prosilec - Univerza v Ljubljani

POVZETEK:

Organ je delno zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih pogodb o sodelovanju med organom ali njenimi fakultetami z institucijami ali podjetji iz Izraela, aktivnimi v juliju 2025, in sicer zaradi varstva poslovnih skrivnosti, osebnih podatkov in notranjega delovanja organa. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da iz posredovane dokumentacije ni razvidno, da bi organ pred odločitvijo o posredovanju dokumenta institucije EU, kamor sodi tudi Evropska izvajalska agencija za raziskave (REA), pridobil mnenje pristojne institucije. Nadalje je IP ugotovil, da organ ni presojal izjem varstva poslovne skrivnosti in notranjega delovanja organa pri zahtevanih dokumentih za vsak posamezen dokument, ampak so njegove navedbe zelo skope in pavšalne za vse dokumente hkrati ter kot take ne zadoščajo za presojo pogojev za obstoj obeh izjem od prostega dostopa pri posameznem zahtevanem dokumentu. Poleg tega iz izpodbijane odločbe, niti iz izreka niti iz obrazložitve, ne izhaja, kateri podatki predstavljajo poslovno skrivnost in kateri notranje delovanje organa. IP pa je ugotovil tudi, da se organ ni konkretno opredelil niti do izjeme od izjem po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je tako odločil, da odločbo organa odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek. IP je torej pritožbi prosilca ugodil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-4/2024/2

Datum: 21. 4. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE, 3/22 – ZDeb in 85/25; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 19. 12. 2025, zoper odločbo Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), 074-18/2025-6 z dne 25. 11. 2025, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 19. 12. 2025 se ugodi. Odločba Univerze v Ljubljani, št. 074-18/2025-6 z dne 25. 11. 2025, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je z zahtevo z dne 27. 7. 2025 od organa zahteval posredovanje pogodb o sodelovanju med organom ali njenimi fakultetami z institucijami ali podjetji iz Izraela, aktivnimi v juliju 2025, in sicer pogodb o financiranju, konzorcijskih pogodb, pogodb o sodelovanju, sporazume o sodelovanju ipd., vseh v juliju 2025 aktivnih projektov ali programov, kjer je eden izmed partnerjev izraelska javna institucija ali zasebno podjetje s sedežem v Izraelu. Kot način seznanitve je določil elektronsko obliko, na naveden naslov e- pošte.

(2) Organ je s sklepom, št. 074-18/2025-5 z dne 6. 10. 2025, podaljšal rok za odločitev za 30 delovnih dni, torej do 3. 12. 2025.

(3) Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 074-18/2025-6 z dne 25. 11. 2025 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je dostop delno zavrnil zaradi varstva poslovnih skrivnosti, osebnih podatkov in notranjega delovanja organa. Organ je v obrazložitvi uvodoma povzel zahtevo prosilca, razloge za izdajo sklepa o podaljšanju roka za odločitev, pojem in pomen pojma informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, pravno podlago, ki jo je upošteval pri odločanju, ter 7. člen ZDIJZ. V zvezi z izjemo varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je upošteval Splošno uredbo o varstvu podatkov[1] in Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2), upošteval pa je tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da so podatki o javnih uslužbencih organa, dostop do katerih je dovolil, javno dostopni. Ker pa ni mogel z gotovostjo potrditi, da so javni tudi istovrstni podatki na strani Izraela, je odločil te podatke prekriti, upoštevaje načelo sorazmernosti in »najmanjšega obsega podatkov«. Odločil je prekriti tudi ostale podatke pogodbenikov, saj ti niso predmet zahteve prosilca. Pri izjemi varstva poslovne skrivnosti je organ upošteval 2. člen Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS) ter v zvezi s tem izpostavil posamezne določbe zahtevanih sporazumov, iz katerih izhaja, da predstavljajo sporazumi in njihove priloge zaupne informacije. V nadaljevanju je organ podal pojasnilo, da so za projekte Obzorja Evropa vse pogodbe z Evropsko komisijo (v nadaljevanju: EK) oziroma Raziskovalno agencijo EK in ostalimi partnerji pripravljene po istem vzorcu, ki je na vpogled na navedeni povezavi. V pogodbi se nato partnerji projekta z EK natančno dogovorijo o finančnih in vsebinskih vidikih raziskovalnega projekta, kar je poslovna skrivnost. Pred podpisom pogodbe z EK pa morajo partnerji skleniti konzorcijsko pogodbo, v kateri se dogovorijo glede upravljanja intelektualne lastnine,…. Opredelil se je tudi do pogojev za obstoj poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS in porabe javnih sredstev ter izvedel test interesa javnosti. V skladu s slednjim je pretehtal, da javni interes za razkritje ne prevlada nad javnim interesom varstva poslovne skrivnosti. Na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe pa se je opredelil še do izjeme varstva notranjega delovanja organa. Pri odločanju je upošteval tudi peti odstavek 6. člena ZDIJZ in prosilcu posredoval napotilo, kje se nahajajo informacije, ki so javno dostopne.

(4) Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 22. 2. 2025, ker se z odločitvijo organa  ne strinja. Izpostavil je, da je prejel le nekaj strani zahtevanih dokumentov, iz česar ne more razbrati nič, razen samega obstoja pogodb. Meni, da poslovna skrivnost ne more predstavljati 99 % vseh besed, meni pa tudi, da obstoj partnerstva ne more predstavljati poslovne skrivnosti in ne notranjega delovanja organa. Glede na takšno pretirano prekrivanje, ocenjuje, da je organ prekril mnogo preveč vsebin, kot bi lahko utemeljili po ZDIJZ. Ne razume utemeljitve, da je organ prekril podatke, ki jih ni zahteval. Če je zahteval dokument, je torej zahteval vse sestavne dele tega. Ne strinja se tudi s prekritjem podpisov odgovornih oseb. Nadalje je izpostavil, da je iz prejetih dokumentov ugotovil, da so sestavni deli pogodb aneksi, in ker je zahteval pogodbe, to po navedbah prosilca zajema tudi anekse. V zvezi s poslovno skrivnostjo je nadalje navedel, da se ne strinja, da ZDIJZ ne pride v pošte tudi v primerih poslovnih skrivnosti, saj v takem primeru ne bi bil uporaben. Poudaril je, da gre za javne institucije in so pogodbe za projekte, ki se financirajo iz javnih sredstev. Prav tako v pogodbah po njegovem mnenju niso napisani, kakšni natančni tehnični podatki ali še nerazkrite znanstvene formule ali kaj podobnega.

(5) Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter jo je, z dopisom št. 074-18/2025-23 z dne 5. 1. 2026, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil dokumente, vezane na zadevo.

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

(6) IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7) IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v njenem zavrnilnem delu.

(8) V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ.

(9) IP po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, in sicer iz naslednjih razlogov:

- Iz posredovane dokumentacije ni razvidno, da bi organ pred odločitvijo o posredovanju dokumenta institucije Evropske unije (v nadaljevanju: EU), kamor sodi tudi Evropska izvajalska agencija za raziskave (REA), pridobil mnenje pristojne institucije. IP namreč ugotavlja, da je eden od podpisnikov dokumentov GRANT AGREEMENT Project101079481 – SEAMAC in AMENDMENT No AMD – 101079481, GRANT AGREEMENT Project 101046133 – ISIDORe, GRANT AGREEMENT Project 101131096 – ELIXIR-STEERS in GRANT AGREEMENT Project 101112831 – SOB4ES navedena institucija Evropske komisije. Temeljni predpis o dostopu do informacij javnega značaja v evropskem pravu namreč predstavlja v celoti zavezujoča in v vseh državah članicah neposredno uporabljiva Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju: Uredba (ES) št. 1049/2001). Dokumente evropskih institucij, ki jih te pošljejo Republiki Sloveniji kot državi članici, in obratno, je zato mogoče zahtevati od samih organov EU ali pa tudi od slovenskih organov po pravilih ZDIJZ, pri čemer je treba paziti, da je interpretacija in uporaba ZDIJZ skladna z relevantnim sekundarnim pravom EU. Glede razmerja do odločanja nacionalnih organov v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja določa Uredba (ES) št. 1049/2001 načelno neposeganje v uresničevanje pravice dostopa do dokumentov, ki jih zagotavljajo države članice (tudi, kadar gre za dokumentacijo, o dostopu do katere bi lahko odločala institucija Evropske Unije, če bi z njo razpolagala). Izjemo od načela »neposeganja« določa 5. člen Uredbe (ES) št. 1049/2001, ki izrecno napotuje državo članico, da se, kadar odloča o razkritju dokumenta, ki izvira iz institucije, posvetuje z institucijo.

- Organ izjem varstva poslovne skrivnosti in notranjega delovanja organa pri zahtevanih dokumentih ni presojal za vsak posamezen dokument, ampak so njegove navedbe zelo skope in pavšalne za vse dokumente hkrati ter kot take ne zadoščajo za presojo pogojev za obstoj obeh izjem od prostega dostopa pri posameznem zahtevanem dokumentu. Poleg tega iz izpodbijane odločbe, niti iz izreka niti iz obrazložitve, ne izhaja, kateri podatki predstavljajo poslovno skrivnost in kateri notranje delovanje organa.

• Na organu je namreč dokazno breme, da utemelji izpolnjevanje vseh pogojev za obstoj poslovne skrivnosti iz posameznega zahtevanega dokumenta za posamezne podatke.[2] Tudi če dokumenti obsegajo klavzule o zaupnosti, mora organ ustrezno utemeljiti tudi preostala dva pogoja za obstoj poslovne skrivnosti, saj morajo biti vsi pogoji podani hkrati, kar pa iz navedb organa ne izhaja. Iz navedb organa tako ne izhaja, kateri zahtevani podatki imajo določeno tržno vrednost in zakaj oziroma kakšna je, tudi z vidika škode, ki bi lahko nastala podpisnikom sporazumov v primeru razkritja teh podatkov. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhajajo navedbe, ali so imetniki poslovne skrivnosti v danih okoliščinah razumno ukrepali, da podatke ohranijo kot skrivnost, in kako, ne glede na dejstvo obstoječe klavzule o zaupnosti v posameznem sporazumu. IP tako ugotavlja, da obrazložitev organa glede izjeme poslovne skrivnosti ostaja zgolj na deklaratorni ravni in se je kot takšne ne da preizkusiti, še posebej ob dejstvu, da je poslovno skrivnost utemeljeval samo organ na podlagi klavzul o zaupnosti, brez morebitne opredelitve stranskega udeleženca in ob dejstvu, da je organ javni zavod.

• Tudi obrazložitev organa glede izjeme varstva notranjega delovanja organa je povsem nekonkretizirana, zgolj z navedbami o namenu, zaradi katerega so bili sklenjeni sporazumi, da je bila vsebina sestavljena v zvezi z dejavnostjo organa in v dogovoru s partnerji ter da bi razkritje onemogočilo izvedbo študijskih procesov. Te pavšalne navedbe nikakor ne zadoščajo niti za utemeljitev niti za presojo te izjeme od prostega dostopa. Ker v postopku po ZDIJZ ni mogoče presojati informacij na splošno in zavrniti dostopa zaradi potencialne možnosti, da bi razkritje zahtevanih dokumentov povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa, namreč ne zadošča zgolj abstraktno in neobrazloženo sklicevanje na 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ mora konkretno utemeljiti, kakšne motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa bi povzročilo razkritje zahtevanega dokumenta, pri čemer mora razloge za takšno ugotovitev natančno, jasno in konkretno obrazložiti, da se lahko preizkusi njihova utemeljenost oziroma izkazanost. Poleg navedenega pa IP poudarja, da je ta izjema vezana na podatke, ki se nanašajo na delovanje posameznega organa, pri čemer gre v obravnavanem primeru za sporazume med več udeleženci, iz utemeljitve organa pa niti ne izhaja, katere konkretne podatke šteje kot podatke, ki bi jih bilo mogoče utemeljiti s to izjemo.

- IP ugotavlja tudi, da se organ ni konkretno opredelil tudi do izjeme od izjem po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedba organa, da je prosilca napotil na spletne strani, kjer so objavljeni podatki, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev, niso zadostne za presojo odločitve organa. Organ se namreč ni v ničemer opredelil do morebitnega obstoja podatkov o porabi javnih sredstev v posameznem sporazumu, v delu sodelovanja organa kot javnega zavoda. Upoštevati je treba, da je organ zavezan po ZDIJZ na celotnem področju svojega delovanja. Javnost ima zato pravico vedeti, kakšne so pravice in obveznosti organa, ki izhajajo iz zahtevanih dokumentov, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe.

(10) Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku

(11) Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP ocenjuje, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti oziroma podatki in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva.

(12) V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

(13) Organ je v skladu z načelom materialne resnice dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen). Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

(14) V ponovljenem postopku mora organ določno navesti, katere dokumente je presojal, upoštevaje predmet zahteve prosilca. Organi prve stopnje (in IP) so namreč dolžni odločati v okviru zahteve posameznega prosilca, kot to izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča.[3] Ob tem IP, glede na odločitev organa in pritožbene navedbe prosilca, poudarja, da mora organ pri presoji dostopa do podatkov izhajati iz dejstva, da je prosilec vezal zahtevo na določene podatke, vezane na institucije ali podjetja iz Izraela, aktivne v juliju 2025. Predmet zahteve prosilca se torej ne nanaša na vse podpisnice sporazumov. Poleg tega je organ dolžan, upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, odločiti le o dostopu do zahtevanih podatkov, s katerimi je razpolagal v času vložite zahteve. Ob tem pa IP še dodaja, da iz pritožbenih navedb prosilca izhaja, da se njegova zahteva nanaša tudi na relevantne anekse k zahtevanim sporazumom.

(15) Po identifikaciji zahtevane dokumentacije mora organ opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem od dostopa pa mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij (v nadaljevanju: Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

(16) Način seznanitve je obvezna sestavina zahteve, ki jih sicer določa 17. člen ZDIJZ. Ob tem IP pripominja, da ima prosilec, na podlagi 17. člena ZDIJZ, sam pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo, edino omejitev predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico. Ob tem IP dodaja, da iz 5. člena ZDIJZ izhaja pravica prosilca, da izbere način seznanitve z zahtevanimi informacijami, pri čemer loči med vpogledom, prepisom, fotokopijo ali elektronskim zapisom, torej med dokumentom v fizični in elektronski obliki. IP v zvezi s to določbo tako pojasnjuje, da pomeni »elektronski zapis« iz 5. člena ZDIJZ tako posredovanje po elektronski pošti kot tudi na različnih elektronskih nosilcih (CD, USB ključek, …), od organa pa je nato odvisno, v kateri od teh oblik lahko zagotovi prosilcu dostop.

(17) Kot izpostavljeno že predhodno, mora organ, upoštevaje Uredbo (ES) št. 1049/2001, pridobiti pri dokumentih institucij EU, najprej ustrezno mnenje o dostopnosti teh dokumentov javnosti, ter šele na podlagi tega mnenja odločiti o dostopu do posameznih zahtevanih dokumentov. Iz posredovanih dokumentov namreč izhaja, da gre pri posameznih sporazumih za dokumente Evropske komisije. Navedena uredba ob tem v 5. členu nalaga organom v državah članicah dolžnost posvetovanja s pristojno evropsko institucijo, kadar upravičenci v svojih državah zahtevajo dokumente, katerih avtor je evropska institucija. Organ vsake države članice, ki bi moral po svojih nacionalnih predpisih (npr. po ZDIJZ) dokument razkriti, a mu to prepovedujejo evropski predpisi ali izrecna odločitev evropske institucije, se mora torej sklicevati neposredno na evropsko pravo, ki je slovenskemu nadrejen.[4]

(18) IP v zvezi z izjemo varstva poslovne skrivnosti poudarja, da je treba slediti zakonskim določbam, sodni praksi in praksi IP. Upoštevaje določbe 2. člena ZPos je tako treba najprej ugotoviti, ali so pri posameznih podatkih hkrati izpolnjeni prav vsi trije zakonski pogoji, ki jih zahteva ta določba, nato pa presoditi še, ali gre za absolutno javne podatke po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katere obstoj poslovne skrivnosti ne vpliva. Organ mora konkretno utemeljiti, da gre za nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij ter da ima tržno vrednost. Nadalje pa mu ZPosS nalaga še dolžnost, da preizkusi, ali gre za podatke, ki so po zakonu javni, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, ker teh podatkov skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS ni mogoče določiti za poslovno skrivnost. Pri tem ne zadošča le splošno pojasnilo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Ob tem IP dodaja, da ZDIJZ sicer ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je pa ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.[5] Poraba javnih sredstev namreč ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.[6] Iz sodbe Upravnega sodišča št. III U 121/2017 z dne 12. 10. 2017 tako med drugim izhaja, citirano: »Sodišče taki razlagi sledi, glede na ugotovitve v prejšnjem odstavku pa tudi meni, da podatki v zvezi s "porabo javnih sredstev" niso le podatki o višini in prejemkih teh sredstev, pač pa tudi podatki, ki so vezani na odločanje o sredstvih. Ker se je organ, sicer pavšalno skliceval na poslovno skrivnost pogodbenega partnerja, pa IP opozarja tudi na stališče Upravnega sodišča v sodbi št. I U 764/2015, da je sklepanje poslov z osebo javnega prava (javnim sektorjem) podvrženo posebnim pravilom transparentnosti, javnosti in odgovornosti.

(19) Glede izjeme notranjega delovanja IP opozarja, da lahko podatki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, če sta hkrati izpolnjena oba pogoja, pri čemer specifični škodni test spada med teste tehtanja in se torej dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo, pri tem pa se seveda ne sme izhajati iz tega, da organ tovrstnih informacij ne želi razkriti, ker bi ga lahko spravile v zadrego, osramotile, škodovale v političnem smislu ali pa celo razkrile nepravilnosti in nezakonitosti delovanja. Pri tem je treba besedo »motnje« razlagati v smislu, da bi razkritje podatka pomenilo resno oviro za nadaljnje delo organa, oziroma bi bilo to delo bistveno drugače (po kvaliteti slabše), kot je bilo pred razkritjem, oziroma kakršno bi bilo, če do razkritja dokumenta ne bi prišlo. Ne zadošča le splošna, pavšalna obrazložitev, temveč mora organ za posamezne podatke, glede katerih bo zatrjeval navedeno izjemo, konkretno obrazložiti, zakaj bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.

(20) Pri izjemi varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ mora organ pri presoji osebnih podatkov upoštevati Splošno uredbo o varstvu podatkov in ZVOP-2, ki ju je dejansko v izpodbijani odločbi že upošteval, in seveda tudi 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. In kot je organ ugotovil že v izpodbijani odločbi, je treba kot enega od načel pri presoji upoštevati tudi načelo sorazmernosti. ZDIJZ namreč zavezuje organ, saj velja na območju Republike Slovenije, ne pa tudi pogodbenic iz tujine, pri čemer uporaba ZDIJZ ni izključena, če bi ta zakon predvidel navezne okoliščine, ki odkazujejo na uporabo slovenskega prava.[7]

(21) V zvezi z navedenim glede izjem od prostega dostopa IP izpostavlja sodbo št. IU 1634/2018-50 z dne 18. 4. 2023, v kateri je Upravno sodišče zapisalo še, da morajo biti iz obrazložitve upravnega akta v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli (od 34. do 37. točke obrazložitve sodbe). Organ torej mora ugotavljanje izjeme povezati s konkretno vsebino posamezne točke.

(22) IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. Če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni, pa je stranka postopka samo prosilec (a26.a člen ZDIJZ).

(23) Organ lahko prosilcu, v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDIJZ, zaračuna stroške posredovanja zahtevanih informacij, torej za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. Način zaračunavanja stroškov oziroma stroške, ki jih organ lahko zaračuna, pa v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZDIJZ ureja Uredba (členi 16 – 18).

Sklepno

(24) IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag pritožbi prosilca ugodil ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, delno odpravil in zadevo v delu vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP, sodno prakso in prakso IP (ki je sicer javno dostopna na spletnih straneh IP) ter napotila IP.

(25) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

(26) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[2] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako, npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[3] Npr. sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 932/2015-10 z dne 10. 12. 2015 (točka 19) in št. I U 817/2015-7 z dne 10.12 2015.

[4] Npr. odločba IP št. 090-72/2023 z dne 16. 5. 2023.

[5] Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.

[6] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/16-17 z dne 12. 1. 2017 (opomba št. 37), sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 318/2010 z dne 6. 7. 2011 ter sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[7] Npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 239/2020-19 z dne 18. 1. 2023.