prosilec - Upravna enota Škofja Loka
+ -Številka: 090-297/2024
Kategorije: Ali dokument obstaja
POVZETEK:
Organ je v ponovljenem postopku ugotovil, da z dokumenti na način, kot jih zahteva prosilec v zahtevi, ne razpolaga in njegovo zahtevo zavrnil. IP po preučitvi pritožbe ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje, katere dokumente organ ima oziroma s katerimi dokumenti organ razpolaga, temveč, ali je dolžan na zahtevo prosilca te dokumente analizirati in pripraviti zbirko po kriterijih, kot jih zahteva prosilec. Gre namreč za to, da bi organ moral po vsebinskih kriterijih, ki jih je določil prosilec, šele presoditi, ali dokumenti v zbirko sodijo, kar pa predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Če je za takšno ustvarjanje novega dokumenta potreben nesorazmeren vložek časa in truda, pa tudi, ko se dokumenti nahajajo v računalniških bazah, priprava takšne zbirke predstavlja ustvarjanje novega dokumenta.
ODLOČBA:
Številka: 090-297/2024/2
Datum: 11. 9. 2024
Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 16. 7. 2024, zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka, Poljanska cesta 2, 4220 Škofja Loka (v nadaljevanju: organ), št. 090-13/2023-6249-15, z dne 1. 7. 2024, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožba prosilca z dne 16. 7. 2024 zoper odločbo Upravne enota Škofja Loka, št. 090-13/2023-6249-15 z dne 1. 7. 2024, se zavrne.
2. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Obrazložitev:
Prosilec je dne 16. 10. 2023 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri zahteva posredovanje sprejetih ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij v katastrskih občinah 2031 Godešič in 2032 Reteče, iz obdobja od 1. 1. 1995 do 31. 12. 2015.
Organ je na zahtevo prosilca odgovoril z dopisom št. 090-13/2023-2 z dne 17. 11. 2023, v katerem je navedel, da se ponudbe hranijo v arhivu organa le 5 let, poleg tega se ponudbe ne hranijo na način, da bi bilo mogoče izločiti tiste ponudbe, ki se nanašajo na območja k.o. Godešič in k.o. Reteče, zato se zahtevi ne more ugoditi, saj z dokumenti organ ne razpolaga. Prosilec je po pooblaščencu dne 21. 11. 2023 na organ vložil pritožbo zoper ta odgovor.
Na podlagi navedenega je organ dne 2. 2. 2024 izdal odločbo št. 090-13/2023-4, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. Zoper to odločbo se je prosilec pritožil, IP pa je zadevo vrnil v ponovno odločanje, saj je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ugotovljeno nepopolno.
Organ je v ponovljenem postopku izdal odločbo št. 090-13/2023-6249-15, z dne 1. 7. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca ponovno zavrnil, ker niso izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je organ v ponovljenem postopku, skladno z napotili IP, vpogledal v informacijski sistem Krpan in ugotovil, da se zahtevani dokumenti ne nahajajo v elektronski obliki, saj se je s pretvarjanjem dokumentov v elektronsko obliko pri upravnem organu začelo šele leta 2019, kar je kasneje od zahtevanega obdobja, ki ga je prosilec navedel v vlogi. Dalje je upravni organ z vpogledom v informacijski sistem Krpan ugotavljal, ali obstajajo vsaj elektronske evidence o zaprošenih dokumentih in ugotovil, da pri vnosu iskalnih kriterijev, glede na zahtevo, ni rezultatov. Dalje organ navaja, da se spisi iz področja kmetijstva hranijo v fizični obliki v dislociranem arhivu. Ob tem je organ ugotovil, da se vsi zaključeni spisu upravnih zadev s področja kmetijstva (npr. zaščitene kmetije, status kmeta, odobritev pravnega posla, ponudbe in sprejem ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč ipd.) hranijo v arhivu skupaj pod isto kataloško številko, ki je v Zbirnem katalogu hrambe dokumentarnega gradiva dodeljena področju kmetijstva. Znotraj področja kmetijstva upravni organ spisov iz upravnih zadev ne vodi ločeno po sklopih oziroma podpodročjih na način, da bi se spisi »zaščitene kmetije« ali »status kmeta« hranili skupaj ipd., niti se ne hranijo po kriteriju katastrskih občin na način, da bi bili spisi za posamezno katastrsko občino skupaj. To pomeni, da bi moral organ za pridobitev zahtevanih dokumentov analizirati po kriterijih prosilca vse spise v arhivu iz področja kmetijstva v fizični obliki na način, da pregleda vsak spis posebej, da bi lahko ugotovil, katere zadeve se nanašajo na zahtevano vsebino, kar pa ZDIJZ ne zahteva. Za posamezno leto bi moral organ pregledati in vsebinsko analizirati v povprečju 250 spisov iz področja kmetijstva, ki se hranijo v škatlah s povprečno 50 spisi v posamezni škatli. Za obdobje 20 let (1995-2015) bi bilo tako potrebno pregledati in vsebinsko analizirati okrog 5000 spisov iz področja kmetijstva, da bi lahko organ presodil, ali dokumenti v spisih izpolnjujejo kriterije iz zahteve prosilca ali ne. Pri iskanju zahtevanih dokumentov bi moral organ odpreti vsako škatlo s spisi in odpreti vsak spis iz področja kmetijstva za obdobje 20 let ter pregledati in analizirati vsebino vsakega spisa tako, da bi najprej ugotavljal, ali gre za upravni spis v zvezi s ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, nato ali je bila ponudba sprejeta ter na katero katastrsko občino se zadeva nanaša (ali se nanaša na zahtevani katastrski občini). Šele potem bi lahko organ zaključil, kateri dokumenti sodijo v okvir zahteve prosilca. Iskanje in odbiranje dokumentov, ki so predmet zahteve prosilca, bi po presoji organa pomenilo ustvarjanje novega dokumenta. Izdelava zbirke podatkov, kjer je za njeno pripravo potrebno analizirati oziroma vsebinsko presojati dokumente, bi pomenila ustvarjanje novega dokumenta, česar po ZDIJZ organ ni dolžan storiti. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da je upravni organ v drugi zadevi z dopisom št. 090-4/2023-6 z dne 13. 4. 2023 ugodil zahtevi prosilčevega sina, Pavla Drešarja, in mu posredoval 6 ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč, 5 izjav o sprejemu ponudbe in 1 umik ponudbe, za leti 2007 in 2008, za k.o. Godešič in k.o. Reteče, ki jih je prosilec priložil pritožbi. V obravnavani zadevi namreč ne gre za vprašanje, ali organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti, temveč za vprašanje, ali mora organ ustvariti novo zbirko zato, da bi zadostil kriterijem iz zahteve prosilca. Prosilec se je skliceval tudi na dopis Zgodovinskega arhiva Ljubljana, št. 62537-18/2023-3751-2 z dne 6. 2. 2023, kar pa znova ne pomeni, da organ z dokumenti ne razpolaga, saj omenjeni dopis zgolj napotuje prosilca na organ in ne pomeni zagotovo, da organ s temi dokumenti razpolaga. Po presoji organa bi bilo za izdelavo zbirke dokumentov, na prej opisani način, potrebno vložiti nesorazmeren vložek časa in truda, česar pa organ v okviru obveznosti po ZDIJZ ni dolžan storiti. Organ na koncu navaja še, da je vpogledal tudi v zapisnike o uničenju dokumentarnega gradiva, saj je za navedeno gradivo že potekel 5 letni rok hrambe, vendar pa v evidenci ni zapisnikov o uničenju tega gradiva, prav tako se je organ z vpogledov v fizični arhiv prepričal ,da gradivo še ni odbrano za uničenje.
Prosilec je po pooblaščencu zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo dne 16. 7. 2024, iz vseh pritožbenih razlogov. Prosilec navaja, da so poslovanje organa in upravljanje z dokumentarnim gradivom v zahtevanem obdobju od 1995 do 2015 urejali predpisi, ki jih našteva v pritožbi in ki so organu nalagali dolžnost vodenja posebne evidence, v kateri evidentira osnovne podatke o vsaki zadevi. Dodatno prosilec navaja, da je bila odobritev pravnih poslov s kmetijami, kmetijskimi zemljišči in gozdovi v slovenski pravni red vnesena z ZKZ (Ur. l. RS, št. 59/96) ter je pričel veljati in se uporabljati dne 26. 10. 1996. Odtlej dalje je ZKZ, kljub številnim spremembam in dopolnitvam, v 19. členu pretežno nespremenjeno določal in še vedno določa, da je pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji možna le z odobritvijo upravne enote, ki o odobritvi odloči z odločbo. 113. člen ZKZ je celo določal, da je odobritev pogodbe o prometu in zakupu kmetijskega zemljišča potrebna za vse pravne posle, za katere so bile ponudbe že objavljene na oglasni deski ob uveljavitvi tega zakona. Iz predstavljenih določil ZKZ torej izhaja, da je moral organ odobriti vse pravne posle s kmetijami ter gozdnimi in kmetijskimi zemljišči, ki so bili sklenjeni na podlagi ponudb, ki so bile objavljene na dan uveljavitve ZKZ ali kadarkoli za tem. Organ je torej moral že ustvariti evidence podatkov, na podlagi katerih lahko brez pregledovanja spisov v arhivu ugotovi, v katerih spisih se nahajajo zahtevane informacije. Upravni postopki odobritve prodaje kmetijskih zemljišč so se lahko vodili zgolj na podlagi sprejetih ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč. Prosilec navaja, da lahko organ na podlagi obstoječih evidenc piskati spise, ki se tičejo njegove zahteve ter fizično najti relevantne spise. Poleg tega prosilec navaja, da morebitno neizpolnjevanje predpisanih obveznosti evidentiranja zadev ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev njegove zahteve. Dalje prosilec navaja, da je organ kršil pravila postopka iz razloga, ker prosilca tekom postopka, pred izdajo izpodbijane odločbe, ni seznanil z ugotovljenimi dejstvi in mu v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZUP na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oz. ustno na zapisnik ni omogočil, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Prosilec še navaja, da zahtevane informacije nujno potrebuje za varovanje svojih pravic v zapuščinskem postopku.
Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, dne 2. 8. 2024, odstopil v odločanje IP.
Pritožba ni utemeljena.
1. Meje preizkusa s strani pritožbenega organa
IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.
2. Pojem informacije javnega značaja
Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. IP poudarja, da sta tako prvostopenjski organ kot tudi IP vezana na zahtevo prosilca in ne smeta odločati preko meje postavljenega zahtevka – navedeno stališče je podprto tudi z upravnosodno prakso, npr. sodbi I U 817/2015, I U 932/2015. To pomeni, da mora pristojni organ odločati v okviru postavljene zahteve prosilke in ugotavljati le, ali organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti po kriterijih, kot jih je navedel prosilec.
Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobneje opisal način iskanja zahtevane dokumentacije v evidenci dokumentarnega gradiva po kriterijih, kot jih zahteva prosilec. Da bi organ v svojem arhivu našel zahtevane dokumente v zahtevanem obdobju (od 1. 1. 1995 do 31. 12. 20015) za k.o. Godešič in k.o. Reteče, bi, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe organa, moral pregledati in vsebinsko analizirati okrog 5000 spisov iz področja kmetijstva. Pri iskanju zahtevane vsebine bi bilo iz obdobja od 1. 1. 1995 do 31. 12. 2015 treba odpreti vsak spis iz področja kmetijstva in pregledati ter analizirati vsebino vsakega spisa tako, da bi se najprej ugotavljalo, ali je bila ponudba za prodajo kmetijskih zemljišč odobrena. Dodatno bi bilo potrebno analizirati, na katero katastrsko občino se odobritev pravnega posla nanaša in izločiti k.o. Reteče in k.o. Godešič, ker na ovoju spisa katastrska občina ni navedena. Glede na ugotovljeno, bi bilo tako v konkretnem primeru potrebno pregledati vse spise iz področja kmetijstva za določeno obdobje 20 let, oziroma bi bilo potrebno vsebinsko vpogledati in analizirati vsako posamezno zadevo/dokument, da bi se ugotovilo, ali predmetni dokument ustreza zahtevi prosilca oziroma kriterijem iz zahteve prosilca ali ne.
Kot izhaja iz obrazložitve organa, bi tako moral organ, da bi pridobil informacije, kot jih zahteva prosilec, zbirati informacije, analizirati zadevo in vsebinsko pregledati vsako zadevo. Izdelava zbirke podatkov, kjer je za njeno pripravo potrebna vsebinska presoja in analiza dokumentov, kot je to v konkretnem primeru, pa po presoji IP predstavlja ustvarjanje novega dokumenta, česar pa organ v okviru postopka po ZDIJZ ni dolžan storiti. IP nima razlogov za dvom v navedbe organa in se strinja z obrazložitvijo organa glede iskanja in pridobivanja zahtevane dokumentacije ter se v celoti sklicuje na obrazložitev iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 254. člena ZUP).
Pri tem so neutemeljene navedbe prosilca, da zahtevane listine obstajajo v fizični obliki, saj bi bilo za pridobitev podatkov potrebno fizično vpogledati v vsako zadevo, jo vsebinsko pregledati in analizirati po kriterijih iz zahteve prosilca. IP pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje, katere dokumente organ ima, temveč, ali je dolžan na zahtevo prosilca vložiti nesorazmeren vložek časa in truda, da analizira dokumente in pripravi zbirko po kriterijih, kot jih je zahteval. Gre namreč za to, da bi organ moral po vsebinskih kriterijih, ki jih je določil prosilec, šele presoditi, ali dokumenti v zbirko sodijo, kar pa, kot že povedano, predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Izpodbijana odločitev torej ne pomeni, da dokumenti pri organu ne obstajajo, temveč le, da organ v konkretnem primeru ne razpolaga s konkretno zbirko dokumentov, kot jih zahteva prosilec.
Pri tem IP pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja. Ob tem pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi 1. odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo oziroma podatke, s katerimi ne razpolaga. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa (v tem primeru velja, da jih organ lahko relativno hitro in enostavno prikliče iz sistema). Sicer pa se dolžnost posredovanja informacij nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). Upoštevaje navedeno IP nima pravne podlage, da bi odločal o nujnosti oz. obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco oz. zbirko dokumentov/podatkov, ki ustrezajo kriterijem prosilca. Takšno stališče glede ustvarjanja novih zbirk dokumentov v zadevah dostopa do informacij javnega značaja izhaja tudi iz sodne prakse upravnega sodišča (sodba II U 79/2009-10 z dne 20. 1. 2010). V predmetni sodbi je sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu - sodišču ne obstaja, ker računalniški sistem, v katerem organ vodi spise, ne omogoča iskanja po kriterijih, kot jih je v zadevi zahteval prosilec, hkrati pa tudi ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Iskanje in odbiranje dokumentov, ki so predmet zahteve prosilca, bi torej predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, česar pa organ ni dolžan storiti.
Ob tem IP pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje, katere dokumente organ ima oziroma s katerimi dokumenti organ razpolaga, temveč, ali je dolžan na zahtevo prosilca te dokumente analizirati in pripraviti zbirko po kriterijih, kot jih zahteva prosilec. Gre namreč za to, da bi organ moral po vsebinskih kriterijih, ki jih je določil prosilec, šele presoditi, ali dokumenti v zbirko sodijo, kar pa predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Če je za takšno ustvarjanje novega dokumenta potreben nesorazmeren vložek časa in truda, pa tudi, ko se dokumenti nahajajo v računalniških bazah, priprava takšne zbirke predstavlja ustvarjanje novega dokumenta.
V tem delu IP dodatno še pojasnjuje, da je bil predmet pritožbenega postopka le vprašanje, ali organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga, ni pa v pristojnosti IP ugotavljanje, ali organ dokumente ustrezno označuje/evidentira oz. jih hrani na način, ko mu to določa zakonodaja. To vprašanje je namreč v pristojnosti drugih organov in ne IP.
3. Pritožbene navedbe prosilca glede kršitve pravice do izjave v postopku
Glede pritožbenih navedb prosilca, da je organ kršil pravila postopka, ker ga tekom postopka, pred izdajo izpodbijane odločbe, ni seznanil z ugotovljenimi dejstvi in mu v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZUP na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oz. ustno na zapisnik ni omogočil, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče), IP pojasnjuje, da prvi odstavek 154. člena ZUP določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence.
V kolikor se organ v konkretnem primeru ni odločil za izvedbo ustne obravnave tako ravnanje organa ne predstavlja kršitve pravil postopka, prosilcu pa s takšnim ravnanjem ni bila odvzeta pravica dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec je namreč lahko v pritožbi navedel svoje razloge, zaradi katerih oporeka odločitvi organa, IP pa jih je upošteval v pritožbenem postopku in ugotovi, da te navedbe ne vplivajo na dejansko stanje v konkretnem primeru.
4. Pravni interes
Glede na to, da prosilec v zahtevi navaja, zakaj potrebuje zahtevane dokumente oz. izkazuje pravni interes za dostop do zahtevanih informacij, IP dodatno še pojasnjuje, da se, v skladu z načelom prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ, za dostop do informacij javnega značaja pravni interes ne zahteva. V postopku dostopa do informacij javnega značaja tako prosilčev interes in pravne koristi niso relevantni. ZDIJZ namreč določa možnost vsakogar, da zahteva informacije, ki predstavljajo informacije javnega značaja, obenem pa ne pozna nobene »privilegirane« kategorije prosilcev. V kolikor gre pri določeni informaciji za prosto dostopno informacijo javnega značaja, je ta dostopna vsem, ne glede na njihov izkazan pravni interes. IP je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in ali je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Pravni interes posameznika tako v postopku po ZDIJZ ni relevanten in ne vpliva na odločitev organa.
5. Sklepno
IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Manjka pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. IP je zaključil, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je pritožba neutemeljena, jo je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
Glede povrnitve priglašenih stroškov pritožbenega postopka zahteva prosilca ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, zato prosilec sam nosi svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.
Svetovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav
namestnica pooblaščenke