prosilec - Vrhovno sodišče RS

POVZETEK:

IP je sledil stališču organa v izpodbijani odločbi, da prosilcu ni dolžan odgovoriti na vprašanje in podati enoznačnega uradnega stališča, ali obstaja pravna podlaga za zavračanje elektronskih vlog v postopkih BPP, kot to v pritožbi zahteva prosilec.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-198/2025/2

Datum: 6. 6. 2025

Informacijski pooblaščenec, po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …. (v nadaljevanju: prosilec) z dne 22. 4. 2025, zoper odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. Su 388/2025 z dne 7. 4. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožba prosilca z dne 22. 4. 2025 zoper odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 388/2025 z dne 7. 4. 2025, se zavrne.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 17. 3. 2025 pri organu vložil zahtevo za dostop do pravnih podlag za zavračanje elektronskih vlog v sodnih postopkih, interne pravilnike in druge akte glede digitalizacije, uradne potrditve o obstoju oziroma neobstoju pravnih podlag ter pravne utemeljitve za neupoštevanje digitalnih vlog. Prosilec je svoja vprašanja pred tem že naslovil na Okrožno sodišče v Mariboru in Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, a sta mu kot razlog za zavračanje elektronskih vlog za brezplačno pravno pomoč navedli neobstoj informacijskega sistema in veljavno zakonodajo. Prav tako je prejel odgovor Varuha človekovih pravic, ki ga obvešča o stališčih Vrhovnega sodišča in Ministrstva za pravosodje, ki sta potrdili stališče, da elektronske vloge za brezplačno pravno pomoč niso mogoče zaradi "neobstoja informacijskega sistema". Ker odgovori po mnenju prosilca ne temeljijo na nobeni zakonski podlagi, prosilec zahteva, da mu organ pojasni pravno podlago in zakonitost takšne prakse. S svojo zahtevo je želel akte in dokumente, ki urejajo zavračanje elektronskih vlog, dokazila o obstoju formalnih odločitev in dokumente, ki se nanašajo na digitalizacijo sodnih postopkov. Prosilec zahteva uradno potrditev, da noben formalni akt ne utemeljuje zavračanja elektronskih vlog. Nadalje zahteva pojasnila glede pravne veljavnosti elektronskih dokumentov.

Organ je zahtevi prosilca, z odločbo št. Su 388/2025 z dne 7. 4. 2025, delno ugodil. Posredoval mu je Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča Su 1096/2023 in dopis Vrhovnega sodišča Su 447/2025 z dne 31. 03. 2025, glede pravnih podlag in drugih virov glede digitalizacije poslovanja sodišč ga je napotil na spletno dostopne elektronske vire, v preostalem delu pa je njegovo zahtevo zavrnil, ker odgovori na vprašanja, oziroma pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj, ne predstavljajo informacije javnega značaja. Skladno z navedenim organ ni dolžan podajati pojasnil in obrazložitev uporabe zakonodaje izven konkretnih sodnih postopkov, zato je bila v tem delu zahteva prosilca zavrnjena. Organ v obrazložitvi odločbe prav tako navaja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni namenjena uveljavljanju pravic stranke v konkretnem sodnem postopku.

Glede aktov in dokumentov, ki urejajo elektronsko poslovanje, je organ prosilca napotil na naslednje pravne podlage in vire:

- Zakon o pravdnem postopku (ZPP)

- Zakon o kazenskem postopku (ZKP)

- Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku

- Funkcionalne in tehnične zahteve za e-vlaganje v varni elektronski predal sodišča

- na spletno stran Ministrstva za pravosodje:

https://www.gov.si/drzavni-organi/ministrstva/ministrstvo-za-pravosodje/o-ministrstvu/direktorat-za-civilno-pravo/elektronsko-poslovanje-strank-s-sodiscem-v-civilnih-sodnih-postopkih-in-kazenskem-postopku/

Obenem je glede digitalizacije poslovanja sodstva organ prosilca napotil na navedene dokumente, dostopne na spletnih straneh sodstva:

- Strategija razvoja računalniške podpore v poslovanju sodišč (2021):

https://sodisce.si/vsrs/osnovne_informacije_o_sodiscu/pomembni_dokumenti/

- Letna poročila o uspešnosti in učinkovitosti sodišč:

https://www.sodisce.si/sodna_uprava/letna_porocila/

Letno poročilo vsebuje posebno poglavje o informatizaciji sodstva (npr. 2023: str. 49-52, 2022: str. 103-111).

- Otvoritev sodnega leta:

https://www.sodisce.si/sodna_uprava/letna_porocila/

Otvoritev sodnega leta omenja načrte glede digitalizacije za prihodnje leto (npr. 2025: str. 24-26, 2024: str. 19-20).

Organ dalje ugotavlja, da razpolaga z dvema dokumentoma, ki ustrezata zahtevi prosilca, ki pa nista javno objavljena, in prosilca glede njiju ne more napotiti na javno dostopne spletne vire. Gre za Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča RS opr. št. 1096/2023 in pa dopis Vrhovnega sodišča RS Ministrstvu za pravosodje opr. št. Su 447/2025, ki ju je organ posredoval prosilcu. V preostalem delu je organ zahtevo prosilca zavrnil in odločil, da stroški postopka niso nastali.

Zoper odločbo organa št. Su 388/2025 z dne 7. 4. 2025 (dalje izpodbijana odločba) je prosilec dne 22. 4. 2025 vložil pritožbo. Ne strinja se z delno zavrnilno odločbo in navaja, da naj mu organ v obliki nedvoumne izjave potrdi, da pravna podlaga, ki jo je zahteval, ne obstaja (če je temu tako). Meni, da je organ zavrnitev izrabil kot izgovor za izmikanje odgovoru o zakonitosti upravne prakse, ki neposredno vpliva na človekovo pravico do sodnega varstva. Organ ni navedel, ali z zahtevano informacijo razpolaga. Ni zapisal, da tak dokument ne obstaja, kar pomeni, da prosilec ne more vedeti, ali je bil zahtevek zavrnjen zato, ker informacije ni, ali zato, ker jo organ neupravičeno skriva. Prav tako ni zavrnil dostopa do morebitnega obstoječega akta z utemeljitvijo izjeme po 6. členu ZDIJZ. Zato odločba v zavrnilnem delu ni skladna z 22. in 24. členom ZDIJZ, saj ne vsebuje celovite obrazložitve o (ne)obstoju zahtevane informacije in posledično ne omogoča učinkovitega preizkusa. Poleg tega organ v odločbi navaja, da je bil prosilec v delu zahteve napoten na spletne vire (letna poročila, strategije, otvoritve sodnega leta). Nobeden od teh dokumentov pa ne vsebuje odgovora na bistveno vprašanje: Ali obstaja pravna prepoved elektronskega vlaganja vlog za BPP. S tem napotilom se odgovornost prenese na prosilca, da sam izlušči, česar pa ni mogoče storiti, ker takšna informacija v navedenih virih ne obstaja. Takšno ravnanje ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec IP predlaga, da izda dopolnjeno odločbo, s katero se jasno izreče, ali pravna podlaga za zavračanje elektronskih vlog v postopkih BPP obstaja, da v primeru obstoja take pravne podlage prosilcu posreduje dokument, ki jo utemeljuje, in da v primeru, če takšna pravna podlaga ne obstaja, to izrecno zapiše v odločbi kot uradno stališče sodne uprave.

Pritožbo prosilca je organ dne 6. 5. 2025 posredoval v odločanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločitev tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V tem pritožbenem postopku se je IP ukvarjal z vprašanjem, ali je pritožba prosilca utemeljena po vsebini, torej, ali je organ prosilcu posredoval vse informacije, s katerimi razpolaga v zvezi z zahtevo prosilca z dne 17. 3. 2025.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Kot izhaja iz zgoraj navedene določbe in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«.

Organi so dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, odgovorov, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci dejansko razpolagajo.

Skladno s 4. členom ZDIJZ informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja v neki materialni obliki, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil in ga ni dolžan ustvariti šele na podlagi zahteve ali za potrebe prosilca pridobiti od drugih organov.

IP je tako sledil stališču organa v izpodbijani odločbi, da mu ta ni dolžan odgovoriti na vprašanje in podati enoznačnega uradnega stališča, ali obstaja pravna podlaga za zavračanje elektronskih vlog v postopkih BPP, kot to v pritožbi zahteva prosilec. Za to bi organ namreč moral vsebinsko pregledati (in presoditi) zahtevano pravno materijo in se do nje (vsebinsko) opredeliti v smislu priprave odgovora oziroma stališča, česar pa po ZDIJZ ni dolžan, ker gre za izdelavo novih dokumentov.

Ob tem IP ugotavlja, da je organ prosilca pravilno napotil na javno dostopne vire, kjer so na voljo pravne podlage, ki urejajo to področje, vprašanje, kako ga urejajo in kaj iz njih (ne)izhaja (v smislu njihove razlage) pa presega domet ZDIJZ, če organ z dokumenti, iz katerih bi to izhajalo, še ne razpolaga v materializirani obliki v smislu 4. člena ZDIJZ. Ob tem je organ vse materializirane dokumente, s katerimi s tem v zvezi razpolaga, prosilcu posredoval (Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča Su 1096/2023 in dopis Vrhovnega sodišča Su 447/2025 z dne 31. 03. 2025), glede pravnih podlag in drugih virov glede digitalizacije poslovanja sodišč, pa ga je napotil na spletno dostopne elektronske vire. Samo dejstvo, da organ drugih materializiranih dokumentov nima, ne pomeni, da tovrstna pravna podlaga ne obstaja (ta lahko izhaja iz veljavnih predpisov, na katere je organ prosilca napotil), pomeni pa, da se organ do tega ni dolžan opredeliti v smislu priprave odgovora oziroma stališča. Pri vprašanju, ali obstaja pravna podlaga, namreč ne gre za vprašanje, ali obstaja materializiran dokument s tem v zvezi, ampak za vprašanje pravne presoje in razlage zakonodaje in prakse, ki presega postopek dostopa do informacij javnega značaja in torej tudi ni pristojnosti IP v tem pritožbenem postopku.

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je namreč treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusita tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu, v materializirani obliki.

IP po pregledu spisovne dokumentacije in navedb organa, ne dvomi v ugotovitev organa v izpodbijani odločbi, da z drugimi zahtevanimi dokumenti, kot tistimi, ki so bili prosilcu že posredovani, ne razpolaga, uradnega stališča glede (ne)obstoja pravne podlage pa mu organ (kot informacije javnega značaja po ZDIJZ) ni dolžan dati.

IP je zato pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[1] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.