prosilec - Upravna enota Piran

POVZETEK:

Organ je s III. točko izreka zavrnil dostop do dokumentov, ki so pri organu nastali po razveljavitvi lokacijske preveritve in se pri tem skliceval na določbe 3. člena ZDIJZ in 9. člena ZUP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je s tem kršil materialno pravo. V tej posledici je bilo dejansko stanje zadeve nepopolno in napačno ugotovljeno, saj ni bilo podanih razlogov za obstoj pogojev iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, izpodbijana odločba pa v tem delu pomanjkljiva v tolikšni meri, da se je ne da preizkusiti. Vsled tega je IP v tem delu odločbo organa odpravil in jo vrnil organu v ponovno odločanje. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-426/2025/2

Datum: 23. 9. 2025

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi…, ki jo zastopa Odvetniška pisarna… (v nadaljevanju prosilka), z dne 19. 8. 2025, zoper odločbo Upravne enote Piran, Lucija, Obala 114a, 6320 Portorož, (v nadaljevanju organ), št. 090-66/2025-6235-2 z dne 4. 8. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.             Pritožbi prosilke z dne 19. 8. 2025 se ugodi.  Odločba Upravne enote Piran, št. 090-66/2025-6235-2 z dne 4. 8. 2025, se odpravi v III. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne organu v ponovno odločanje.

2.             Zahteva prosilke za povrnitev stroškov se zavrne.

3.             V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

(1) Prosilka je po pooblaščenki dne 21. 7. 2025 na organ naslovila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Z njo je zahtevala dostop do gradbenega dovoljenja izdanega tam navedeni osebi, vabila za priglasitev stranske udeležbe v postopku z vročilnico, katerega koli dokumenta, ki je bil izdan v zvezi z lokacijsko preveritvijo in kateregakoli dokumenta, ki je bil izdan po izdaji razveljavitve lokacijske preveritve. Z odločbo št. 090-66/2025-6235-2 z dne 4. 8. 2025 je organ s I. točko izreka, zaradi varstva osebnih podatkov (imen, priimkov in naslovov), delno zavrnil dostop do vabila za priglasitev udeležbe v postopku št. 351-369/2023-6235-5 z dne 1. 2. 2024, skupaj z vročilnicami ter do sklepa in gradbenega dovoljenja št. 351-369/2023-6235-21 z dne 21. 6. 2024, z II. točko izreka je v celoti omogočil dostop do  Sklepa o lokacijski preveritvi za parcelo št. …, s III. točko je v celoti zavrnil dostop do kateregakoli dokumenta po izdaji razveljavitve lokacijske preveritve, ker je dokument del postopka, ki je še v teku. S IV. točko izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi odločbe se je v zvezi s III. točko izreka skliceval na določbe 9. člena ZUP in navajal, da pravica stranke do vpogleda v spis ni absolutna in se lahko omeji, če postopek še ni zaključen. V zvezi s tem je med drugim navajal, da je dokument v postopku še predmet sprememb, dopolnitev ali ocene, zato bi morebitno razkritje informacij pred zaključenim postopkom lahko vodilo v napačne ali nepopolne zaključke, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločanja. Omejitev dostopa do dokumentov v fazi postopka je zakonsko utemeljena, da se zagotovi, da vsebina dokumentov ne bo vplivala na potek postopka in da postopek, dokler ni zaključen, poteka brez zunanjih vplivov, ki bi lahko povzročili morebitno škodo, tako za posamezne udeležence postopka kot tudi za javni interes. Ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov se je skliceval na 3. člen ZDIJZ in navajal, da je dostop do kateregakoli dokumenta, ki je nastal po razveljavitvi lokacijske preveritve omejen, saj postopek še poteka, javni interes pa v tem trenutku ni tako močan, da bi upravičeval razkritje dokumenta, saj bi to lahko povzročilo škodo tako za postopek kot tudi za investitorja.

(2) Prosilka je po pooblaščenki zoper navedeno odločitev organa vložila pritožbo, s katero izpodbija III. točko izreka izpodbijane odločbe. Navaja, da je organ napačno uporabil materialno pravo, s tem, ko se je pri zavrnitvi dostopa skliceval na določbe 9. člena ZUP in 3. člena ZDIJZ. Navedena določba ZUP se namreč nanaša na načelo zaslišanja stranke in ne na načelo javnosti postopka, kot zmotno zatrjuje organ, zato ta določba že pojmovno ne more biti relevantna za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. Prav tako zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja ni mogoče utemeljiti na 3. členu ZDIJZ, ki določa spolno slovnično obliko v ZDIJZ. Pritožnica poudarja, da tudi sicer niso podani razlogi za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja zahtevane dokumentacije, saj je treba izjeme za zavrnitev dostopa, določene v 6. členu ZDIJZ, razlagati ozko. Zato trdi, da v zvezi z izpodbijano odločitvijo, ne more biti  upoštevno niti potencialno posredno (vsebinsko) sklicevanje organa na izjemo iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta namreč iz prostega dostopa izvzema le podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi  upravnega postopka in katerih razkritje bi škodovalo njegovi izvedbi. V obravnavanem pa organ ni pojasnil, kakšno škodo bi povzročilo razkritje zahtevane dokumentacije. Pritožnica je še navajala, da ima v postopku odprave gradbenega dovoljenja po uradni dolžnosti, ki ga upravna enota vodi pod št. 351-369/2023-6235, položaj stranske udeleženke, kot lastnica parcele, ki neposredno meji na parcelo, ki je predmet postopka. Posledično (ne)odprava gradbenega dovoljenja vpliva na njene pravne koristi (trajno zmanjšuje njeno zasebnost in kakovost bivanja ter negativno vpliva na vrednost njene nepremičnine), zato navedeno razkritje zahtevane dokumentacije, ki je nastala v postopku odprave gradbenega dovoljenja po uradni dolžnosti, po razveljavitvi lokacijske preveritve, torej v postopku, ki še teče, pritožnici nikakor ne more povzročiti škode za postopek ali za investitorja, kot zmotno navaja organ. Škoda v tem primeru nastaja zgolj pritožnici, ki ji ni omogočeno sodelovanje v postopku in posledično učinkovito varstvo pravic. Dalje še navaja, da se organ napačno sklicuje na pomanjkanje javnega interesa za razkritje in pri tem citra stališče Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-83/23 z dne 03.07.2025, v zvezi s posegi v prostor, da je prostor naravno bogastvo in nenadomestljiva dobrina, iz česar izhaja, da je javni interes za ohranjanje prostora velik in močan. Zato poudarja, da je tudi v primeru, če bi v obravnavani zadevi obstajala izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ - kar sicer prereka, dostop do zahtevanih dokumentov temeljil na drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, torej na prevladujočem javnem interesu. Prav tako izpostavlja, da konkretni zahtevani podatki predstavljajo okoljske podatke, ki so javno dostopni. Sklicuje se na določbe prvega in drugega odstavka 15. člena ter 16. točko 3. člena Zakona o varstvu okolja[1] (v nadaljevanju ZVO-2), na določbo 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in odločbo IP, št. 090-12/2021 z dne 24. 2. 2021. Ob tem še dodaja, da javni interes za razkritje zahtevane dokumentacije nesporno izhaja tudi množičnega zanimanja javnosti za postopek in obsežnega medijskega poročanja o njem, za kar pritožbi prilaga prispevke objavljene na različnih portalih. Zahteva povrnitev stroškov.

(3) Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, 1.9. 2025, kot pravočasno, dopustno in dovoljeno, odstopil IP v pristojno reševanje, skupaj z dokumenti zadeve ter dokumenti, o katerih je odločil s I. in II. točko izreka.

Pritožba je utemeljena.

(4) IP kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo organa preizkusi v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, in v mejah pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

(5) V obravnavanem pritožbenem postopku prosilka izpodbija le III. točko izreka, s katero je organ v celoti zavrnil dostop do morebitnih dokumentov, ki so nastali po izdaji razveljavitve lokacijske preveritve. Organ se je pri utemeljevanju te zavrnitve skliceval na določbe 9. člena ZUP in 3. člena ZDIJZ. V obravnavni zadevi je sporno, ali je takšna odločitev materialnopravno pravilna.

(6) IP se strinja s pritožbenimi navedbami, da zavrnitve dostopa do predmetnih dokumentov v postopku po ZDIJZ ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 9. člen ZUP, ki ureja načelo zaslišanja stranke (prvi odstavek) in načelo kontradiktornosti (drugi odstavek), niti na 3. člena ZDIJZ, ki določa spolno slovnično obliko ZDIJZ. Temeljno načelo ZDIJZ je načelo prostega dostopa, ki je določeno v 5. členu ZDIJZ (prvi n drug odstavek) in pomeni, da so informacije javnega značaja prosto dostopne vsem fizičnim in pravnim osebam.

(7) Iz tega načela izhajata vsaj dve posledici, in sicer prvič: da ZDIJZ med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj in tako ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Iz načela prostega dostopa izhaja tudi, da razlogi, zaradi katerih želi prosilec pridobiti zahtevano informacijo, za postopek po ZDIJZ niso pravno relevantni. Javnost in odprtost delovanja organov (2. člen ZDIJZ) ne more biti odvisna od tega, kateri subjekt je informacijo zahteval, ampak zgolj od tega, ali je ta informacija po svoji vsebini informacija javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Prosilec v postopku po ZDIJZ ni nič bolj ali manj upravičen do zahtevane informacije kot kdor koli drug. Osebnih ali stvarnih okoliščin, ki so na strani prosilca, se pri presoji dopustnosti dostopa do informacij javnega značaja sploh ne sme upoštevati, ker bi bila s tem povzročena različna obravnava prosilcev. Upoštevaje vse navedeno je organ v postopku po ZDIJZ in IP v pritožbenem postopku pristojen vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija ne vsebuje izjem iz 5.a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ali je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Zato organ zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja ne more utemeljiti le z omejitvijo strankine pravice vpogleda v spis, kot je to storil organ v izpodbijani odločbi in se ob tem skliceval na določbo ZUP, ki tega niti ne ureja. Organ mora namreč pri zavrnitvi dostopa utemeljiti eno od izjem, ki jih določa ZDJIZ v 5. a in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.  Zato IP ugotavlja, da je organ s tem, ko se je pri zavrnitvi dostopa skliceval na 9. člen ZUP in 3. člen ZDIZ, napačno uporabil materialno pravo.

(8) Druga posledica, ki izhaja zaradi načela prostega dostopa oziroma široke razlage dostopa do informacij javnega značaja, a contrario pomeni, da je izjeme od prostega dostopa treba tolmačiti, ozko.

(9) Kot je zgoraj ugotovil IP, se organ izrecno ni skliceval na nobeno izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki jih določa ZDIJZ, je pa iz njegovih navedb o teku postopka in škodi, mogoče sklepati, da se je smiselno skliceval na izjemo upravnega postopka iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato je IP v nadaljevanju opravil vsebinski preizkus obstoja predpostavk za navedeno izjemo. Ta določa, da organ zavrne zahtevo prosilca, če gre za »podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za uveljavitev izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo:

- upravni postopek, v zvezi s katerim je bil sestavljen zahtevan podatek, je v teku ter

- razkritje podatka bi škodovalo izvedbi upravnega postopka.

(10) Pri preučitvi, ali je v konkretni zadevi mogoče utemeljiti izjemo upravnega postopka, pa IP že v začetku presoje ugotavlja, da organ v svoji obrazložitvi ni niti pojasnil, kateri upravni postopek je sploh v teku in če/ ali so bili v zvezi z njim sploh izdani kakšni dokumenti.  Zgoraj pojasnjeno ozko tolmačenje izjem od prostega dostopa pomeni, da se lahko v konkretnem primeru izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ nanaša samo na tiste podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi konkretnega postopka. Drugačna razlaga navedene izjeme je povsem nesprejemljiva, saj bi sicer lahko vsi dokumenti potencialno sodili pod to izjemo in bi načelo prostega dostopa izgubilo svoj smisel. IP tako ugotavlja, da organ ni podal razlogov, s katerimi bi utemeljeval obstoj že prvega pogoja predmetne izjeme, to je, za kateri upravni postopek, ki naj bi bil še v teku, v obravnavani zadevi sploh gre.

(11) Kar se tiče podajanja razlogov, zaradi katerih bi razkritje škodovalo izvedbi konkretnega upravnega postopka, pa IP poudarja, da je izjema varstva upravnega postopka namenjena varstvu nadaljnje izvedbe upravnega postopka, zato lahko že po naravi stvari škodo, ki bi nastala z razkritjem dokumentov, oceni organ, ki postopek vodi. Na njem je torej dokazno breme, da kot verjetno izkaže ogroženost nadaljnje izvedbe postopka in o tem poda razloge v obrazložitvi odločbe. Takšna škoda je izkazana predvsem takrat, ko bi razkritje dokumentov lahko ogrozilo nadaljnje zbiranje in izvedbo dokazov, tako da bi zavezanci ali druge osebe prikrili ali uničili dokumente, pomembne za odločanje v postopkih, oziroma bi to vplivalo na njihove izpovedbe ali način sodelovanja v postopku[2]. Ob tem IP poudarja, da z materialno-pravnega vidika restriktivna razlaga izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne pomeni, da se z njo varujejo vsi dokumenti konkretnega upravnega postopka per se, ampak je varstvo odvisno od vsebine dokumentov. To pomeni, da mora organ ob sklicevanju na to izjemo izkazati, da se nanaša na vsakega od presojanih dokumentov, oziroma na katerega se nanaša. Prav tako se pravno upoštevna škoda ne domneva zgolj na podlagi dejstva, da upravni postopek še ni končan.

(12) V izpodbijani odločbi je organ v navedbah, ki bi jih bilo mogoče presojati kot utemeljevanje škode (drugega pogoja izjeme 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), splošno navajal, da je postopek še v teku, da odločitev še ni bila sprejeta, da je dokument v postopku še predmet sprememb, dopolnitev ali ocene, zato bi morebitno razkritje informacij pred zaključenim postopkom lahko vodilo v napačne ali nepopolne zaključke, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločanja. Iz navedenih razlogov izhaja, da je organ škodo utemeljeval z obstojem prvega pogoja, namreč samo dejstvo, da postopek še teče, zadostuje, da je izpolnjen tudi drugi pogoj, torej da bo škoda za postopek nastala že, če pride do razkritja informacij med samim postopkom. Iz opredelitve navedene izjeme v ZDIJZ in z napolnitvijo pojma, da bi razkritje informacij škodovalo izvedbi postopka, pa izhaja, da ni pravno zavarovan sam tek postopka, ampak tek postopka, ki bi mu razkritje dokumentov škodovalo. Kar pomeni, da mora organ utemeljiti konkretne okoliščine, kako bi razkritje podatkov iz posameznega postopka, ogrozilo potek dokaznega postopka. Zakonska določba zavezuje organ k izvedbi t.i. škodnega testa, po katerem mora izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi inšpekcijskega postopka. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Organ lahko dostop do informacij zavrne le, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami[3].Takšno stališče glede izjeme varstva upravnega postopka je IP že večkrat zavzel v svoji praksi[4]. Organ je dolžan, upoštevaje okoliščine posamičnih primerov, pretehtati možnosti odobritve dostopa in morebitne škodljive posledice za upravni postopek, ki bi nastale z razkritjem zahtevanih dokumentov[5]. Če škodni test pripelje do ugotovitve, da razkritje podatka ne bo škodovalo izvedbi postopka, potem ni pravne podlage za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja. Da mora biti škoda upravnemu postopku konkretno izkazana, izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. IU 1735/2018-43 z dne 18. 12. 2019 (13. točka obrazložitve).

(13) IP tako ugotavlja, da so organ, v posledici napačne uporabe materialnega prava ni podal razlogov, s katerimi bi utemeljeval obstoj pogojev za zavrnitev dostopa do dokumentov iz III. točke izreka izpodbijane odločbe na podlagi 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker torej izpodbijana odločba v zvezi s tem nima nobenih razlogov o relevantnih dejstvih oziroma so ta nepopolno ugotovljena, je IP presodil, da je v tem delu pomanjkljiva v tolikšni meri, da se je ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

(14) Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP ocenjuje, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje,ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva.

Navodila organu prve stopnje

(15) V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe. 

(16) Organ je v ponovnem postopku dolžan upoštevati navedena stališča IP glede uporabe materialnega prava v zvezi z izjemo upravnega postopka. Ob tem mora popolno ugotoviti dejansko stanje, torej določno opredeliti, kateri postopek po razveljavitvi lokacijske preveritve je še v teku, ali/in kateri dokumenti so bili v zvezi z njim še izdani oziroma organ z njimi razpolaga, nato pa za vsakega izmed njih presoditi, ali bi njihovo razkritje lahko škodovalo izvedbi upravnega postopka, na katerega se nanašajo. Če organ meni, da bi že samo razkritje ali/in kateri dokumenti so v zvezi s konkretnim upravnim postopkom že bili izdani, povzročilo škodo temu postopku, mora tudi to utemeljiti na zgoraj pojasnjen način. Organ mora navesti, kako bi razkritje vsakega od zahtevanih dokumentov vplivalo na njegovo izvedbo. V primeru obstoja izjeme, mora organ presoditi tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[6] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokumenti prekrijejo in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa[7].

(17) Če bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da je glede zahtevanih dokumentov podana katera od zakonskih izjem (npr. izjema 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), se mora, upoštevajoč pritožbene navedbe, nadalje opredeliti do vprašanja, ali gre pri katerem od dokumentov, ki jih bo prepoznal za predmet zahteve, za t.i. okoljske podatke, ki so absolutno javni.  Skladno z določbo 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, se ne glede na določbe prvega odstavka (torej ne glede na taksativno določene izjeme od prostega dostopa v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, tudi izjemo varstva upravnega postopka) dostop do informacije dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Določba 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ torej napotuje na uporabo določb ZVO-2, iz 3. člena tega zakona pa izhaja, da je okolje tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. Takšna ureditev je bila vnesena v ZDIJZ kot posledica ratifikacije Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega sredstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija). Za okoljske informacije namreč zaradi določil te konvencije ne velja nobena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ kot absolutna. Cilj Aarhuške konvencije je, da vsaka pogodbenica v skladu z določbami te konvencije zagotavlja pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah, da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe sedanjih in prihodnjih generacij, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo. Določilom Aarhuške konvencije pa sledi tudi Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-2). ZVO-2 zelo široko določa, kaj je okoljski podatek v 16. točki 3. člena, saj okoljski podatek definira kot katero koli informacijo v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali drugi materialni obliki, ki se nanaša na okolje. Prav tako pa široko definira okoljske informacije v 2. členu Aarhuška konvencija. Načelo javnosti okoljskih podatkov sicer izhaja tudi iz prvega in drugega odstavka 15. člena ZVO-2, dostop do okoljskih podatkov pa ZVO-2 nadalje ureja tudi v določbah 160. člena, ki v prvem odstavku 160. člena jasno napotuje na ZDIJZ in Aarhuško konvencijo. Ugotoviti je, da tretji odstavek 160. člena ZVO-2 in 2. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ postavljata enako pravilo, glede drugih okoljskih podatkov pa je treba v skladu s predmetno določbo ZDIJZ upoštevati določbe ZVO-2 o opredelitvi okoljskih podatkov. IP ob tem posebej izpostavlja, da je pri tolmačenju predpisov, kdaj je mogoče podatke šteti za podatke, povezane z okoljem, po stališču Sodišča Evropske unije, treba zavzeti široko razlago[8] (broad wording of the provision), da predstavljajo »informacijo, ki je povezana z okoljem«, tudi akti organov (soglasja in dovoljenja), kadar se odloča o določenem posegu v okolje.  

(18) IP glede na pritožbene navedbe opozarja še na test prevladujočega interesa javnosti glede razkritja varovanih podatkov, ki ga mora v ponovljenem postopku opraviti organ. Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih.

Sklepno 

(19) Glede na vse navedeno je IP zaključil, da je pritožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo v III. točki izreka, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, odpravil in zadevo v tem obsegu vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Organ mora o zadevi odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

(20) V skladu s 113. členom ZUP krije stroške upravnega postopka tisti, na čigar zahtevo se je postopek začel. Navedeni člen določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Upoštevaje navedeno, je prosilka dolžna sama kriti stroške postopka, zato se njena zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(21) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 44/22, 18/23 – ZDU-1O, 78/23 – ZUNPEOVE, 23/24, 21/25 – ZOPVOOV in 56/25 – PoZ

[2] Nataša Pirc Musar, et. al.: Zakon o dostopu do informacij javnega značaja s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2017, str. 172.

[3][3] Prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128.

[4] Npr. odločba IP št. 090-302/2020 z dne 29. 2. 2024.

[5] Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 199/2021-18 z dne 26. 1. 2024 (20. točka obrazložitve).

[6] Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22

[7] Pri tem IP pojasnjuje, da skladno s prasko IP, potrjeno s strani Upravnega sodišča (sodba I U 1176/2010) in Vrhovnega sodišča RS (X Ips 320/2010) iz materialno-pravnega vidika restriktivna razlaga in uporabe izjem od dostopa do informacije javnega značaja, pomeni da je zakonodajalec postavil izjemo le za »podatek iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument. Kar pomeni, da mora organ, pri zavrnitvi dokumentov v celoti utemeljiti tudi zakaj delni dostop do dokumentov na podlagi 7. člena ZDIJZ ni mogoč.

[8] Glej sodbo Sodišča Evropske unije, ECJ, C-321/96 z dne 17. 6. 1998; sodišče je odločalo o dostopu do soglasij in dovoljenj glede gradnje zahodne obvoznice in sprejelo stališče, da tudi akti organov predstavljajo informacije, ki so povezane z okoljem, ter da je treba besedilo Direktive o dostopu javnosti do informacij o okolju, ki je v pravni red RS prenesena z drugim odstavkom 1. člena ZDIJZ, tolmačiti široko, saj je Evropska unija z besedilom navedene Direktive želela zajeti vse informacije in aktivnosti, ki se nanašajo na ravnanja države vezana na okolje, torej tudi akte, kot so soglasja in dovoljenja. Glej tudi: Court of Justice of the European Union, Public Access to environmental information, dostopen na: https://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2018-05/fiche_thematique_-_environnement_-_en.pdf.