prosilec - Univerza v Ljubljani

POVZETEK:

Prosilec je zahteval dokumentacijo v zvezi s postopkom pridobivanja mnenja za nostrifikacijo diplome zadevnega posameznika za naziv klinični psiholog, mnenje predsednika komisije in podatek o zaposlitvi enega od članov komisije. Glede slednjega podatka je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je organ pravilno zavrnil zahtevo, ker z informacijami ne razpolaga, saj je bil član druga oseba. Glede dokumentacije v zvezi s postopkom pridobivanja mnenja za nostrifikacijo diplome zadevnega posameznika za naziv klinični psiholog in mnenja predsednika komisije je IP v pritožbenem postopku ugotovil, da izjema varstva notranjega delovanja (v pretežnem delu) ne obstaja, izjemo varstva osebnih podatkov pa je IP presegel z utemeljitvijo prevladujočega javnega interesa.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-498/2025/8

Datum: 12. 3. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), in prvega odstavka 248. in 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Štefanova ulica 5, 1000 Ljubljana, ki jo po pooblastilu zakonite zastopnice Čoderl Dobnik Sane, zastopa odvetnik Andrej Brečko, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 24. 9. 2025, zoper odločbo Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 074-10/2025-3 z dne 25. 8. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 24. 9. 2025 zoper odločbo Univerze v Ljubljani, št. 074-10/2025-3 z dne 25. 8. 2025, se delno ugodi in se odločba v 1. točki delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati na njegov elektronski naslov naslednje dokumente:

- (a) Izsek iz Poročila Nostrifikacijske komisije, D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997 (4. stran, 9. točka), pri čemer mora prekriti podatek o rojstnem datumu na 4. strani in ime študijske svetovalke na 5. strani,

- (b) 5. točka sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 o imenovanju komisije za nostrifikacijo doktorske diplome s področja klinične psihologije, ki jo je ….. izdala Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA,

- (c) Izsek iz zapisnika 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (1. str., 2., 26., neoštevilčena stran, 34. str.) z dodatno točko k zapisniku (1 stran), vse skupaj 6 strani, pri čemer mora prekriti podatek o rojstnem datumu na 26. strani in ime študijske svetovalke na 26. strani,

- (d) Odpravek Sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, 1 stran,

- (e) Mnenje prof. Dr. … z dne 10. 4. 1996, skupaj 2 strani,

- (f) dopis Ministrstva za zdravje št. 165-221/95 z dne 11. 1. 1996,

- (g) dopis Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete št. 20/9-96 z dne 16. 1. 1996.

2.     Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, na izsek iz magnetograma 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38), ter na drugo točko izreka odločbe Univerze v Ljubljani, št. 074-10/2025-3 z dne 25. 8. 2025, zavrne.

3.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je dne 5. 6. 2025 organu poslal zahtevo za posredovanje informacije javnega značaja, s katero je zahteval:

- celotno dokumentacijo v zvezi s postopkom pridobivanja mnenja za nostrifikacijo diplome prof. ddr. ….., dipl. teologije z Illinois School of Professional Psychology, ZDA, pridobljeno 9. 6. 1995, kjer mu je bil s sklepom Senata Univerze v Ljubljani z odločbo D-I-14/97 z dne 7. 10. 1997, dodeljen naziv specialist klinične psihologije,

- uradno predloženega mnenja prof. dr. …., univ. dipl. psihologa in specialista klinične psihologije (Filozofska fakulteta), ki je bil predsednik komisije in je mnenje poslal tudi na Dekanat Teološke fakultete Univerze v Ljubljani,

- podatke glede strokovne izobrazbe člana komisije doc. dr. …. (Klinični center – Psihiatrična klinika), saj iz dokumenta ni jasno razvidno, kakšne je njegov zdravstveni poklic (dr. med, specialist psihiatrije ali univ. dipl. psih., specialist klinične psihologije). Po pozivu organa je prosilec navedel, da se z informacijo želi seznaniti na način, da jo organ pošlje v elektronski obliki. Dne 20. 6. 2025 je organ k udeležbi pozval ….. (v nadaljevanju stranski udeleženec) z namenom, da v postopku zavaruje svoje koristi. Dne 8. 7. 2025 je pozvani sporočil, da priglaša stransko udeležbo in izjavil, da uveljavlja izjemo varstva osebnih podatkov. Navedel je, da zahtevani podatki niso v zvezi z opravljanjem njegove javne funkcije, ampak gre za zasebne strokovne postopke.

(2) Dne 25. 8. 2025 je organ izdal odločbo št. 074-10/2025-3, s katero je zahtevo zavrnil. S prvo točko izreka je odločil, da se glede prve in druge alineje zahteve glede naslednjih dokumentov:

a) Izsek iz Poročila Nostrifikacijske komisije, D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997 (4. stran, 9. točka),

b) 5. točka sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 o imenovanju komisije za nostrifikacijo doktorske diplome s področja klinične psihologije, ki jo je ……. izdala Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA,

c) Izsek iz zapisnika 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (1. str., 2., 26., neoštevilčena stran, 34. str.) z dodatno točko k zapisniku (1 stran), vse skupaj 6 strani in izsek iz magnetograma 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38),

d) Odpravek Sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, 1 stran,

e) Mnenje prof. Dr. ….. z dne 10. 4. 1996, skupaj 2 strani,

dostop zavrne zaradi izjeme notranjega delovanja in izjeme varstva osebnih podatkov.

Z drugo točko izreka je dostop do zahtevanih dokumentov iz tretje alineje zahteve zavrnil zaradi varstva osebnih podatkov. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da je organ glede prve točke izreka navedel, da je najprej preveril, ali razpolaga z zahtevanimi informacijami in je ugotovil, da z njimi razpolaga v obsegu kot izhaja iz prve točke izreka. Nadalje je navedel, da je podana izjema notranjega delovanja organa. Organ navaja, da je ugotovil, da je Statut UL z dne 23. 6. 1995 in vse spremembe, ki jih je sprejel Senat UL na sejah 30. 1. 1996, 17. 9. 1996, 7. 10. 1996, 19. 11. 1996 in 4. 3. 1997 (v nadaljevanju Statut 1997), 54. členu določal, da ima Statut UL delovno telo za naslednje področje: Nostrifikacijska komisija. Nadalje je 55. člen Statuta UL 1997 določal, da člane delovnih teles in njihove predsednike voli senat UL iz vrst visokošolskih učiteljev, če ni s tem statutom določeno drugače. Organ je pri pregledu arhiva UL ugotovil, da je iz klasifikacijske številke iz leta 1997 razvidno, da je številka D-I-14/97 številka Komisije za nostrifikacijo. Organ je ugotovil, da se je poročilo Nostrifikacijske komisije, D-I-14/1997 z dne 22. 9. 1997 in s tem relevantni izsek (4. stran, 9. točka), skupaj 3 strani, nahajal v mapi, ki ima žig »uradna tajnost«. Skladno z navedenim organ meni, da je Poročilo Nostrifikacijske komisije D-I-14/1997 z dne 22. 9. 1997 in s tem relevantni izseki iz tega poročila v skladu z zahtevo prosilca (4. stran, 9. točka), skupaj 3 strani, nastalo v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Namen organa je, da sledi in spoštuje odločitev organa iz leta 1997 in s tem prepreči škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa o zahtevi prosilca. Tovrstna razprava pri organu ne more biti informacija javnega značaja erga omnes javno dostopna. Če bi to organ storil, bi nastale pri organu motnje, saj si nihče več v zadevi ne bi upal podati svojega stališča. Za dokumente, ki so navedeni pod b), c), d) in e) prve točke izreka izpodbijane odločbe organ meni, da je prav tako podana izjema notranjega delovanja, saj se vsi dokumenti nanašajo na postopek nostrifikacije diplome stranskega udeleženca, ki je povezana z dokumenti, določenimi kot uradna skrivnost leta 1997. Skladno z navedenim tudi ti dokumenti ne morejo biti javni, organu pa bi nastala škoda, če bi dokumente v tem delu razkrival iz enakih razlogov, kot zgoraj. Organ je v arhivu UL našel zaznamek pri točki 13 popisa spisov vlog za nostrifikacije za leto 1996, in sicer da organ s spisom zadeve ……. izdala Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, ne razpolaga. Eden izmed treh pogojev da informacija javnega značaja pri organu obstaja je, da organ z njo razpolaga. Ker organ razpolaga le z dokumenti, ki so navedeni v prvi točki izreka, je odločil le o njih. V zvezi z dokumenti iz prve točke izreka je organ odločil, da obstaja tudi izjema varstva osebnih podatkov. Organ navaja, da ne gre za podatke o porabi javnih sredstev in tudi za opravljanje javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. Sklicuje se na izjavo stranskega udeleženca, da gre za podatke, ki predstavljajo interna dejanja in presoje v okviru univerzitetnega postopka, ki ni bil namenjen javnosti. Brezpredmetno je v tem primeru tudi dejstvo, ali je stranski udeleženec zaposlen na UL, saj kot rečeno, dokumente, ki jih zahteva prosilec, niso povezani z njegovo zaposlitvijo na UL. Organ ob tem pojasnjuje, da ker na Rektoratu UL ne razpolagajo z dokumentacijo, ki bi dokazovala, da je nostrifikacijski postopek bil pogoj za opravljanje nalog in del po pogodbi o zaposlitvi in s tem povezan z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja stranskega udeleženca, zato organ meni, da je postopek nostrifikacije diplome potekal v skladu z zasebnimi interesi stranskega udeleženca. V skladu z navedenim organ meni, da nima pravne podlage za razkritje osebnih podatkov. Prav tako meni, da ne more uporabiti instituta delnega dostopa, saj je prosilec že v zahtevi navedel ime stranskega udeleženca. Anonimizacija v tej meri ni mogoča, da bi se osebni podatki, povezani z njegovo strokovno izobrazbo, postopkom nostrifikacije ter mnenji in ocenami komisije, ki vključujejo presojo njegovih osebnih in strokovnih kvalifikacij v celoti prekrili, saj bi besedilo, ki bi ostalo po prekrivanju teh delov, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov, bilo praktično neberljivo. Glede druge točke izreka organ navaja izjemo varstva osebnih podatkov. Organ ne more preveriti, ali je bil doc. dr. …. zaposlen v Kliničnem centru – Psihiatrična klinika kot to navaja prosilec. Organ razpolaga s podatkom, da je bil kot javni uslužbenec, zaposlen na UL Biotehniški fakulteti, doc. dr. ….. Organu ni znano, ali je bil nekdo z enakim imenom, priimkom in nazivom zaposlen v Kliničnem centru – Psihiatrična klinika. Organ glede na navedeno sklepa, da gre za očitno pomoto (napako) pri navedbi člana v komisiji. Dokument o imenovanju doc. dr. …. v nostrifikacijsko komisijo pri organu namreč ne obstaja. Ker dokument o tem ne obstaja, se zahteva v tem delu zavrne.

(3) Zoper odločbo št. 074-10/2025 z dne 25. 8. 2025 je prosilec dne 24. 9. 2025 vložil pritožbo in navaja, da so podane bistvene kršitve pravil postopka, da je bilo nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje in da je bil napačno uporabljen materialni predpis. Prosilec meni, da organ ni v zadostni meri pojasnil kakšne motnje bi pri delovanju organa nastale, če bi mnenje komisije postalo javno. Stališče, da si zaradi javnosti mnenja nihče več v zadevi ne bi upal podati svojega stališča je pavšalno. Prosilec navaja, da ne gre za odločanje na podlagi diskrecije, ampak na podlagi pravil stroke, ki v demokratični družbi gotovo ne more biti predmet pregona ali javne kritike. Če se strokovnjak »boji« izraziti strokovno mnenje, ker bi bilo njegovo mnenje izpostavljeno javnosti, potem v demokratični družbi ni mogoče govoriti o strokovnem mnenju in kot takšno ne more biti podlaga za tako pomembne odločitve kot je nostrifikacija v tujini pridobljenega znanja. V tem delu odločbe zato ni mogoče preizkusiti. V zvezi s podano izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ prosilec navaja, da organ ni preveril, ali je podan prevladujoč interes javnosti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ in je zato napačno oziroma ni bilo uporabljeno materialno pravo. V tem pogledu je tudi nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj ni ugotavljal, ali je podan prevladujoč interes javnosti in prosilcu tudi ni dal možnosti, da bi se o okoliščinah, ki prevladujoč interes javnosti narekujejo, izrekel. Ob tem navaja, da obstoji sum, da je listina -Sklep UL št. D-I-14/97 z dne 7. oktobra 1997 o nostrifikaciji diplome Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, z dne 9. 6. 1995 in/ali da so listine, ki so bile podlaga za takšen sklep, nepristne oziroma ponarejene, priznani naziv »specialist klinične psihologije« pa neveljaven. Iz predmetnega sklepa UL D-I.14/97, z dne 7. oktober 1997 namreč izhaja, da je zasedala komisija v sestavi: prof. dr. …. (Filozofska fakulteta) kot predsednik ter kot člana prof. dr. …..(Filozofska fakulteta) in doc. dr. ….. (Klinični center – Psihiatrična klinika), kar pa je neresnično. Ob tem navaja, da je dne 16. 7. 2025 prof. dr. ….. podal pisno izjavo o tem, da nikoli ni potrdil nostrifikacije naziva »specialist klinične psihologije«, saj na UL tega niso nikoli urejali, ker UL nikoli do sedaj ni bila pristojna za podeljevanje naziva »specialist klinične psihologije«. Iz izjave je razvidno, da prof. dr. …. ni s podpisom odobril nostrifikacije diplome Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, za stranskega udeleženca. Prosilec je dne 5. 6. 2025 ustno s strani Kliničnega centra Ljubljana prejel informacijo, da doc. dr. …. ni nikoli delal v Psihiatrični kliniki. Že pred tem pa je prosilec prejel informacijo, da slednji tudi ni delal na Nevrološki kliniki. Javni interes presega interese organa, članov Komisije, stranskega udeleženca. Stranski udeleženec v javnosti uporablja naziv »specialist klinične psihologije« (Delo, Sensa, Mladina, Večer, Ognjišče, FB, itd..) in tudi kot promotor predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Glede na obsežen javni vpliv omenjene osebe na javno mnenje in da se predstavlja v javnosti z nazivom »klinični psiholog«, s katerim vpliva ne le na javno mnenje pač pa celo na sam sprejem zakonodaje s področja psihoterapevtske dejavnosti. Prosilec meni, da obstaja prevladujoč interes za razkrijte celotne dokumentacije o nostrifikaciji iz tujine, s katero je bil pridobljen naziv »specialist klinične psihologije«, ker je predmetna nostrifikacija sporna (posledično je sporna pridobitev naziva »specialist klinične psihologije«, saj omenjena oseba ni registrirana kot »klinični psiholog« pri Ministrstvu za zdravje kot edinem pristojnem organu, ker UL sploh ni pristojna za podeljevanje ali nostrifikacijo naziva »specialist klinične psihologije« pač pa je za to pristojno Ministrstvo za zdravje, ker prof. dr. …. evidentno ni sodeloval pri tej nostrifikaciji in ker doc. dr. …. ni bil zaposlen v Kliničnem centru – Psihiatrični kliniki. Nadalje prosilec navaja, da ne razume, ali je bila njegova zahteva zavrnjena zaradi izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ali zato ker z dokumenti ne razpolaga. Ob tem citira izpodbijano odločbo in navaja, da je bilo s prvo točko izreka odločeno praktično o vsej zahtevani dokumentaciji prosilca. Ob tem pa dodaja, da ni jasno, ali organ razpolaga z dokumentacijo, ali ne.

(4) Po prejemu pritožbe jo je organ poslal v odgovor stranskemu udeležencu, ki se nanjo ni odzval. Nato je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi ter odločil, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, zato jo je dne 22. 10. 2025 odstopil IP v reševanje.

(5) Po prejemu pritožbe je IP dne 12. 11. 2025 prejel dopolnitev pritožbe prosilca glede tretje točke njegove pritožbe. Ob tem navaja, da se v medijih odvija javna razprava o pristnosti nostrifikacije diplome Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, stranskega udeleženca. Sklicuje se na prispevek na spletni strani RTVSLO z dne 20. 10. 2025 in na spletno stran Demokracije z dne 21. 10. 2025 ter Dnevnika z dne 14. 10. 2025. Dodaja, da je bil stranski udeleženec dekan Teološke fakultete UL in dolgoletni profesor psihologije in psihoterapije, avtor mnogih knjig in strokovnih člankov s področja psihologije in psihoterapije in se pojavlja v javnosti v številnih medijih kot klinični psiholog, je podan prevladujoč interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij o nostrifikaciji diplome, s katero je bil pridobljen naziv »specialist klinične psihologije«, saj gre za naziv, s katerim je deloval in še vedno deluje na omenjenih javnih funkcijah in je prisoten v javnem življenju. Še posebej zato, ker je med drugim utemeljitelj študija zakonske in družinske terapije, ki ga v zadnjih dveh desetletjih izvaja Teološka fakulteta. Razkritje dokumentacije bi potrdilo ali ovrglo javno polemiko ali je bil naziv specialist klinične psihologije sploh (lahko) pridobljen in ali je bil pridobljen zakonito ali ne.

(6) Z dopolnitvijo pritožbe je IP dne 8. 1. 2026 seznanil stranskega udeleženca, ki se na dopolnitev ni odzval.

(7) Dne 8. 1. 2026 je IP pozval organ na dostavo pojasnil in dokumentov, ki jih je prejel dne 16. 1. 2026. Iz pojasnila organa izhaja, da je organ v stalni zbirki dokumentarnega gradiva našel tudi Poročilo nostrifikacijske komisije, št. D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997, o dostopu do katerega je v relevantnem delu organ odločil z izpodbijano odločbo. Iz skeniranega dokumenta kot tudi iz same odločbe UL, št. 074-10/2025-3, z dne 25. 8. 2025 (str. 4 in 5) izhaja, da se je slednje poročilo nahajalo v mapi, ki ima žig »uradna skrivnost« (print žiga na 4. strani odločbe). Pri tem organ dodatno pojasnjuje, da se je samo Poročilo Nostrifikacijske komisije nahajalo v dodatni mapi, ki ima žig »uradna skrivnost«. Organu pri tem ni znano, katera pravila so v tistem času, ko je zahtevani dokument nastal, urejala označitev dokumentov s pečatom »uradna skrivnost«, vendar pa iz najdenega ne izhaja dvom o tem, da zadevni žig na dokumentu obstaja. V zvezi s pravili organa, ki so urejala nostrifikacijski postopek v relevantnem obdobju (vložitev vloge, delovanje Nostrifikacijske komisije, predložitev na Senat itd.), organ v prilogah poleg Statuta UL z dne 23. 6. 1995 z vsemi spremembami, ki jih je sprejel Senat UL na sejah 30. 1. 1996, 17. 9. 1996, 7. 10. 1996, 19. 11. 1996 in 4. 3. 1997, pošilja tudi Zakon o visokem šolstvu – ZViS (Uradni list RS, št. 67/93 z dne 17. 12. 1993), Zakon o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval – ZNTPS (Uradni list SRS, št. 42/1972), Pravilnik o dokumentaciji za nostrifikacijo v tujini pridobljenih šolskih spričeval (Uradni list SRS, št. 612-1/84), v katerih je določen nostrifikacijski postopek. Prav tako organ v prilogi pošilja tudi Zapisnik 1. seje nostrifikacijske komisije senata Univerze v Ljubljani z dne 11. 1. 1996, v katerem so zapisane naloge nostrifikacijske komisije, in s tem povezan dopis članicam, št. D-I-14/96, z dne 26. 1. 1996 ter dva dopisa (dopis Ministrstva za zdravje št. 165-221/95 z dne 11. 1. 1996 in dopis Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete št. 20/9-96 z dne 16. 1. 1996), na podlagi katerih je organ prejel odstopljeno vlogo stranskega udeleženca za nostrifikacijo diplome, ki je organ ni obravnaval kot del zahteve prosilke, a jo sedaj prilaga z vidika razjasnitve pristojnosti UL za vodenje postopka nostrifikacije doktorata v klinični psihologiji. Organ pri tem dodatno pojasnjuje še, da so bili v skladu s 33. členom takrat veljavnega Zakona o visokem šolstvu in 92. členom takrat veljavnega Statuta UL (oboje v prilogi) podiplomski študijski programi za pridobitev izobrazbe študijski programi za pridobitev specializacije, za pridobitev magisterija in za pridobitev doktorata znanosti. 101. člen Statuta UL pa je določal, da kdor uspešno konča podiplomski specialistični študij, pridobi v skladu z zakonom in študijskim programom strokovni naslov specialista z navedbo področja specializacije. Organ nadalje pojasnjuje, da je v okviru obravnave zahteve prosilca preverjal, ali razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da je bil nostrifikacijski postopek oziroma nostrifikacija obravnavane diplome pogoj za opravljanje nalog in del po pogodbi o zaposlitvi stranskega udeleženca. Organ je pri tem izhajal iz naslednjih dejstev: stranski udeleženec je v svoji izjavi z dne 8. 7. 2025 (v zvezi s katero organ pojasnjuje, da jo je že posredoval pritožbenemu organu skupaj z odstopom pritožbe dne 22. 10. 2025) navedel, da postopek nostrifikacije ter mnenje in ocene komisije, ki vključujejo presojo njegovih osebnih in strokovnih kvalifikacij, niso povezani z opravljanjem javne funkcije, temveč predstavljajo interna dejanja in presoje v okviru univerzitetnega postopka, ki ni bil namenjen javnosti; organ je opravil preverjanje razpoložljive kadrovske dokumentacije, vendar je iz odločbe tudi jasno razvidno, da organ ne razpolaga z dokumenti, na podlagi katerih bi lahko preveril ali dokazal, da je bil nostrifikacijski postopek kakorkoli formalno povezan s pogoji za zasedbo delovnega mesta ali z opravljanjem delovnega razmerja stranskega udeleženca. Organ namreč razpolaga le s pogodbami o zaposlitvi, ki jih posreduje v prilogi. To so vsi dokumenti, s katerimi kadrovska služba Rektorata UL razpolaga in se nahajajo v osebni mapi imenovanega. Iz slednjih dokumentov navedeni pogoj ni razviden. Sistemizacije delovnih mest in opisnih listov iz obdobja 1995–1998 organ ni našel. Tudi morebitnih podatkov o tem, ali je organ ali njegova članica napotila stranskega udeleženca na zadevno izobraževanje in ali je bilo izobraževanje financirano iz javnih sredstev, organ nima. Namreč, če je delavec napoten na kakšno izobraževanje, je najverjetneje s strani članice, na kateri je zaposlen, in ne s strani Rektorata UL. Organ še pojasnjuje, da razpolaga zgolj s fotografijo odpravka sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, ki je krožila v javnosti in je bila predmet tako zadeve, št. 074-12/2025-9, z dne 3. 9. 2025 kot zadeve, št. 074-10/2025-3, z dne 25. 8. 2025. Vsebina dokumenta je torej ista, organ je v omenjenih zadevah uporabil zgolj drugačno poimenovanje, kar pa po vsebini ničesar ne spremeni. Na tem mestu organ pojasnjuje, da je pri odpravku sklepa prišlo do uradniške napake, in sicer je v navedenem sklepu napačno kot član nostrifikacijske komisije zapisan doc. dr. …. (Klinični center – Psihiatrična klinika) namesto doc. dr. …., za katerega iz pridobljene dokumentacije izhaja, da je bil dejansko član nostrifikacijske komisije.

(8) V pritožbenem postopku se je IP dne 9. 1. 2026 na podlagi 139. člena ZUP obrnil na Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani (TEOF). Iz dopisa št. 074-1/2026-3 z dne 19. 2. 2026 je izhajalo, da TEOF razpolaga z določenimi Pogodbami o zaposlitvi, sklepi o izbiri in dvema potrdiloma o doktoratu, ne razpolaga pa z »akti, iz katerih izhajajo pogoji za zasedbo delovnega mesta oziroma položaja (sistemizacije ipd.) glede na posamezno pogodbo«. Da bi bil stranski udeleženec na »zadevno izobraževanje« napoten strani UL, Teološki fakulteti ni znano, saj v zbirki dokumentnega gradiva ni dokumentov, iz katerih bi to izhajalo.

Pritožba je delno utemeljena.

(9) Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(10) IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa ter vprašanje načina seznanitve, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

(11) Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je organ odločil pravilno, da je zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov, s sklicevanjem na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in na varstvo osebnih podatkov. Pritožba pa izpostavlja, da je v obravnavani zadevi podan prevladujoč interes javnosti.

(12) Za izjemo varstva notranjega delovanja organa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je treba izkazati, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja:

1. podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in

2. razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

Z obravnavano izjemo, ki jo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Gre za situacije, ko razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti. Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, se v teoriji pogosto navajajo naslednji primeri: vsa notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti. Primerjalno pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«, torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. IP je v nadaljevanju najprej presojal obstoj prvega kriterija izjeme.

(13) Prosilec je zahteval dostop do: - celotne dokumentacije v zvezi s postopkom pridobivanja mnenja za nostrifikacijo diplome stranskega udeleženca, z Illinois School of Professional Psychology, ZDA, pridobljeno 9. 6. 1995, kjer mu je bil s sklepom Senata Univerze v Ljubljani z odločbo D-I-14/97 z dne 7. 10. 1997, dodeljen naziv specialist klinične psihologije in - uradno predloženega mnenja prof. dr. …, univ. dipl. psihologa in specialista klinične psihologije (Filozofska fakulteta), ki je bil predsednik komisije in je mnenje poslal tudi na Dekanat Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Kot zahtevane dokumente je organ prepoznal: (a) Izsek iz Poročila Nostrifikacijske komisije, D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997 (4. stran, 9. točka), (b) 5. točka sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 o imenovanju komisije za nostrifikacijo doktorske diplome s področja klinične psihologije, ki jo je stranskemu udeležencu izdala Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, (c) Izsek iz zapisnika 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (1. str., 2., 26., neoštevilčena stran, 34. str.) z dodatno točko k zapisniku (1 stran), vse skupaj 6 strani in izsek iz magnetograma 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38), (d) Odpravek Sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, 1 stran, (e) Mnenje prof. Dr. …. z dne 10. 4. 1996, skupaj 2 strani. Vse navedene dokumente je organ zavrnil na podlagi izjeme iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in izjeme varstva osebnih podatkov. Z vpogledom v zahtevne podatke IP ugotavlja, da se nekateri od teh dokumentov ne nanašajo na notranje delovanje organa ((d) in (e)) in tako ni izpolnjen že prvi pogoj za izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, vsi, razen magnetogram 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38) pa ne izpolnjujejo pogoja, da bi z njihovim razkritjem nastale motnje za notranje delovanje organa.

(14) Namreč, (d) sklep Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997 predstavlja odločitev organa, ki ima vplive in posledice navzven in ne izpolnjuje pogoja, da gre zgolj za notranje delovanje. Prav tako ne izpolnjuje pogojev, da gre za notranje delovanje v primeru (e) Mnenja prof. dr. …. z dne 10. 4. 1996. Navedeno mnenje, kot je razvidno, je bilo podano pred imenovanjem komisije v postopku nostrifikacije, na poizvedbo Teološke fakultete in dano v imenu Filozofske fakultete, katedre za klinično psihologijo in ne Univerze v Ljubljani, ki je organ v obravnavanem primeru. Iz navedenega razloga ne gre za notranje delovanje, ampak komunikacijo dveh članic organa. V primeru, da bi šteli, da gre za notranje delovanje v primeru ostalih treh dokumentov ((a), (b), (c)), pa IP ugotavlja, da razen magnetograma ni izpolnjen drugi pogoj za izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede (b) 5. točke sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 o imenovanju komisije za nostrifikacijo IP ugotavlja, da do motenj za delovanje organa ne bi moglo priti, saj iz vsebine 5. točke sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 izhajajo le podatki, da je imenovana komisija za nostrifikacijo in kaj so bili razlogi za razrešitev prejšnje komisije. Glede (a) dokumenta Izsek iz Poročila Nostrifikacijske komisije, D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997 (4. stran, 9. točka) IP ugotavlja, da poročilo v 9. točki navaja sestavo komisije, podatke o diplomi stranskega udeleženca in ugotovitve komisije ter sklep. Iz ugotovitev komisije izhaja primerjava sistema doktorskega študija v Združenih državah Amerike z Republiko Slovenijo in aplikacija teh ugotovitev za področje klinične psihologije. Iz navedene vsebine ne izhajajo osebna mnenja in stališča posameznega člana komisije, niti ni razvidna debata. Iz (c) dokumenta zapisnika 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997, (1. str., 2., 26., neoštevilčena stran, 34. str.) z dodatno točko k zapisniku (1 stran), vse skupaj 6 strani, (brez strani magnetograma) izhaja navedba prisotnih, odsotnih članov in ostalih prisotnih ter dnevni red. V nadaljevanju je razvidna vsebina Poročila Nostrifikacijske komisije, ki ga IP obravnava pod (a) in vprašanje o akreditiranih izobraževalnih ustanovah v ZDA ter sklep Senata UL s tem v zvezi. Iz tega dela navedenega dokumenta prav tako niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na motenje pri delovanju organa. Drugače pa velja za izsek iz magnetograma 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38), kjer je za posameznega člana razvidno njegovo razmišljanje, pomisleki, prosta razprava v dobesednem zapisu. Pri čemer IP ugotavlja, da se izsek iz magnetograma nanaša na celotno poročilo nostrifikacijske komisije in ne zgolj na nostrifikacijo diplome stranskega udeleženca, ampak različnih diplom. Ob tem IP ugotavlja, da ni povsem jasno, kateri del razprave se nanaša na nostrifikacijo katere diplome, saj člani podajajo stališča do celotnega poročila nostrifikacijske komisije. IP organu pritrjuje, da bi z razkritjem izsekov magnetograma 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38), ki vsebuje razpravo, nastale motnje pri delovanju organa, saj bi se s tem pokazal način njegovega notranjega razmišljanja, usklajevanj, potek razprav, ki ne bi odražal sprejetih stališč posameznih udeleženih do obravnavanih tem, pač pa osebne poglede in zaznave sodelujočih, razkritje katerih ne sodi v koncept odprtega delovanja javnega sektorja, saj ne gre za mnenja, ki bi bila neposredno vključena v sprejete odločitve organa, pač pa gre za notranji posvetovalni postopek pri organu (smiselno enako tudi Upravno sodišče RS v zadevi opr. št. IV U 117/2022-15 z dne 10. 1. 2023).

(15) Glede navedb organa, da je bil ovitek mape, v kateri so se nahajali določeni dokumenti, označen z »uradna skrivnost«, IP ugotavlja, da organ s tem v zvezi v odločbi ne podaja nobenih dodatnih utemeljitev, razen teh, ki jih je IP obravnaval pri izjemi notranjega delovanja organa. IP tako zaključuje, da je podana izjema notranjega delovanja za izsekov magnetograma 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (str. 36, 37, 38), glede preostalih dokumentov, in sicer (a) Izsek iz Poročila Nostrifikacijske komisije, D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997 (4. stran, 9. točka), (b) 5. točka sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 o imenovanju komisije za nostrifikacijo doktorske diplome s področja klinične psihologije, ki jo je stranskemu udeležencu izdala Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, (c) Izsek iz zapisnika 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (1. str., 2., 26., neoštevilčena stran, 34. str.) z dodatno točko k zapisniku (1 stran), vse skupaj 6 strani, (d) Odpravek Sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, 1 stran, (e) Mnenje prof. Dr. …. z dne 10. 4. 1996, skupaj 2 strani, se je organ napačno skliceval na izjemo notranjega delovanja organa. Ker pa je organ ob tem navedel, da je podana tudi izjema varstva osebnih podatkov, je IP v nadaljevanju obravnaval te dokumente tudi z vidika izjeme varstva osebnih podatkov.

Glede izjeme varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ)

(16) Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je izjema od prosto dostopnih informacij osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nad. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 163/22; v nad. ZVOP-2).

(17) Osebni podatek pomeni katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

(18) Ker se podatki o postopku nostrifikacije diplome nanašajo na konkretnega posameznika, ni dvoma, da podatki predstavljajo osebne podatke. IP je v nadaljevanju preveril, ali je za obdelavo zahtevanih podatkov oz. dokumentov (posredovanje prosilcem oz. javnosti) podana ustrezna pravna podlaga. Obdelava osebnih podatkov je namreč zakonita le, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Na to pravno podlago se v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi ZVOP-2.

(19) Splošna uredba o varstvu podatkov v 86. členu določa, da lahko javni organi oz. javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po drugem odstavku 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 6. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

(20) V obravnavani zadevi ni sporno, da se zahtevani dokumenti nanašajo na stranskega udeleženca, ki je predavatelj v javnem zavodu in bi kot pravna podlaga lahko prišla v poštev določba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki med drugim določa, da je razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Kljub temu tudi IP v pritožbenem postopku, enako kot je v izpodbijani odločbi navedel organ in po poizvedbi na Teološki fakulteti, kjer je stranski udeleženec deloval, na podlagi dostavljenih dokumentov ni ugotovil, da gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Predstavlja pa določba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ pravno podlago za razkritje članov Senata Univerze v Ljubljani, članov Nostrifikacijske komisije, rektorja organa, saj gre za razkritje njihovih imen in priimkov ter nazivov in izobrazbe v zvezi s funkcijo, ki so jo imeli.

(21) IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za vprašanje dostopa do (d) sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, katerega vsebina je v javnosti praktično razkrita, ampak za vprašanje njegove pristnosti, poteka postopka, ki izhaja iz ostalih dokumentov, o dostopu do katerih je z izpodbijano odločbo odločil organ, in pristojnosti za njegov sprejem. Ob tem IP ugotavlja, da je organ v pritožbenem postopku za jasnost poteka postopka in glede vprašanja pristojnosti za sprejem (d) sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, kot zahtevana dokumenta, dostavil še dva dopisa, in sicer (f) dopis Ministrstva za zdravje št. 165-221/95 z dne 11. 1. 1996 in (g) dopis Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete št. 20/9-96 z dne 16. 1. 1996, iz katerih izhaja, na kakšen način je organ dne 18. 1. 1996 prejel odstopljeno vlogo za nostrifikacijo diplome stranskega udeleženca v odločanje s strani prej navedenih, tj. Ministrstva za zdravje in Filozofske fakultete. O njih je odločil IP z izrekom te odločbe. Na tem mestu se IP opredeljuje tudi do vprašanja utemeljenosti pritožbe prosilca zoper tretjo alinejo zahteve, s katero je prosilec zahteval - podatke glede strokovne izobrazbe člana komisije doc. dr. …. (Klinični center – Psihiatrična klinika), saj iz dokumenta ni jasno razvidno, kakšne je njegov zdravstveni poklic (dr. med, specialist psihiatrije ali univ. dipl. psih., specialist klinične psihologije). Z drugo točko izpodbijane odločbe je organ zahtevo v tem delu zavrnil, ker z zahtevanimi informacijami ne razpolaga in zaradi varstva osebnih podatkov. Prosilec je v pritožbi vztrajal, da mu organ omogoči dostop, saj je na podlagi različnih virov informacij, dvomil, da obstaja oseba s tem imenom, izobrazbo in zaposlitvijo. Kot je pojasnil organ v pritožbenem postopku je v (d) Odpravku sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, prišlo do pisne pomote, saj je bil v nostrifikacijsko komisijo imenovan doc. dr. …., KC-Psihiatrična klinika in ne doc. dr. …., zato so za obravnavani primer prepričljive navedbe organa, da z zahtevanimi informacijami ne razpolaga, navedbe prosilca, s katerimi dokazuje neskladje informacij pa sicer na mestu, a po pojasnilu organa o pomotnem vpisu v sklep, povsem nerelevantne.

Glede prevladujočega interesa javnosti

(22) IP ugotavlja, da je v obravnavani zadevi za razkritje dokumentov podan prevladujoč javni interes. Test prevladujočega interesa javnosti iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih (Kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi).

(23) Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Javni interes za razkritje je na npr. močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd.. Pojem interesa javnosti tako ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova javnega interesa torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo javni interes za razkritje. Pri tem IP izpostavlja še stališče sodne prakse, iz katere izhaja, da bi bil javni interes glede razkritja podan, »če bi bile ogrožene take vrednote, kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«.[1] Test interesa javnosti pa se uporabi tudi v primerih, ko bi z njegovo pomočjo odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za javnost.[2] Javni interes se kaže tudi v pomenu odprte razprave o pomembnih družbenih temah na podlagi verodostojnih ali preverjenih informacij, za kar je potrebno učinkovito in zakonito izvrševanje določb ZDIJZ[3].

(24) Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je torej opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno nad varstvom osebnih podatkov. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti mora organ tudi upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti ali področje življenja posameznika v javnosti).

(25) V obravnavani zadevi gre za vprašanje postopka nostrifikacije diplome stranskega udeleženca. Kot je bilo navedeno zgoraj, je (bil) stranski udeleženec predavatelj na Teološki fakulteti, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da je diploma, ki je predmet obravnavanega postopka, pogoj za to delo. Iz obravnavane zadeve pa izhaja, da je stranski udeleženec javno aktiven ne le na akademskem področju, ampak na številnih drugih področjih. Stranski udeleženec je bivši dekan Teološke fakultete, zaslužen profesor Univerze v Ljubljani ter ugleden strokovnjak in pionir na področju družinske psihoterapije v Sloveniji. Kot izhaja iz spletne strani Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Teološka fakulteta), predava na magistrskem programu Zakonski in družinski študiji, programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija ter na doktorskem programu za Zakonsko in družinsko terapijo. Izobražuje nove generacije zakonskih in družinskih terapevtov ter tudi sam izvaja terapije in vodi različne psihoterapevtske skupine[4]. Iz zapisa Teološke fakultete[5] izhaja, da se strokovne kompetence stranskega udeleženca ne kažejo le v njegovi izobrazbi, temveč v dejstvu, da je navedena ustanova pod njegovim vodstvom edina ustanova v državi vzpostavila akreditiran študijski sistem družinske psihoterapije na vseh treh stopnjah (univerzitetni, magistrski in doktorski). Ob tem se TEOF sklicuje na sklep št. D-I-14/94, ki je predmet obravnavanega postopka pod (d), iz katerega izhaja, da je Senat Univerze v Ljubljani stranskemu udeležencu podal naziv specialist klinične psihoterapije.[6] Stranski udeleženec pa je poleg akademske kariere aktiven tudi v praksi, saj tudi sam izvaja terapije in vodi različne psihoterapevtske skupine. Poleg številnih knjig, znanstvenih člankov, mnogih raziskav ter sodelovanj na simpozijih in kongresih doma in v tujini, je razvil inovativni psihoterapevtski pristop imenovan relacijska družinska terapija. Je ustanovitelj in direktor psihoterapevtskega centra - Frančiškanski družinski inštitut, ki je zasebni zavod za terapevtsko pomoč posameznikom, zakoncem/partnerjem, družinam in posameznikom v stiski. Na inštitutu poteka tudi izobraževanje zakonskih in družinskih terapevtov ter strokovno znanstveno raziskovanje na področju družine in partnerstva. Klinično delo izvajajo na osnovi Relacijskega družinskega modela.[7]

(26) Stranski udeleženec je tudi avtor mnogih knjig in strokovnih člankov, kjer se povsod predstavlja kot klinični psiholog. Tako pa se predstavlja tudi v javnosti. Na primer, v intervjuju ob podpori zakonu o psihoterapevtski dejavnosti, na spletnem portalu Sensa je navedel: »Prihajam iz te stroke – če lahko tako rečem in menim, da je zakon o psihoterapiji nujen iz različnih vidikov. Naj najprej povem, da sem po izobrazbi klinični psiholog. V Ameriki sem doktoriral iz klinične psihologije.«[8]. Na vprašanje za častnik Delo ob predstavitvi zakona je navedel, da je kot strokovnjak in raziskovalec vstopili na področje psihoterapije in družinske terapije v Ameriki na študiju klinične psihologije, ki ga je zaključil z doktoratom iz klinične psihologije. Nadalje pa pojasnjuje, da se je razvoj zakonske in družinske terapije v Sloveniji začel leta 2000. Še pred tem pa se je s tem srečal že v Ameriki. Danes, po več kot dvajsetih letih, je vzpostavljen celovit in stabilen sistem, ki omogoča izobraževanje psihoterapevtov po sodobnih standardih. Študijski program vključuje poznavanje in integracijo osnov področja psihoterapije, pa tudi klinične psihologije.[9] Stranski udeleženec tako svojo strokovnost in legitimnost ter strokovnost sistema izobraževanja in izoblikovanih psihoterapevtov na Teološki fakulteti črpa v študiju in pridobljenih izkušnjah ob študiju v Ameriki. S svojo avtoriteto, izkušnjami in znanjem predstavlja in utemeljuje tudi svoje stališče v javnosti o predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti in tako vpliva na javno mnenje.

(27) Po drugi strani pa prosilec, ki predstavlja cehovsko združenje ravno na področju kliničnih psihologov, navaja razloge, zakaj dvomi, da se stranski udeleženec sme v javnosti zakonito predstavljati kot klinični psiholog. Navaja, da eden od članov komisije za nostrifikacijo ni mogel biti član komisije, ker oseba s temi kompetencami ne obstaja. Nadalje se sklicuje na notarsko overjeno izjavo predsednika nostrifikacijske komisije, prof. dr. …., v kateri ta zatrjuje, da ni nikoli potrdil nostrifikacije naziva »specialist klinične psihologije«, saj na Univerzi v Ljubljani tega niso nikoli urejali, ker Univerza v Ljubljani nikoli do sedaj ni bila pristojna za podeljevanje naziva »specialist klinične psihologije«. Iz izjave je razvidno, da prof. dr. …. ni s podpisom odobril nostrifikacije zadevne diplome stranskega udeleženca. Prav tako se je o tej tematiki razvila javna razprava. Namreč o tem je izšlo več člankov in novinarskih prispevkov, ki pod vprašaj postavljajo naziv »klinični psiholog« stranskega udeleženca in daljnosežnost posledic teh dvomov. Na primer, v prispevku časopisa Mladina št. 27 z dne 4. 7. 2025, naslovom »Zviti duh /Duhovnik in profesor, ki je tudi specialist klinične psihologije«[10]. Nadalje je to obravnaval prispevek z dne 20. 10. 2025 na RTV z naslovom:[11] »Je profesor na Teološki fakulteti ….. nezakonito uporabljal naziv klinični psiholog?«. Iz katerega izhaja, da je predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije ….. navedla, da morajo biti vsi klinični psihologi vpisani v register delavcev v zdravstvu, stranskega udeleženca pa po pojasnilu ministrstva za zdravje v njem ni, predsednica še poudarja: »Naši pacienti, še posebej pacienti s težavami v psihičnem zdravju, imajo pravico, da z njimi delajo strokovnjaki, ki so ustrezno izobraženi.«. Častnik Demokracija pa v prispevku z naslovom »Kdo se maščuje frančiškanu profesorju in psihologu dr…..« navaja, da je »Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) sprožil ostre kritike iz zdravstvene, pedagoške in strokovne stroke, saj neposredno vpliva na njihovo regulacijo, izobraževanje in prakso – in to na način, ki ga mnogi vidijo kot tveganega za družine v stiski. Pri tem precej kritik leti prav na Teološko fakulteto, ki je doslej izobrazila veliko število zakonskih in družinskih terapevtov, češ da gre za terapevte brez ustrezne klinične podlage.« Ob tem prispevek navaja, da če bi stranskemu udeležencu spodnesli veljavnost znanja s področja klinične psihologije, bi to lahko pomenilo velik udarec vsem terapevtom, ki so se šolali na programih Teološke fakultete.

(28) Čeprav stranski udeleženec navaja, da se dokumenti v zvezi s priznanjem njegove diplome nanašajo na povsem zasebno sfero, IP ugotavlja na podlagi navedenega zgoraj, da to ne drži. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup,[12] teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo (»public matter«).[13] ESČP je v zadevi Van Hannover proti Nemčiji opredelilo tri kategorije javnih osebnosti, ki so upravičene pričakovati različen obseg varstva zasebnosti, in sicer absolutno javne osebe »par excellence« kot najbolj znane in izpostavljene osebe, relativno javne osebnosti, ki so manj znane, vendar še vedno javne v določenem kontekstu ter ostali posamezniki, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od prej navedenih kategorij. Bolj, ko se oseba približuje statusu absolutne ali vsaj relativne javne osebe, bolj je izkazan povečan interes javnosti za razkritje njenih osebnih podatkov.

(29) Relativno javne osebe, so osebe, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom in, ki so zaradi svojega družbenega delovanja povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno.[14] Vendarle pa njihovo pojavljanje v javnosti bodisi ne predstavlja zavestne izpostavitve svojega ravnanja oceni in kritiki drugih ljudi, na primer tudi z namenom »trženja« svoje javne podobe (»imidža«), bodisi njihova družbena vloga nima tolikšnega splošnega družbenega pomena (v političnem smislu), da bi tem osebam lahko pripisali ali celo morali pripisati značaj absolutno javnih oseb.[15] Ob tem IP poudarja, da zanimanje javnosti za določeno osebo v navedenem kontekstu ne pomeni, da ta oseba in z njo povezani dogodki javnost zanimajo v smislu »splošne radovednosti oziroma zvedavosti javnosti«, torej, ne gre za to, kaj v zvezi s to osebo je »zanimivo za javnost«, temveč, da so njena dejanja in mišljenje v zvezi s konkretnim dogodkom oziroma serijo dogodkov povezanih z njenim javnim udejstvovanjem, »v javnem interesu«. Definicija relativno javne osebe je tako povezana tudi s časovno komponento dogodka, v zvezi s katerim dotična oseba ustreza takšnemu opisu.

(30) IP ugotavlja, da je stranski udeleženec relativno javna osebnost, saj je bil dekan Teološke fakultete, je zaslužen profesor Univerze v Ljubljani ter ugleden strokovnjak in pionir na področju družinske psihoterapije v Sloveniji, avtor mnogih del s področja psihoterapije pri čemer je na spletni strani Teološke fakultete v zavihku bibliografija navedenih le za zadnjih 5 let več kot 40 del s tega področja. Na področju psihoterapije poleg vodenja psihoterapevtskega centra - Frančiškanski družinski inštitut in opravljanja prakse, se na tem področju izpostavlja tudi javno. Kot je na spletni strani Teološke fakultete v zavihku Bibliografija navedeno, so njegovi prispevki objavljeni tudi na youtub-u, nastopa pa tudi v televizijskih in drugih oddajah,[16] v zvezi s področjem, na katerem je strokovnjak. Njegova prisotnost je bila v javnem prostoru še posebej intenzivna v času pred sprejemom Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Ob tej priložnosti je podal stranski udeleženec več intervjujev in se udeleževal več javnih dogodkov.[17] Zaradi opravljanja teh funkcij se je že pred podano zahtevo za dostop do informacij večkrat javno udejstvoval oziroma pojavljal v medijih ter bil predmet javne razprave v zvezi z različnimi temami, med drugim v zvezi z njegovim nazivom klinični psiholog. V konkretni zadevi torej ni sporno, da se je stranski udeleženec prostovoljno odločil, da bo opravljal zgoraj navedene funkcije in da je narava vseh teh funkcij takšna, da je njen nosilec izpostavljen javnosti. Prav tako pa se je javno izpostavljal tudi sam v okviru stroke, pri podpori zakon, pri čemer je svoje stališče vedno podkrepil z referenco izkušnje študija v Ameriki in pridobljenega naziva.

(31) Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je IP upošteval, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo, čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upošteval je tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t.i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oziroma razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja (tako sklep Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012).

(32) IP je ugotovil, da je javni interes v konkretni zadevi treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani z dokumenti, ki zadevajo postopek nostrifikacije diplome stranskega udeleženca. Pri čemer je podatek o tem, da mu je bila s strani organa priznan naziv klinični psiholog, splošno znan, saj se je nanj stranski udeleženec skliceval v javnosti. Pod vprašanje pa je javnost postavljala pristnost teh dokumentov, pristojnost organa za podelitev naziva in s tem strokovnost stranskega udeleženca kot takega in njegovega celotnega delovanja in dejavnosti, pri katerih je sodeloval. Glede na utemeljen interes javnosti je nedvomno manevrski prostor za varstvo osebnih podatkov stranskega udeleženca vsaj v delu, ki zadeva njegovo javno življenje, zožen. Pri dostopu do zahtevanih podatkov, kot so opredeljeni v 1. točki izreka te odločbe, je tako treba poudariti, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja (npr. podatki o zdravstvenem stanju, družinskih razmerah ipd), ampak celo za podatke, ki so neposredno povezani z dejavnostjo, zaradi katere je bil stranski udeleženec opredeljen kot relativno javna oseba.

(33) Ob tem velja poudariti, da umestitev konkretnega posameznika med relativno ali absolutno javne osebe sama po sebi še ne zadošča za presojo, da je interes javnosti močnejši od varovanega osebnega podatka. Presoja je odvisna od vsakega posameznega primera, od časa, v katerem se zahteva razkritje osebnega podatka in argumentov, ki jih je treba aplicirati na konkretno zadevo v skladu z ZDIJZ. Status osebe je torej dodatni, ne pa edini argument za odločitev.[18]

(34) V povezavi z navedenim se javni interes kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Upoštevaje navedeno je IP javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov videl tudi v tem, da se širša javnost seznani s tem, kako pristojni organi izvajajo nostrifikacijski postopek. V obravnavani zadevi se je namreč sprožila javna razprava, o tem, da organ, torej Univerza v Ljubljani, ni pristojna priznati naziva klinični psiholog.

(35) V obravnavani zadevi zahtevani podatki razkrivajo, kako je potekal nostrifikacijski postopek priznanja diplome stranskega udeleženca glede katerega javnosti dvomi, da je bil izpeljan zakonito. Sprejem Zakona o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) je sprožil ostre kritike iz zdravstvene, pedagoške in strokovne stroke že sam po sebi. Kot izhaja iz medijev, je precej kritik letelo na Teološko fakulteto, kjer je bilo izobraženih veliko število zakonskih in družinskih terapevtov, z obrazložitvijo, da gre za terapevte brez ustrezne klinične podlage, kar pa je očitek, ki se v javnosti nanaša tudi na stranskega udeleženca in je povezan z nostrifikacijskim postopkom. Ker pa je bil stranski udeleženec aktiven pri podpori zakona in je utemeljitelj študija ne Teološki fakulteti, razkritje poteka postopka nostrifikacijskega postopka vpliva tudi na seznanitev javnosti z okoliščinami, ki vplivajo na kredibilnost stranskega udeleženca pri podpori za sprejem zakona na tem področju. Čeprav je bil v času odločanja IP Zakon psihoterapevtski dejavnosti že sprejet,[19] pa pogled javnosti na vprašanje nujnosti ureditve področja in legitimnosti sprejetega predpisa ter njegove podpore v praksi ostaja še odprto. Prav tako je iz zakona razvidno, da se začne uporabljati 16 mesecev po njegovi uveljavitvi. IP ponovno poudarja, da je prava javna razprava mogoča le, če je javnost podkrepljena s točnimi in zanesljivimi informacijami, saj ji le takšne informacije omogočajo dejansko sodelovanje pri javni razpravi.

(36) Upoštevajoč vse navedeno je IP, ob tehtanju na eni strani koristi, ki jih prinaša dostop do informacij javnega značaja, ter na drugi strani teže posega v načelo varstva osebnih podatkov stranskega udeleženca, zaključil, da javni interes za razkritje zahtevanih podatkov prevlada nad pravico posameznika, na katere se ti nanašajo, do varstva zasebnosti, torej, da je škoda, ki bi nastala z razkritjem osebnih podatkov, manjša kot je javni interes po seznanitvi z njimi.

(37) IP ob tem dodaja, da nekateri dokumenti vsebujejo osebne podatke, ki niso prosto dostopna informacija in je zato pritožbo prosilca v tem delu zavrnil kot neutemeljeno (glede datuma rojstva stranskega udeleženca). Ti osebni podatki namreč ne kažejo na okoliščine, ki bi jih bilo treba javnosti razkriti na podlagi interesa javnosti. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.

Sklepno

(38) Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da je potrebno pritožbi prosilca zoper izpodbijano odločbo delno ugoditi in mu omogočiti delni dostop na način kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe, zavrniti pa v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, na dostop do magnetograma zaradi varstva notranjega delovanja organa in glede zahteve v tretji alineji, ker organ z dokumentom ne razpolaga.

(39) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

(40) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 1488/2011-95 in št. I U 199272010-28.

[2] Sodba Upravnega sodišča št. IV U 103/2023-26.

[3] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 23/2019.

[4] Predstavitev stranskega udeleženca na spletni strani Teološke fakultete: https://www.teof.uni-lj.si/fakulteta /zaposleni /profil /christian-gostecnik.

[5] Spletni portal Družina z dne 30. 5. 2025 prispevek z naslovom: »Teološka fakulteta v bran dr. …..: Naš nekdanji dekan ima naziv specialist klinične psihologije«.

[6] Spletni portal Družina z dne 30. 5. 2025 prispevek z naslovom: »Teološka fakulteta v bran dr. …..: Naš nekdanji dekan ima naziv specialist klinične psihologije«.

[7] https://fdinstitut.si.

[8] Portal Sensa »https://sensa.metropolitan.si/terapevti-svetujejo/christian-gostecnik-zakon-o-psihoterapiji/« članek in posnetek pogovora z dne 21. 5. 2025 z naslovom »Dr. ……: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."«

[9] Častnik Delo z dne 27. 5. 2025, intervju: »Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost«. https://www.delo.si /magazin /zanimivosti/intervju-drzava-naj-potrdi-tisto-kar-sta-dognali-stroka-in-znanost.

[10] https://www.mladina.si/241966/zviti-duh-duhovnik-in-profesor-ki-je-tudi-specialist-klinicne-psihologije/.

[11] https://www.rtvslo.si/slovenija/je-profesor-na-teoloski-fakulteti-christian-gostecnik-nezakonito-uporabljal-naziv-klinicni-psiholog/761409.

[12] Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[13] As. mag. Andraž Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[14] Tako Ustavno sodišče v odločbi, št. Up- 50/99 z dne 14. 12. 2000.

[15] V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je Ustavno sodišče RS na primer odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

[16] GORŠČAK, Natalija. Otroci alkoholikov. [Ljubljana: Radiotelevizija Slovenija javni zavod], 2022. 1 spletni vir (1 videodatoteka (49 min, 36 sek)), barve, zvok. Dosje. https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174914636?s=tv.

[17] Članek Delo 27. 5. 2025, Intervju: »Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost«, na https://www.delo.si/magazin /zanimivosti/intervju-drzava-naj-potrdi-tisto-kar-sta-dognali-stroka-in-znanost in Portal Sensa »https://sensa.metropolitan.si/ terapevti-svetujejo/.....-zakon-o-psihoterapiji/« članek in posnetek pogovora z dne 21. 5. 2025 z naslovom »Dr. …..: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."«.

[18] Enako Upravno sodišče v sodbi III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021.

[19] Ur. l. RS, št. 100/25, z dne 4. 12. 2025.