prosilec - Vrhovno sodišče RS

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval podatke v zvezi z morebitnimi posojilih sodnikov v švicarskih frankih. IP po pregledu spisovne dokumentacije in navedb organa, ne dvomi v navedbe organa, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-421/2025/2

Datum: 12. 11. 2025

Informacijski pooblaščenec, po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec) z dne 31. 3. 2025, zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. Su 289/2025-4 z dne 12. 3. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožba prosilca z dne 31. 3. 2025 zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS, št. Su 289/2025-4 z dne 12. 3. 2025, se zavrne.

2.     Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

3.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 24. 2. 2025 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je na podlagi nedavnih medijskih razkritij, ki izpostavljajo resna tveganja nasprotja interesov v sodnih postopkih ter dvom v nepristranskost sodnikov, povezanih s posojili v švicarskih frankih (CHF) ali posojili vezanimi na švicarski frank (CHF), zahteval razkritje naslednjih podatkov:

-       število sodnikov sodišča, ki so v obdobju od leta 2005 dalje sklenili posojilo v CHF ali posojilo vezano na CHF, ter ali so bili ti podatki razkriti v okviru notranjih evidenc ali postopkov samoprijave v skladu z zakonskimi obveznostmi;

-       ali so se sodniki, ki so osebno imeli sklenjena posojila v CHF ali posojila vezana na CHF ali so slednje imele z njimi ožje povezane osebe, izločili iz tovrstnih zadev, in ali je bilo v teh primerih podano ustrezno obrazloženo odločanje sodišča;

-       podatek o vseh primerih, kjer je bilo ugotovljeno, da so sodniki kljub osebni izpostavljenosti sodelovali pri sojenju v tovrstnih zadevah, vključno z obrazložitvami sodišč glede njihove neizločitve in skladnosti takšnih odločitev z veljavno sodno prakso;

-       podatek o internih postopkih in ukrepih, ki jih je zavezanec uvedel za zagotavljanje transparentnosti in nepristranskosti sojenja v primerih, povezanih s posojili v CHF oziroma posojili vezanimi na CHF, vključno z morebitnimi preverjanji sodnikovih osebnih finančnih interesov v skladu z ZIntPK in Kodeksom sodniške etike;

-       informacije glede morebitnega vpliva sodnikovih osebnih sodnih postopkov v zvezi s posojili v CHF ali posojili vezanimi na CHF, na nepristranskost njihovega odločanja v podobnih sodnih zadevah, vključno z analizo skladnosti s standardi neodvisnosti sodstva, določenimi v odločbah ESČP in mednarodno pravnih standardih.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. Su 289/2025-4 z dne 12. 3. 2025, s katero je zahtevo prosilca zavrnil, ker niso izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Organ je navedel, da ne razpolaga z zahtevanimi informacijami, zaradi česar ni izpolnjen kriterij materializirane oblike.

Dne 31. 3. 2025 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo, v kateri je med drugim navedel, da je organ neutemeljeno zavrnil njegovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Organ v izpodbijani odločbi zmotno ugotavlja, da iz zahteve prosilca izhaja obveznost ustvarjati, pridobivati, zbirati ali obdelovati dokumente oziroma podatke. Prosilec dalje navaja, da so podane kršitve določb ZUP, saj organ odločbe ni ustrezno obrazložil, ampak se je zgolj pavšalno skliceval na pravne določbe, brez konkretnih razlogov za zavrnitev. Prosilec prav tako navaja, da so podane kršitve materialnega prava, saj temelji odločba na napačni razlagi 4. člena ZDIJZ, prav tako je bilo kršeno tudi načelo delne dostopnosti iz 7. člena ZDIJZ, saj organ ni ugotavljal, ali bi bilo mogoče zagotoviti vsaj delni dostop do podatkov. Prav tako je bila kršena dolžnost proaktivne objave iz 8. člena ZDIJZ, saj bi morali biti podatki o izločitvah sodnikov in njihovih potencialnih nasprotij interesov že samodejno dostopni javnosti. Organ s prikrivanjem teh informacij vsaj posredno krši 37. in 38. člen ZIntPK, ki sodnikom nalaga dolžnost  prijave vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na njihovo nepristranskost, pri čemer je za zagotavljanje slednjega ključen obstoj evidence teh prijav, vodenje tovrstnih evidenc pa je v domeni organa. Prav tako so podane kršitve dolžnosti izločitve sodnikov po 70. členu ZPP, iz katerega je potrebno izpeljati dolžnost sodišč, da vodi informacije glede morebitnih sodniških nepristranskosti, ki morajo biti dostopna javnosti. Prosilec še navaja, da je organ z izpodbijano odločbo kršil Zakon o sodniški službi in Kodeks sodniške etike, ki določa visoke standarde nepristranskosti, odgovornosti in transparentnosti sodnikov. Organ je onemogočil nadzor javnosti nad transparentnostjo sodnega odločanja. V izpodbijani odločbi organ zatrjuje, da z zahtevanimi podatki ne razpolaga, čeprav sam navaja, da podatek sicer ima in je del sodnega spisa, vendar bi bila pridobitev slednjega predmet analize oziroma, da podatkov ni dolžan (po)ustvarjati. Torej ne gre za ustvarjanje novega dokumenta, ampak zgolj za vpogled v obstoječo dokumentacijo. Zahteva prosilca se nesporno nanaša na že obstoječe informacije, ki jih mora organ hraniti v okviru svojih procesnih in upravnih evidenc, pri čemer ni potrebna nobena dodatna analiza ali obdelava podatkov. Organ mora glede na relevantno zakonodajo voditi vsaj minimalne evidence, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so sodniki, ki so imeli posojila v CHF odločali v podobnih primerih ali pa so se izločili. Po uradni dolžnosti mora organ zagotavljati mehanizme za preverjanje sodnikove nepristranskosti. Na koncu prosilec še opozarja, da gre za kršitev več ustavno varovanih pravic, med drugim pravice do obveščenosti iz 39. člena Ustave. Del demokratične države je tudi podvrženost sodstva nadzoru javnosti, kar izhaja tudi iz sodb ESČP, ki jih navaja prosilec. Prav tako gre za kršitve mednarodnih standardov glede dostopa do informacij javnega značaja (Priporočila Evropske komisije, Sveta Evrope, Smernice OECD).

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, dne 10. 9. 2025, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba ni utemeljena.

1.     Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločitev tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.

2.     Informacija javnega značaja

Uvodoma IP pojasnjuje, da se v postopku z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja odloča na podlagi ZDIJZ, zato so navedbe prosilca o kršitvah mednarodnih standardov, neutemeljene. Prav tako IP pojasnjuje, da je ZDIJZ zakonska podlaga za izvajanje ustavno varovanih pravic, med drugim 39. člena Ustave o svobodi izražanja in pravici pridobiti informacije javnega značaja.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

3.     Kriterij »materializirane oblike«

Kot izhaja iz zgoraj navedene določbe in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«.

Organi so dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci dejansko razpolagajo.

Skladno s 4. členom ZDIJZ informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja v neki materialni obliki, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil in ga ni dolžan ustvariti šele na podlagi zahteve. Navedeno pomeni, da na primer vloga, s katero se zahteva, da organ odgovori na vprašanja oziroma pripravi pojasnilo, obrazložitev, analizo ipd. ne predstavlja zahteve za dostop do informacij javnega značaja. IP pojasnjuje, da ZDIJZ, ki omogoča pritožbo k IP, ne omogoča oziroma predvideva pravice do odgovorov in pojasnil ter podobnega. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. ZDIJZ tako prosilcem ne nudi pravice od organa terjati odgovore na vprašanja oziroma podajati zahtevana pojasnila, prav tako od organov ne zahteva, da analizirajo razpoložljive podatke in dokumente, da bi ugodili zahtevi prosilca.

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je sicer treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu, v materializirani obliki.

IP po pregledu spisovne dokumentacije in navedb organa, ne dvomi v navedbe organa, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga.

-       Glede vprašanja iz 1. alineje zahteve

Kot navaja organ v izpodbijani odločbi, ne razpolaga s podatki oziroma z evidenco sodnikov, ki so od leta 2005 dalje sklenili posojilo v CHF ali posojilo vezano na CHF, za to pa tudi nima pravne podlage. Ti podatki so lahko relevantni zgolj v okviru posameznega sodnega postopka, v vodenje katerega sodna uprava ne more posegati. Morebitno posojilo v CHF je tako le ena izmed osebnih okoliščin sodnika, ki je lahko podvržena presoji za izločitev, vsak sodnik pa ima dolžnost spoštovanja procesnih predpisov glede izločitve. Pri vprašanju najemanja in višine kreditov gre za vprašanja zasebne narave,[1] zato sodniki načeloma niso dolžni sporočati teh podatkov delodajalcu (sodišču), razen če je drugače določeno v veljavni zakonodaji in v okviru procesnih dejanj, kot je podaja predloga za izločitev.

IP še dodaja, da gre v primeru postopkov v okviru obveznosti sodnikov v skladu z 41. členom ZIntPK (dolžnost prijave premoženjskega stanja), za osebno obveznost sodnikov, pri čemer sodnik sam izpolni ustrezne obrazce in jih posreduje neposredno Komisiji za preprečevanje korupcije, sodišča (organa) pa o tem ni dolžan obveščati in mu tudi ne posreduje obrazcev. Glede na navedeno torej organ tudi s podatki, razkritimi v okviru postopka po ZIntPK, ki bi se morebiti nanašali na posojila v CHF, ne razpolaga.

-       Glede vprašanja iz 2. alineje zahteve

Organ je v izpodbijani odločbi pojasnil, da z zahtevanimi podatki ne razpolaga. Podatki o tem, ali so se sodniki, ki so osebno imeli sklenjena posojila v CHF ali posojila vezana na CHF ali so slednje imele z njimi ožje povezane osebe, izločili iz tovrstnih zadev, in ali je bilo v teh primerih podano ustrezno obrazloženo odločanje sodišča, so namreč del posameznih sodnih spisov in se posebej ne beležijo v obliki evidence po vsebinskem kriteriju glede posojil v CHF, saj za to ni podlage. Navedeno pomeni, da bi moral organ pregledati vse predloge za izločitev sodnikov in izločiti tiste, ki ustrezajo zahtevi prosilca po vsebinskem kriteriju posojila v CHF, česar pa organ ni dolžan storiti, saj ni dolžan ustvarjati novih evidenc, poročil ali analiz, da bi zadostil zahtevi prosilca. Ne gre torej zgolj za vpogled v obstoječo dokumentacijo, kot to navaja prosilec v pritožbi, ampak za analizo podatkov v različnih spisih in pripravo novega poročila oziroma evidence na podlagi vsebinskih kriterijev iz zahteve prosilca.

-       Glede vprašanja iz 3. alineje zahteve

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da organ nima          podatka o primerih kjer je bilo ugotovljeno, da so sodniki kljub osebni izpostavljenosti sodelovali pri sojenju v tovrstnih zadevah, vključno z obrazložitvami sodišč glede njihove neizločitve in skladnosti takšnih odločitev z veljavno sodno prakso, torej da z dokumentom ne razpolaga. Institut izločitve sodnika omogoča izvajanje ustavne pravice do nepristranskega sodišča. Zakonodaja[2] glede izločitve sodnika taksativno našteva izločitvene razloge, pri katerih mora sodnik takoj prenehati z delom na zadevi, ki mu je bila dodeljena, poleg tega pa določa splošno klavzulo, skladno s katero se sodnik izloči tudi, če obstajajo druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, in o tem obvesti predsednika sodišča. Navedeno pomeni, da mora sodnik sam oceniti, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih v zadevi ne bi smel soditi, hkrati pa to pomeni, da predsednik sodišča brez predloga za izločitev sam ne sme poizvedovati o okoliščinah, ki bi lahko predstavljale zakonski razlog za izločitev sodnika. Glede na navedeno torej organ ne razpolaga s podatki o primerih, kjer so sodniki kljub osebni izpostavljenosti sodelovali pri sojenjih in skladnosti takih odločitev z veljavno sodno prakso, saj za to nima podlage.

-       Glede vprašanja iz 4. alineje zahteve

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organ s podatki o internih postopkih in ukrepih, ki jih je uvedel za zagotavljanje transparentnosti in nepristranskosti sojenja v primerih, povezanih s posojili v CHF oziroma posojili vezanimi na CHF, vključno z morebitnimi preverjanji sodnikovih osebnih finančnih interesov v skladu z ZIntPK in Kodeksom sodniške etike, ne razpolaga. Organ ne vodi posebnih evidenc in ne zbira podatkov v zvezi s posojili sodnikov v CHF, saj je posojilo sodnika ena izmed njegovih osebnih okoliščin, ki je lahko predmet presoje glede izločitve sodnika v konkretni sodni zadevi. Kot je že pojasnjeno zgoraj, je za zagotavljanje poštenega in neodvisnega sojenja v zakonodaji predvidena varovalka izločitve sodnika, saj sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije v konkretni zadevi, če so podani taksativno našteti razlogi za izločitev oziroma okoliščine ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Vsakršna navodila in usmeritve sodnikom v tej smeri bi lahko pomenile poseg v sodniško neodvisnost. Glede obveznosti po ZIntPK pa je bilo že zgoraj v okviru zahteve iz 1. alineje pojasnjeno, da je dolžnost prijave premoženjskega stanja obveznost sodnika, pri čemer sodišča kot delodajalca o tem posebej ne obvešča.

-       Glede vprašanja iz 5. alineje zahteve

Organ je glede zahteve po        informacijah o morebitnem vplivu sodnikovih osebnih sodnih postopkov v zvezi s posojili v CHF ali posojili vezanimi na CHF, na nepristranskost njihovega odločanja v podobnih sodnih zadevah, vključno z analizo skladnosti s standardi neodvisnosti sodstva, določenimi v odločbah ESČP in mednarodno pravnih standardih, pojasnil, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. Sodniki so pri svojem delu neodvisni, vezani na Ustavo in zakon, za zagotavljanje nepristranskosti sojenja pa je v zakonodaji določen institut izločitve sodnikov, kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjih alinejah. Organ tudi nima pooblastila oziroma podlage, da bi izdelal analizo skladnosti odločanja s standardi neodvisnosti sodstva, kot izhajajo iz odločb ESČP in mednarodno pravnih standardov.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da nima nobenega utemeljenega razloga, da ne bi sledil odločitvi organa, navedbe prosilca v pritožbi pa so neutemeljene. Kot že navedeno, organ prosilcu na podlagi določb ZDIJZ, ni dolžan podajati mnenj in pripravljati analiz podatkov, da bi zadostil zahtevi prosilca. Poleg tega IP ob reševanju te pritožbe tudi ni mogel posumiti, da organ z dokumentom razpolaga, vendar ga v celoti ne posreduje oziroma ne želi posredovati prosilcu (2. odstavek 10. člena ZInfP). IP še poudarja, da namen postopka po ZDIJZ ni preverjanje pravilnosti in zakonitosti poslovanja organov, temveč presoja, ali zahtevani dokument obstaja in ali gre za informacijo javnega značaja, glede katere velja prosti dostop. V pritožbenem postopku je tako IP ugotovil, da organ z zahtevanimi informacijami ne razpolaga, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ.

4.     Odgovor IP na ostale pritožbene navedbe

V zvezi s pritožbenim očitkom, da odločba ni obrazložena v skladu z določbami ZUP, IP ugotavlja, da so navedbe prosilca neutemeljene. Obrazložitev izpodbijane odločbe ima namreč vse potrebne sestavine iz 214. člena ZUP, prav tako je organ konkretno in jasno utemeljil razloge za svojo odločitev.

Glede navedb prosilca, da organ ni preverjal, ali je možen delni dostop do informacij javnega značaja iz 7. člena ZDIJ, IP pojasnjuje, da je organ ugotovil, da ne razpolaga z zahtevanimi informacijami. Šele če bi organ ugotovil, da so izpolnjene vse predpostavke za obstoj informacije javnega značaja in da je glede dostopa podana ena izmed zakonskih izjem, bi lahko preverjal, ali je možno informacije razkriti vsaj v delu. Navedbe prosilca so tako neutemeljene.

Prav tako so neutemeljene navedbe prosilca glede tega, da že 8. člen ZDIJZ in določbe ZIntPK nalagajo dolžnost organom, da vodijo evidence glede okoliščin, ki bi lahko vplivale na njihovo nepristranskost (med drugim o sklenjenih posojilih sodnikov v CHF), saj to iz navedenih predpisov ne izhaja.

5.     Sklepno

Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da ni podane pravne podlage za dostop do zahtevanih podatkov, zato je pritožbo prosilca zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Glede povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka zahteva prosilca ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, zato prosilec sam nosi svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[3] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav    

svetovalka IP          

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Gre za osebni podatek v smislu določb ZVOP-2 in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov.

[2] Npr. ZPP, ZKP.

[3] Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.