prosilec - Upravna enota Celje

Številka: 090-212/2026-2

Datum: 28. 5. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …………….(v nadaljevanju prosilec), z dne 15. 5. 2026, zoper odločbo Upravne enote Celje, Ljubljanska cesta 1, 3000 Celje (v nadaljevanju organ), št. 090-7/2026-6203-6 z dne 5. 5.2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 15. 5. 2026, zoper odločbo Upravne enote Celje, št. 090-7/2026-6203-6 z dne 5. 5. 2026, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 23. 3. 2026 pri organu vložil zahtevo za posredovanje dokumentov, ki se nanašajo nanj, in sicer je zahteval konkretno, popolno in dokumentirano pojasnilo glede vpogledov Upravne enote Celje v njegove osebne podatke, na podlagi centralnega izpisa, ki ga je prejel od Ministrstva za notranje zadeve.

Organ je prosilca dne 17. 4. 2026 pozval k dopolnitvi zahteve, saj ta po njegovi oceni ni vsebovala zadostne opredelitve informacije oziroma dokumentov, do katerih želi dostopiti. Prosilec je zahtevo dopolnil dne 19. 4. 2026, vendar je organ ocenil, da ta kljub temu še vedno ni specificirana na način, kot to določa ZDIJZ. Ne glede na to je organ dne 5. 5. 2026 izdal odločbo št. 090-7/2026-6203-6 z dne 5. 5. 2026, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V njej med drugim pojasnjuje, da mora prosilec v skladu s 17. členom v zahtevi opredeliti informacijo, s katero se želi seznaniti. To pomeni, da mora informacijo opredeliti tako natančno, da jo lahko organ identificira znotraj svojega dokumentarnega sistema. Prosilec v svoji dopolnjeni zahtevi navaja izjemno široke kategorije, kot so "vsi vhodni in izhodni dopisi", "vsa elektronska pošta", "vsa dokumentacija in komunikacija" in "vsi dokumenti", ki se nanašajo nanj v določenem časovnem obdobju. Takšna opredelitev ne identificira posameznih dokumentov, temveč od organa zahteva, da pregleda celotno dokumentacijo, ki je nastala v opredeljenem obdobju, prebere vsebino vsakega posameznega dokumenta in presodi, ali se ta nanaša na prosilca. Po oceni organa, da presoja takšnih dokumentov od njega terjala nesorazmeren napor in ustvarjanje novega dokumenta, česar pa ni dolžan. Dalje pojasnjuje, da ima vložena zahteva, kljub temu, da je vložena po ZDIJZ, vse sestavine zahteve za seznanitev za lastnimi osebnimi podatki, kot jo urejata ZVOP-2 in Splošna Uredba o varstvu podatkov. Ob tem pojasnjuje razliko med obema pravnima podlagama in zaključuje, da prosilcu po ZDIJZ tudi njegovi osebni podatki niso dostopni, organ pa je predhodno v zvezi z zahtevo prosilca že vodil postopek glede seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. S tem je organ že izpolnil svojo obveznost glede omogočanja dostopa do lastnih osebnih podatkov prosilca.

Sedanja zahteva po ZDIJZ tako predstavlja poskus uveljavljanja vsebinsko enake pravice po drugi, za ta namen neustrezni pravni poti. Glede na navedeno je organ odločil, da se zahteva prosilca zavrne, ker je tudi po dopolnitvi ostala neopredeljena v smislu 17. člena ZDIJZ, njena vsebina pa sodi v okvir uveljavljanja pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, o kateri je organ že odločal v ločenem postopku. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo oziroma zbirati informacij, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Če organ zahtevo za dostop delno all v celoti zavrne, o tem na podlagi drugega odstavka 22. člena ZDIJZ izda pisno odločbo. Po določbi petega odstavka 22. člena ZDIJZ mora zavrnilna odločba poleg ostalih sestavin vsebovati tudi obrazložitev razlogov, zaradi katerih je bila zahteva zavrnjena, ter pouk o pravnem sredstvu. Glede na to, da niso izpolnjeni kriteriji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, saj organ z zahtevano dokumentacijo ne razpolaga, je organ zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZDIJZ, zavrnil.

Prosilec je zoper odločbo organa št. 090-7/2026-6203-6 z dne 5. 5. 2026 (dalje izpodbijana odločba), dne 15. 5. 2026, vložil pritožbo. Ne strinja se z zavrnitvijo in odločitvi nasprotuje predvsem zaradi pomanjkljive obrazložitve v delu, ki se nanaša na dopolnitev zahteve z dne 19. 4. 2026, posledično pa tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe pravil ZDIJZ..Iz obrazložitve odločbe ni jasno razvidno, kateri razlog zavrnitve se nanaša na konkretizirani del zahteve iz točke 6. Ni jasno, ali organ glede tega dela zahteve trdi:

1. da zahteva ni dovolj določna,

2. da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga,

3. da bi obravnava tega dela pomenila ustvarjanje novega dokumenta oziroma nove zbirke,

4. ali da dokumenti obstajajo, vendar so podane izjeme od prostega dostopa.

Navedeni razlogi imajo različne pravne posledice. Zato bi moral organ za konkretizirani del zahteve navesti jasne in preverljive razloge. Pavšalna zavrnitev zahteve kot celote ne zadošča za presojo, all je bil ta del zahteve pravilno obravnavan. Vendar dejstvo, da se posamezen dokument lahko nanaša tudi na prosilca oziroma vsebuje osebne podatke, samo po sebi še ne pomeni, da organ ni dolžan opraviti presoje zahteve po pravilih ZDIJZ. Organ mora najprej ugotoviti, ali dokument v materializirani obliki obstaja in ali z njim razpolaga. Če dokument obstaja, mora nato presoditi morebitne izjeme od prostega dostopa in možnost delnega dostopa. Predlaga, da IP njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da je pritožba prosilca neutemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja organ. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, je IP namreč ugotovil, da je prosilec v zahtevi navedel posameznika, na katerega se zahteva nanaša, in sicer je kot informacijo javnega značaja zahteval podatke, ki se nanašajo nanj. S tem je zahteval osebne podatke, zato je bilo v konkretnem postopku primarno vprašanje, ali gre za osebne podatke, ki mu jih (in javnosti) organ lahko posreduje (če z njimi seveda razpolaga).

Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nad. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 163/22; v nad. ZVOP-2).

Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oz. javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

V skladu z definicijo obdelave osebnih podatkov razkritje in dajanje osebnih podatkov na razpolago izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov, ZDIJZ sam po sebi pa ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oz. dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti (glej na primer odločbo IP št. 090-118/2011/4, z dne 22. 7. 2011, in smiselno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1588-2012-20 z dne 19. 2. 2014). Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer, tudi podatke o porabi javnih sredstev (2. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ); ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ); pod določenimi pogoji pa je varovane osebne podatke v skladu s 7. členom ZDIJZ mogoče izločiti iz dokumentov in prosilca seznaniti s preostalimi deli dokumentov (t. i. institut delnega dostopa).

Glede na to, da je prosilec že v zahtevi navedel, na katerega posameznika se njegova zahteva nanaša (zahteval je svoje osebne podatke), IP ugotavlja, da mu organ zahtevanih podatkov, kot informacij javnega značaja, ne sme posredovati, tudi če bi z njimi razpolagal. Prav tako organ po ZDIJZ ne sme potrditi/zanikati, ali v zvezi s posameznikom obdeluje kakšne osebne podatke, ker je že sam podatek o tem, ali je bil posameznik v kakšnem postopku pred organom, varovan osebni podatek. V konkretnem primeru tudi s prekritjem osebnih podatkov na zahtevanih dokumentih ne bi mogli zagotoviti anonimnosti posameznika, na katere se ti podatki nanašajo. V zvezi s tem IP opozarja tudi na sodno prakso, npr. sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, ali sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014, v katerih je sodišče zavzelo stališče, da anonimizacija ni mogoča v primeru, ko prosilec v zahtevi navede posameznika in zanj zahteva določene (osebne) podatke.

V konkretnem primeru je pravno irelevantno dejstvo, da prosilec po ZDIJZ zahteva dokumente, ki se nanašajo nanj. Informacija javnega značaja je namreč lahko prosto dostopna le, če se z njo lahko seznani kdorkoli, ki bi organu postavil isto zahtevo. IP tako ugotavlja, da nihče ne bi imel pravice dostopati do zahtevanih dokumentov, če bi pri organu vložil isto zahtevo, ker pravna podlaga, da bi se javnost seznanila s podatkom, ali organ razpolaga z dokumenti v zvezi z odločenim posameznikom, ni podana. Tudi anonimizacija dokumentov in t. i. delni dostop v obravnavani zadevi ni mogoča, saj bi organ že s potrditvijo obstoja dokumentov potrdil, da razpolaga z dokumenti, ki se nanašajo na morebitne postopke, vloge, pisanja,.. prosilca, že sam ta podatek pa predstavlja varovan osebni podatek prosilca, do katerega javnost nima dostopa.

Dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ se namreč ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij in postavljene zahteve. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane informacije, se je treba vprašati, ali bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, če bi organu postavil isto zahtevo. Gre za t. i. načelo univerzalnega prosilca »erga omnes«, na podlagi katerega se presoja, ali lahko dokumente, kot so opredeljeni v zahtevi, prejme kdorkoli, ne glede na pravni interes ali osebni status konkretnega prosilca. Navedeno pomeni, da prosilec v postopku po ZDIJZ nima podlage, da bi prejel (tudi) svoje osebne podatke, če ne gre za podatke, ki so sicer lahko prosto dostopni javnosti (ker gre npr. za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca). Ker IP v obravnavani zadevi takšne zakonske podlage (ki bi določala javnost zahtevanih podatkov) ni zasledil, to pomeni, da ti podatki, kot informacija javnega značaja (ker je prosilec zahtevo izrecno vložil po ZDIJZ) niso dostopni niti prosilcu.

Ob tem niso utemeljene pritožbene navedbe prosilca, da bi se organ, v zvezi z njegovo dopolnitvijo zahteve z dne 19. 4. 2026, moral opredeliti do vprašanja, ali z zahtevanimi dokumenti sploh razpolaga ter v zvezi s tem ugotovitvi relevantno dejansko stanje (ugotovitveni postopek) in šele nato, ali so podane zakonske izjeme. V obravnavani zadevi je namreč treba izhajati iz ugotovitve, da je kakršenkoli podatek v zvezi z obravnavo posameznika pri organu varovan osebni podatek, za katerega ni podlage, da se razkritje javnosti.

Ker je IP ugotovil, da je treba v obravnavani zadevi dostop do zahtevanih podatkov zavrniti zaradi obstoja izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se posledično ni spuščal dalje v vprašanje, ali organ s temi podatki dejansko (ne)razpolaga, ker bi že s tem razkril (morebiten) obstoj varovanih osebnih podatkov.

Na podlagi navedenega je IP, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Ugotovil je namreč, da je odločitev organa pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi.

(15) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

(16) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke