prosilec - Univerza v Ljubljani

POVZETEK:

ODLOČBA:

Številka: 090-495/2025/8

Datum: 13. 3. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), prvega odstavka 248. in prvega odstavka 252. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …., ki ga zastopa zakonita zastopnica …… (v nadaljevanju prosilec) z dne 2. 10. 2025, zoper sklep in odločbo Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 074-12/2025-9 z dne 3. 9. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločitev), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 30. 9. 2025 zoper sklep in odločbo Univerze v Ljubljani, št. 074-12/2025-9 z dne 3. 9. 2025, se delno ugodi in se sklep in odločba v 2. točki odpravita ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati na elektronski naslov prosilca Odpravek Sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, 1 stran.

2.     Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka sklepa in odločbe Univerze v Ljubljani, št. 074-12/2025-9 z dne 3. 9. 2025, zavrne.

3.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je dne 28. 6. 2025 organu poslal zahtevo za posredovanje informacije javnega značaja, s katero je zahteval sklep UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997. Dne 4. 7. 2025 pa celoten spis opr. št. D-I-14/97.

(2) Dne 10. 7. 2025 je organ k udeležbi pozval ….. z namenom, da v postopku zavaruje svoje koristi, vendar se slednji na poziv v tem postopku ni odzval.

(3) Potem, ko je dne 10. 7. 2025 organ izdal sklep št. 074-12/2025/2025-4 o podaljšanju roka za odločitev v obravnavani zadevi, je dne 3. 9. 2025 izdal sklep in odločbo št. 074-12/2025-9 (v nadaljevanju izpodbijana odločitev). S prvo točko sklepa in odločbe je odločil o tem, da se odločanje o zahtevi prosilca z dne 28. 6. 2025 in z dne 4. 7. 2025 združita v en postopek. Z drugo točko odločitve je odločil, da se dostop do sklepa UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, tj. pri organu fotografijo odpravka sklepa UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, zavrne zaradi izjeme notranjega delovanja organa in izjeme varstva osebnih podatkov. S tretjo točko izreka je odločil o zahtevi prosilca z dne 4. 7. 2025, s katero je zahteval dostop do celotnega spisa opr. št. D-I-14/97, in jo zavrnil zaradi neobstoja dokumenta. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da organ razpolaga z sklepom UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da je organ glede prve točke izreka navedel, da je najprej preveril, ali razpolaga z zahtevanimi informacijami in je ugotovil, da z njimi razpolaga v obsegu, kot izhaja iz prve točke izreka. Nadalje je navedel, da je podana izjema notranjega delovanja organa. Organ navaja, da je ugotovil, da je Statut UL z dne 23. 6. 1995 in vse spremembe, ki jih je sprejel Senat UL na sejah 30. 1. 1996, 17. 9. 1996, 7. 10. 1996, 19. 11. 1996 in 4. 3. 1997 (v nadaljevanju Statut 1997), v 54. členu določal, da ima Statut UL delovno telo za naslednje področje: Nostrifikacijska komisija. Nadalje je 55. člen Statuta UL 1997 določal, da člane delovnih teles in njihove predsednike voli senat UL iz vrst visokošolskih učiteljev, če ni s tem statutom določeno drugače. Organ je pri pregledu arhiva UL ugotovil, da je iz klasifikacijske številke iz leta 1997 razvidno, da je številka D-I-14/97 številka Komisije za nostrifikacijo. Organ je ugotovil, da se celotno gradivo Nostrifikacijske komisije, D-I-14/1997 nahaja v mapi, ki ima žig »uradna tajnost«. Pri čemer je v odločbi prikazal to s fotografijo. Skladno z navedenim organ meni, da je celotna dokumentacija Nostrifikacijske komisije D-I-14/1997 nastala v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in bi njeno razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Dokumenti predstavljajo notranje razmišljanje organa, s čimer se omogoči odkrito in odprto razmišljanje organa, ki bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Komisija je bila namreč imenovana kot delovno telo Senata UL in njeno gradivo je bilo namenjeno Senatu UL in ni namenjeno javnosti. Organ je že leta 1997 določil gradiva kot »uradna skrivnost« z namenom, da se uporabi gradivo zgolj kot interne dokumente, ki so namenjeni Senatu UL in niso namenjeni javnosti. Namen organa je, da sledi in spoštuje odločitev organa iz leta 1997 in s tem prepreči škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa o zahtevi prosilca. Tovrstna razprava pri organu ne more biti informacija javnega značaja in erga omnes javno dostopna. Če bi to organ storil, bi nastale pri organu motnje, saj si nihče več v zadevi ne bi upal podati svojega stališča. V skladu z navedenim organ meni, da dokumentacija Nostrifikacijske komisije D-I-14/97, predstavlja notranje delovanje organa, ki ni namenjeno javnosti in sta izpolnjena oba pogoja za izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V nadaljevanju organ meni, da tudi odpravek Sklepa Senata UL, opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 (dokumentacija pod 1. točko izreka odločbe), predstavlja dokument v zvezi z notranjim delovanjem organa, ki ni namenjen javnosti, v skladu z 11. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Tudi ta se nanaša na postopek nostrifikacije diplome osebe, navedene pod št. 13 seznama vlog za nostrifikacijo (št. D-I-14), ki je povezan z dokumenti, določenimi kot uradna skrivnost leta 1997. Skladno z navedenim tudi ta dokument ne more biti javen, organu pa bi nastala škoda, če bi dokument v tem delu razkrival, iz enakih razlogov, kot je že bilo pojasnjeno. Ob tem organ dodaja, da je podana tudi izjema varstva osebnih podatkov, saj se zahteva nanaša na konkretnega posameznika. Prav tako organ ugotavlja, da ne more preveriti, ali se zahteva nanaša na podatke o porabi javnih sredstev, oziroma podatke povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, kar bi potencialno predstavljajo pravno podlago za razkritje po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Na Rektoratu UL ne razpolagajo z dokumentacijo, ki bi dokazovala, da je bil nostrifikacijski postopek pogoj za opravljanje nalog in del po pogodbi o zaposlitvi in s tem povezan z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja. V skladu z navedenim organ meni, da Sklep Senata UL, opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 predstavlja interna dejanja in presojo v okviru univerzitetnega postopka, ki ni bil namenjen javnosti, kar je pojasnjeno zgoraj. Organ prav tako meni, da ni možen delni dostop, saj dokument vsebujejo večjo količino osebnih podatkov, ki se nanašajo na točno določeno osebo. Glede tretje točke izreka izpodbijane odločbe organ navaja, da se ta nanaša na spis v zvezi z nostrifikacijo diplome za točno določenega posameznika. Organ je v arhivu UL našel zaznamek pri točki 13 popisa spisa vlog za nostrifikacije za leto 1996, in sicer da organ s spisom zadeve točno določene osebe, na katero se nanaša odpravek Sklepa Senata UL, opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 ne razpolaga. Organ je zahtevo prosilca zavrnil, ker tako niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZDIJZ.

(3) Zoper sklep in odločbo št. 074-112/2025-9 z dne 17. 9. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločitev), je prosilec dne 2. 10. 2025 pri IP vložil pritožbo, ki jo je IP dne 8. 10. 2025 odstopil organu. Prosilec v pritožbi navaja, da ni bil seznanjen s pozivom zadevnemu posamezniku za vstop v postopek, in z njegovim odgovorom, zato gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka. Prosilec navaja, da je informacijo javnega značaja zahteval po tem, ko je dne 19. 6. 2025 na družbenem omrežju X (bivši twitter) prebral twitt g. ….. v katerem je sklicujoč se na članek v časniku Večer (med drugim) zapisal, da je zadevni posameznik že leta 2012 na Zbornico kliničnih psihologov posredoval sklep Univerze v Ljubljani št. D-I-14/97 z dne 7. 10. 1997, s katerim naj bi mu UL priznala naziv specialista klinične psihologije. Kot člani nostrifikacijske komisije naj bi sodelovali trije člani; prof. dr. …., prof. dr. …. ter doc. dr. …. (zaposlen na Psihiatrični kliniki Ljubljana). Poleg tega, je zadevni twitt trdil, da je dr. …. izjavil, da nikoli ni bil v nostrifikacijski komisiji z doc. dr. ….., ter da omenjene osebe ne pozna; da nikoli ni odobril nostrifikacije za akademski naziv doktor klinične psihologije zadevnemu posamezniku, saj diploma z doktorskega študija iz ZDA, ki jo je predložil zadevni posameznik, ni ustrezala (slovenskemu) akademskemu doktoratu. Nadalje je twitt trdil, da na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana nimajo podatka o tem, da bi bila oseba z imenom dr. …. pri njih kdajkoli zaposlena, gospoda pa v instituciji nihče ne pozna. Na koncu objave je bilo izpostavljeno tudi, da Univerza v Ljubljani nikoli ni bila pristojna za podeljevanja naziva specialista klinične psihologije, ker gre v RS v primeru kliničnih psihologov za reguliran poklic (in ne akademski naziv), in je za priznavanje poklicnih kvalifikacij (in posledično naziva) zadevnega reguliranega poklica, pristojno Ministrstvo za zdravje in ne slovenske univerze. V nadaljevanju prosilec navaja, s kakšno problematiko se ukvarja in kje na tem področju zaznava probleme ter da je eno od žariščnih točk uporabe in širjenja spornih konceptov ravno pri terapevtih družinske in partnerske terapije, ki so povezani s Teološko fakulteto. Prosilec navaja, da je pridobil sklep Univerze v Ljubljani št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997. Iz njega izhaja, da je senat Univerze v Ljubljani, na podlagi predloga nostrifikacijske komisije sestavljene iz članov prof. …., dr. …. in dr. …., zadevnemu posamezniku na podlagi predložene diplome izdane dne 9. 6. 1995, s strani Illinois School of Professional Psychology (ZDA), priznal naziv specialist klinične psihologije. Senat ULJ »doktorata« iz ameriške univerze ni štel kot (akademski) doktorat, ampak kot (akademsko) diplomo. Na podlagi zadevne akademske diplome, pa je bil priznan naziv reguliranega poklica v RS. Po pregledu pogojev za pridobitev licence za izvajanje reguliranega poklica kliničnega psihologa v ameriški zvezni državi Illinois (Illinois Clinical Psychologist Licensing Act – 225 ILCS- 15), je prosilec ugotovil, da država Illinois zahteva poleg ameriškega doktorata iz klinične psihologije, najmanj dve leti superviziranih izkušenj iz klinične, šolske ali svetovalne psihologije (od tega je potrebnih najmanj 1.750 ur kliničnih izkušenj v zdravstvu), od tega najmanj eno leto po opravljenem ameriškem doktoratu, ter opravljen državni izpit države Illinois. Skratka, tudi v zvezni državi Illinois (tako kot v RS) za samostojno izvajanje reguliranega poklica kliničnega psihologa ne zadostuje le akademska kvalifikacija. Nadalje je prosilec preko instituta informacije javnega značaja: - od Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana pridobil zavrnilno odločbo št. 090-0003-2025-10-0001 z dne 13. 8. 2025, iz katere izhaja, da se v arhivu ustanove ne nahaja personalna mapa ….., pa tudi, da v obdobju od leta 1994 do leta 1998 (v obdobju od uspešnega zaključka študija zadevnega posameznika v ZDA do nostrifikacije diplome s strani ULJ) ni podatkov o izplačilih dr. ….. Skratka, sklepati je, da v obdobju od leta 1994 do 1998 v Univerzitetni psihiatrični bolnišnici dr. …. ni bil zaposlen (kot je to sicer zapisano v sklepu ULJ št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997), - od Ministrstva za zdravje odločbo št. 090-61/2025-2711-2 z dne 17. 7. 2025, iz katere izhaja, da zadevni posameznik ni zaveden v evidenci ministrstva o opravljenih specialističnih izpitih iz klinične psihologije, niti ministrstvu nikoli ni predložil zahteve za priznanje zadevnih poklicnih kvalifikacij pridobljenih v tujini, - od Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani po e-mailu z dne 17. 7. 2025 – podatek o študijskih programih iz področja psihologije v letih za študijska leta 1994/1995, 1995/1996, 1996/1997 in 1997/1998. Iz dobljene informacije izhaja, da Filozofska fakulteta nikoli ni izvajala študija po katerem bi diplomant dosegel akademski naziv diplomirani klinični psiholog. (Nostrifikacija (po slovensko »ponašenje«) v tujini pridobljene diplome/doktorata je možna samo v okviru naziva oziroma nazivov, ki so prisotni v akademski instituciji, ki izvaja nostrifikacijo. Nostrifikacija diplome je namreč po svoji naravi verifikacija oziroma priznanje, da je tuja diploma (oziroma pridobljeno znanje) primerljiva s slovensko oziroma z diplomami (znanjem pridobljenim na instituciji), ki jih izdaja svojim študentom izobraževalna institucija sama.), - izjavo prof. dr. …. z dne 30. 5. 2025 (in 16.7.2025), iz katere izhaja, da nikoli ni odobril nostrifikacije diplome Illinois School of Professional Psychology za zadevnega posameznika, ne za naziv doktorja psiholoških znanosti in ne za naziv specialist klinične psihologije, - dopis Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije št. 090-6/2025-3360-3 z dne 3. 7. 2025, v katerem zahtevo za IJZ odstopa Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in v katerem ugotavlja, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga, da pa da je bil zaprošeni dokument izdan v času veljavnosti Zakona o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval (Uradni list SRS, št. 42/72 in Uradni list RS, št. 73/04 – ZPVI), po katerem je nostrifikacijo doktorata znanosti, pridobljenega v tujini, izvajala ustrezna oziroma sorodna fakulteta ali visoka šola, ki je bila po zakonu pooblaščena za podeljevanje doktoratov znanosti. Za področje psihologije je bila pristojna Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, zato so dopustili možnost, da z zahtevanim dokumentom razpolaga zadevna fakulteta, - zavrnilno odločbo Filozofske fakultete v Ljubljani št. 074-3/2025-1 z dne 7. 7. 2025, s pojasnilom, da ne razpolaga z dokazilom o nostrifikaciji doktorata zadevnega posameznika. Ob tem je FF podala pojasnilo, da je bil za nostrifikacijo v tujini pridobljenih diplom lahko pristojen tako senat članic, kot same univerze – odvisno od primera. Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da je Univerza v Ljubljani s priznanjem zadevnemu posamezniku naziva kliničnega psihologa s sklepom št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 prekoračila svoja pooblastila, saj ni priznala akademskega naziva, temveč naziv, ki se v Republiki Sloveniji uporablja za poklicno kvalifikacijo reguliranega poklica, za katerega podeljevanje oziroma priznavanje je pristojno Ministrstvo za zdravje. Poleg tega sta bila člana nostrifikacije komisije, ki naj bi predlagala priznanje naziva, ali proti priznavanju (prof. dr. …) ali pa gre za člana nostrifikacijske komisije (dr. ….), ki očitno sploh ne obstaja. Posledično prosilec meni, da Univerza v Ljubljani ni pristojna niti za označitev zadevnega spisa in listin v njem za »uradno tajnost,« ker očitno ne gre za materijo iz področja za katerega je zakonito pristojna, je pa v legitimnem in očitnem javnem interesu vedeti in ugotoviti, kako in zakaj je do očitnega prestopa meja pristojnosti prišlo in kako je lahko nostrifikacijska komisija, sestavljena iz treh članov, sploh lahko podala (pozitiven) predlog za priznanje (v RS neobstoječega akademskega) naziva, če eden od njenih članov zatrjuje, da se s takim predlogom sploh ni strinjal, drugi član pa, kot vse kaže, fizično sploh ne obstaja. Prosilec IP naproša, da iz spisa in sklepa št. D-I-14/1997 umakne označbo uradne tajnosti. Organ je dostop do celotnega spisa št. D-I-14/1997 zavrnil, ker naj zadevni dokument ne bi obstajal. Iz same obrazložitve zavrnilne odločbe pa izhaja, da organ navaja, da obstoji mapa (torej spis) št. D-I-14/1997, na kateri je žig »uradna tajna« (glej stran 4), kar pomeni, da dokument/spis obstaja, obrazložitev odločbe pa je sama s seboj v (notranjem) nasprotju in protislovju. Ob tem prosilec opozarja na širši kontekst zadeve, ki sodi v problematiko sprejemanja Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, po katerem naj bi psihoterapija postala zdravstvena dejavnost, pri čemer pa se v javnosti izpostavljajo polemike pripadnikov medicinske stroke, da »psihoterapevti,« tudi ti iz študija in diplomo partnerske in družinske terapije Teološke fakultete, nimajo znanja in usposobljenosti iz področja psihopatologije (torej duševnih bolezni, kot je na primer shizofrenija, osebnostnih motenj, kot na primer borderline, ali nevroloških težav, kot je na primer demenca). Klinična psihologija je tista veda in usposobljenost, ki premošča blažje težave na širšem področju tistega, kar pojmujemo kot duševno zdravje, ter hujše oblike duševnih težav, ki že sodijo v psihopatologijo. Klinična psihologija oziroma klinični psihologi, ki lahko samostojno (brez supervizije) delajo v zdravstvu, morajo zato imeti kombinacijo akademske diplome in večletne klinične izkušnje z delom oziroma obravnavo tudi najtežjih pacientov (kar velja nenazadnje tudi v zvezni državi ZDA, Illinois). V zadevnem primeru je iz (zaenkrat še) neznanega razloga prišlo do implicitnega priznanja v slovenskem prostoru ne samo akademskega znanja (kar je priznanje akademskega naziva), ampak tudi poklicnih kvalifikacij (torej kliničnega praktičnega usposabljanja ter dela z najhujšimi primeri psihopatologije), ki pa ga zadevni posameznik ni izkazal. Prosilec meni, da je vsebina spisa oziroma mape D-I-14/1997 tisti izvorni problem, kjer se je začela (ideološka) subverzija javnega in zasebnega prostora pod krinko domnevne znanosti (Intervju: s …. »Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost«) na področju duševnega zdravja, čeprav gre dejansko za ideološko vrednostno pojmovanje in vrednotenje družine in vlog spolov ter otrok v njej, razumevanje zdravstvene psihopatologije, posledično pa za sistemsko kršitev človekove pravice do zasebnosti, osebne duševne integritete, svobode vesti, pravice do mirnega uživanja družinskega življenja in elementaren napad na pluralnost slovenske družbe, pa tudi znanost. Prosilec meni, da izjema od dostopa do informacije javnega značaja posledično ne more biti utemeljena z notranjem delovanjem organa, oziroma je ravno nasprotno, v zadevnem primeru v največjem javnem interesu, da se v zadevno notranje delovanje organa in njegovo razmišljanje, dovoli vpogled in nadzor javnosti. Prosilec meni, da varstvo osebnih podatkov ne more in ne sme biti paravan oziroma zaščita pred javnim razkritjem protipravnega ravnanja zavezanca za IJZ. Posledično meni, da je v širšem javnem interesu, da se zadevna vsebina v javnosti razkrije in razčisti morebitna manipulacija z usposobljenostjo, znanjem in znanostjo ter dosegom poznavanja najširšega območja težav in zdravstvene patologije v duševnem zdravju tako s strani zadevnega posameznika kot diplomantov partnerske in družinske terapije TEOF Uni LJ, kakor tudi manipulacija z varstvom osebni podatkov. Prosilec IP predlaga, da se izpodbijana odločitev odpravi, ker prosilcu ni bila dana možnost do seznanitve z izjavo posameznika in da IP odloči, da mora organ prosilcu posredovati sklep št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 in celoten spis/vsebino mape D-I-14/97, razen delov, ki bi bili zakonsko upravičeno izključeni. Naloži organu, da umakne oznako “uradna tajnost” s sklepa D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 in celotnega spisa/mape D-I-14/97, če organ ne more utemeljeno dokazati, da so zakonski pogoji za ohranitev te oznake še prisotni in ustrezno dokumentirani. Da IP odredi, da organ zagotovi pisno obrazložitev, z zakonsko veljavnimi argumenti, zakaj naj bi določen del dokumentov ostal skrit z natančno navedbo zakonske podlage in s tehtanjem prevladujočega interesa javnosti.

(4) Po prejemu pritožbe je organ ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi ter odločil, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, zato jo je dne 21. 10. 2025 odstopil IP v reševanje.

(5) Po prejemu pritožbe je IP dne 9. 1. 2026 pozval organ na dostavo zahtevanih dokumentov in podajo pojasnil, ki jih je prejel dne 16. 1. 2026. Ker je IP v istem obdobju vodil tudi postopek z opravilno številko 090-498/2025, je organ v obeh zadevah poslal enak odgovor. Uvodoma organ pojasnjuje, da si je od uvedbe postopka do sedaj aktivno prizadeval poiskati zahtevane dokumente. Del dokumentarnega gradiva iz tega obdobja nahaja pri posameznih članicah UL (v tem primeru na Teološki fakulteti UL) del pa na Rektoratu UL Organ je tako del dokumentov pridobil od Teološke fakultete UL, del dokumentarnega gradiva pa je našel v lastni stalni zbirki. Kljub vsem prizadevanjem organ v tej zadevi žal nima celovitega pregleda nad dokumenti. Nadalje pojasnjuje, da je organ dokumente v stalni zbirki iskal na mestih, kjer se nahaja dokumentarno gradivo, ki je vsebinsko ali časovno povezano z le-temi. Pri iskanju relevantnih dokumentov je organ tako našel dokument z naslovom Vloge za nostrifikacijo (Št.: D-I-14) Obravnava na nostrifikacijskih komisijah UL za leto 1996, iz katerega izhaja zaznamek pri točki 13 popisa spisov vlog za nostrifikacije za leto 1996, da organ spisa zadeve zadevnega posameznika Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, nima. S tem v zvezi je dostavil dokument »VLOGE ZA NOSTRIFIKACIJO (Št. D-I-14) OBRAVNAVE NA NOSTRIFIKACIJSKIH KOMISIJAH UL ZA LETO 1996 (ROK HRANJENJA TRJANO), iz katerega izhaja seznam 13 zadeve, pri čemer je pod zaporedno število 13. naveden zadevni posameznik, Illinois School of Professional Psychology, Chicago, spol, vrsta študija DR, datum rojstva, datum prejema vloge, datum odstopa, datum nostrifikacijske klavzule, datum prejema in pri opombi navedba »NIMAMO SPISA«. Nadalje je organ navedel, da dokumente, ki jih je organ obravnaval kot predmet zahteve prosilca, in jih tudi odstopil pritožbenemu organu, je organ našel v stalni zbirki, in sicer kot del gradiva posamezne seje Senata UL. Organ še pojasnjuje, da ne razpolaga z nobenimi dokazili, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kaj se je zgodilo s posameznimi vlogami za nostrifikacijo iz obravnavanega obdobja, kot denimo dopis o odstopu, zapisnik o uničenju … Razpolaga le z informacijo, ki jo je našel v zgoraj omenjenem dokumentu, ki ga je predhodno že posredoval pritožbenemu organu, torej da spisa organ nima. Dodaja, da je ob pregledu zadeve, št. D-I-14, in sicer 1. do 5. zadeve, pri katerih organ razpolaga s spisi, pri pregledu stalne zbirke dokumentarnega gradiva ugotovil, da popisi spisov ne obstajajo. Organ je v stalni zbirki dokumentarnega gradiva našel tudi Poročilo nostrifikacijske komisije, št. D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997. Nadalje organ pojasnjuje, da tako iz skeniranega dokumenta kot tudi iz samega sklepa in odločbe UL, št. 074-12/2025-9, z dne 3. 9. 2025 (str. 4 in 5) izhaja, da se je slednje poročilo nahajalo v mapi, ki ima žig »uradna skrivnost« (print žiga na 4. strani sklepa in odločbe). Pri tem organ dodatno pojasnjuje, da se je samo Poročilo Nostrifikacijske komisije nahajalo v dodatni mapi, ki ima žig »uradna skrivnost 6«. Organu pri tem ni znano, katera pravila so v tistem času, ko je zahtevani dokument nastal, urejala označitev dokumentov s pečatom »uradna skrivnost«, vendar pa iz najdenega ne izhaja dvom o tem, da zadevni žig na dokumentu obstaja. V zvezi s pravili organa, ki so urejala nostrifikacijski postopek v relevantnem obdobju (vložitev vloge, delovanje Nostrifikacijske komisije, predložitev na Senat itd.), organ v prilogah poleg Statuta UL z dne 23. 6. 1995 z vsemi spremembami, ki jih je sprejel Senat UL na sejah 30. 1. 1996, 17. 9. 1996, 7. 10. 1996, 19. 11. 1996 in 4. 3. 1997, pošilja tudi Zakon o visokem šolstvu – ZViS (Uradni list RS, št. 67/93 z dne 17. 12. 1993), Zakon o nostrifikaciji v tujini pridobljenih šolskih spričeval – ZNTPS (Uradni list SRS, št. 42/1972),1 Pravilnik o dokumentaciji za nostrifikacijo v tujini pridobljenih šolskih spričeval (Uradni list SRS, št. 612-1/84),2 v katerih je določen nostrifikacijski postopek. Prav tako organ v prilogi pošilja tudi Zapisnik 1. seje nostrifikacijske komisije senata Univerze v Ljubljani z dne 11. 1. 1996, v katerem so zapisane naloge nostrifikacijske komisije, in s tem povezan dopis članicam, št. D-I-14/96, z dne 26. 1. 1996 ter odstopljeno vlogo zadevnega posameznika, ki je organ ni obravnaval kot del zahteve prosilca, a jo sedaj prilaga z vidika razjasnitve pristojnosti UL za vodenje postopka nostrifikacije doktorata v klinični psihologiji. Organ pri tem dodatno pojasnjuje še, da so bili v skladu s 33. členom takrat veljavnega Zakona o visokem šolstvu in 92. členom takrat veljavnega Statuta UL (oboje v prilogi) podiplomski študijski programi za pridobitev izobrazbe študijski programi za pridobitev specializacije, za pridobitev magisterija in za pridobitev doktorata znanosti. 101. člen Statuta UL pa je določal, da kdor uspešno konča podiplomski specialistični študij, pridobi v skladu z zakonom in študijskim programom strokovni naslov specialista z navedbo področja specializacije. Organ nadalje pojasnjuje, da je v okviru obravnave zahteve prosilca preverjal, ali razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da je bil nostrifikacijski postopek oziroma nostrifikacija obravnavane diplome pogoj za opravljanje nalog in del po pogodbi o zaposlitvi zadevnega posameznika. Organ je pri tem opravil preverjanje razpoložljive kadrovske dokumentacije, vendar je iz sklepa in odločbe tudi jasno razvidno, da organ ne razpolaga z dokumenti, na podlagi katerih bi lahko preveril ali dokazal, da je bil nostrifikacijski postopek kakorkoli formalno povezan s pogoji za zasedbo delovnega mesta ali z opravljanjem delovnega razmerja zadevnega posameznika. Organ namreč razpolaga le s pogodbami o zaposlitvi, ki jih posreduje v prilogi. To so vsi dokumenti, s katerimi kadrovska služba Rektorata UL razpolaga in se nahajajo v osebni mapi zadevnega posameznika. Iz slednjih dokumentov navedeni pogoj ni razviden. Sistemizacije delovnih mest in opisnih listov iz obdobja 1995–1998 organ ni našel. Organ še pojasnjuje, da razpolaga zgolj s fotografijo odpravka sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, ki je krožila v javnosti in je bila predmet tako zadeve, št. 074-12/2025-9, z dne 3. 9. 2025 kot zadeve, št. 074-10/2025-3, z dne 25. 8. 2025. Vsebina dokumenta je torej ista, organ je v omenjenih zadevah uporabil zgolj drugačno poimenovanje, kar pa po vsebini ničesar ne spremeni. Na tem mestu organ pojasnjuje, da je pri odpravku sklepa prišlo do uradniške napake, in sicer je v navedenem sklepu napačno kot član nostrifikacijske komisije zapisan doc. dr. …. (Klinični center – Psihiatrična klinika) namesto doc. dr. …., za katerega iz pridobljene dokumentacije izhaja, da je bil dejansko član nostrifikacijske komisije.

(6) V pritožbenem postopku se je IP dne 9. 1. 2026 na podlagi 139. člena ZUP obrnil na Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani (TEOF). Iz dopisa št. 074-1/2026-3 z dne 19. 2. 2026 je izhajalo, da TEOF razpolaga z določenimi Pogodbami o zaposlitvi, sklepi o izbiri in dvema potrdiloma o doktoratu, ne razpolaga pa z »akti, iz katerih izhajajo pogoji za zasedbo delovnega mesta oziroma položaja (sistemizacije ipd.) glede na posamezno pogodbo«. Da bi bil zadevni posameznik na »zadevno izobraževanje« napoten strani UL, Teološki fakulteti ni znano, saj v zbirki dokumentnega gradiva ni dokumentov, iz katerih bi to izhajalo.

Pritožba je delno utemeljena.

(7) Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(8) IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa ter vprašanje načina seznanitve, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

(9) Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je organ glede na zahtevo prosilca za dostop do celotnega spisa opr. št. D-I-14/97 pravilno odločil, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga in glede sklepa, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, s katerim pa razpolaga, ali je odločil pravilno, da je zavrnil dostop do zahtevanega dokumenta, s sklicevanjem na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in na varstvo osebnih podatkov. Pritožba pa izpostavlja, da je v obravnavani zadevi podan prevladujoč interes javnosti.

(10) Iz definicije informacije javnega značaja (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ) izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

(11) Kot izhaja iz zgoraj navedene določbe, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi so dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, odgovorov, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci dejansko razpolagajo.

(12) Skladno s 4. členom ZDIJZ informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja v neki materialni obliki, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil in ga ni dolžan ustvariti šele na podlagi zahteve. Navedeno pomeni, da na primer vloga, s katero prosilec zahteva, da organ odgovori na vprašanja oziroma pripravi pojasnilo, obrazložitev, analizo ipd., ne predstavlja zahteve za dostop do informacij javnega značaja. IP pojasnjuje, da ZDIJZ, ki omogoča pritožbo k IP, ne omogoča oziroma predvideva pravice do odgovorov in pojasnil ter podobnega. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. ZDIJZ tako prosilcem ne nudi pravice od organa terjati odgovorov na vprašanja oziroma zahtevati pojasnila, prav tako od organov ne zahteva, da analizirajo razpoložljive podatke in dokumente in mu pripravijo odgovor, da bi ugodili zahtevi prosilca.

(13) Smisel dostopa do informacij javnega značaja je sicer treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu, v materializirani obliki.

(14) Iz zahteve prosilca izhaja, da je zahteval dostop do celotnega spisa opr. št. D-I-14/97. Organ je v izpodbijani odločbi in v pritožbenem postopku pojasnil, da je pri pregledu arhiva UL ugotovil, da je iz klasifikacijske številke iz leta 1997 razvidno, da je številka D-I-14/97 številka Komisije za nostrifikacijo. Organ je v arhivu UL našel zaznamek pri točki 13 popisa spisa vlog za nostrifikacije za leto 1996, in sicer da organ s spisom zadeve točno določene osebe, na katero se nanaša odpravek Sklepa Senata UL, opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, ne razpolaga. Ob tem je pojasnil, da si je celoten potek postopka prizadeval najti dokumente, ki so predmet zahteve. Organ je ugotovil, da se celotno gradivo Nostrifikacijske komisije, D-I-14/1997 nahaja v mapi, ki ima žig »uradna tajnost«. Pri čemer je v odločbi prikazal to s fotografijo. Organ je prav tako pojasnil, da je dokumente v stalni zbirki iskal na mestih, kjer se nahaja dokumentarno gradivo, ki je vsebinsko ali časovno povezano z le-temi. Pri iskanju relevantnih dokumentov je organ tako našel dokument z naslovom Vloge za nostrifikacijo (Št.: D-I-14) Obravnava na nostrifikacijskih komisijah UL za leto 1996, iz katerega izhaja zaznamek pri točki 13 popisa spisov vlog za nostrifikacije za leto 1996, da organ spisa zadeve …. (v nadaljevanju zadevni posameznik) Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, nima. O tem se je prepričal tudi IP z vpogledom v dostavljeni dokument »VLOGE ZA NOSTRIFIKACIJO (Št. D-I-14) OBRAVNAVE NA NOSTRIFIKACIJSKIH KOMISIJAH UL ZA LETO 1996 (ROK HRANJENJA TRJANO), iz katerega izhaja seznam 13 zadev, pri čemer je pod zaporedno število 13 naveden zadevni posameznik, Illinois School of Professional Psychology, Chicago, njegov spol, opredeljena je vrsta študija DR, datum rojstva, datum prejema vloge, datum odstopa, datum nostrifikacijske klavzule, datum prejema in pri opombi navedba »NIMAMO SPISA«. Nadalje je organ navedel, da je dokumente, ki jih je obravnaval kot predmet zahteve prosilca, in jih tudi odstopil pritožbenemu organu, našel v stalni zbirki, in sicer kot del gradiva posamezne seje Senata UL. Glede poizvedbe IP o tem, ali ima organ kakšno dokazilo o tem, kaj se je zgodilo z zadevami, pri katerih je zabeleženo »NIMAMO SPISA«, je organ pojasnil, da ne razpolaga z nobenimi dokazili, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kaj se je zgodilo s posameznimi vlogami za nostrifikacijo iz obravnavanega obdobja, kot denimo dopis o odstopu, zapisnik o uničenju, ipd.. Razpolaga le z informacijo, ki jo je našel v zgoraj omenjenem dokumentu, ki ga je predhodno že posredoval pritožbenemu organu, torej da spisa nima. Dodaja, da je ob pregledu zadeve, št. D-I-14, in sicer 1. do 5. zadeve, pri katerih organ razpolaga s spisi, pri pregledu stalne zbirke dokumentarnega gradiva ugotovil, da popisi spisov ne obstajajo.

(15) IP je glede na dostavljena dokazila in navedbe organa zaključil, da organ s spisom zadeve št. D-I-14/97, v kateri je bil izdan sklep, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 ne razpolaga. Do navedenega zaključka je prišel na podlagi pojasnila organa, na kakšen način je iskal zahtevani spis v dokumentarnem gradivu. Organ je prepričljivo navedel, da je s poizvedbo v arhivu ugotovil, da iz dokumenta »VLOGE ZA NOSTRIFIKACIJO (Št. D-I-14) OBRAVNAVE NA NOSTRIFIKACIJSKIH KOMISIJAH UL ZA LETO 1996 (ROK HRANJENJA TRJANO« izhaja, pod zaporedno številko 13, kjer je navedeno, da se vodi vloga zadevnega posameznika za nostrifikacijo diplome na Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, nima. Čeprav je navedeno rok hrambe trajno, pa z vpogledom v dokument »VLOGE ZA NOSTRIFIKACIJO (Št. D-I-14) …« IP ugotavlja, da je pri 8 od 13 zadev navedeno »NIMAMO SPISA«, zato je manjkanje spisa manj nenavadno, kot če bi manjkal ravno le spis zadevnega posameznika. IP tako zaključuje, da je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da organ s spisom zadeve št. D-I-14/97, v kateri je bil izdan sklep, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, ne razpolaga. IP prav tako odgovarja, da zgolj nestrinjanje, da bi organ moral razpolagati z zahtevanimi dokumenti, brez kakršnih koli oprijemljivih dokazil, ne more šteti kot izkazano dejstvo, da organ z zahtevanim dokumentom dejansko razpolaga. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP).

(16) Ob tem IP ugotavlja, da je v obravnavanem času organ vodil še drug postopek z zahtevo za dostop do dokumentov o nostrifikaciji diplome zadevnega posameznika, ki se je vodila pri IP pod opravilno številko 090-498/2025. Ker je organ v slednji zadevi, v kateri je prosilec zahteval: »celotno dokumentacijo v zvezi s postopkom pridobivanja mnenja za nostrifikacijo diplome zadevnega posameznika, kjer mu je bil s sklepom Senata Univerze v Ljubljani z odločbo D-I-14/97 z dne 7. 10. 1997, dodeljen naziv specialist klinične psihologije, in uradno predloženo mnenja prof. dr. ….., univ. dipl. psihologa in specialista klinične psihologije (Filozofska fakulteta), ki je bil predsednik komisije in je mnenje poslal tudi na Dekanat Teološke fakultete Univerze v Ljubljani«, kot zahtevane dokumente prepoznal: - (a) Izsek iz Poročila Nostrifikacijske komisije, D-I-14/97, z dne 22. 9. 1997 (4. stran, 9. točka), pri čemer mora prekriti podatek o rojstnem datumu na 4. strani in ime študijske svetovalke na 5. strani, - (b) 5. točka sklepa Senata UL z dne 29. 5. 1996 o imenovanju komisije za nostrifikacijo doktorske diplome s področja klinične psihologije, ki jo je zadevnemu posamezniku izdala Illinois School of Professional Psychology, Chicago, ZDA, - (c) Izsek iz zapisnika 26. seje senata UL z dne 7. 10. 1997 (1. str., 2., 26., neoštevilčena stran, 34. str.) z dodatno točko k zapisniku (1 stran), vse skupaj 6 strani, pri čemer mora prekriti podatek o rojstnem datumu na 26. strani in ime študijske svetovalke na 26. strani, - (d) Odpravek Sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, 1 stran, - (e) Mnenje prof. Dr. ….. z dne 10. 4. 1996, skupaj 2 strani, v pritožbenem postopku opr. št. 090-498/2025 pa IP še dokumenta- (f) dopis Ministrstva za zdravje št. 165-221/95 z dne 11. 1. 1996, - (g) dopis Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete št. 20/9-96 z dne 16. 1. 1996, se je IP opredeli do vprašanja, ali bi lahko organ ugotovil, kaj bi moralo sicer biti v spisu št. D-I-14/97, zato je organ pozval na dostavo popisov spisa drugih petih zadev o nostrifikaciji. Iz drugih popisov spisa bi organ lahko sklepal, kateri dokumenti bi se lahko nahajali v spisu št. D-I-14/97 in če od najdenih dokumentov, kateri od njih temu ustreza. Organ je v odgovoru na poziv IP, ali razpolaga s popisom spisa petih drugih zadev, odgovoril, da z njimi ne razpolaga. Ker je organ ugotovil, da s popisi spisov ne razpolaga, IP ni mogel odločiti, kaj bi se sicer lahko nahajalo v spisu št. D-I-14/97 in ni mogel organu naložiti, da odloči tudi o teh dokumentih.

(17) Nadalje je IP odločal, ali bi moral organ prosilca pozvati na dopolnitev oziroma izjasnitev. ZDIJZ v 18. členu določa, da če je zahteva nepopolna in je organ zaradi tega ne more obravnavati, mora organ pozvati prosilca, da jo v roku, ki ga določi organ, dopolni in mu s tem v zvezi nudi ustrezno pomoč pri dopolnitvi zahteve. Smiselno enako pa mora organ po 66. členu ZUP ukrepati, če je vloga nerazumljiva. V obravnavanem primeru vloga prosilca ni bila ne nepopolna in tudi ne nerazumljiva, saj je prosilec zahteval spis št. D-I-14/97, zato ni obstajala dolžnost organa, da prosilca pozove na odpravo pomanjkljivosti.

(18) Nadalje pa je IP preizkusil, ali bi moral IP v pritožbenem postopku prosilca seznaniti z ugotovitvami o obstoju drugih dokumentov, ki se pri organu nahajajo glede nostrifikacije diplome zadevnega posameznika in ga pozvati, da vlogo spremeni. IP je v dosedanji praksi[1] že zavzel stališče, da lahko prosilec kot stranka postopka, skladno s 133. členom ZUP in načelom dispozitivnosti v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), zgolj do odločitve oziroma do izdaje odločbe na prvi stopnji. IP je v pritožbenem postopku vezan na prvotno zahtevo in pritožbo prosilca. Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje (133. člen ZUP). To pomeni, da se prosilec ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje skladno z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prosilec lahko s pritožbo oziroma novo zahtevo do izdaje odločbe na prvi stopnji zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Sprememba zahteve prosilca v pritožbenem postopku tako ni dovoljena. Ob tem IP poudarja, da prosilec ni omejen in lahko vloži glede dokumentov, o katerih še ni bilo odločeno, novo zahtevo.

Glede dostopa do sklepa, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997

(19) Dostop do sklepa, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 je organ zavrnil s sklicevanjem na izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in na varstvo osebnih podatkov. Pritožba pa izpostavlja, da je v obravnavani zadevi podan prevladujoč interes javnosti.

(20) Za izjemo varstva notranjega delovanja organa po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je treba izkazati, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja:

1. podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in

2. razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa (specifični škodni test).

Z obravnavano izjemo, ki jo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Gre za situacije, ko razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti. Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, se v teoriji pogosto navajajo naslednji primeri: vsa notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti. Primerjalno pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«, torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. IP je v nadaljevanju najprej presojal obstoj prvega kriterija izjeme.

(21) IP ugotavlja, da za sklep UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 ni podan že prvi pogoj za izjemo iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, prav tako pa ni izpolnjen pogoj, da bi z njegovim razkritjem nastale motnje za notranje delovanje organa. Namreč, sklep Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997 predstavlja odločitev organa, ki ima vplive in posledice navzven in ne izpolnjuje pogoja, da gre zgolj za notranje delovanje. Prav tako iz njega ne izhajajo osebna mnenja in stališča posameznega člana komisije, niti ni razvidna razprava. Glede navedb organa, da je bil ovitek mape, v kateri so se nahajali določeni dokumenti, označen z »uradna skrivnost«, IP ugotavlja, da organ s tem v zvezi v odločbi ne podaja nobenih dodatnih utemeljitev, razen teh, ki jih je IP obravnaval pri izjemi notranjega delovanja organa. IP tako zaključuje, da izjema notranjega delovanja za sklep, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997 ni podana.

Glede izjeme varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ)

(22) Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je izjema od prosto dostopnih informacij osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nad. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 163/22; v nad. ZVOP-2).

(23) Osebni podatek pomeni katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

(24) Ker se podatki o postopku nostrifikacije diplome nanašajo na konkretnega posameznika, ni dvoma, da podatki predstavljajo osebne podatke. IP je v nadaljevanju preveril, ali je za obdelavo zahtevanih podatkov oz. dokumentov (posredovanje prosilcem oz. javnosti) podana ustrezna pravna podlaga. Obdelava osebnih podatkov je namreč zakonita le, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Na to pravno podlago se v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi ZVOP-2.

(25) Splošna uredba o varstvu podatkov v 86. členu določa, da lahko javni organi oz. javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po drugem odstavku 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 6. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

(26) V obravnavani zadevi ni sporno, da se zahtevani dokument nanaša na zadevnega posameznika, ki je (bil) predavatelj v javnem zavodu in bi kot pravna podlaga lahko prišla v poštev določba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki med drugim določa, da je razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Kljub temu tudi IP v pritožbenem postopku, enako kot je v izpodbijani odločbi navedel organ in po poizvedbi na Teološki fakulteti, kjer je zadevni posameznik deloval, na podlagi dostavljenih dokumentov ni ugotovil, da gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Predstavlja pa določba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ pravno podlago za razkritje članov Senata Univerze v Ljubljani, članov Nostrifikacijske komisije, rektorja organa, saj gre za razkritje njihovih imen in priimkov ter nazivov in izobrazbe v zvezi s funkcijo, ki so jo imeli.

(27) IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za vprašanje dostopa do sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, katerega vsebina je v javnosti praktično razkrita, ampak za vprašanje njegove pristnosti, poteka postopka nostrifikacije in pristojnosti za njegov sprejem. Na tem mestu se IP opredeljuje tudi do vprašanja pritožbenih navedb o strokovni izobrazbi člana komisije doc. dr. … (Klinični center – Psihiatrična klinika), saj iz dokumenta ni jasno razvidno, kakšen je njegov zdravstveni poklic (dr. med, specialist psihiatrije ali univ. dipl. psih., specialist klinične psihologije). Kot je pojasnil organ v pritožbenem postopku, je v Odpravku sklepa Senata UL, št. D-14/97 z dne 7. 10. 1997, prišlo do pisne pomote, saj je bil v nostrifikacijsko komisijo imenovan doc. dr. …., KC-Psihiatrična klinika in ne doc. dr. …., zato so za obravnavani primer prepričljive navedbe organa, da z zahtevanimi informacijami ne razpolaga, navedbe prosilca, s katerimi dokazuje neskladje informacij, pa sicer na mestu, a po pojasnilu organa o pomotnem vpisu v sklep, povsem nerelevantne.

Glede prevladujočega interesa javnosti

(28) IP ugotavlja, da je v obravnavani zadevi za razkritje dokument podan prevladujoč javni interes. Test prevladujočega interesa javnosti iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih (Kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi).

(29) Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Javni interes za razkritje je na npr. močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd.. Pojem interesa javnosti tako ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova javnega interesa torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo javni interes za razkritje. Pri tem IP izpostavlja še stališče sodne prakse, iz katere izhaja, da bi bil javni interes glede razkritja podan, »če bi bile ogrožene take vrednote, kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«.[2] Test interesa javnosti pa se uporabi tudi v primerih, ko bi z njegovo pomočjo odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za javnost.[3] Javni interes se kaže tudi v pomenu odprte razprave o pomembnih družbenih temah na podlagi verodostojnih ali preverjenih informacij, za kar je potrebno učinkovito in zakonito izvrševanje določb ZDIJZ[4].

(30) Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je torej opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno nad varstvom osebnih podatkov. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti mora organ tudi upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti ali področje življenja posameznika v javnosti).

(31) V obravnavani zadevi gre za vprašanje postopka nostrifikacije diplome zadevnega posameznika. Kot je bilo navedeno zgoraj, je (bil) zadevni posameznik predavatelj na Teološki fakulteti, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da je diploma, ki je predmet obravnavanega postopka, pogoj za to delo. Iz obravnavane zadeve pa izhaja, da je zadevni posameznik javno aktiven ne le na akademskem področju, ampak na številnih drugih področjih. Zadevni posameznik je bivši dekan Teološke fakultete, zaslužen profesor Univerze v Ljubljani ter ugleden strokovnjak in pionir na področju družinske psihoterapije v Sloveniji. Kot izhaja iz spletne strani Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Teološka fakulteta), predava na magistrskem programu Zakonski in družinski študiji, programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija ter na doktorskem programu za Zakonsko in družinsko terapijo. Izobražuje nove generacije zakonskih in družinskih terapevtov ter tudi sam izvaja terapije in vodi različne psihoterapevtske skupine[5]. Iz zapisa Teološke fakultete[6] izhaja, da se strokovne kompetence zadevnega posameznika ne kažejo le v njegovi izobrazbi, temveč v dejstvu, da je navedena ustanova pod njegovim vodstvom edina ustanova v državi vzpostavila akreditiran študijski sistem družinske psihoterapije na vseh treh stopnjah (univerzitetni, magistrski in doktorski). Ob tem se TEOF sklicuje na sklep št. D-I-14/94, ki je predmet obravnavanega postopka pod (d), iz katerega izhaja, da je Senat Univerze v Ljubljani zadevnemu posamezniku podal naziv specialist klinične psihoterapije.[7] Zadevni posameznik pa je poleg akademske kariere aktiven tudi v praksi, saj tudi sam izvaja terapije in vodi različne psihoterapevtske skupine. Poleg številnih knjig, znanstvenih člankov, mnogih raziskav ter sodelovanj na simpozijih in kongresih doma in v tujini, je razvil inovativni psihoterapevtski pristop imenovan relacijska družinska terapija. Je ustanovitelj in direktor psihoterapevtskega centra - Frančiškanski družinski inštitut, ki je zasebni zavod za terapevtsko pomoč posameznikom, zakoncem/partnerjem, družinam in posameznikom v stiski. Na inštitutu poteka tudi izobraževanje zakonskih in družinskih terapevtov ter strokovno znanstveno raziskovanje na področju družine in partnerstva. Klinično delo izvajajo na osnovi Relacijskega družinskega modela.[8]

(32) Zadevni posameznik je tudi avtor mnogih knjig in strokovnih člankov, kjer se povsod predstavlja kot klinični psiholog. Tako pa se predstavlja tudi v javnosti. Na primer, v intervjuju ob podpori zakonu o psihoterapevtski dejavnosti, na spletnem portalu Sensa je navedel: »Prihajam iz te stroke – če lahko tako rečem in menim, da je zakon o psihoterapiji nujen iz različnih vidikov. Naj najprej povem, da sem po izobrazbi klinični psiholog. V Ameriki sem doktoriral iz klinične psihologije.«[9]. Na vprašanje za častnik Delo ob predstavitvi zakona je navedel, da je kot strokovnjak in raziskovalec vstopili na področje psihoterapije in družinske terapije v Ameriki na študiju klinične psihologije, ki ga je zaključil z doktoratom iz klinične psihologije. Nadalje pa pojasnjuje, da se je razvoj zakonske in družinske terapije v Sloveniji začel leta 2000. Še pred tem pa se je s tem srečal že v Ameriki. Danes, po več kot dvajsetih letih, je vzpostavljen celovit in stabilen sistem, ki omogoča izobraževanje psihoterapevtov po sodobnih standardih. Študijski program vključuje poznavanje in integracijo osnov področja psihoterapije, pa tudi klinične psihologije.[10] Zadevni posameznik tako svojo strokovnost in legitimnost ter strokovnost sistema izobraževanja in izoblikovanih psihoterapevtov na Teološki fakulteti črpa v študiju in pridobljenih izkušnjah ob študiju v Ameriki. S svojo avtoriteto, izkušnjami in znanjem predstavlja in utemeljuje tudi svoje stališče v javnosti o predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti in tako vpliva na javno mnenje.

(33) Po drugi strani pa prosilec navaja razloge, zakaj dvomi, da se zadevni posameznik sme v javnosti zakonito predstavljati kot klinični psiholog. Navaja, da eden od članov komisije za nostrifikacijo ni mogel biti član komisije, ker oseba s temi kompetencami ne obstaja. Nadalje se sklicuje na notarsko overjeno izjavo predsednika nostrifikacijske komisije, prof. dr. …., v kateri ta zatrjuje, da ni nikoli potrdil nostrifikacije naziva »specialist klinične psihologije«, saj na Univerzi v Ljubljani tega niso nikoli urejali, ker Univerza v Ljubljani nikoli do sedaj ni bila pristojna za podeljevanje naziva »specialist klinične psihologije«. Iz izjave je razvidno, da prof. dr. … ni s podpisom odobril nostrifikacije zadevne diplome zadevnega posameznika. Prav tako se je o tej tematiki razvila javna razprava. Namreč o tem je izšlo več člankov in novinarskih prispevkov, ki pod vprašaj postavljajo naziv »klinični psiholog« zadevnega posameznika in daljnosežnost posledic teh dvomov. Na primer, v prispevku časopisa Mladina št. 27 z dne 4. 7. 2025, naslovom »Zviti duh /Duhovnik in profesor, ki je tudi specialist klinične psihologije«[11]. Nadalje je to obravnaval prispevek z dne 20. 10. 2025 na RTV z naslovom:[12] »Je profesor na Teološki fakulteti ….. nezakonito uporabljal naziv klinični psiholog?«. Iz katerega izhaja, da je predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije ….. navedla, da morajo biti vsi klinični psihologi vpisani v register delavcev v zdravstvu, zadevnega posameznika pa po pojasnilu ministrstva za zdravje v njem ni, predsednica še poudarja: »Naši pacienti, še posebej pacienti s težavami v psihičnem zdravju, imajo pravico, da z njimi delajo strokovnjaki, ki so ustrezno izobraženi.«. Častnik Demokracija pa v prispevku z naslovom »Kdo se maščuje frančiškanu profesorju in psihologu dr. …..« navaja, da je »Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) sprožil ostre kritike iz zdravstvene, pedagoške in strokovne stroke, saj neposredno vpliva na njihovo regulacijo, izobraževanje in prakso – in to na način, ki ga mnogi vidijo kot tveganega za družine v stiski. Pri tem precej kritik leti prav na Teološko fakulteto, ki je doslej izobrazila veliko število zakonskih in družinskih terapevtov, češ da gre za terapevte brez ustrezne klinične podlage.« Ob tem prispevek navaja, da če bi zadevnemu posamezniku spodnesli veljavnost znanja s področja klinične psihologije, bi to lahko pomenilo velik udarec vsem terapevtom, ki so se šolali na programih Teološke fakultete.

(34) Čeprav zadevni posameznik navaja, da se dokumenti v zvezi s priznanjem njegove diplome nanašajo na povsem zasebno sfero, IP ugotavlja na podlagi navedenega zgoraj, da to ne drži. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup,[13] teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo (»public matter«).[14] ESČP je v zadevi Van Hannover proti Nemčiji opredelilo tri kategorije javnih osebnosti, ki so upravičene pričakovati različen obseg varstva zasebnosti, in sicer absolutno javne osebe »par excellence« kot najbolj znane in izpostavljene osebe, relativno javne osebnosti, ki so manj znane, vendar še vedno javne v določenem kontekstu ter ostali posamezniki, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od prej navedenih kategorij. Bolj, ko se oseba približuje statusu absolutne ali vsaj relativne javne osebe, bolj je izkazan povečan interes javnosti za razkritje njenih osebnih podatkov.

(35) Relativno javne osebe, so osebe, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom in, ki so zaradi svojega družbenega delovanja povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno.[15] Vendarle pa njihovo pojavljanje v javnosti bodisi ne predstavlja zavestne izpostavitve svojega ravnanja oceni in kritiki drugih ljudi, na primer tudi z namenom »trženja« svoje javne podobe (»imidža«), bodisi njihova družbena vloga nima tolikšnega splošnega družbenega pomena (v političnem smislu), da bi tem osebam lahko pripisali ali celo morali pripisati značaj absolutno javnih oseb.[16] Ob tem IP poudarja, da zanimanje javnosti za določeno osebo v navedenem kontekstu ne pomeni, da ta oseba in z njo povezani dogodki javnost zanimajo v smislu »splošne radovednosti oziroma zvedavosti javnosti«, torej, ne gre za to, kaj v zvezi s to osebo je »zanimivo za javnost«, temveč, da so njena dejanja in mišljenje v zvezi s konkretnim dogodkom oziroma serijo dogodkov povezanih z njenim javnim udejstvovanjem, »v javnem interesu«. Definicija relativno javne osebe je tako povezana tudi s časovno komponento dogodka, v zvezi s katerim dotična oseba ustreza takšnemu opisu.

(36) IP ugotavlja, da je zadevni posameznik relativno javna osebnost, saj je bil dekan Teološke fakultete, je zaslužen profesor Univerze v Ljubljani ter ugleden strokovnjak in pionir na področju družinske psihoterapije v Sloveniji, avtor mnogih del s področja psihoterapije pri čemer je na spletni strani Teološke fakultete v zavihku bibliografija navedenih le za zadnjih 5 let več kot 40 del s tega področja. Na področju psihoterapije poleg vodenja psihoterapevtskega centra - Frančiškanski družinski inštitut in opravljanja prakse, se na tem področju izpostavlja tudi javno. Kot je na spletni strani Teološke fakultete v zavihku Bibliografija navedeno, so njegovi prispevki objavljeni tudi na youtub-u, nastopa pa tudi v televizijskih in drugih oddajah,[17] v zvezi s področjem, na katerem je strokovnjak. Njegova prisotnost je bila v javnem prostoru še posebej intenzivna v času pred sprejemom Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Ob tej priložnosti je podal zadevni posameznik več intervjujev in se udeleževal več javnih dogodkov.[18] Zaradi opravljanja teh funkcij se je že pred podano zahtevo za dostop do informacij večkrat javno udejstvoval oziroma pojavljal v medijih ter bil predmet javne razprave v zvezi z različnimi temami, med drugim v zvezi z njegovim nazivom klinični psiholog. V konkretni zadevi torej ni sporno, da se je zadevni posameznik prostovoljno odločil, da bo opravljal zgoraj navedene funkcije in da je narava vseh teh funkcij takšna, da je njen nosilec izpostavljen javnosti. Prav tako pa se je javno izpostavljal tudi sam v okviru stroke, pri podpori zakon, pri čemer je svoje stališče vedno podkrepil z referenco izkušnje študija v Ameriki in pridobljenega naziva.

(37) Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je IP upošteval, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo, čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upošteval je tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t.i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oziroma razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja (tako sklep Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012).

(38) IP je ugotovil, da je javni interes v konkretni zadevi treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani z dokumenti, ki zadevajo postopek nostrifikacije diplome zadevnega posameznika. Pri čemer je podatek o tem, da mu je bila s strani organa priznan naziv klinični psiholog, splošno znan, saj se je nanj zadevni posameznik skliceval v javnosti. Pod vprašanje pa je javnost postavljala pristnost teh dokumentov, pristojnost organa za podelitev naziva in s tem strokovnost zadevnega posameznika kot takega in njegovega celotnega delovanja in dejavnosti, pri katerih je sodeloval. Glede na utemeljen interes javnosti je nedvomno manevrski prostor za varstvo osebnih podatkov zadevnega posameznika vsaj v delu, ki zadeva njegovo javno življenje, zožen. Pri dostopu do sklepa, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, je tako treba poudariti, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja (npr. podatki o zdravstvenem stanju, družinskih razmerah ipd), ampak celo za podatke, ki so neposredno povezani z dejavnostjo, zaradi katere je bil zadevni posameznik opredeljen kot relativno javna oseba.

(39) Ob tem velja poudariti, da umestitev konkretnega posameznika med relativno ali absolutno javne osebe sama po sebi še ne zadošča za presojo, da je interes javnosti močnejši od varovanega osebnega podatka. Presoja je odvisna od vsakega posameznega primera, od časa, v katerem se zahteva razkritje osebnega podatka in argumentov, ki jih je treba aplicirati na konkretno zadevo v skladu z ZDIJZ. Status osebe je torej dodatni, ne pa edini argument za odločitev.[19]

(40) V povezavi z navedenim se javni interes kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Odraža se v pravici posameznikov do obveščenosti, da so seznanjeni z odločitvami organov javnih oblasti, še posebej, če te posegajo v njihove pravice in obveznosti, v tem, da mora imeti javnost pri pomembnih družbenih temah dovolj informacij, če naj bi sodelovala v odprti javni razpravi. Upoštevaje navedeno je IP javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta videl tudi v tem, da se širša javnost seznani s tem, kako pristojni organi izvajajo nostrifikacijski postopek. V obravnavani zadevi se je namreč sprožila javna razprava, o tem, da organ, torej Univerza v Ljubljani, ni pristojna priznati naziva klinični psiholog.

(41) V obravnavani zadevi zahtevani podatki razkrivajo, kako je potekal nostrifikacijski postopek priznanja diplome zadevnega posameznika glede katerega javnosti dvomi, da je bil izpeljan zakonito. Sprejem Zakona o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) je sprožil ostre kritike iz zdravstvene, pedagoške in strokovne stroke že sam po sebi. Kot izhaja iz medijev, je precej kritik letelo na Teološko fakulteto, kjer je bilo izobraženih veliko število zakonskih in družinskih terapevtov, z obrazložitvijo, da gre za terapevte brez ustrezne klinične podlage, kar pa je očitek, ki se v javnosti nanaša tudi na zadevnega posameznika in je povezan z nostrifikacijskim postopkom. Ker pa je bil zadevni posameznik aktiven pri podpori zakona in je utemeljitelj študija ne Teološki fakulteti, razkritje poteka postopka nostrifikacijskega postopka vpliva tudi na seznanitev javnosti z okoliščinami, ki vplivajo na kredibilnost zadevnega posameznika pri podpori za sprejem zakona na tem področju. Čeprav je bil v času odločanja IP Zakon psihoterapevtski dejavnosti že sprejet,[20] pa pogled javnosti na vprašanje nujnosti ureditve področja in legitimnosti sprejetega predpisa ter njegove podpore v praksi ostaja še odprto. Prav tako je iz zakona razvidno, da se začne uporabljati 16 mesecev po njegovi uveljavitvi. IP ponovno poudarja, da je prava javna razprava mogoča le, če je javnost podkrepljena s točnimi in zanesljivimi informacijami, saj ji le takšne informacije omogočajo dejansko sodelovanje pri javni razpravi.

(42) Upoštevajoč vse navedeno je IP, ob tehtanju na eni strani koristi, ki jih prinaša dostop do informacij javnega značaja, ter na drugi strani teže posega v načelo varstva osebnih podatkov zadevnega posameznika, zaključil, da javni interes za razkritje zahtevanih podatkov prevlada nad pravico posameznika, na katere se ti nanašajo, do varstva zasebnosti, torej, da je škoda, ki bi nastala z razkritjem osebnih podatkov, manjša kot je javni interes po seznanitvi z njimi.

Sklepno

(43) Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da je potrebno pritožbi prosilca zoper izpodbijano odločbo delno ugoditi in mu omogočiti dostop do sklepa, UL opr. št. D-I-14/1997 z dne 7. 10. 1997, zavrniti pa v delu, ki se nanaša dostop do spisa št. D-I-14/97, ker organ z njim ne razpolaga.

(44) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

(45) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Odločbe IP: št. 090-130/2017/5 in 090-125/2015/6, obe z dne 26. 9. 2017 in št. 090-281/2025/2 z dne 3. 7. 2025.

[2] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 1488/2011-95 in št. I U 199272010-28.

[3] Sodba Upravnega sodišča št. IV U 103/2023-26.

[4] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 23/2019.

[5] Predstavitev zadevnega posameznika na spletni strani Teološke fakultete: https://www.teof.uni-lj.si/fakulteta /zaposleni /profil /......

[6] Spletni portal Družina z dne 30. 5. 2025 prispevek z naslovom: »Teološka fakulteta v bran dr. …..: Naš nekdanji dekan ima naziv specialist klinične psihologije«.

[7] Spletni portal Družina z dne 30. 5. 2025 prispevek z naslovom: »Teološka fakulteta v bran dr. ….: Naš nekdanji dekan ima naziv specialist klinične psihologije«.

[8] https://fdinstitut.si.

[9] Portal Sensa »https://sensa.metropolitan.si/terapevti-svetujejo/…..-zakon-o-psihoterapiji/« članek in posnetek pogovora z dne 21. 5. 2025 z naslovom »Dr. …….: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."«

[10] Častnik Delo z dne 27. 5. 2025, intervju: »Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost«. https://www.delo.si /magazin /zanimivosti/intervju-drzava-naj-potrdi-tisto-kar-sta-dognali-stroka-in-znanost.

[11] https://www.mladina.si/241966/zviti-duh-duhovnik-in-profesor-ki-je-tudi-specialist-klinicne-psihologije/.

[12] https://www.rtvslo.si/slovenija/je-profesor-na-teoloski-fakulteti-......-nezakonito-uporabljal-naziv-klinicni-psiholog/761409.

[13] Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[14] As. mag. Andraž Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[15] Tako Ustavno sodišče v odločbi, št. Up- 50/99 z dne 14. 12. 2000.

[16] V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je Ustavno sodišče RS na primer odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

[17] GORŠČAK, Natalija. Otroci alkoholikov. [Ljubljana: Radiotelevizija Slovenija javni zavod], 2022. 1 spletni vir (1 videodatoteka (49 min, 36 sek)), barve, zvok. Dosje. https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174914636?s=tv.

[18] Članek Delo 27. 5. 2025, Intervju: »Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost«, na https://www.delo.si/magazin /zanimivosti/intervju-drzava-naj-potrdi-tisto-kar-sta-dognali-stroka-in-znanost in Portal Sensa »https://sensa.metropolitan.si/ terapevti-svetujejo/.....-zakon-o-psihoterapiji/« članek in posnetek pogovora z dne 21. 5. 2025 z naslovom »Dr. ……: "Ljudje kričijo po psihoterapiji, ker želijo razumeti, kaj se jim dogaja."«.

[19] Enako Upravno sodišče v sodbi III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021.

[20] Ur. l. RS, št. 100/25, z dne 4. 12. 2025.