prosilec - UKC Maribor

POVZETEK:

Organ je delno zavrnil zahtevo prosilke za dostop do informacij javnega značaja, ker z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga. IP po preučitvi pritožbe ugotavlja, da je prosilka v pritožbo razširila prvotno zahtevo oziroma podala nove zahtevoe po dokumentih, česar pa ne more storiti, saj je organ pri odločanju vezan na zahtevo, kot jo je prvotno podala prosilka, prav tako je taka zahteva predmet presoje v pritožbenem postopku. Glede ostalih zahtevanih dokumentov pa IP ugotavlja, da glede na pojasnilo organa in časovno oddaljenost obdobja, za katerega se zahtevajo dokumenti, IP nima  razlogov za dvom, da organ z zahtevno dokumentacijo razpolaga, pa je ne želi posredovati prosilki. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-268/2023/2

Datum: 15. 9. 2023

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilka), z dne 27. 8. 2023, zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor (v nadaljevanju: organ), št. 045-67/2023/8-15, z dne 11. 8. 2023, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilke z dne 27. 8. 2023 zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor, št. 045-67/2023/8-15, z dne 11. 8. 2023, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Organ je dne 10. 7. 2023 s strani prosilke po elektronski pošti prejel zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V njej prosilka navaja, da so s strani različnih udeležencev, ki zaradi razjasnitve okoliščin ter preučitve dokumentacije raznih primerov domnevno ukradenih otrok v Sloveniji, preučujejo posamezne postopke, prejeli informacijo, da je Pogrebno podjetje Maribor, v določenem obdobju v preteklih letih, predvidoma v obdobju od 1965 do 1990 mrtvorojene in novorojenčke, ki so umrli v krajšem času po porodu in za katere ni bil organiziran individualni pogreb, predal pogrebnemu podjetju in pokopal v skupni neoznačeni grob. Prosilka je zahtevala posredovanje naslednjih informacij:

-       pisno potrditev, da je Pogrebno podjetje Maribor dejansko izvajalo pokope mrtvorojenih otrok na takšen način v skladu z navodili organa,

-       kopijo dokumentacije, zakona, pravilnika ali drugega pravnega dokumenta (npr. pogodbo sklenjeno med Pogrebnim podjetjem Maribor in UKC Maribor ali drugi dokument), na podlagi katerega je Pogrebno podjetje Maribor lahko izvajalo oziroma bilo zadolženo za takšne pokope,

-       seznam dokumentacije in primer dokumentacije (brez morebitnih osebnih podatkov), ki jo je organ moral posredovati Pogrebnemu podjetju Maribor, da je le-to izvedlo takšen pokop,

-       na kakšen način so bili ti otroci prepeljani do Pogrebnega podjetja Maribor, saj bi naj bili, po nekaterih informacijah, s strani organa dostavljeni v neoznačenih črnih vrečah,

-       ali ima organ morebitne poimenske evidence, v katere lahko starši ali drugi ožji sorodniki vpogledajo oziroma zahtevajo dokumentacijo, da je bil na takšen način izveden pokop za njihovega mrtvorojenega otroka,

-       koliko mrtvorojenih otrok je bilo pokopanih v tem obdobju po posameznih letih,

-       potrditev, ali drži informacija, da se je organ odločil, da bo v nekaterih primerih dodal posamezne mrtvorojene otroke k ostalim pokojnikom. V zvezi s tem je prosilka zahtevala posredovanje opisa, na kakšen način naj bi to potekalo in ali je imel organ, s strani svojcev na obeh straneh, morebitna pooblastila, da se trupelca mrtvorojenih otrok lahko doda v krste drugih pokojnikov.

Organ je o zahtevi prosilke odločil z odločbo št. 045-67/2023/8-15, z dne 11. 8. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevi prosilke ugodil v delu, ki se nanaša na zahtevano evidenco, koliko mrtvorojenih otrok je bilo pokopanih v tem obdobju po posameznih letih. V preostalem delu je zahtevo prosilke zavrnil, na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej povzel zahtevo prosilke in definicijo informacije javnega značaja, kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ ter zaključil, da informacija javnega značaja predstavlja dokument, ki že obstaja, je ustvarjen oziroma tisti dokument, ki ga je zavezanec v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga ni dolžan ustvariti šele na podlagi zahteve. Glede zahtevanega podatka, koliko mrtvorojenih otrok je bilo pokopanih v tem obdobju po posameznih letih, je organ prosilki pripravil izpis iz obstoječe evidence v obliki tabele. Dalje glede preostalega dela zahteve prosilka organ pojasnjuje in povzema obrazložitev vodje Skupnih dejavnosti, Službe za kadrovske zadeve, ge. Jelke Rojko, da je bilo upravljanje z dokumentarnim gradivom v navedenem časovnem obdobju v skladu s Pravilnikom o arhiviranju dokumentarnega gradiva SBM (sprejet 27. 12. 1985). Hramba dokumentarnega gradiva je bila v skladu z roki hrambe, opredeljenimi v Klasifikacijskem načrtu 5 oziroma 10 let. Iz Pravilnika o ravnanju z dokumentarnim in arhivskim gradivom SBM izhaja, da je bilo ravnanje z dokumentarnim gradivom v skladu s Pravilnikom o odbiranju in izročanju javnega arhivskega gradiva arhivu (Ur. L.  RS, št. 59/99, str. 7581), ki je bil sprejet na podlagi ZAGA (Ur. L. RS, št. 20/97). Pravilnik v 5. točki Uničenje nepotrebnega dokumentarnega gradiva v 19. členu navaja, da lahko javnopravna oseba po preteku rokov hrambe uniči oziroma odda v industrijsko predelavo dokumentarno gradivo, ki ni določeno kot arhivsko. Arhiv torej ne razpolaga z dokumenti o načinu predaje pokojnih in organiziranju pogrebov mrtvorojenih otrok 1965-1990, predvidevajo pa, da so bili ti dokumenti dani v uničenje, ker niso bili opredeljeni kot arhivsko gradivo.

Prosilka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo z dne 27. 8. 2023, ki jo je sicer naslovila: Dopolnitev zaprosila po določbi št. 045-67/2023/8-15. Organ jo je dne 31. 8. 2023 pozval na izjasnitev, ali gre za novo zahtevo po ZDIJZ ali za pritožbo zoper izdano odločbo, prosilka pa je dne 31. 8. 2023 odgovorila, da naj se njen dopis šteje kot pritožba.

Prosilka v pritožbi navaja, da se v skladu z Zakonom o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva podatki o porodnicah in novorojencih v RS, med drugim tudi podatki o mrtvem otroku, ki jih hranimo v RS, opredeljeni kot trajno gradivo, zato ne razume, na podlagi katerega dovoljenja je bilo gradivo uničeno. Prosi, da se ji posreduje:

1.     Pravilnik o arhiviranju dokumentarnega gradiva SBM (sprejet 27. 12. 1985), pri čemer naj se posebej navede, na podlagi katerega člena pravilnika je bilo odločeno, da podatki o pokopu otrok niso več na razpolago in so bili uničeni,

2.     dokument (npr. zapisnik o uničenju dokumentacije), iz katerega je razvidno, da je bila dejansko fizično uničena dokumentacija za nazaj v obdobju od 1965 do 1990.

Prosilka poudarja, da je pridobitev teh dokumentov izjemnega pomena za vse mamice, ki jih zastopa in ki trenutno zbirajo dokumentacijo, tudi na državni ravni. Ponovno poziva, da se ji odgovori na vprašanja iz preteklega poziva, ki niso bila odgovorjena ustrezno in se pojasni:

3.     ali je Pogrebno podjetje Maribor v določenem obdobju v preteklih letih, predvidoma v obdobju od 1965 do 1190, mrtvorojene otroke in novorojenčke, ki so umrli v krajšem času po porodu (npr. en ali celo več dni) in za katere ni bil organiziran individualni pokop, predalo pogrebnemu podjetju in pokopalo v skupni neoznačen grob. Pri tem opozarja, da skupni neoznačeni grobovi za mrtvorojene otroke in novorojenčke, ki so umrli v krajšem času po porodu (t.i. Spominčice) na podlagi informacij s strani pogrebnega podjetja, niso obstajali in so bili urejeni šele v letu 2003 in je bila potrebna potrditev s strani staršev. Pričakovali bi, da je organ imel oziroma še ima za ta občutljiva vprašanja ustrezne protokole, zato opozarja, da sprašujejo po teh protokolih,

4.     pisna potrditev, da je Pogrebno podjetje Maribor dejansko izvajalo pokope mrtvorojenih otrok oziroma novorojenčkov, ki so umrli v krajšem času po porodu, v skladu z navodili organa in se posreduje primer dokumentacije, ki jih je posredoval organ pogrebnemu podjetju za te otroke. Pri tem opozarja, da ne sprašuje po dokumentaciji ampak po protokolu glede postopka izvajanja teh pokopov oziroma rokovanja z mrtvimi osebami med letu 1965 do 1990. Prosi za posredovanje npr. pravilnika o tem, kako se je rokovalo z mrtvorojenimi otroci in novorojenčki, ki so umrli v krajšem času po porodu,

5.     ponovno zaprosilo za preučitev in posredovanje kopije dokumentacije, zakona, pravilnika ali drugega pravnega dokumenta (npr. pogodbe sklenjene med Pogrebnim podjetjem Maribor in organom ali drug dokument), na podlagi katerega je pogrebno podjetje lahko izvajalo oziroma bilo zadolženo za takšne pokope oziroma odgovor, da takšne dokumentacije organ ne poseduje oziroma je nikoli ni, tudi če je bila uničena,

6.     seznam dokumentacije in primer dokumentacije (brez morebitnih osebnih podatkov), ki jo je organ moral posredovati Pogrebnemu podjetju Maribor, da je to izvedlo pokop, pri čemer ponovno poudarja, da se posreduje primer in ne dejanske dokumentacije (razume, da bi ta moral biti zapisan v protokolu),

7.     dopolnitev že posredovane informacije, koliko mrtvorojenih otrok je bilo pokopanih v tem obdobju po posameznih letih, s številom otrok po posameznih letih v zahtevanem obdobju za tiste novorojenčke, ki so umrli v krajšem času po porodu (npr. en ali celo več dni), ločeno za Otroško bolnišnico na Vinarski 6,

8.     ponovno zaprosilo za potrditev oziroma jasni odgovor, ali drži, da se je organ lahko odločil, da bo v nekaterih primerih dodal posamezne mrtvorojene otroke in novorojenčke, ki so umrli v krajšem času po porodu (npr. en ali celo več dni) k ostalim pokojnikom. V zvezi s tem zahteva protokol, ki je veljal takrat, na kakšen način naj bi to potekalo in ali je bilo podano s strani svojcev na obeh straneh morebitno pooblastilo, da se ta trupelca mrtvorojenih otrok doda v krste drugih pokojnikov. Pri tem ponovno opozarja, da ne sprašuje po morebitni specifični dokumentaciji (ki naj bi bila domnevno uničena), temveč za pravilnike, ki so v tem obdobju veljali in na kakšen način je organ postopa in kakšen protokol je imel. Prosilka je začudena, da teh informacij organ ni imel oziroma jih je uničil, saj domneva, da ti protokoli veljajo še sedaj in niso bili spremenjeni.

Dodatno prosilka prosi še za pojasnila oziroma posredovanje ustrezne dokumentacije:

9.     ali so bili starši mrtvorojenih otrok in novorojenčkov, ki so umrli v krajšem času po porodu (npr. en ali celo več dni) upravičeni do tega, da so svojega otroka videli mrtvega in so se lahko sami odločili, kako ga bodo pokopali in kje. Pri tem naj organ pojasni, kakšen protokol je pri tem veljal, ali se je kdajkoli spremenil, kakšna pravila glede mrtvorojenih otrok in novorojenčkov, ki umrli po porodu, veljajo sedaj in kdaj so bila ta sprejeta. V primeru, da organ teh informacij nima, predlaga, da se o tem povpraša osebe, ki so bile odgovorne v tem obdobju. Sicer pa pričakuje, da protokole in pravilnike organ ustrezno hrani v okviru svojih arhivov.

Pritožba ni utemeljena.

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilka izpodbija odločbo v delu, v katerem je organ njeno zahtevo zavrnil.

Uvodoma IP ugotavlja, da je prosilka v pritožbi razširila svojo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 10. 7. 2023 in v točkah 1., 2., 7. in 9. v pritožbi podala nove zahteve za posredovanje informacij javnega značaja (torej glede posredovanja pod tč. 1 Pravilnika o arhiviranju dokumentarnega gradiva SBM (sprejetega 27. 12. 1985), pri čemer naj se posebej navede, na podlagi katerega člena pravilnika je bilo odločeno, da podatki o pokopu otrok niso več na razpolago in so bili uničeni, pod tč. 2 glede dokumenta (npr. zapisnika o uničenju dokumentacije), iz katerega je razvidno, da je bila dejansko fizično uničena dokumentacija za nazaj v obdobju od 1965 do 1990, pod tč. 7 glede dopolnitve že prejete tabele s številom otrok po posameznih letih v zahtevanem obdobju za tiste novorojenčke, ki so umrli v krajšem času po porodu (npr. en ali celo več dni), ločeno za Otroško bolnišnico na Vinarski 6 in pod tč. 9 glede vprašanja, ali so bili starši mrtvorojenih otrok in novorojenčkov, ki so umrli v krajšem času po porodu (npr. en ali celo več dni) upravičeni do tega, da so svojega otroka videli mrtvega in so se lahko sami odločili, kako ga bodo pokopali in kje, pri čemer naj organ pojasni, kakšen protokol je pri tem veljal, ali se je kdajkoli spremenil, kakšna pravila glede mrtvorojenih otrok in novorojenčkov, ki umrli po porodu, veljajo sedaj in kdaj so bila ta sprejeta. V tem delu gre torej za širitev zahteve in postavljanje novih zahtev za posredovanje dodatnih informacij javnega značaja v pritožbi, ki s prvotno zahtevo niso bila zastavljena.[1] IP poudarja, da je skladno z določbami ZDIJZ in ZUP organ dolžan odločiti o zahtevi prosilke, kot je bila ta postavljena dne 10. 7. 2023. Predmet pritožbenega postopka je prav tako preverjanje, ali je organ na prvi stopnji odločil o celotnem zahtevku prosilke z dne 10. 7. 2023. Na podlagi navedenega prosilka s pritožbo ne more razširiti svoje prvotne zahteve, prav tako nove zahteve ne morejo biti predmet konkretnega pritožbenega postopka. Prosilka bo morala namreč, če bo želela prejeti nove informacije javnega značaja, ki jih ni zahtevala z zahtevo z dne 10. 7. 2023, posredovati organu novo zahtevo za dostop, o kateri bo organ odločil skladno z ZDIJZ.

Dalje glede preostalih točk iz pritožbe IP navaja, da ZDIJZ ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, torej organi (1. člen ZDIJZ). Informacija javnega značaja je po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«.

Organi so tako dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu.

Po pregledu vsebine zahteve prosilke je IP ugotovil, da večji del njene zahteve za dostop do informacij javnega značaja predstavljajo vprašanja, ki so naslovljena na organ. Pri tem IP opozarja, da organi niso dolžni odgovarjati na vprašanja prosilcev, jim dajati pojasnil, raznih obrazložitev in komentarjev.^[2] Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci že razpolagajo, ne prosilci ne IP pa nimajo po tem zakonu nikakršnega vzvoda, s katerim bi prisilili organ, da posebej, na zahtevo prosilca, ustvari določen dokument (npr. pripravi odgovore na vprašanja, poda pojasnilo, obrazložitve ipd.).  Navedeno pomeni, da na primer vloga, s katero se zahteva, da organ odgovori na vprašanja oziroma pripravi pojasnilo, obrazložitev ipd., ne predstavlja zahteve za dostop do informacij javnega značaja. IP pojasnjuje, da ZDIJZ, ki omogoča pritožbo k IP, ne omogoča oziroma predvideva pravice do odgovorov in pojasnil ter podobnega. Podajanje pojasnil in odgovarjanje prosilcem na prejeta vprašanja tako ne pomeni odločanja v postopku po ZDIJZ. Organi v postopku po ZDIJZ na vprašanja niso dolžni odgovarjati, če pa to storijo, njihovi odgovori niso predmet pritožbenega postopka po ZDIJZ. Organi torej niso dolžni odgovarjati na vprašanja v okviru postopka po ZDIJZ, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument.

Kot izhaja iz odstopljene dokumentacije in obrazložitve izpodbijane odločbe, organ ne razpolaga z dokumentacijo glede načina predaje in pokopa mrtvorojenih otrok in novorojenčkov, ki so umrli v krajšem času po porodu, ker naj bi le-ta bila dana v uničenje in ne obstaja več. Prav tako organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih bi izhajal odgovor na vprašanja prosilke. Organ je v obrazložitvi odločbe pojasnil, da arhiv ne razpolaga z dokumenti o načinu predaje pokojnih in organiziranju pogrebov mrtvorojenih otrok v obdobju 1965-1990 in da predvideva, da so bili ti dokumenti dani v uničenje, ker niso bili opredeljeni kot arhivsko gradivo. Prav tako je organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel pravne podlage za upravljanje z dokumentarnim gradivom v konkretnem časovnem obdobju in o takratnem določanju rokov hrambe za gradiva. IP glede navedb prosilke v pritožbi glede določanja rokov po Zakonu o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva pojasnjuje, da je bil konkretni zakon sprejet šele leta 2000 in torej v časovnem obdobju, na katerega se nanaša zahteva prosilke, ni veljal. IP na podlagi pregleda dokumentov konkretne zadeve, ob upoštevanju pojasnila organa in ob upoštevanju časovne oddaljenosti obdobja, za katerega se zahtevajo informacije javnega značaja, nima razlogov za dvom, da organ razpolaga s takimi dokumenti, vendar jih ne želi v celoti ali delno posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP), pri čemer bi tvegal uvedbo postopka o prekršku po prvem odstavku 15. člena ZInfP. Pri tem IP še pojasnjuje, da predmet pritožbenega postopka po ZDIJZ ni preverjanje pravilnosti ravnanja organa z dokumentarnim gradivom ali poslovanja organa nasploh, temveč le preveritev, ali organ z zahtevano dokumentacijo razpolaga in če da, ali glede dostopa do dokumentacije obstajajo zakonsko določene izjeme.

Po preučitvi celotne zadeve IP ugotavlja, da organ ne razpolaga za zahtevanimi dokumenti/podatki, kar pomeni, da »kriterij materializirane oblike« v konkretnem primeru ni izpolnjen, torej ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Prav tako prosilka ni zahtevala dostopa do informacij javnega značaja, kot to opredeljuje 4. člen ZDIJZ, organ pa tudi ne razpolaga z dokumentom, iz katerega bi izhajal odgovor na vprašanje prosilke. Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilke neutemeljena in jo je potrebno na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrniti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah^[3] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

Informacijska pooblaščenka

[1] Skladno z določbo prvega odstavka 133. člena ZUP lahko stranka v upravnem postopku razširi svoj zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji.

[2] Navedeno izhaja tudi iz prakse IP, npr. odločbe št. 090-36/2020, št. 090-81/2019, št. 090-160/2018 idr., kot tudi iz upravno sodne prakse, npr. sodbe št. I U 1351/2010 z dne 25. 5. 2011, št. III U 41/2012 z dne 10. 5. 2013, št. III U 339/2012 z dne 7. 11. 2013, št. I U 1130/2012 z dne 30. 5. 2014.

[3] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 - ZFRO.