prosilec - Varuh človekovih pravic RS

POVZETEK:

Organ je z izpodbijano odločbo prosilcu zavrnil dostop do dokumentov v zvezi s problematiko nepravilnega uresničevanja ali neuresničevanja določil 105. in 106. člena ZPIZ-2, na škodo upokojencev, s katerimi morebiti razpolaga organ, iz razloga izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zoper to odločitev pa se je prosilec pritožil. IP po preučitvi pritožbe ugotavlja, da je odločitev organa pravilna. Zahtevani dokumenti iz spisov vsebujejo informacije, ki predstavljajo komunikacijo med pobudnikom in varuhom znotraj neformalnega postopka pri varuhu in so vsebinsko vezani na vprašanje kršitve, na katero opozarja pobudnik, zato nedvomno izkazujejo medsebojno notranje zaupno razmerje med pobudnikom in varuhom. Razkritje vsebine spisa, ki ga vodi organ v neformalnem postopku, bi po prepričanju IP, povzročilo motnje v delovanju institucije Varuha človekovih pravic, saj bi poseglo v samo bistvo postopka, ki izhaja iz načela zaupnosti, zaradi česar bi bil ogrožen smisel in pomen organa. IP pa tudi ugotavlja, da glede na poudarjeno zaupnost postopka pri varuhu in da dokumenti, ki se nahajajo v spisih, ki so predmet zahteve prosilca, vsebujejo samo komunikacijo med pobudnikom in organom in ne drugih morebitnih dokumentov izven neformalnih postopkov, ki jih vodi organ, delni dostop do zahtevane dokumentacije ni mogoč. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-146/2023/4

Datum: 12. 6. 2023

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023  (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 15. 5. 2023, zoper odločbo Varuha človekovih pravic, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 0106-35/2023-2-MA, z dne 12. 5. 2023, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 15. 5. 2023 zoper odločbo Varuha človekovih pravic, št. 0106-35/2023-2-MA, z dne 12. 5. 2023, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je v zahtevi z dne 8. 5. 2023 od organa zahteval dostop do informacij javnega značaja v zvezi s problematiko nepravilnega uresničevanja ali neuresničevanja določil 105. in 106. člena ZPIZ-2, na škodo upokojencev, s katerimi morebiti razpolaga organ.

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 0106-35/2023-2-MA z dne 12. 5. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil iz razloga 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ v izpodbijani odločbi navaja, da se je pri odločanju oprl na ZDIJZ in Zakon o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 69/17; v nadaljevanju: ZVarCP). Organ najprej povzema določbe 1. in 4. člena ZDIJZ glede elementov za opredelitev informacij javnega značaja in dostopa do informacij javnega značaja ter ugotavlja, da za prosto dostopnost obstajajo ovire, ki jih podrobneje obrazloži v izpodbijani odločbi, in ki temeljijo na določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dalje pojasnjuje, da z dokumenti, ki jih prosilec zahteva, organ razpolaga v okviru vodenja neformalnega postopka po določbah ZVarCP, ki daje organu pristojnost, da od državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pridobi vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti, ki mu omogočajo izvedbo preiskave (6. člen). Varuh ima namreč možnost samostojne in neodvisne preiskave primera pri organih, ki spadajo v njegovo pristojnost. V ta namen ima možnost pridobiti vse informacije, opraviti vpogled v spise ter izvesti napovedane ali nenapovedane oglede pri organih. Če na tej podlagi ugotovi nepravilnosti, lahko organom predlaga, naj ugotovljeno kršitev ali nepravilnost odpravijo, včasih priporoča tudi, kako naj jo odpravijo, ali celo predlaga povrnitev škode. Organ ugotavlja, da prosilec zahteva dokumente, ki predstavljajo komunikacijo med posameznim pobudnikom ter organom. Vsebinsko so informacije v spisu vezane na vprašanje kršitve, na katero opozarja pobudnik, zato nedvomno izkazujejo medsebojno notranje zaupno razmerje med pobudnikom in organom. Organ ugotavlja, da bi razkritje teh dokumentov povzročilo motnje pri njegovem delovanju oziroma dejavnosti, saj je institucija varuha človekovih pravic namenjena varovanju posameznikov in skupin takrat, ko sami ne morejo rešiti svojih težav pred pristojnimi organi, oziroma se pristojni organi ne odzivajo ali pa preprosto ne vedo, na koga se lahko še obrnejo za pomoč. Gre torej za področje, ki terja od zaposlenih pri organu posebno subtilnost, saj se srečujejo s primeri, ki so za ljudi ali skupine, ki se obrnejo na organ, posebno občutljivi. Zato je zakonodajalec že v področni zakonodaji predpisal, da je postopek pri organu zaupen, s čimer je nedvomno želel zaščititi pobudnike pred morebitnim šikaniranjem ali drugimi pritiski. Navedeno pomeni, da pobudniki od organa utemeljeno pričakujejo, da bo z informacijami, s katerimi ga slednji seznanijo in jih organ v okviru postopka pridobi, ravnal še posebej pazljivo. Bistvo takšne komunikacije je v zaupnem odnosu med pobudnikom, ki se je znašel v težavah in organom, katerega osnovna naloga je v neformalnem varovanju skupin ali posameznikov pred kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Razkritje takšnih primerov bi porušilo zaupanje pobudnikov v organ in jih odvrnilo od uporabe te neformalne poti za varstvo njihovih pravic. S tem bi organ dejansko izgubil svoj smisel in pomen kot ustavno zagotovljen institut. Ob tem pa posebej poudarja, da dokumenti, ki jih organ pridobi ob obravnavi konkretne pobude, ne predstavljajo dejstev v smislu delovanja same institucije, ampak jih organ preučuje z vidika kršenja človekovih pravic in svoboščin. Če organ zazna kršitve, sprejme odločitve, s katerimi deluje navzven do organov in javnosti, pri čemer ne sprejme oblastnih odločitev, temveč z močjo argumentov in ugledom, ki ga uživa v družbi, vpliva na druge organe, da odpravijo zaznane kršitve človekovih pravic in svoboščin. Razkritje vsebine spisa, ki ga vodi organ v neformalnem postopku, bi povzročilo motnje v delovanju organa, saj bi poseglo v samo bistvo postopka, ki izhaja iz načela zaupnosti, zaradi česar bi bil ogrožen njegov smisel in pomen. Če je namreč zaupanje porušeno (in na tej točki je že mogoče govoriti o izkazovanju škode v primeru razkritja dokumentov) oziroma obstaja bojazen, da bodo dokumenti, ki sta si jih organ in pobudnik izmenjala za namene neformalnega postopka, dostopni na podlagi določb ZDIJZ, lahko pride do situacije, ko je vprašljivo samo delovanje organa. Upoštevaje navedeno motnje, ki bi nastale pri delovanju oziroma dejavnosti organa, ni mogoče gledati zgolj v povezavi z razkritjem konkretnega spisa, temveč je e treba presojati vse vidike celotnega procesa notranjega delovanja organa, ki naj bi se ga s to izjemo varovalo. Uvrstitev organa  v poglavje o ustavnosti in zakonitosti opredeljuje njegov položaj v strukturi državnih institucij, saj organ ni del mehanizma oblasti, ampak je prej protioblast, saj s svojim delovanjem omejuje samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri tem tudi na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi. Izhajajoč iz vsega navedenega je organ ugotovil, da se prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zavrne po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo dne 15. 5. 2023, v kateri navaja, da zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, v 7. členu ureja delni dostop. V predmetni zadevi je možnost delnega dostopa do zaprošenih informacij, ker ne gre nujno samo za dokumente pobudnika oziroma korespondenco med pobudnikom in organom, ampak tudi za drugo gradivo, s katerim organ že razpolaga ali pa jih je v okviru tega ali drugih, morebiti že zaključenih postopkov, ustvaril ali pridobil od drugih organov, organizacij, ustanov, itd., ki niso pobudniki aktualnega/odprtega neformalnega postopka, na katerega se organ sklicuje. Dostop do teh informacij pa ne predstavlja notranjega delovanja organa v smislu ZDIJZ. Prav tako razkritje ne bi moglo škodljivo vplivati na delovanje, učinkovitost in uspešnost postopka, absolutno pa ne bi pomenilo razkritja varovanih osebnih podatkov pobudnika. Ker gre za t.i. kogentno določbo zakona, prosilcu ni treba izrecno sklicevanje na delni dostop, ampak je ta presoja uradna dolžnost organa, ki po uradni dolžnosti ugotavlja tudi možnost delnega dostopa. Glede na to, da izpodbijana odločba ne vsebuje navedbe razlogov, zakaj ni mogoč delni dostop do dokumentov, odločbe ni možno preizkusiti glede pravilnosti in zakonitosti. Prosilec še navaja, da so s tem absolutno kršena bistvena pravila postopka, pa tudi materialni predpis, ker kogentnih določb 7. člena ZDIJZ organ ni upošteval. 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, dne 16. 5. 2023, odstopil v odločanje IP. Dne 24. 5. 2023 je IP, na podlagi prvega ostavka 10. člena ZInfP, organ pozval še na dostavo dodatne dokumentacije zadeve, z dopisom št. 090-146/2023/2, ki jo je ta posredoval dne 30. 5. 2023.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je informacija javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. IP ugotavlja, da zahtevana informacija izpolnjuje vse tri temeljne pogoje za obstoj informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

5. člen ZDIJZ določa načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Organ pa lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ ugotovil, da glede zahtevanih dokumentov obstaja izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja, in sicer iz razloga 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

Za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti kumulativno podana dva pogoja:

-           podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa;

-           razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

IP je vpogledal v spise št. 0.5-230/2020, 9.2-26/2019, 9.1-37/2019, 9.1-39/2019, 0.1-22/2019, 3.2-9/2013 in ugotavlja, da  se v spisu št. 0.5-230/2020 nahajata pobuda in odgovor pobudniku, v spisu št. 9.2-26/2019 se nahajajo pobuda in odgovor pobudniku, dopolnitev pobude, končni odgovor organa in odgovor pobudnika, v spisu št. 9.1-37/2019 se nahajata pobuda in odgovor pobudniku, prav tako se v spisu št. 9.1-39/2019 nahajata pobuda in odgovor pobudniku, dalje se v spisu št. 0.1-22/2019 nahajajo pobuda, uradni zaznamek o telefonskem razgovoru organa s pobudnikom, odgovor pobudniku in dopolnitev rešene pobude, v spisu št. 3.2-9/2013 pa se nahajajo pobuda, obvestilo pobudniku, dopolnitev pobude in odgovor pobudniku. Navedeni dokumenti iz spisov torej vsebujejo informacije, ki predstavljajo komunikacijo med pobudnikom in varuhom znotraj neformalnega postopka pri varuhu in so vsebinsko vezane na vprašanje kršitve, na katero opozarja pobudnik, zato nedvomno izkazujejo medsebojno notranje zaupno razmerje med pobudnikom in varuhom.

Z dokumenti v navedenih spisih namreč organ razpolaga v okviru vodenja neformalnega postopka po določbah ZVarCP, ki organu daje pristojnost, da od državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pridobi vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti, ki mu omogočajo izvedbo preiskave (6. člen). V skladu z navedeno določbo ima varuh možnost samostojne in neodvisne preiskave vsakega primera pri organih, ki spadajo v njegovo pristojnost. V ta namen ima možnost pridobiti vse informacije, opraviti vpogled v spise ter izvesti napovedane ali nenapovedane oglede pri organih. Če na tej podlagi ugotovi nepravilnosti, lahko organom predlaga, naj ugotovljeno kršitev ali nepravilnost odpravijo, včasih priporoča tudi, kako naj jo odpravijo, ali celo predlaga povrnitev škode.

IP tako glede zahtevanih informacij ugotavlja, da so nedvomno sestavljene oziroma pridobljene v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, kot posledica samostojne in neodvisne preiskave, z namenom odprave morebitnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov in skupin.

Pri presoji utemeljenosti obstoja navedene izjeme pa je potrebno opraviti še test škode – ali bi razkritje teh dokumentov povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. V izpodbijani odločbi je organ opozoril na specifičnost svojega postopka, ki temelji na diskretnosti in je za njegovo učinkovito delovanje nujno. Pobudniki od organa utemeljeno pričakujejo, da bodo z informacijami, s katerimi jih slednji seznanijo in jih organ v okviru postopka pridobi, ravnali še posebej pazljivo.

IP ugotavlja, da že iz določbe 8. člena ZVarCP izhaja, da je postopek pri varuhu zaupen, s čimer je zakonodajalec nedvomno želel zaščititi pobudnike pred morebitnim šikaniranjem ali drugimi pritiski ter tako omogočiti še bolj učinkoviti delovanje varuha. Navedeno pomeni, da pobudniki od organa utemeljeno pričakujejo, da bo z informacijami, s katerimi ga slednji seznanijo in jih organ v okviru postopka pridobi, ravnal še posebej pazljivo. Bistvo takšne komunikacije je v zaupnem odnosu med pobudnikom, ki se je znašel v težavah in organom, katerega osnovna naloga je v neformalnem varovanju skupin ali posameznikov pred kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Razkritje takšnih primerov bi porušilo zaupanje pobudnikov v organ in jih odvrnilo od uporabe te neformalne poti za varstvo njihovih pravic. S tem bi organ dejansko izgubil svoj smisel in pomen kot ustavno zagotovljen institut.

Vsebina dokumentov, ki jih zahteva prosilec, namreč ne predstavlja dejstev v smislu delovanja same institucije, ampak gre za dokumente, ki so po vsebini komunikacija med pobudnikom in organom in jih organ preučuje z vidika kršenja človekovih pravic in svoboščin. Če organ zazna kršitve, sprejme odločitve, s katerimi deluje navzven do organov in javnosti. Pri tem ne sprejme oblastnih odločitev, temveč z močjo argumentov in ugledom, ki ga institut varuha uživa v družbi, vpliva na organe, da odpravijo zaznane kršitve človekovih pravic in svoboščin. Razkritje vsebine spisa, ki ga vodi organ v neformalnem postopku, bi po prepričanju IP, povzročilo motnje v delovanju institucije Varuha človekovih pravic, saj bi poseglo v samo bistvo postopka, ki izhaja iz načela zaupnosti, zaradi česar bi bil ogrožen smisel in pomen organa. Če je namreč zaupanje porušeno (in na tej točki je že mogoče govoriti o izkazovanju škode v primeru razkritja dokumentov) oziroma obstaja bojazen, da bodo dokumenti, ki sta si jih organ in pobudnik izmenjala za namene neformalnega postopka, dostopni na podlagi določb ZDIJZ, lahko pride do situacije, ko je vprašljivo samo delovanje organa.

IP šteje zaupnost postopka pri organu za bistven element, na podlagi katerega je potrebno varovati informacijo o tem, kdo se je obrnil na varuha in kaj je bila vsebina komunikacije med organom in pobudnikom v okviru neformalnega postopka po določbah ZVarCP. V zahtevanih dokumentih se nahajajo zgolj informacije, ki predstavljajo komunikacijo med pobudnikom in organom, glede na prej navedeno zaupnost postopka in posledično zaščito pobudnikov, pa IP ugotavlja, da bi razkritje takšnega podatka povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

Izhajajoč iz vsega navedenega je IP zaključil, da sta glede dokumentov iz spisov št.  0.5-230/2020, 9.2-26/2019, 9.1-37/2019, 9.1-39/2019, 0.1-22/2019, 3.2-9/2013, ki vsebujejo komunikacijo med organom in pobudnikom v okviru neformalnega postopka pri varuhu, izpolnjena oba pogoja za obstoj izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je pravilno v izpodbijani odločbi ugotovil organ.

Prosilec v pritožbi navaja, da organ ni presojal možnosti uporabe t.i. delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ. IP ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe res ne izhajajo ugotovitve organa glede možnosti delnega dostopa, zato je IP v nadaljevanju presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevane dokumentacije, ki predstavlja izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ (npr. podatke iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.

IP ugotavlja, da glede na poudarjeno zaupnost postopka pri varuhu in da dokumenti, ki se nahajajo v spisih, ki so predmet zahteve prosilca, vsebujejo samo komunikacijo med pobudnikom in organom in ne drugih morebitnih dokumentov izven neformalnih postopkov, ki jih vodi organ, delni dostop do zahtevane dokumentacije ni mogoč. V obravnavanih dokumentih gre za specifično problematiko kršenja človekovih pravic in svoboščin, ki je vezana na posameznega pobudnika, ki bi lahko postal z delnim razkritjem dokumentov določljiv. V teh dokumentih, ki so zaradi narave postopka zaupne narave, je namreč vsebovana tolikšna koncentracija podatkov in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče (tudi posredno) sklepati na pobudnika, zato jih je potrebno prekriti v celoti (smiselno enako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 311/2020, v kateri je sodišče poudarilo, da je potrebno poleg osebnih podatkov prijavitelja in drugih fizičnih oseb, prekriti tudi vse navezne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na vir prijave). Po preučitvi dokumentacije zadeve IP tako ugotavlja, da ne obstajajo možnosti za delni dostop po 7. členu ZDIJZ, saj se razlogi za obstoj izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja nanašajo na zahtevane dokumente v celoti.

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca neutemeljena in jo je potrebno iz razloga drugega odstavka 248. člena ZUP zavrniti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, saj je odločitev organa pravilna, pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji pa niso bistvene.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah^[1] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Postopek vodila:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 - ZFRO.