prosilec - Zavod za gradbeništvo Slovenije

POVZETEK:

Prosilec je zahteval: pravnomočno sodbo, iz katere je razvidno, da je konkretna bivša zaposlena delavka organa dobila tožbo proti organu zaradi kršenja pravic iz delovnopravne zakonodaje (nezakonita odpoved delovnega razmerja) in dokument, iz katerega je razvidna odškodnina ali druga vrsta finančnega nadomestila, ki jo je organ v breme javnih sredstev izplačal zaradi izgubljene tožbe. V drugem delu je organ zahtevi ugodil, v prvem delu pa je zahtevo zavrnil ob sklicevanju na prakso Vrhovnega sodišča, da se v primeru delovnih sporov uporablja Zakon o pravdnem postopku, ki vsebuje posebno določbo glede pravice do vpogleda v spis, in sicer je vpogled v spis dovoljen za stranke in za osebe, ki imajo opravičeno korist, česar pa prosilec ne izpolnjuje. IP je ugotovil, da je organ napačno uporabil materialno pravo in bi moral odločiti o zahtevi na podlagi ZDIJZ. IP je odločil o dostopu do dokumenta upoštevajoč zožitev zahtevka prosilca v pritožbi, da ne vztraja pri osebnih podatkih.

ODLOČBA:

Številka: 090-271/2021/5

Datum: 13. 9. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 23. 8. 2021, zoper odločbo št. MČP-130/19-21 z dne 5. 8. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) Zavoda za gradbeništvo Slovenije, Dimičeva ulica 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 23. 8. 2021 se ugodi in se odločba št. MČP-130/19-21 z dne 5. 8. 2021 Zavoda za gradbeništvo Slovenije, v prvi točki izreka odpravi, ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku 31 (enaintrideset) dni od vročitve te odločbe posredovati na elektronski naslov …. skeniran naslednji dokument:

• Sodbo in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 260/2019 z dne 15. 7. 2020, pri čemer se prekrije naslednje podatke: v uvodu osebno ime, naslov in EMŠO tožeče stranke in osebna imena članov sodnega senata ter odvetnikov, v obrazložitvi pa: v 5. vrstici 1. točke besedo za »zaradi«, besedilo v 1. točki od »Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi so« do »Zahteva«, v 3. točki besedilo za »Tožnica naloženih nalog« do konca točke, v 17. točki besedilo od »Tožnica je zatrjevala, da je bila« do konca 18. točke, besedilo celotne 22., 24., 25., točke, prvi stavek 23. točke do »Vendar«, tretja vrstica 28. točke v celoti, besedilo 31. točke v zadnjih štirih besedah, besedilo 32. točke za »Tožnica je izpovedala« do konca točke, imena javnih uslužbencev v 8., 9., 20., 21., 23., 29. točki, imena prič v 4., 8., 12., 14., 15., 20., 21., 30., 35., točki obrazložitve, ime posameznika, ki ni javni uslužbenec v 26., 27., 28., 29., 30. točki obrazložitve ter osebno ime in podpis predsednika senata na zadnji strani odločbe.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 9. 7. 2021 po elektronski pošti na organ naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri je zahteval: 1. pravnomočno sodbo, iz katere je razvidno, da je bivša zaposlena delavka organa ….. dobila tožbo proti organu zaradi kršenja pravic iz delovnopravne zakonodaje (nezakonita odpoved delovnega razmerja), 2. dokument, iz katerega je razvidna odškodnina ali druga vrsta finančnega nadomestila, ki jo je organ v breme javnih sredstev izplačal zaradi izgubljene tožbe. Oba dokumenta je prosilec zahteval v skenirani obliki na svoj elektronski naslov.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ s prvo točko izreka prosilcu zavrnil dostop do dokumentov, ki jih je zahteval v prvi točki zahteve. Z drugo točko je prosilcu ugodil zahtevi, ki jo je postavil v drugi točki, s tretjo točko pa je odločil, da stroški v tem postopku niso nastali. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da je organ glede prve točke obrazložil, da je zahtevana informacija sodba. Pri čemer je pojasnil, da se v primeru delovnih sporov uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki vsebuje posebno določbo glede pravice do vpogleda v spis, in sicer je vpogled v spis dovoljen za stranke in za osebe, ki imajo opravičeno korist. Ker Zakon o dostopu do informacij javnega značaja ni razveljavil navedenega določila ZPP, ki je tudi specialnejše, to še vedno velja. Navedenemu stališču pritrjuje tudi praksa Vrhovnega sodišča RS. Ker prosilec ni bil stranka sodnega postopka, niti ni izkazal opravičene koristi, je organ njegov zahtevek za posredovanje sodbe zavrnil. V zvezi z drugo točko zahteve je organ navedel, da ne obstoji nobena od izjem po 6. členu ZDIJZ, zato je v celoti ugodil prosilčevi zahtevi. Priloga odločbe je rekapitulacija po vrstah zaslužka z dne 5. 8. 2021.

Iz pritožbe prosilca z dne 23. 8. 2021 izhaja, da se ne strinja z razlogi organa za zavrnitev posredovanja pravnomočne sodbe. Pri tem navaja, da za posredovanje obstaja javna korist, saj je bilo z navedeno sodbo pravnomočno odločeno, da je organ izgubil tožbo bivše zaposlene. Odpoved javni uslužbenki je bila nezakonita, s tem pa je bila javnim sredstvom povzročena finančna škoda zaradi nezakonitega ravnanja zavezanca. Sodba je po svoji vsebini pravni postulat, koristen za širšo pravno prakso v primerih nezakonite odpovedi javnih uslužbencev, zato je v javno korist, da se javnost z navedeno sodbo seznani. Pri tem prosilec navaja, da se lahko izbriše vse osebne podatke in se posreduje samo njeno vsebino.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. MČP-130/19-21 z dne 24. 8. 2021, poslal IP. IP je dne 31. 8. 2021 na organ naslovil poziv na dostavo dokumentov in za podajo opredelitev št. 090-271/2021/2. Na poziv IP je organ dne 8. 9. 2021 poslal odgovor organa št. MČP-130/19-21, skupaj z dokumentacijo.

Pritožba je utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. V tem delu obrazložitve se bo IP ukvarjal predvsem z vprašanjem, kaj je bil zahtevani dokument in razpolagalno pravico prosilca glede spremembe obsega zahteve v pritožbenem postopku.

1. Vprašanje obsega zahtevanih dokumentov in presoje v pritožbenem postopku

V pritožbenem postopku je organ IP poslal poleg prvostopne odločitve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (sodba in sklep opr. št. I Pd 260/2019 z dne 15. 7. 2020) tudi drugostopno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. Pdp 520/2020 z dne 22. 10. 2020), s katero je bilo odločeno o pritožbi organa zoper prvostopno odločitev. Najprej IP ugotavlja, da je prosilec zahteval pravnomočno sodbo, iz katere je razvidno, da je bivša zaposlena delavka organa dobila tožbo proti organu zaradi kršenja pravic iz delovnopravne zakonodaje (nezakonita odpoved delovnega razmerja) in ne tudi odločitve sodišča druge stopnje, s katero je prvostopna odločitev postala pravnomočna. Prav tako pa v pritožbenem postopku vztraja (le) pri »pravnomočni sodbi«. Iz odločbe drugostopnega sodišča, izhaja, da je bila pritožba zavrnjena in da je ostala sodba sodišča prve stopnje v celoti v veljavi. To pomeni, da je le sodba sodišča prve stopnje izvršilni naslov in zato relevanten pravni naslov za izplačilo t. i. »odškodnine«, v zvezi s katero prosilec zahteva informacije. Čeprav je organ IP poslal odločbi obeh stopenj sodišč, IP šteje, da je prosilec zahteval dostop le do sodbe sodišča prve stopnje in v takšnem obsegu je tudi vodil svoj pritožbeni postopek. Ob tem IP zgolj dodaja, da je odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z zahtevano pravnomočno odločitvijo, javno objavljana na spletni strani sodne prakse.[1]

V pritožbi prosilec navaja, da »se lahko izbriše vse osebne podatke in se posreduje samo njeno vsebino«. IP pojasnjuje, da lahko stranka v skladu s 133. členom ZUP in v skladu z načelom dispozitivnosti v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), in sicer vse do odločitve oz. do izdaje odločbe na prvi stopnji. Povedano drugače, prosilec v pritožbi zahteve ne more razširiti ali vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Torej, prosilec se v pritožbi ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih ni navedel v zahtevi. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Vsebina zahtevka, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, zato tudi ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa. Prosilec lahko s pritožbo zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Organ je dolžan razširjeno zahtevo prosilca iz pritožbe obravnavati kot novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.

IP ugotavlja, da prosilec s tem, ko je v pritožbi navedel, da se lahko izbriše vse osebne podatke in se posreduje samo vsebino sodbe, je smiselno zožil svoj zahtevek, saj je v okviru istega zahtevanega dokumenta navedel, da ga zahteva brez osebnih podatkov. Ker pa je svojo zahtevo po dokumentu podal z imenom in priimkom javne uslužbenke, se je IP v vsebini te odločbe kljub temu ukvarjal z varovanimi osebnimi podatki, ker popolna anonimizacija dokumenta, ne bi bila možna.

2. Vprašanje pravne podlage za odločanje

Prosilec je od organa zahteval posredovanje pravnomočne sodbe sodišča, ki je odločilo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi poimensko določeni javni uslužbenki organa. IP ugotavlja, da je prosilec navedeno zahtevo z dne 9. 7. 2021 vložil na podlagi določb ZDIJZ. Organ je to zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ in v tem postopku izdal izpodbijano odločbo. IP je tako kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ ravnal pravilno, ko je izpodbijano odločitev oprl na določbe Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja v delovnih in socialnih sporih. Ta v 150. členu v prvem in drugem odstavku določa, da imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene, drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, pa se lahko dovoli pregled in prepis posameznih spisov. Dokler postopek teče, dovoli to predsednik senata, potem ko je končan, pa predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma oseba na sodišču, ki ga določi. Po stališču organa ZDIJZ ni razveljavil navedenega določila ZPP, ki je tudi specialnejše, zato ker prosilec ni bil stranka sodnega postopka, niti ni izkazal opravičene koristi, je organ njegovo zahtevo za posredovanje sodbe zavrnil. Pri tem se je organ v potrditev svojega stališča skliceval na prakso Vrhovnega sodišča.

Ker se je organ skliceval na prakso Vrhovnega, se je IP najprej opredelil glede vpliva sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 v obravnavanem primeru. Navedena sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa, prvič, prosilec po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sam nastopa kot stranka, in drugič, prosilec želi, da se mu omogoči le dostop do sodne odločbe, ki jo je delovno sodišče izdalo v konkretnem delovnem sporu, in torej ne zahteva drugih dokumentov iz te zadeve. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

IP se strinja, da je za odločitev v konkretnem pritožbenem postopku pomembno upoštevati sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, in sicer v delu, s katerim je VSRS svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« VSRS se je v omenjeni sodbi torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbe 128. člena ZKP. Iz citiranega dela sodbe VSRS, po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve in objave sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih in predpisih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih.

Pri iskanju odgovorov na sporna vprašanja v zvezi s predmetnim postopkom, moramo izhajati iz Ustave RS, ki v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Tako iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člen Sodnega reda, ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v (kazenskih) postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red (Ur. l. RS, št. 87/16) v 5. členu, ki govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZPP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZPP, tako navedene ustavne kategorije konkretizira v 239., 321 in 322. členu. Iz prvega odstavka 239. člena ZPP izhaja, da je glavna obravnava javna. Prvi odstavek 321. člena pa določa, da se sodba izda in razglasi v imenu ljudstva. V primeru, kadar se sodba razglasi, prebere predsednik senata javno izrek sodbe in sporoči na kratko razloge sodbe (prvi odstavek 322. člena ZPP).

Izhajajoč iz navedenega je eden izmed zakonov, ki javnosti daje to ustavno pravico, tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij. Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča. Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev zmotno oprl na 150. člen ZPP, saj bi, glede na stališče VSRS v sodbi št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilec v zahtevi za dostop do sodne odločbe skliceval na ZDIJZ, in posledično presojati javnost konkretne zahtevane sodne odločbe po postopku, kot ga določa ZDIJZ.

Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP (oziroma aplicirano na konkretni primer v tem kontekstu smiselno enaka določba 150. člena ZPP) v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna sodba VSRS. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v obravnavanem primeru, ki je predmet tega pritožbenega postopka: prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 150. člena ZPP in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ. Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevane sodne odločbe in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanega dokumenta z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa. Povedano drugače, s tem, ko je organ prosilčevo zahtevo za posredovanje dokumentov zavrnil s sklicevanjem na 150. člena ZPP in na stališče Vrhovnega sodišča, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih delov zahtevanega dokumenta, kot bi se sicer moral. V nadaljevanju te odločbe je IP sam presojal dostop do zahtevanega dokumenta.

3. Vprašanje dostopa do dokumenta

Informacija javnega značaja je po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v 5.a in 6. členu ZDIJZ. Prvi odstavek 6. člena ZDIJZ namreč taksativno določa enajst izjem od prostega dostopa do zahtevanih dokumentov. Če organ ugotovi, da zahtevani dokument vsebuje ali delno vsebuje katero od naštetih izjem, lahko organ v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca. IP je tako ob reševanju pritožbe ugotavljal, ali je zahtevani dokument: sodba in sklep I Pd 260/2019 z dne 15. 7. 2020 (v nadaljevanju sodna odločba) prosto dostopen.

4. Obstoj izjeme varstva osebnih podatkov

Iz zahteve prosilca izhaja, da ne zahteva dostopa do osebnih podatkov, kar pomeni, da ti podatki tudi niso predmet tega pritožbenega postopka. IP je tako upoštevajoč zožitev zahtevka prosilca v pritožbi, v celoti prekril osebna imena vseh udeleženih posameznikov in ne samo varovanih osebnih podatkov, v nasprotnem primeru bi sicer IP kot pritožbeni organ presegel meje zahtevka. Vendar se je IP po uradni dolžnosti dolžan opredeliti do varovanih osebnih podatkov, če jih zahtevani dokumenti vsebujejo in s prekritjem osebnih imen, varovanje podatkov ni bilo možno. Namreč iz zahteve prosilca izhaja, da zahteva sodno odločbo za konkretno javno uslužbenko, kar pomeni, da njena identiteta tudi s prekritjem njenega osebnega imena, ne more ostati nerazkrita. V skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je izjema od prosto dostopnih informacij osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ker se je 25. 5. 2018 glede varstva osebnih podatkov začela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Ur. l. EU, št. L 119 z dne 4. 5. 2016; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba pri odločanju v postopku po ZDIJZ spoštovati njene določbe in tiste določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB), ki z njo niso v nasprotju. Ob tem je moč ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4(1) navedene uredbe pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Tako ni dvoma, da sodna odločba, ki se nanaša na odločitev sodišča o tožbenem zahtevku javne uslužbenke zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izpolnjuje merila za osebni podatek, saj gre za podatke, ki že sami po sebi ter v kombinacijah omogočajo popolno določljivost posameznika, javne uslužbenke in drugih, ki so udeleženi v sodnem postopku.

Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ta v točki 1(c) določa, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, če je (med drugim) potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca, pri čemer pa je v drugem odstavku istega člena določeno, da države članice lahko ohranijo ali uvedejo podrobnejše določbe, da bi prilagodile uporabo pravil te uredbe v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za zagotovitev skladnosti s točkama (c) in (e) odstavka 1, tako da podrobneje opredelijo posebne zahteve v zvezi z obdelavo ter druge ukrepe za zagotovitev zakonite in poštene obdelave, tudi za druge posebne primere obdelave iz poglavja IX. Zakonsko podlago v smislu navedene določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov predstavlja 9. člen ZVOP-1. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika. V javnem sektorju mora biti možnost privolitve določena z zakonom. IP ni znana zakonska podlaga, ki bi to omogočala, zato je odločil, da se kot varovani osebni podatki in podatki, ki bi ogrozili njihovo zaupnost, izločijo tisti podatki, ki niso v neposredni zvezi z delovnim razmerjem.

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Tako zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

Glede osebnih podatkov oseb, zaposlenih v javnem sektorju, IP pojasnjuje, da imajo te bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti, ki terja transparentno delovanje organa, s ciljem čim večje udeležbe državljanov pri izvajanju oblasti. Na tej teoretični podlagi temelji določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri so ne glede na varstvo osebnih podatkov prosto dostopni tisti osebni podatki, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ob tem IP poudarja, da 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja izjemo od izjem in jo je treba razlagati ozko in v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po določbi 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF; v nadaljevanju: ZJU) je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. Javni sektor so skladno z drugim odstavkom 1. člena ZJU državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Nobenega dvoma torej pri tem ni, da so osebe, ki so zaposlene pri organ, ki je javni zavodu, javni uslužbenci. Osebni podatki javnih uslužbencev predstavljajo nevarovane osebne podatke tudi po t. im. doktrini pričakovane zasebnosti. Sprejeto je namreč stališče, da konkretni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Vendar po navedeni določbi ZDIJZ niso prosto dostopni vsi podatki, ki se nanašajo na javnega uslužbenca (ali funkcionarja), ampak le tisti, ki so povezani z delovnim razmerjem javnega uslužbenca oz. z opravljanjem javne funkcije. Vprašanje, kateri osebni podatki so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. delovnim razmerjem javnega uslužbenca, se presoja upoštevajoč načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo na podlagi navedene »izjeme od izjem« razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. IP opozarja na prvi in šesti odstavek 38. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, in nasl.), ki določa javnost plač v javnem sektorju na način, da je možna identifikacija javnega uslužbenca. Navedeno pomeni, da mora enako veljati tudi za pogodbo o zaposlitvi, ki je podlaga za plačo, ter posledično tudi za sporazume, redne in izredne odpovedi, s katerimi preneha delovno razmerje javnega uslužbenca oziroma v obravnavanem primeru za sodno odločbo, ki ugotavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoja delovnega razmerja javnega uslužbenca ter priznanje pravic, ki javnemu uslužbencu na tej podlagi gredo. Ob tem IP prav tako opozarja na to, da se vsebina zahtevanega dokumenta nanaša na podatke o porabi javnih sredstev. Kot navaja sam organ se uslužbenci v skupnih službah financirajo iz sredstev države. Predmet zahtevanega dokumenta pa je ravno odločitev o delovnem sporu nekdanje javne uslužbenke iz skupnih služb organa, o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upravičenj, ki ji grejo iz tega naslova. Znesek, ki je bil izplačan tožeči stranki, ne predstavlja odškodnine v klasičnem pomenu besede, temveč nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu v obliki izplačila plače za obdobje, ki ga je prisodilo sodišče. Gre za izplačilo iz sredstev organa javnega sektorja, zato gre za podatek o porabi javnih sredstev, posledično je podana izjema od izjem iz 1. alineje 3. odst. 6. člena ZDIJZ ter je razkritje osebnih podatkov iz vsebine sodne odločbe dopustno tudi na tej podlagi.

Po oceni IP bi dostop do informacij, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost te osebe, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Upoštevajoč pravilo delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Kljub vsemu pa je IP ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo tudi druge osebne podatke, ki za opravljanje javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca niso neposredno relevantni. Zato ti podatki niso prosto dostopni, temveč sodijo v zasebno sfero javnega uslužbenca (npr. naslov bivališča, EMŠO, datum rojstva). IP je prav tako prekril navedbe tožeče stranke (javne uslužbenke) in tožene stranke (organ) v zvezi z ravnanjem javne uslužbenke. Pri teh dokumentih je treba upoštevati, da gre za ravnanja, ki so izrazito navezana na subjektivno sfero posameznika in odražajo njegove osebne poglede ter odnos do spornega razmerja. Prav tako pa je IP prekril dele izpovedb prič, javnih uslužbencev, saj te niso v neposredni zvezi z njihovim delovnim razmerjem in gre tako za varovane osebne podatke.

Prosilec se v pritožbi sklicuje na obstoj javne koristi za razkritje zahtevanega dokumenta. Meni, da bi bila sodba koristna za širšo javnost in pravno prakso. Ker je IP tekom tega pritožbenega postopka ugotovil, da razlogi organa za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta niso utemeljeni, je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP organu naložil, da prosilcu omogoči dostop do zahtevanega dokumenta, pri čemer je upoštevaje zoženje zahtevka v pritožbi, da prosilec ne zahteva osebnih podatkov, pritožbi v celoti ugodil, saj je dostop do zahtevanega dokumenta omejil le iz razloga varstva osebnih podatkov. IP se zato v obravnavani zadevi ni ukvarjal z ugotavljanjem javnega interesa, pri čemer je razlogom širše pravne varnosti zadoščeno že z javno dostopnostjo sodbe sodišča druge stopnje.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

[1]sodnapraksa.si/?q=520/2020&advanceSerch=1&database[VDSS]=VDSS&_submit=išči&doc_code=&task_code=&source2=&us_decision=&ecli=&meet_dateFrom=&meet_dateTo=&senat_judge=&areas=&institutes=&core_text=&decision=&description=&connection2=&publication=&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111444154.