ni kršil načela kontradiktornosti.

 

  1. Procesne predpostavke za vložitev pritožbe po določbah ZMed.

 

IP ugotavlja, da je organ v elektronskem sporočilu z dne 7. 5. 2021 zavrnil odgovor na predmetno vprašanje prosilke glede odločitve tožilca zbornice za primer konkretnega (tam navedenega) zdravnika. V skladu z osmim odstavkom 45. člena ZMed je IP štel omenjen odgovor kot zavrnilno odločbo.

 

Ker je prosilka zahtevala informacije kot medij na podlagi 45. člena ZMed, se je IP primarno ukvarjal z vprašanjem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev pritožbe po določbah ZMed. Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je namreč pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.

 

Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da so vsi subjekti, ki so zavezanci po ZDIJZ, hkrati tudi zavezanci po ZMed. Po ZDIJZ so zavezanci opredeljeni v prvem odstavku 1. člena in v prvem odstavku 1. a člena ZDIJZ.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ (in posledično ZMed), saj je pravna oseba, ki je nosilec javnega pooblastil (71. člen Zakona o zdravniški službi[4], v nadaljevanju ZZdrS) in tako sodi med organe iz 1. člena ZDIJZ[5], zato, v skladu z 2. členom ZDIJZ, zanj primarno v celoti velja načelo transparentnega delovanja. Prav tako ni sporno, da zahtevane informacije sodijo v njegovo delovno področje.

 

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred IP omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:

-    na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in

-    na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

IP je tako najprej ugotavljal, ali zahtevane informacije pri organu obstajajo v materializirani obliki.

 

Pri tem je IP izhajal iz navedb organa v dopisu, št. 090-4/2021-2 z dne 21. 5. 2021 in iz dokumenta, ki ga je organ posredoval IP ob odstopu pritožbe in se nanaša na odločitev tožilca organa v zvezi s predmetno zadevo. Gre za dokument, št. 0114-4/2021-2 z dne 19. 3. 2021, ki predstavlja odločitev tožilca organa v zvezi s imenovanimi posameznikom.

 

Glede na navedeno, IP ugotavlja, da je v konkretnem primeru izpolnjen kriterij materializirane oblike v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, s čimer je podana tudi procesna predpostavka po iz devetega odstavka 45. člena ZMed, zato je prosilkina pritožba dovoljena.

 

  1. Stranski udeleženec

 

Kadar ne gre za primer iz prvega odstavka a 26.a člena ZDIJZ, mora organ v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja, v skladu z določbo 44. člena ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa, zato mora v postopek pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku.

 

IP je odločil, da bo skladno z določbo 44. člena ZUP v postopek kot stranskega udeleženca pozval osebo, na katero se nanaša zahteva za posredovanje informacij javnega značaja, zato je z dopisom, št. 090-178/2021/4 z dne 16. 6. 2021 organ pozval, naj mu posreduje njegov naslov za vročitev poziva k stranski udeležbi.

 

Organ je zahtevani naslov IP posredoval z dopisom, št. 090-4/2021-4 z dne 16. 6. 2021.

 

IP je nato, na podlagi prvega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 9. člena ZUP ter 44. člena ZUP, z dopisom, št. 090-178/2021/6 z 16. 6. 2021, posameznika, na katerega se nanaša predmetna zahteva, pozval k priglasitvi stranske udeležbe v tem postopku ter podaji pisne izjave, ali zahtevane informacije zanj predstavljajo katero izmed izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 5.a oziroma prvem odstavku 6. člena ZDIJZ (npr. izjemo varstva osebnih podatkov).

 

Pozvani posameznik je dne 13. 7. 2021 IP odgovoril, da ne prijavlja stranske udeležbe v predmetnem pritožbenem postopku. 

 

  1. Dostop do zahtevanih informacij in izjema varstva osebnih podatkov

 

Upoštevajoč zgoraj navedeno je predmet odločanja tega pritožbenega postopka odločitev tožilca organa, št. 0114-4/2021-2 z dne 19. 3. 2021, ki izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

 

Sporno pa je vprašanje dostopa do predmetnega dokumenta, ki se nanaša na konkretnega posameznika – zdravnika. Stališča glede izpolnjevanja pogojev za dostop do zahtevane informacije so med organom in prosilko namreč bistveno različna. Organ je zahtevo prosilke v celoti zavrnil, s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka ZDIJZ. Prosilka meni, da je takšna odločitev napačna predvsem ob dejstvu, da je organ pred tem sam javno objavil odločitev Odbora za pravno-etična vprašanja in s tem sam javno izpostavil konkretnega posameznika. Organ je ob odstopu pritožbe IP svoje razloge podrobneje pojasnil in navajal, da je že podatek o tem, ali je določena oseba v postopku pred tožilcem oz. razsodiščem, osebni podatek. Če bi organ sporočil zahtevano informacijo prosilki, bi s tem razkril osebni podatek člana zbornice. Poleg tega je pretehtal, da za njegovo razkritje ne obstaja niti javni interes v smislu določbe drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

  1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in
  2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga..

 

Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov[6]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov ter definicije osebnega podatka.

 

Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

IP v zadevi kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je bila zahteva postavljena za konkretno osebo, ki jo je prosilki v svoji zahtevi navedla s priimkom in zahtevanim dokumentom (odločitev tožilca organa glede predloga Odbora za pravno etična vprašanja za disciplinsko ukrepanje zoper konkretnega posameznika) v zvezi s tem posameznikom. Upoštevaje definicijo osebnega podatka se IP strinja z organom, da je podatek o tem, da je bila določena oseba v postopku pred tožilcem in kakšna je bila odločitev v zvezi s tem, osebni podatek. Pri tem ne gre, kot ugotavlja že organ, za posebne vrste osebnih podatkov (po ZVOP-1 im. občutljivi osebni podatki)[7].

 

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov.

 

IP je v nadaljevanju presojal, ali navedeni osebni podatki predstavljajo varovane osebne podatke oziroma ali za njihovo razkritje po ZDIJZ, torej za njihovo obdelavo, obstaja pravna podlaga.

 

Iz člena 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi nacionalni zakon, torej področni zakon ali pa ZDIJZ[8].

 

Po pregledu relevantne področne zakonodaje, je IP ugotovil, da v slovenskem pravnem redu ne obstaja področni zakon, ki bi izrecno določal, da se odločitve tožilca organa lahko posredujejo prosilcem skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ, kar je IP vodilo v zaključek, da tovrstni podatki zapadejo pod varovane osebne podatke.

 

Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanem dokumentu obstaja pravna podlaga v ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon.

 

Ob tem je ugotovil, da zahtevani podatki nedvomno ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev,  prav tako pa po presoji IP zahtevani podatki ne predstavljajo podatkov, ki bi bili neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca v smislu določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pojem »podatki, povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca«, je namreč odprt pravni pojem, ki ga je v vsakem posameznem primeru treba zapolniti z vsebino. Na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ so praviloma javni tisti podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ne pa tudi tisti podatki, ki so s tem povezani zgolj posredno. V obravnavanem primeru je za presojo ali gre za podatek v zvezi z delovnim razmerjem, bistveno, da konkretni posameznik obravnavan pred tožilcem zbornice (in še prej pred Odborom za pravno etična vprašanja) svojih mnenj in stališč, ki jih je izrazil v obliki objav in zapisov, v kolumnah tiskanih medijev, na družabnih omrežjih in v javnih nastopih, ni podal kot predstavnik ali zakoniti zastopnik katere od institucij javnega sektorja (npr. bolnišnice, v kateri je zaposlen), temveč gre za njegova osebna prepričanja in mnenja povezana z vprašanji, ki jih je odprla epidemija Covid-19, ki niso bila neposredno izrečena kateremu od pacientov, temveč so tangirala splošno javnost. Torej s tega vidika ni moč šteti, da so bila podana med izpolnjevanjem delovne obveznosti ali dolžnosti. Tako po mnenju IP zahtevani podatki ne zapadejo pod določilo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj imajo zdravniki in zdravstveni delavci pravico do osebnih prepričanj in vrednot ne glede na to, kje so zaposleni.

 

Nasprotno pa je po presoji IP, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, za razkritje zahtevanih podatkov podan javni interes v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

  1. Test javnega interesa

 

Iz določbe drugega odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonsko določenih primerih, med katerimi pa ni izjeme varstva osebnih podatkov. Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je javni interes za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

 

Prava javna razprava o pomembnih temah v javnem interesu je mogoča le, če je javnost podkrepljena z informacijami, ki ji omogočajo dejansko (in ne le navidezno) sodelovanje pri javni razpravi. Ustavno sodišče je tako sprejelo stališče, da se sodišče v posamični zadevi lahko v tehtanju javnega interesa spusti v oceno o tem, ali bi razkritje informacije »pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti«[9]. Zgolj prava, vsebinska transparentnost omogoča javnosti, da sodeluje v razpravah, ki so v širšem javnem interesu. Za informirano javno razpravo o neki zadevi je izjemnega pomena tudi, da javnost razpolaga s točnimi in zanesljivimi informacijami, kar je večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.[10]

 

Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah ter omogočajo informirano javno razpravo o pomembnih temah v javnem interesu. Pomembna korist, ki se jo zasleduje, je zagotavljanje preglednosti dela in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela. Odprtost informacij javnega značaja je pomembna tudi z vidika razumevanja posledic odločitev javnega sektorja, saj državljani le na ta način lahko razumejo posledice odločitev javnih organov in izrazijo pomisleke glede takih odločitev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah. Med najpomembnejšimi koristmi za javnost zaradi odprtosti informacij javnega značaja je tako nedvomno razumevanje vsebin in možnost javne razprave, saj preglednost informacij povečuje razumevanje aktualnih vsebin v javni razpravi ter prispeva k verodostojni in odgovorni razpravi. Pri izvajanju testa javnega interesa je torej treba upoštevati situacije, v katerih je izražena potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja, obenem pa tudi situacije, ki sprožajo javno razpravo.

 

Javni interes je kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, pri informacijah, ki sprožajo širšo javno ali parlamentarno razpravo, pri informacijah, ki kažejo na zlorabo ali prekoračitev pooblastil v poslovanju javnih oblasti, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti.

 

Pri testu javnega interesa gre tako za tehtanje, pri katerem je potrebno presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ –  v konkretnem primeru pravico do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. IP je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnega posameznika. Organ je zaključil, da takšna pravna podlaga ne obstoji in da v zvezi s zahtevanimi informacijami interes javnosti po razkritju varovanih osebnih podatkov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi varstva osebnih podatkov. Takšna presoja je po prepričanju IP zmotna.

 

Organ je s tem, ko je zavrnil prosilkino zahtevo, zavzel stališče, da bi razkritje zahtevanega dokumenta (ob dejstvu, da je prosilki konkretni posameznik poznan), predstavljalo poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, torej v temeljno človekovo pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS).

 

Izpodbijana odločba tako pomeni, da je organ konkretnega posameznika v celoti zavaroval pred posegom v njegovo ustavno pravico do zasebnosti, medtem ko je prosilki ne samo omejil, ampak celo odvzel ustavno pravico dostopa do informacije javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). V obravnavanem primeru je torej nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju[11]. 

 

Zato je moral IP za popoln preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe uporabiti metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, v luči vseh okoliščin konkretnega primera[12]. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

 

Pri izvedbi testa praktične konkordance je IP izhajal iz predpostavke, da je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja lahko tudi pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pri tem pa je pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti v konkretnem primeru upošteval, da konkretni posameznik, na katerega se nanaša zahtevani dokument, predstavlja relativno javno osebo.

 

Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (13. točka), je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo. ESČP je v zadevi Van Hannover proti Nemčiji opredelilo tri kategorije javnih osebnosti, ki so upravičene pričakovati različen obseg varstva zasebnosti, in sicer absolutno javne osebe »par excellence« kot najbolj znane in izpostavljene osebe, relativno javne osebnosti, ki so manj znane, vendar še vedno javne v določenem kontekstu ter ostali posamezniki, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od prej navedenih kategorij. Bolj, ko se oseba približuje statusu absolutne ali vsaj relativne javne osebe, bolj je izkazan povečan interes javnosti za razkritje njenih osebnih podatkov.

 

Relativno javne osebe, so osebe, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom[13] in, ki so zaradi svojega družbenega delovanja povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno[14]. Vendarle pa njihovo pojavljanje v javnosti bodisi ne predstavlja zavestne izpostavitve svojega ravnanja oceni in kritiki drugih ljudi, na primer tudi z namenom »trženja« svoje javne podobe (»imidža«), bodisi njihova družbena vloga nima tolikšnega splošnega družbenega pomena (v političnem smislu), da bi tem osebam lahko pripisali ali celo morali pripisati značaj absolutno javnih oseb[15]. Ob tem IP poudarja, da zanimanje javnosti za določeno osebo v navedenem kontekstu ne pomeni, da ta oseba in z njo povezani dogodki javnost zanimajo v smislu »splošne radovednosti oziroma zvedavosti javnosti«, torej, ne gre za to, kaj v zvezi s to osebo je »zanimivo za javnost«, temveč, da so njena dejanja in mišljenje v zvezi s konkretnim dogodkom oziroma serijo dogodkov povezanih z njenim javnim udejstvovanjem, »v javnem interesu«. Definicija relativno javne osebe je tako povezana tudi s časovno komponento dogodka, v zvezi s katerim dotična oseba ustreza takšnemu opisu.

 

Upoštevajoč navedeno IP ugotavlja, da je konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahtevani dokument, mogoče šteti kot relativno javno osebo. V obravnavanem primeru se je posameznik s svojimi pisanji in podajanjem mnenj v medijih in na družbenih omrežjih, ki so bile predmet obravnave v zahtevanem dokumentu, sam izpostavil, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna osebnost. Ob tem je bistveno, da je te svoje izjave podal kot zdravnik, torej kot strokovnjak, ki opravlja izjemno odgovorno delo, visokih etičnih meril in z velikim družbenim pomenom, zato je v javnem interesu, in to v času epidemije, kjer je interes javnosti za težo besed strokovnjakov na področju zdravja nedvomno velik. Zato je v interesu javnosti, da se (prek medijev) seznani z dejstvi, kako je takšne njegove objave ocenil tožilec zbornice, potem, ko je odbor za etično-pravno vprašanja zbornice te posameznikove izjave označil kot kršitve zdravniške kodeksa in zadevo predal tožilcu. 

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup[16], teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo („public matter“). [17]

 

Ob tem velja poudariti, da umestitev konkretnega posameznika med relativno javne osebe sama po sebi še ne zadošča za presojo, da je interes javnosti močnejši od varovanega osebnega podatka. Presoja je odvisna od vsakega posameznega primera, od časa, v katerem se zahteva razkritje osebnega podatka in argumentov, ki jih je treba aplicirati na konkretno zadevo v skladu z ZDIJZ. Status osebe je torej dodatni, ne pa edini argument za odločitev[18].

 

Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je IP upošteval, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo, čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upošteval je tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oziroma razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.[19]

 

Glede na utemeljen interes javnosti je nedvomno manevrski prostor za varstvo osebnih podatkov konkretnega posameznika izrazito zožen in omejen na njegova ravnanja v zasebnem življenju. Pri dostopu do zahtevanih podatkov, je tako treba poudariti, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja relativno javne osebe, ampak za podatke, ki se nanašajo na odločitev tožilca zbornice glede izjav, ki jih je konkretni posameznik javno podal kot strokovnjak – zdravnik vezano na epidemijo Covid 19, torej na področje javnega zdravja, ki se dotika večjega števila državljanov in predstavlja aktualno temo v trenutnem času in času postavitve prosilkine zahteve. S tem stališčem IP sledi poudarku ESČP v zadevi Von Hannover proti Nemčiji, da večji poseg (medijev) v zasebnost posameznika opravičuje tisti podatek javnih oseb, ki niso javne »par excellence«, iz njihovega zasebnega življenja, ki je pomemben za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v splošnem oziroma javnem družbenem interesu.

 

V obravnavani zadevi ni sporno, da je konkretni postopek pred tožilcem v zvezi s predlogom odbora za pravno-etični vprašanja povezan z javnimi objavami in izjavami konkretnega zdravnika, ki jih je ta podal na temo epidemije Covid-19. To dejstvo je IP prepoznal kot močan argument na strani javnega interesa za razkritje predmetnega dokumenta. Javni interes je namreč kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje[20], odgovornost in transparentnost odločanja, pri informacijah, ki sprožajo širšo javno ali parlamentarno razpravo, pri informacijah, ki kažejo na zlorabo ali prekoračitev pooblastil v poslovanju javnih oblasti, ipd. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru javni interes treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani z zahtevanim dokumentom, ki predstavlja odločitev tožilca v zvezi z ravnanji konkretnega  - zdravnika, ki jih je odbor zbornice pred tem označil kot kršitve kodeksa zdravniške etike.

 

Čeprav je epidemija Covid-19 nedvomno povezana z vrednoto javnega zdravja, pa IP izpostavlja, da to dejstvo ne more biti samo po sebi razlog za podan javni interes za razkritje dokumentov, ki so kakorkoli povezani s tem. Pojem interesa javnosti namreč ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti. Ravno te časovne komponente pri presoji javnega interesa pa je v obravnavanem primeru, po presoji IP, ni mogoče spregledati. Epidemija Covid-19 in z njo povezana vprašanja na področju zdravstva (od zaščitne opreme, cepiv, epidemioloških zdravstvenih ukrepov, itd.) so namreč močno prežeta z aktualnimi temami, ki se tičejo splošne širše javnosti. Transparentnost delovanja javnega sektorja (kamor spada tudi organ) na tem področju je zato v tem času ključna za zagotovitev zaupanja javnosti v zdravstvene ukrepe povezane z epidemijo.

 

V povezavi z navedenim se javni interes kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi.

 

Organ je del javnega sektorja v širšem smislu, ki del svojih nalog opravlja kot javno pooblastilo. Zakon o zdravniški službi[21] (v nadaljevanju ZdrS) v 69. členu določa, da se zdravniki združujejo v Zdravniško zbornico Slovenije kot pravno osebo, ki zastopa njihove poklicne, socialne in ekonomske interese, skrbi za ugled in čast zdravniškega poklica ter izpolnjevanje zdravniških dolžnosti. Organ je bil ustanovljen leta 1992 na podlagi takratnega Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je v 85. (prenehal veljati) in 86. členu vzpostavil temelje za delovanje in obvezno združevanje zdravnikov v zbornico kot pravno osebo. ZZdrS, ki je sedaj izhodiščni predpis za delovanje organa, v 70. členu razmejuje prostovoljno in obvezno članstvo v zbornici. Članstvo v zbornici je obvezno za vse, ki na območju Republike Slovenije opravljajo zdravniško službo[22]. Zbornica v skladu s 71. členom opravlja naslednje naloge:

  1. sprejema kodeks medicinske deontologije, preverja ravnanje zdravnikov in ukrepa v zvezi s kršenjem kodeksa;
  2. podeljuje, podaljšuje in odvzema licence;
  3. odloča o odobritvi in prenehanju pripravništva, sekundariata in specializacij, spremlja, nadzoruje ter skrbi za kakovost in koordiniranje izvajanja teh in drugih oblik podiplomskega strokovnega izpopolnjevanja svojih članov s preverjanjem usposobljenosti ter določa pogoje za imenovanje mentorjev in jih imenuje;
  4. izvaja strokovni nadzor s svetovanjem;
  5. sodeluje pri pripravi zakonov, planskih dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva;
  6. soodloča pri določanju izhodišč za sklepanje pogodb z zavodom;
  7. zastopa interese zasebnih zdravnikov pri sklepanju pogodb z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije;
  8. sodeluje pri sklepanju kolektivnih pogodb v imenu zasebnih zdravnikov kot delodajalcev;
  9. vodi register zdravnikov;
  10. opravlja druge naloge v skladu z zakonom in statutom.

Naloge iz 2., 3., 4. in 9. točke prejšnjega odstavka opravlja zbornica kot javna pooblastila in te se financirajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije.

 

Iz zgornjih navedb je nedvomno razvidno, da organ, poleg javnega pooblastila, opravlja še druge naloge, ki niso javnopravne oziroma oblastne, temveč bolj zasebnopravne narave. Kljub temu je moč ugotoviti, da je tudi tovrstna dejavnost tesno povezana s segmentom javnega pooblastila. Vse, kar organ dela, sodi v javno interesno sfero, kajti v javnem interesu (interesu vseh uporabnikov zdravstvenih storitev, kar izkustveno predstavlja splošni družbeni oziroma s strani države priznan, torej javni interes) je, da vsi zdravniki svoje delo opravljajo dobro, učinkovito in strokovno. Zato so tudi storitve organa izven javnega pooblastila (bolj ali manj aktivna vloga pri pripravi predpisov v zvezi z zdravniško službo, podajanje mnenj o primernosti podelitve koncesije, sprejem kodeksa medicinske etike, izvajanje strokovnega nadzora s svetovanjem izven letnega programa, svetovalna dejavnost …) podvržene temu cilju. Organ ni organiziran zato, da bi na trgu poleg izvajanja javnih pooblastil izvajal tržno dejavnost zaradi pridobivanja sredstev, temveč je ustanovljen zato, da služi ne samo interesom članov, temveč tudi javnemu interesu. Tudi organ sam je na svojih spletni strani zapisal, da »podeljena javna pooblastila Zbornici predstavljajo priznanje družbe slovenskemu zdravništvu do samouravnavanja poklica. In prav pravica in dolžnost do samouravnavanja poklica preko delovanja Zdravniške zbornice predstavljata tako za zdravnike kot tudi za paciente jamstvo za zagotavljanje kakovostnega in odgovornega dela zdravnikov«. Ugotovitev, da sta oba zakona uredila interesno združevanje, to je združevanje, ki je primarno namenjeno le določeni socialni skupini (prim. 69. člen ZZdrS), še ne izključuje možnosti nadzora s strani širše javnosti. Ustanovitev in delovanje organa torej nikakor ni v izključno zasebnem interesu. Zato je potrebno ugotoviti, da prisotnost javnega interesa v zvezi z obstojem in delovanjem organa slednjega uvršča med subjekte, ki so (skoraj) v celoti in (skoraj) v vseh segmentih podvrženi kontroli javnosti. IP ocenjuje, da tudi tista dejavnost organa, ki ni opredeljena kot javno pooblastilo, dosega tak nivo vezanosti na oblastno urejanje določenega področja, da opravičuje podvrženost določbam ZDIJZ. Domet ZDIJZ v primeru organa ni omejen samo na informacije v zvezi s tisto dejavnostjo, ki pomeni izvrševanje javnih pooblastil, saj gre prvenstveno za osebo javnega prava, ki je zagotavljanju dostopa do informacij javnega značaja podvržena v celotni javnopravni sferi svojega delovanja. Organ je izpostavil, da tožilec z odločanjem izpolnjuje obveznosti organa iz zgoraj citirane 1. točke prvega odstavka 71. člena ZZdrS. Upoštevaje navedeno je IP javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta videl tudi v tem, da se širša javnost seznani s tem, kako organ kot nosilec javnih pooblastil obravnava zadeve iz njegove pristojnosti, v smislu teg, kako obravnava primere domnevnih kršitev kodeksa ne samo v okviru presoje svojega odbora za etična in pravna vprašanja, temveč tudi v postopku pred tožilcem, še posebej v primeru (kot je obravnavani), ko je Odbor ugotovil kršitev kodeksa zdravniške etike in primer predal tožilcu zbornice, kot enemu od organov zbornice. Skladno s 18. členom Statuta zdravniške zbornice[23] (v nadaljevanju Statut) je tožilec zbornice samostojni organ zbornice in ima pravico in dolžnost, v skladu s posebnim pravilnikom, samostojno zahtevati uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev kodeksa medicinske deontologije, statuta zbornice in drugih nepravilnosti pri opravljanju zdravniške službe. Kot določa 10. člen Pravilnika o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije[24], mora tožilec pri opravljanju svojih dolžnosti varovati ugled zdravniškega poklica in zbornice ter njenih organov.

 

Izhajajoč iz tega je IP močne in konkretne argumente za razkritje zahtevanih informacij, ki predstavljajo dodano vrednost za širšo javnost, videl tudi v tem, da se s seznanitvijo javnosti s temi podatki odpira pomembno vprašanje, kakšne so pravice in dolžnosti pripadnikov poklicev, ki imajo svoje kodekse, upoštevajoč pri tem predvsem zdravnike, katerih teža besed (pa naj bo to kritika ali pa potrditev načina spopadanja s problemom epidemije s strani države) je v javnosti toliko večja, saj gre za strokovnjake. V obdobju epidemije oziroma v tem času je tema javnega zdravja ena od vodilnih tem javnih razprav in je v javnem interesu, da javnost izve, kako zbornica obravnava primere svojih članov, ki so se v medijih javno izpostavili s svoji stališči do reševanja aktualnega problema epidemije in z njo povezanih vprašanj. Skladno s 73. členom Pravilnika o disciplinski odgovornosti članov Zdravniške zbornice Slovenije in o postopku pred Razsodiščem Zdravniške zbornice Slovenije, št. 007-7/2017-23 z dne 22. 3. 2018, so disciplinske kršitve, ki jih obravnava tožilec zbornice in razsodišče le tiste, ki jih člani zbornice storijo pri opravljanju zdravniškega poklica. Upoštevajoč vse navedeno je torej po presoji IP nedvomno v javnem interesu, da se javnost seznani, ali konkretne izjave in objave, ki jih poda zdravnik v medijih in na družabnih omrežjih in z njimi tangira splošno javnost in jih je Odbor za etično-pravna vprašanja zbornice prepoznal kot kršitve Zdravniške kodeksa, pomenijo tudi kršitve pri opravljanju zdravniškega poklica.

 

Temeljni namen ZDIJZ je namreč v tem, da si organi prizadevajo, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. odstavek 2. člena v zvezi z 5. členom ZDIJZ), tako da so posledično tudi situacije, ko dostop do informacije javnega značaja ni dovoljen, v zakonu opredeljene kot izjeme od splošnega pravila (člen 5a. in člen 6. ZDIJZ). Po splošnih pravilih oziroma metodah razlage prava pa je treba izjeme razlagati restriktivno. Tudi narava razloga za nerazkritje zahtevanih podatkov v predmetni zadevi je takšna, da se upravičeno od zavezanca zahteva, da nosi primarno dokazno breme, saj on upravičeno lahko pozna podrobnosti oziroma splet razlogov, ki govorijo za uporabo izjeme od prostega dostopa do informacije javnega značaja. Vendar pa je Upravno sodišče v svoji sodni praksi[25] že tudi izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kakšen namen.

 

V konkretnem primeru je zato kot eno bistvenih okoliščin treba upoštevati tudi dejstvo, da je za informacijo zaprosil medij oziroma novinarka, ki ima dolžnost posredovati informacije v vseh zadevah, ki zadevajo javnost. Takšna argumentacija je podkrepljena tudi s sodno prakso [26], nazadnje v s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021 (36. točka obrazložitve). Glede na navedeno tako dejstvu, da je v obravnavanem primeru prosilka novinarka ene od vodilnih in najvplivnejših medijskih hiš v Sloveniji, ki je pomemben oblikovalec javnega mnenja, ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP.

 

Namen navedenega medija je usmerjanje moči preiskovalnega in poglobljenega novinarstva v družbene spremembe, zanima ga odgovorno in skrbno ravnanje politike na področju pomembnih družbenih tem, kot je nedvomno javno zdravje in podajanje kakovostnih in ažurnih informacij. Zato je v tem delu brez dvoma zaželeno, da javni diskurz v čim večji meri temelji na verodostojnih dejstvih in ne na pavšalnih oziroma površnih govoricah. IP v predmetni zadevi nima pomislekov glede dobre vere prosilke, ki jo vodi skrb za seznanitev javnosti s točnimi podatki v luči težnje po razvitju strokovnega in kakovostnega javnega diskurza v zvezi s temo javnega zdravja in je tako dostopu do zahtevanega dokumenta ugodil v luči zaupanja javnosti v javne institucije in politiko. S tem prosilka kot medij udejanja aktivni vidik svoje ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki se kaže v varovanju svobode do posredovanja informacij in mnenj[27] in opravlja pomembno vlogo »javnega čuvaja« (»public watchdog«), ki ji jo priznava tudi organ v dopisu, št. 090-4/2021-2 z dne 21. 5. 2021. Te naloge pa medij ne bi mogel opravljati, če, na drugi strani, javnost ne bi imela pravice teh informacij prejeti[28].

 

Vendar pa IP poudarja, da je opisana vloga medijev in s tem pravica do svobode izražanja, omejena s pravicami drugih, tudi in največkrat s pravico do zasebnosti[29], enako pa velja tudi za pravico dostopa do informacij javnega značaja. Nobena od teh ustavnih pravic tore ni absolutna, zato jih je treba v primeru medsebojnega konflikta uravnotežiti, torej doseči pravično ravnovesje med njimi.

 

Pri izvedbi testa interesa javnosti v predmetni zadevi je tako ključno vprašanje, ali bi se z razkritjem zahtevanega dokumenta dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, kot to omogočajo že javno objavljeni podatki s strani organa, povezani z postopki, ki jih je zoper konkretnega posameznika – zdravnika vodil Odbor za pravno-etična vprašanja. Kot je izpostavila prosilka v pritožbi, je organ sam v biltenu Zdravniške zbornice objavil stališče Odbora v zvezi s kršitvami kodeksa zdravniške etike s strani konkretnega posameznika in dejstvo, da je zadevo predal tožilcu organa. Ti podatki so bili povzeti v številnih medijskih objavah, o čemer se je prepričal tudi IP[30], poleg tega pa je to potrdil tudi organ v svojem dopisu, št. 090-4/2021-2 z dne 21. 5. 2021 in se pri tem skliceval na izvrševanje pravice do izražanja. Ob tem je IP z vpogledom v javno dostopne spletne strani ugotovil, da je tudi sama odločitev tožilca javno dostopna[31], kar pa ne velja za zahtevani dokument.  

 

Iz navedenih ugotovitev IP izpostavlja, da dejstvo, da je odbor za pravno-etična vprašanja v zvezi s svojimi ugotovitvami glede objav in izjav konkretnega zdravnika predal predlog tožilcu zbornice, ni prerekano, zato argument organa, da bi že s tem, ko bi organ razkril, ali oziroma da je bil konkretni posameznik v zvezi s temi izjavami obravnavan pred tožilcem zbornice, le temu nastala škoda zaradi posega v pravico do varstva osebnih podatkov, ne vzdrži resne pravne presoje. Prav tako iz teh razlogov ne preide v poštev sklicevanje organa na stališče IP v odločbi št., 090-29/2017 glede razkritja podatkov, ki so prosilcu že znani. Citirana zadeva je bila namreč obravnavana v kontekstu drugačnega dejanskega stanja, medtem ko je v predmetni zadevi organ sam potrdil, da je zadevo v zvezi s konkretnim zdravnikom predal tožilcu zbornice.

 

Upoštevajoč vse navedeno je IP, ob tehtanju koristi, ki jih prinaša prosilcu dostop do informacij javnega značaja ter na drugi strani teža posega v načelo varstva osebnih podatkov konkretnega posameznika, zaključil, da javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta prevlada nad pravico posameznika do varstva zasebnosti, torej, da je škoda, ki bi nastala z razkritjem osebnih podatkov, manjša kot javni interes po seznanitvi z njimi. Ob tem IP ni mogel mimo dejstva, da tudi konkretni posameznik, na katerega se nanaša zahtevani dokument, ni priglasil stranske udeležbe v postopku in ni izrecno nasprotoval posredovanju teh podatkov javnosti.  

 

IP je obseg razkritja dokumenta presojal tudi upoštevajoč načelo najmanjšega obsega podatkov (točka (c) člen 5 Splošne uredbe), in odločil, da se s testom javnega interesa javnosti odpre zahtevani dokument v celoti. Ob tem IP poudarja, da pri dostopu do zahtevanega dokumenta, kljub temu, da gre za celoten dokument, ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja konkretnega posameznika, ampak za njegove izjave in menja, ki jih je podal kot strokovnjak v zvezi s tematiko javnega zdravja, konkretneje z epidemijo Covid-19, in jih je tudi samo podal v medijih in na družabnih omrežjih. Na drugi strani pa zahtevani dokument vsebuje pravno podlago in razloge tožilca organa, na katerih temelji njegova odločitev.

 

Zahtevani dokument poleg osebnih podatkov posameznika, na katerega se nanaša, vsebuje tudi druge osebne podatke, konkretneje ime, priimek, znanstveni, strokovni in akademski naziv tožilca zbornice, ki ga je izdal. IP ugotavlja, da konkretno zakonsko podlago za dopustno obdelavo (posredovanje) osebnih podatkov tožilca zbornice predstavlja tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, v skladu s katerim ne gre za varovane osebne podatke, kadar gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. IP pojasnjuje, da je tožilec eden od organov zbornice (16. člen in 74. člen Statuta Zdravniške zbornice), ki v organu ne zastopa svojih osebnih interesov, temveč deluje v imenu in za račun organa, kot samostojni organ zbornice in ji je za svoje delo odgovoren (76. člen Statuta Zdravniške zbornice), in kot posameznik torej opravlja javno funkcijo tega organa. Poleg tega je IP z vpogledom na spletno stran organa ugotovil, da je tožilec z navedenimi osebnimi podatki objavljen na spletni strani organa kot eden od organov zbornice, kar pomeni, da je organ sam presodil, da gre za informacije javnega značaja, ki so zaradi pomembnosti dela za namene poslovanja s strankami prosto dostopne tudi v smislu določbe drugega odstavka člena 106. člena ZVOP-1.[32]

 

Sklepno

 

Ker je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo pri odločitvi, ali so zahtevane informacije prosto dostopne, je IP pritožbi prosilke ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila           :

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica Informacijske pooblaščenke

 

[1] Pravilnik o disciplinski odgovornosti članov Zdravniške zbornice Slovenije in o postopku pred Razsodiščem Zdravniške zbornice Slovenije, ki je veljal v času tožilčevega odločanja o prijavi zoper člana zbornice, je določal naslednje sankcije oz. ukrepe: strokovno opozorilo; opomin; javni opomin, ki se objavi v glasilu Isis, kolegialno priporočilo; opravičilo oškodovancu; obvezno dopolnilno strokovno izobraževanje; obvezen zdravniški pregled pri pooblaščenem specialistu medicine dela zaradi mnenja o sposobnosti opravljanja dela.

[2] 52. člen Pravilnika o disciplinski odgovornosti članov Zdravniške zbornice Slovenije in o postopku pred Razsodiščem Zdravniške zbornice Slovenije: Zasedanja Razsodišča niso javna. Prisotni so lahko le vabljeni člani Zdravniške zbornice Slovenije, Zdravnik v postopku, Zagovornik, Strokovni pomočnik, Tožilec, strokovni sodelavci Zdravniške zbornice Slovenije, vabljene priče in izvedenci.

[3] Odbor je v okviru svoje prijave na razsodišče tako smatran kot »nepriviligiran« prijavitelj, katerega prijavo tožilec presoja skladno z 22. ter 39. do 41. členom Pravilnika o disciplinski odgovornosti članov Zdravniške zbornice Slovenije in o postopku pred Razsodiščem Zdravniške zbornice Slovenije.

[4] Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF, 88/16 – ZdZPZD, 40/17, 64/17 – ZZDej-K, 49/18 in 66/19.

[5] Navedeno izhaja tudi iz Registra zavezancev za informacije javnega značaja, ki ga vodi AJPES. Prav tako je IP že v več svojih postopkih organ obravnaval kot zavezanca po 1. členu ZDIJZ (npr. odločbe 090-148/2015, 090-110/2016, 090-3/2017.

[6] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[7] Posebne vrste osebnih podatkov (»občutljivi osebni podatki«) so skladno s členom 9(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov tisti osebni podatki, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, ter genski podatki, biometrični podatki za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatki v zvezi z zdravjem ali podatki v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

[8] Skladno z drugim odstavkom Člena 6 Splošne uredbe, je Podlaga za obdelavo iz točk (c) in (e) odstavka 1 je določena v skladu s: (a) pravom Unije; ali (b) pravom države članice, ki velja za upravljavca.

[9] Sodbi Ustavnega sodišča U-I-201/14-14 in U-I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015.

[10] Odločitev ESČP v zadevi Guseva v. Bulgaria (odst. 37 in 53) in v zadevi Társaság a Szabadságjogokért v. Hungary (odst. 27).

[11] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007.

[12] Enako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020, povzeto po J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str. 13.

[13] Tako Ustavno sodišče v odločbi, št. Up- 50/99 z dne 14. 12. 2000

[14] V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je Ustavno sodišče RS na primer odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

[15] Andraž Teršek, As. mag., Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[16] Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[17] Teršek, mag. A., ibidem, str. 4.

[18] Enako Upravno sodišče v sodbi III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021

[19] Tako odločba Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012.

[20] Tako Upravno sodišče v sodbi št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011.

[21] Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF, 88/16 – ZdZPZD, 40/17, 64/17 – ZZDej-K, 49/18 in 66/19.

[22] Ta člen se ne uporablja ta tuje zdravstvene delavce (6. člen  Zakona o opravljanju zdravstvenih poklicev v Republiki Sloveniji za državljane drugih držav članic Evropske unije (Uradni list RS, št. 86/2020).

[23] Uradni list RS, št. 65/94, 54/95, 64/96, 22/98, 113/00, 30/01, 43/02, 124/03, 34/04 in 23/08.

[24] Uradni list RS, št. 121/04.

[25] Npr. sodbi I U 1688/2016 z dne 17. 10. 2018, odst. 62, in I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015, odst. 46.

[26] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve) in št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve).

[27] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[28] Sodba ESČP v zadevi Thorgeir Thorgeirson prosti Islandiji z dne 25. 6. 1992.

[29] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[30] …

[31] …

[32] Drugi odstavek 106. člena ZVOP-1 določa: Upravljavci osebnih podatkov lahko javnosti posredujejo in javno objavijo osebno ime, naziv ali funkcijo, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte predstojnika in tistih zaposlenih, katerih delo je pomembno zaradi poslovanja s strankami oziroma uporabniki storitev, do uveljavitve posebnega zakona, ki bo uredil ta vprašanja.