prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

Številka: 090-22/2026/6

Datum: 8. 5. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 29. 12. 2025, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Vilharjeva cesta 23, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. VDT-Tu-9-5/15/2025/2 z dne 24. 12. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 29. 12. 2025 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, št. VDT-Tu-9-5/15/2025/2 z dne 24. 12. 2025, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

(1)            Prosilec je v zahtevi z dne 4. 12. 2025 prosil organ, da mu posreduje naslednje informacije v zadevi »Požar nedelujoče sušilnice komunalnega blata na območju komunalne čistilne naprave JP Marjetica Koper d.o.o. na Serminu« v Mestni občini Koper, dne 3. 6. 2025:

A.             Ali je bil primer odstopljen tožilstvu - če da, kdaj in kateremu.

B.             Trenutni status zadeve, na primer: zadeva v obravnavi, zavržena, odstopljena, zaključena - brez vsebine spisa ali osebnih podatkov.

C.             Številka zadeve, če je javnega značaja – prosilec zahteva samo tiste podatke, ki jih je mogoče posredovati brez posega v kazenski ali predkazenski postopek.

(2)            O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. VDT-Tu-9-5/15/2025/2 z dne 24. 12. 2025. Organ je povzel 4. člen ZDIJZ in navedel, da ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov. Kot splošnejši predpis se lahko uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi področnimi zakoni (lex specialis). Dostop do podatkov, pridobljenih ali sestavljenih zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se nahajajo v državnotožilskih kazenskih spisih (vpisnikih, imenikih ali evidencah) ureja področna (procesna) zakonodaja. Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 58/11, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDT-1) v prvem odstavku 180. člena določa, da državna tožilstva obdelujejo v vpisnikih, imenikih in evidencah tudi osebne in druge podatke, ki so po zakonu, ki ureja kazenski postopek, po zakonu, ki ureja postopek pred organi za prekrške, po tem zakonu ali po drugih zakonih potrebni za odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj in prekrškov, oziroma za opravljanje drugih povezanih pristojnosti državnega tožilstva iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ter osebne in druge podatke, ki omogočajo delovanje državnega tožilca kot stranke v postopku pred sodišči ali upravnimi organi, kadar je v drugih zakonih določeno, da ima ta položaj. Državno tožilstvo in državni tožilci obdelujejo osebne podatke, ki so vsebovani v spisih državnega tožilstva, dodeljenih v reševanje državnim tožilcem ter v spisih državnotožilske uprave, le za izvrševanje pristojnosti, nalog ali obveznosti po tem ali drugem zakonu. V prvem odstavku 181. člena ZDT-1 je določeno, da dostop do vsebine osebnih in drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, pridobijo posamezniki, na katere se nanašajo, ali druge osebe, ki so v njih navedene v zvezi s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, šele po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe. Pred potekom rokov iz prejšnjega stavka lahko dostopajo do vsebine osebnih ali drugih podatkov samo v okviru sodnega postopka ali na podlagi odločbe sodišča. Pravico do vpogleda v vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva ima še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe prejšnjega stavka ter ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva. Po pregledu zahteve prosilca z dne 4. 12. 2025 je ugotoviti, da če organ z njimi razpolaga, predstavljajo zahtevane informacije, informacije pridobljene ali sestavljene zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se nahajajo v državnotožilskih kazenskih spisih, vpisnikih, imenikih ali evidencah. Glede na navedeno je zahtevo treba presojati po določbah ZDT-1. Ker ZDIJZ ne daje podlage za dostop do zahtevanih informacij, se zahteva prosilca za dostop do informacij javnega značaja z dne 4. 12. 2025 zavrne.

(3)            Dne 29. 12. 2025 je prosilec zoper odločbo organa št. VDT-Tu-9-5/15/2025/2 z dne 24. 12. 2025 vložil pritožbo, v kateri je najprej pojasnil, da organ v postopku ni ugotovil dejanskega stanja, saj iz odločbe izhaja, da sploh ni preveril, ali z zahtevanimi informacijami razpolaga, ali obstaja zadeva v evidencah tožilstva in ali je bil primer odstopljen tožilstvu in kako je evidentiran. Organ uporablja pogojno formulacijo »če organ z njimi razpolaga«, kar pomeni, da ni opravil dokaznega postopka, kot to zahteva 139. člen ZUP. Ustaljena praksa IP (npr. odločbi št. 090-77/2018, 090-196/2020) jasno določa, da mora organ najprej ugotoviti obstoj informacije, šele nato presojati morebitne izjeme po ZDIJZ. V nadaljevanju je prosilec navedel, da organ napačno razlaga razmerje med ZDIJZ in ZDT-1 ter slednjega obravnava kot absolutni lex specialis, ki naj bi v celoti izključil uporabo ZDIJZ. Takšno stališče je v nasprotju z ustaljeno prakso IP. Konkretna praksa IP glede tožilstev:

-                odločba IP št. 090-171/2024/7 z dne 23. 5. 2024: IP je izrecno poudaril, da ZDIJZ in ZDT-1 ne urejata iste pravice, zato ZDT-1 ne more avtomatično izključiti dostopa do informacij javnega značaja;

-                odločba IP št. 090-170/2024/4 z dne 24. 5. 2024: IP je ponovno zavzel stališče, da zgolj sklicevanje na poseben zakon (ZDT-1) ne zadostuje za zavrnitev zahteve po ZDIJZ, brez konkretne presoje posamezne informacije;

-                odločba IP št. 090-229/2020 z dne 29. 10. 2020: IP je poudaril razlikovanje med vsebino kazenskega spisa in osnovnimi podatki o zadevi oziroma delovanju organa, ki lahko predstavljajo informacijo javnega značaja;

-                odločba IP v zadevi Kt/14157/2018 (2020): IP je omogočil anonimiziran dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, s čimer je jasno potrdil, da ZDT-1 ne preprečuje uporabe instituta delnega dostopa po ZDIJZ.

V nadaljevanju je prosilec zapisal, da se zahteva nanaša na metapodatke o zadevi. Prosilec ni zahteval vpogleda v spis, procesnih dejanj, dokazov, izjav ali osebnih podatkov. IP je v več odločbah (npr. 090-88/2017, 090-252/2021) že zavzel stališče, da podatek o obstoju in statusu zadeve ne pomeni posega v kazenski ali predkazenski postopek. Dalje je prosilec navedel, da se organ sklicuje na sodbo VSRS X Ips 4/2020, ki pa se nanaša na vpogled v kazenski spis in vsebinske podatke kazenskega postopka, ne pa na splošne informacije o obstoju ali statusu zadeve. Sklicevanje na navedeno sodbo je zato nerelevantno in materialnopravno zmotno. Prosilec je še poudaril, da požar sušilnice blata na komunalni čistilni napravi predstavlja okoljsko informacijo v smislu 110. člena ZVO-2, Aarhuške konvencije in Direktive 2003/4/ES. Pri okoljskih informacijah se izjeme razlagajo ozko, organ pa bi moral opraviti test prevladujočega javnega interesa po 6. členu ZDIJZ, česar ni storil. Na koncu je prosilec še navedel, da ga organ napačno usmerja na postopek vpogleda v spis, ki zahteva izkaz pravnega interesa, čeprav zahteva ni bila vložena za vpogled v spis, ZDIJZ pravnega interesa ne zahteva in gre za dva ločena pravna režima. S tem je organ kršil načelo zakonitosti. Na podlagi vsega navedenega prosilec predlaga, da IP ugodi pritožbi, odpravi izpodbijano odločbo in organu naloži, da v ponovnem postopku ugotovi obstoj zahtevanih informacij, vsako informacijo presoja posebej po ZDIJZ in uporabi institut delnega dostopa in anonimizacije, kjer je to potrebno.

(4)            Organ je pritožbo, z dopisom št. VDT-Tu-9-5/15/2025/5 z dne 20. 1. 2026, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. Ob tem je organ navedel, da je z odločbo št. VDT-Tu-9-5/15/2025/2 z dne 24. 12. 2025 zahtevo prosilca zavrnil, saj ZDIJZ ne daje podlage za dostop do informacij, ki (po opisu) predstavljajo informacije pridobljene ali sestavljene zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se nahajajo v državnotožilskih kazenskih spisih, vpisnikih, imenikih ali evidencah. Dostop do takih informacij je treba presojati po določbah ZDT-1. Organ je prosilcu pojasnil, da mora vlogo na podlagi 181. člena ZDT-1 nasloviti na posamezno državno tožilstvo, ki je pristojno za odločanje o dostopu do informacij pridobljenih ali sestavljenih zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim (vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva). V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilca je organ pojasnil, da je Vrhovno državno sodišče RS v sodbi X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 odločalo o razmerju med ZDIJZ in specialno procesno zakonodajo, zlasti v povezavi z dostopom do podatkov iz državnotožilskih in sodnih spisov v kazenskih zadevah. Vrhovno sodišče RS je navedlo, da se ZDIJZ kot splošnejši predpis lahko uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. To pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, vendar se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih. Upravno sodišče RS je v sodbi št. I U 195/2022-19 z dne 10. 11. 2025 dodatno pojasnilo, da je po presoji sodišča izraz »državnotožislki spis« potrebno razumeti v kontekstu celotne ureditve 181. člena ZDT-1, ki pokriva štiri kategorije dokumentarnega gradiva, in sicer spise, vpisnike, imenike in evidence. Pojasnilo je tudi, da specialna ureditev dostopa po 181. členu ZDT-1 ne more biti omejena samo na dokumente iz konkretnih postopkov, temveč mora zajemati vse dokumente, ki so »potrebni za« odkrivanje ali pregon v smislu prvega odstavka 180. člena ZDT-1. Ker se, glede na navedeno, ZDIJZ lahko uporabi glede dostopa do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, vendar se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih, je organ naknadno preveril, ali v spisih (oziroma dokumentarnem gradivu) tožilske uprave razpolaga z informacijami v zvezi z zadevo »Požar nedelujoče sušilnice komunalnega blata na območju komunalne čistilne naprave JP Marjetica Koper d.o.o. na Serminu", v MO Koper dne 3. 6. 2025«. Organ je ugotovil, da v spisih tožilske uprave z zahtevanimi informacijami ne razpolaga. Zahtevi za dostop do informacij javnega značaja tudi po naknadni poizvedbi ni mogoče ugoditi. Glede na vse navedeno organ predlaga, da IP pritožbo prosilca zavrne kot neutemeljeno.

(5)            IP je z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja na organ naslovil poziv št. 090-22/2026/2 z dne 21. 1. 2026 in poziv št. 090-22/2026/4 z dne 15. 4. 2026. Organ je na prvi poziv odgovoril z dopisom št. VDT-Tu-9-5/15/2025/7 z dne 30. 1. 2026, na drugega pa z dopisom št. VDT-Tu-9-5/15/2025/9 z dne 28. 4. 2026.  

Pritožba ni utemeljena.

(6)            IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

1 Razmerje med določbami ZDT-1 in ZDIJZ

(7)            Prosilec v celoti izpodbija odločbo organa št. VDT-Tu-9-5/15/2025/2 z dne 24. 12. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je organ zavrnil dostop na podlagi stališča, da ZDIJZ ne daje podlage za dostop do zahtevanih informacij, in da je zahtevo treba presojati po določbah ZDT-1. IP zato v nadaljevanju najprej pojasnjuje, kakšno je razmerje med določbami ZDT-1 in ZDIJZ.

(8)            Kot izhaja iz 1. člena ZDT-1, ta ureja državnotožilsko službo, pristojnosti in nezdružljivost funkcije državnega tožilca, ureditev in pristojnosti državnih tožilstev, državnotožilsko in pravosodno upravo, sestavo, pristojnosti in delovanje Državnotožilskega sveta, razmerja med državnimi tožilstvi ter druga vprašanja, pomembna za delo državnih tožilcev in državnih tožilstev. Materija, ki jo ureja ZDT-1, je torej povsem druga, kot pa jo ureja ZDIJZ. Slednji namreč predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja po drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Tudi nameni in cilji navedenih dveh zakonov so povsem različni.

(9)            Konkretno se je organ skliceval na 181. člen ZDT-1, ki ureja pravico do seznanitve z osebnimi podatki in drugimi podatki, ki se nanašajo na posameznike, v zvezi s pristojnostmi državnega tožilstva v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenskih obtožb. Določba predstavlja izpeljavo ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in zahteva izkaz pravnega interesa oziroma pravne koristi. Po ZDIJZ pa je dostop prost vsaki pravni in fizični osebi, brez potrebe po izkazu pravnega interesa (5. člen ZDIJZ). Gre za dve povsem različni pravici, ki se uresničujeta na podlagi različnih zakonov (ena na podlagi ZDT-1, druga na podlagi ZDIJZ). 181. člen ZDT-1 se tako nanaša na subjekte, ki imajo interes v posameznem kazenskem postopku, medtem ko ZDIJZ temu ni namenjen. ZDIJZ namreč ni namenjen pridobivanju dokumentov za potrebe posameznika v posameznem kazenskem postopku, ampak je namenjen širši javnosti. Če bi obveljalo mnenje organa, da dostopa do informacij in dokumentov, ki prosilcu ne gre po področnem zakonu, ni moč priznati po določbah ZDIJZ, ker bi to pomenilo obid prepovedi iz lex specialis, bi to dejansko pomenilo, da bi se ustavna pravica do državnotožilskih zadev lahko uveljavljala samo po ZDT-1.

(10)         Kot je pravilno navedel prosilec v pritožbi, je IP že večkrat zavzel stališče, da ZDIJZ in ZDT-1 nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice (različen objekt varstva) in ne služita doseganju istega cilja. Gre namreč za dva različna pravna temelja, na katerih se določeni podatki posredujejo, in med njima ne velja razmerje splošnosti in specialnosti oziroma starejšega in novejšega predpisa. Izhajajoč iz tega govorimo o možnosti sočasne uporabljivosti obeh zakonov in v takšnih primerih je treba iskati razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007, sodbe Upravnega sodišča št. I U 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010 (s katero je sodišče pritrdilo stališču IP v odločbi št. 090-34/2009/ z dne 2. 4. 2009), sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 1676/2003, sodbe Upravnega sodišča št. U 1876/2017-18 z dne 3. 4. 2019, sodbe Upravnega sodišča št. I U 2751/2017-13 z dne 28. 11. 2018. Smiselno enako stališče pa izhaja tudi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 312/2015 z dne 28. 11. 2018 (točka 20) ter sodbe Sodišča EU v zadevi št. C-215/17.

(11)         Organ se popolnoma neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020. Stališče te sodbe, da je določba 128. člena ZKP v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS), je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna odločitev Vrhovnega sodišča. Ker je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja. Celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v konkretnem primeru prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 181. člena ZDT-1, na katero se sklicuje organ v obravnavani zadevi, in je zato njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ. Pomembno je torej upoštevati, da je bila navedena sodba sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba.

(12)         Ob tem IP dodaja, da je treba pri uporabi sodne prakse kot pravnega vira za odločitev v konkretnem primeru upoštevati, da se je zakonodaja, na kateri odločba Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020, temelji, spremenila. ZKP je bil z novelo ZKP-O v 128. členu dopolnjen na takšen način, da se je dodal 12. odstavek. Ta določa, da v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe tega ZKP, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah. Navedena sprememba in dopolnitev ZKP je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 200/2020 z dne 29. 12. 2020 in je začela veljati 13. 1. 2021.

(13)         IP še poudarja, da ZDIJZ med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, torej tudi pravosodne organe, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij. Tako iz komentarja[1] ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti. Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča RS (npr. sodba št. I U 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010, stran 4).

(14)         Za odločitev v obravnavani zadevi je izjemno pomembno dejstvo, da je bil v Uradnem listu št. 16/2023 z dne 7. 2. 2023 (torej po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje organ) objavljen Ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov. Državni zbor je Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija) sprejel 24. 1. 2023, zakon je začel veljati 22. 2. 2023. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Po določbah Konvencije so vsi uradni dokumenti načeloma javni in se od tega odstopa samo zaradi varovanja drugih pravic in legitimnih interesov. Med javne organe Konvencija šteje: vlado in upravne organe na državni, regionalni in lokalni ravni, zakonodajne in pravosodne organe, kadar izvajajo upravne funkcije v skladu z notranjim pravom in fizične ali pravne osebe, kadar opravljajo naloge upravnega organa. Konvencija določa, da lahko s posebno izjavo država podpisnica določi, da »javni organi« vključuje tudi: zakonodajne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi, pravosodne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi ter fizične ali pravne osebe, kadar izvajajo javne funkcije ali poslujejo z javnimi sredstvi v skladu z notranjim pravom. Iz Zakona o ratifikaciji Konvencije izhaja, da je Republika Slovenija podala posebno izjavo, ki vključuje vse tri točke. To pomeni, da Republika Slovenija zakonodajnih in pravosodnih organov ni zavezala le k posredovanju dokumentov, ki se nanašajo na upravne funkcije, ampak na vse dokumente, ki jih imajo. Za slovensko prakso dostopa do informacij javnega značaja pomeni zavezanost k ratificirani mednarodni pogodbi z vidika ustavnopravne hierarhije aktov nadrejenost slovenskim zakonom in neposredno uporabljivost. Iz 8. člena Ustave RS in iz prakse Ustavnega sodišča namreč izhaja, da je človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, ki so opredeljene in zagotovljene v ratificiranih mednarodnih pogodbah, priznan ustavni rang.[2] V obravnavanem primeru je organ spregledal določbe ratificirane in neposredno uporabljive Konvencije, ki tudi pravosodne organe zavezujejo k posredovanju vseh dokumentov, s katerimi razpolagajo.

(15)         IP opozarja, da bi sprejetje stališča, kot ga zastopa organ, v praksi pomenilo neposredno kršitev določb Konvencije in tudi neskladnost z 8. členom Ustave RS, po katerem morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Uveljavitev stališča organa v praksi bi namreč pomenilo, da nobena dokumentacija iz tožilskih spisov a priori ne bi bila več dostopna nikomur drugemu, razen osebam, ki izkažejo pravni interes. Povedano drugače, javnosti (tako posameznikom kot tudi medijem) bi bil v celoti onemogočen dostop do kakršnekoli dokumentacije iz tožilskih spisov, saj za dostop do slednjih ne obstaja nobena druga pravna podlaga, razen ZDIJZ. Takšno stanje bi pomenilo neposredno kršitev določb, k spoštovanju katerih se je na mednarodni ravni zavezala Republika Slovenija. Kot že rečeno, iz 3. člena Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov izrecno izhaja, da je Republika Slovenija podala posebno izjavo, na podlagi katere pravosodnih organov ni zavezala le k posredovanju dokumentov, ki se nanašajo na upravne funkcije, ampak na vse dokumente, s katerimi razpolagajo, torej nedvomno tudi dokumente, ki se nahajajo tožilskih spisih. Stanje, kot bi bilo vzpostavljeno s sprejetjem stališča organa, bi torej pomenilo grobo kršitev ratificirane mednarodne pogodbe, kar ne bi imelo negativnih posledic le za posamezne prosilce po ZDIJZ, temveč tudi za Republiko Slovenijo kot državo, saj bi v končni fazi lahko za to tudi odškodninsko odgovarjala, zaradi kršitve človekove pravice dostopa do uradnih dokumentov.

(16)         Glede na vse navedene pravne akte, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja in zavezujejo pravosodne organe v zvezi s popolnoma vsemi njihovimi dejavnostmi, je po mnenju IP edino možno in pravilno pravno naziranje, da je ZDIJZ specialni predpis v primerih, ko prosilec vloži zahtevo za dostop do tožilskega spisa na podlagi ZDIJZ in ne na podlagi 181. člena ZDT-1. IP zato ni sledil navedbam organa, da določbe ZDT-1 v obravnavani zadevi predstavljajo lex specialis in imajo kot take prednost pred uporabo določb ZDIJZ, ter je iz tega razloga treba zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v celoti zavrniti. Na podlagi navedenega je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali organ razpolaga z zahtevanimi informacijami javnega značaja.

2. Ali zahtevana informacija javnega značaja obstaja pri organu?

(17)         Iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. To pomeni, da organi na podlagi ZDIJZ niso dolžni odgovarjati na vprašanja, podajati mnenj, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, pridobivati dokumentov od drugih organov, dopolnjevati ali kakor koli drugače spreminjati informacij, s katerimi razpolagajo, da bi zadostili zahtevi prosilca. ZDIJZ torej ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga.

(18)         Organ je v dopisu št. VDT-Tu-9-5/15/2025/7 z dne 30. 1. 2026 pojasnil, da je poizvedbo o obstoju zahtevanih dokumentov opravil po podatkih informacijskega sistema državnega tožilstva, in sicer po pristojnih osebah Urada generalne državne tožilke (natančneje pri vodji Urada generalne državne tožilke), ki imajo pravice in upravičenja do dostopa do dokumentarnega gradiva državnotožilske uprave. Poizvedba je bila opravljena po ključnih besedah: Požar, Marjetica, Marjetica Koper, sušilnic, in je zajela vse zbirke dokumentarnega gradiva državnotožilske uprave iz pristojnosti organa, natančneje vse zbirke dokumentarnega gradiva pod klasifikacijskimi znaki od Tu-1 do Tu 31, ki so opredeljeni v Prilogi 2: Klasifikacijski načrt Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 7/12 in nasl.). Za pripravo zaslonskih slik, ki so priloga dopisa organa, je bila opravljena ponovna poizvedba po pristojnih osebah Strokovno informacijskega centra (notranja organizacijska enota organa), ki imajo pravice in upravičenja do dostopa do dokumentarnega gradiva državnotožilske uprave (in drugega dokumentarnega gradiva v skladu z Navodilom o urejanju dostopa do podatkov v informacijskem sistemu državnega tožilstva in enotnem računovodskem sistemu MFERAC št. VDT-Tu-10-3/7/2021 z dne 17. 6. 2021). Organ je IP posredoval zaslonske slike, iz katerih je razvidno, kako je potekalo iskanje dokumentov po dokumentarnem gradivu iz pristojnosti organa in kakšni so bili rezultati posameznega iskanja. IP je po pregledu priloženih zaslonskih slik ugotovil, da se v dokumentarnem gradivu državnotožilske uprave ne nahajajo informacije, ki jih zahteva prosilec.

(19)         Organ je v dopisu št. VDT-Tu-9-5/15/2025/9 z dne 28. 4. 2026 poudaril svoje stališče, da zahtevane informacije niso informacije javnega značaja po ZDIJZ, saj gre za informacije, ki naj bi se nahajale v državnotožilskih kazenskih spisih, vpisnikih, imenikih in evidencah. Glede tega pa je treba upoštevati, da dostop do podatkov pridobljenih ali sestavljenih zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se nahajajo v državnotožilskih kazenskih spisih (vpisnikih, imenikih ali evidencah) ureja področna (procesna) zakonodaja (181. člen ZDT-1) in ne ZDIJZ. Kljub takšnemu stališču je organ IP na podlagi prvega odstavka 10. člena ZInfP IP sporočil, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, zato jih IP ne more poslati. Organ je pojasnil, da je opravil poizvedbo o obstoju zahtevanih dokumentov po podatkih informacijskega sistema državnega tožilstva, in sicer po pristojnih osebah Oddelka za kazenske zadeve (natančneje pri tajnici vodje Oddelka za kazenske zadeve), ki imajo pravice in upravičenja dostopati do dokumentarnega gradiva v delu, ki se nanaša na državnotožilske spise (državnotožilski kazenski spisi, vpisniki, imeniki in evidence). Poizvedba je bila opravljena po ključnih besedah: Požar, Marjetica, Marjetica Koper, sušilnice in je zajela vse zbirke dokumentarnega gradiva v delu, ki se nanaša na državnotožilske spise (državnotožilski kazenski spisi, vpisniki, imeniki in evidence) iz pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva RS, natančneje vse zbirke dokumentarnega gradiva pod klasifikacijskimi znaki Ktr, Ktr-zb (Ktr-zb-1 do Ktr-zb-10), Ktpp-z, Ktpp, KtppP, KtppV, Ktn, KtnP, KtnV, Kt, KtP, KtV, pKT, Kti, KtiP, KtiV, Kdp, Kcd, Ftp, FtpP, FtpV, Ptv, ki so opredeljeni v Prilogi 2: Klasifikacijski načrt Državnotožilskega reda (Uradni list RS, št. 7/12 in nasl.). Ob tem je organ izpostavil, da je poizvedbo opravil samo v zbirkah dokumentarnega gradiva, ki se nanaša na državnotožilske kazenske spise, vpisnike, imenike in evidence iz pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva RS. Za pripravo zaslonskih slik je bila opravljena ponovna poizvedba po pristojnih osebah Strokovno-informacijskega centra (notranja organizacijska enota organa), ki imajo pravice in upravičenja dostopati do dokumentarnega gradiva v delu, ki se nanaša na državnotožilske kazenske spise, vpisnike, imenike in evidence (in drugega dokumentarnega gradiva v skladu z Navodilom o urejanju dostopa do podatkov v informacijskem sistemu državnega tožilstva in enotnem računovodskem sistemu MFERAC št. VDT-Tu-10-3/7/2021 z dne 17. 6. 2021). Organ je IP poslal zaslonske slike, iz katerih je razvidno, kako je potekalo iskanje dokumentov po dokumentarnem gradivu iz pristojnosti Vrhovnega državnega tožilstva RS in kakšni so bili rezultati posameznega iskanja. IP je po pregledu priloženih zaslonskih slik ugotovil, da se tudi v zbirkah dokumentarnega gradiva v delu, ki se nanaša na državnotožilske spise (državnotožilski kazenski spisi, vpisniki, imeniki in evidence) iz pristojnosti organa ne nahajajo informacije, ki jih zahteva prosilec.

(20)         Na podlagi vsega navedenega IP nima razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da ne razpolaga z zahtevanimi informacijami. Poleg tega tudi prosilec ni navedel nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da organ s temi informacijami razpolaga. IP tudi sam ne vidi razlogov, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da organ dokumentov, ki bi vsebovali zahtevane informacije, prosilcu ne želi v celoti ali delno posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP), pri čemer bi tvegal uvedbo postopka o prekršku po prvem odstavku 15. člena ZInfP. Organ je namreč v prilogah dopisov št. VDT-Tu-9-5/15/2025/7 z dne 30. 1. 2026 in št. VDT-Tu-9-5/15/2025/9 z dne 28. 4. 2026 IP omogočil dostop do vseh dokumentov, ki so relevantni za odločitev v obravnavani zadevi in podrobno pojasnil relevantno dejansko stanje v zvezi s tem, da ne razpolaga z dokumenti, ki bi vsebovali zahtevane informacije.

3. Sklepno

(21)         Iz vsega navedenega izhaja, da prosilčevi zahtevi ni mogoče ugoditi, saj organ ne razpolaga z zahtevanimi informacijami, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Ker je IP ugotovil, da je izrek v izpodbijani odločbi zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, je navedel v tej odločbi pravilne razloge, pritožbo prosilca pa zavrnil, in sicer na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(22)         Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

(23)         Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila:                                                                      

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.                                                 

svetovalka IP                                                                         

Informacijski pooblaščenec:  

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60.

[2] 22. točka Komentarja Ustave RS k 8. členu Ustave RS, objavljeno na spletni strani: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-2019-02-7/