prosilec - UKC Ljubljana

POVZETEK:

Prosilec je na Ministrstvo za zdravje naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, s katero je zahteval: - dokumentacijo o programu "Neverjetna leta". MZ je zahtevo odstopilo organu. Organ je v delu zahtevo zavrnil, ker nima dokumentov, v delu pa ga je napotil na javno objavljene podatke na spletu. IP je ugotovil, da organ v izpodbijani odločbi ni ugotovil relevantnega dejanskega stanja o tem, ali se program Neverjetna leta pri organu še izvaja in ni pojasnil razlike, kako se ta program razlikuje glede na program, ki se je izvajal leta 2015- 2016, da šteje, da gre za drug progam, zaradi česar nima zahtevanih informacij. Nadalje je izpustil bistveni korak pri ugotavljanju dejanskega stanja, da informacij nima, in sicer ugotovitev, da so bile informacije odstopljene oziroma, da jih je uničil. Iz tega pa nadaljnji korak ugotovitve dejanskega stanja, da to dokaže z zapisniki o uničenju oziroma drugimi dokazili, ki to dokazujejo. Prav tako tudi ni razvidno, da bi organ opravil poizvedbe pri pristojnih zaposlenih glede obstoja zahtevanih informacij, niti o tem dokazil ni posredoval v pritožbenem postopku. Upoštevaje navedeno organ po mnenju IP ni pravilno ugotovil dejanskega stanja in posledično ni pravilno uporabil materialnega prava, zato je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-235/2025/4

Datum: 24. 7. 2025

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi društva ….., ki ga zastopa predsednica društva, ……. (v nadaljevanju prosilec), z dne 5. 5. 2025, zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 045/0090/2025/5 z dne 27. 3. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilke z dne 5. 5. 2025 se ugodi. Odločba Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, št. 045/0090/2025/5 z dne 27. 3. 2025 se odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje.

2. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

(1) Prosilec je dne 3. 2. 2025 na Ministrstvo za zdravje naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, s katero je zahteval: - dokumentacijo o izvornem (originalnem) programu, po katerem je povzet program "Neverjetna leta", ki je bil financiran s strani Norveškega finančnega mehanizma leta 2015; - zadnji razpis za financiranje programa "Neverjetna leta", na podlagi katerega se financira trenutno izvajanje programa "Neverjetna leta"; - vsa dokumentacija, povezana s pogoji, ki jih morajo izpolnjevati angažirani moderatorji oz. vodje skupin, ki se neposredno ukvarjajo z uporabniki zadevnega programa; - vso dokumentacijo, ki dokazuje istovetnost programa "Neverjetna leta", kot je bil po Skandinavskem modelu v Republiko Slovenijo prenesen s pomočjo Norveškega finančnega mehanizma in vsebinami, ki se trenutno dejansko izvajajo na terenu v okviru zadevnega projekta; - dokazilo o usposobljenosti vodij projektov za izvajanje programa "Neverjetna leta" po standardih, ki so veljavni po originalnem modelu in ki bi moral biti prenesen v Republiko Slovenijo; - vso dokumentacijo, ki je bila pridobljena v okviru projekta od UIT Arctic University of Norway. Ministrstvo za zdravje je zahtevo obravnavalo na podlagi prvega odstavka 22. in 20. člena ZDIJZ in o tem dne 11. 2. 2025 izdalo uradni zaznamek in istočasno obvestilo Univerzitetni klinični center, ki razpolaga z vso preostalo dokumentacijo, s katero ne razpolaga ministrstvo. Glede na navedeno ministrstvo pojasnjuje, da je bil program Neverjetna leta – treningi starševstva, ki ga izvaja Javni zavod Mala ulica - Center za otrok in družino v Ljubljani, izbran na Javnem razpisu za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja do leta 2025, objavljenega v Uradnem listu, št. 74/22, ki je dosegljiv na povezavi: https://www.uradni-list.si/qlasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022007400004/javni-razpis-za-sofinanciranie-programov-varovanja-in-krepitev-zdravia-do-leta-2025-ob-241322. V drugem delu pa zahtevo ministrstvo odstopa na pristojni organ, ki vodi izvajanje programa Neverjetnih let - Univerzitetni klinični center Ljubljana, Pediatrična klinika, Služba za otroško psihiatrijo, Center za dokazano učinkovite zgodnje intervencije na področju duševnega zdravja otrok, Ulica Stare pravde 4, 1000 Ljubljana.

(2) Organ je dne 11. 3. 2025 izdal sklep o podaljšanju roka za odločanje do 11. 4. 2025. Dne 27. 3. 2025 je organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je glede izvora programa »Neverjetna leta«, razpis ter glede pogojev moderatorjev skupin, dokazila o usposobljenosti vodij projektov za izvajanje ter vso dokumentacijo, ki je bila pridobljena v okviru projekta od UIT Arctic University of Norway s prvo točko izreka zavrnil. Z drugo točko izreka pa je glede dokumentacije o izvornem programu, po katerem je povzet program »Neverjetna leta«, ki je bil financiran s strani Norveškega finančnega mehanizma leta 2015 ter glede zadnjega razpisa za financiranje programa »Neverjetna leta«, na podlagi katerega se financira trenutno izvajanje programa »Neverjetna leta« ter pogojev, ki jih morajo izpolnjevati moderatorji oz. vodje skupin, ki se neposredno ukvarjajo z uporabniki tega programa; pa organ prosilca napotuje na spletne strani, kjer so o tem objavljene informacije. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da je zavrnil dostop do informacij, kot izhajajo iz 1. točke izreka te odločbe, iz razloga, ker teh informacij organ nima. Dokumenti ne obstajajo več, organ jih ni dolžan več hraniti, rok za hrambo, ki je bil 5 let je že potekel. Organ je zavrnil dostop do teh informacij iz razloga, ker dokumenti, iz katerih bi izhajale informacije, ne obstajajo. Organ je preveril, ali razpolaga z informacijami javnega značaja, ki jih zahteva prosilec, in sicer vpogledal je v EDGE - Poslovni informacijski sistem organa in pri tem ugotovil, da dokumenti o tem ne obstajajo, prav tako jih ni mogoče iz tega sistema enostavno poustvarili. Prav tako je ugotovil, da je petletni rok za hrambo dokumentov že potekel. Glede dokumentacije o izvornem (originalnem) programu, po katerem je povzet program »Neverjetna leta«, ki je bil financiran s strani Norveškega finančnega mehanizma leta 2015 pa organ omenja, da so informacije o tem objavljene na spletni strani https://www.incrediblevears.com/earlv-intervention-proqrams ter na spletni strani https://neverietna-leta.si/. Glede zadnjega razpisa za financiranje programa »Neverjetna leta«, na podlagi katerega se financira trenutno izvajanje programa »Neverjetna leta«; organ napotuje prosilca na povezavo do razpisa: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/razvoj-programov-za-dusevno-zdravje-otrok-mladostnikov-in-mlajsih-odraslih/. Glede vse dokumentacije, povezane s pogoji, ki jih morajo izpolnjevati moderatorji oz. vodje skupin, ki se neposredno ukvarjajo z uporabniki tega programa pa organ omenja, da je dokumentacija dostopna na uradni spletni strani programov Incredible years (https://www. incredibleyears.com/early-intervention-programs). Organ je v teh primerih prosilcu posredoval napotilo na spletno stran, kjer se zahtevane informacije nahajajo. Glede na peti odstavek 6. člena ZDIJZ lahko namreč organ prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopna in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. Glede zahteve prosilca - vsa dokumentacija, ki dokazuje istovetnost programa »Neverjetna leta«, kot je bil po Skandinavskem modelu v Republiko Slovenijo prenesen s pomočjo Norveškega finančnega mehanizma in vsebinami, ki se trenutno dejansko trenutno izvajajo na terenu v okviru zadevnega projekta, organ omenja, da dokumentov v zvezi s tem nima. Glede dela zahteve prosilca - dokazilo o usposobljenosti vodij projektov za izvajanje programa »Neverjetna leta« po standardih, ki so veljavni po originalnem modelu in ki bi moral biti prenesen v Republiko Slovenijo, organ omenja, da dokumentov nima. Glede dela zahteve prosilca - vsa dokumentacija, ki je bila pridobljena v okviru projekta od UIT Arctic University of Norway, organ omenja, da dokumentov nima. Organ še omenja, da je bila dokumentacija, ki se nanaša na NFM projekt, ki je potekal od 2015 do 2016, dosegljiva v skladu z zahtevami projekta hranjenja še 5 let po zaključku projekta, v letu 2025 zato ni več dosegljiva. Organ napotuje prosilca na spletno stran https://neverjetna-leta.si/ in na https://www.inctedibleyears com/, kjer je dostopno več informacij o programih Neverjetna leta.

(3) Prosilec je dne 5. 5. 2025 zoper navedeno odločitev organa vložil pritožbo, s katero odločbo izpodbija v celoti in navaja, da je bila zahteva za dostop do informacije javnega značaja vložena, ker je bilo v okviru projekta "Učinkovitejše zagotavljanje največje otrokove koristi v civilnih postopkih v Sloveniji" (skupni projekt EU in Sveta Evrope št. 23SI08), ugotovljeno, da je treba šteti program Neverjetna leta (ki naj bi se že izvajal tudi v Republiki Sloveniji), kot t.i. evidence based program, pri čemer naj bi se zadevni program izvajal v več različnih državah in naj bi imel dokazljive učinke. Ker pa je prosilec ob obravnavi posameznih primerov družinskega nasilja v okviru neprostovoljnih napotitev staršev (strank sodnega postopka) s strani družinskih sodišč v program iz področja duševnega zdravja Neverjetna leta opažal, da so posamezniki v projektu Neverjetna leta neenako obravnavani, pri čemer so obravnavani s strani posameznikov izvajalcev, ki so izjemno raznovrstnih strokovnih profilov in v svojstvu različnih oblik sodelovanja z izvajalci (nosilci oziroma izvajalci projekta v konzorciju, ki izvaja projekt) zadevnega programa, se je seveda postavilo vprašanje, ali je program Neverjetna leta, kot se v praksi in dejansko izvaja na terenu (in je sofinanciran iz javnih sredstev) pri uporabnikih, istoveten z mednarodno priznanim in evidence based programom Neverjetna leta. Posledično pa tudi, ali slovenska družinska sodišča posameznike neprostovoljno usmerjajo v program, ki nima podlage v preverjenih in dokazljivih pravilih stroke. Pojavil se je namreč sum, da se je program v praksi izkrivil in izmaličil (izgubil strokovno integriteto), na tiho dodal nove vsebine in v sodelovanje pritegnil strokovne profile, ki niso skladni/dopustni z mednarodno priznanim programom Neverjetna leta, čeprav se program v Republiki Sloveniji še vedno izvaja pod istim imenom. Z drugimi besedami, da gre za zavajanje javnosti, nezakonito financiranje programa z davkoplačevalskimi sredstvi in zlorabo neprostovoljno napotenih uporabnikov v program s strani družinskih sodišč. Na začudenje prosilca je v februarju 2025 od Ministrstva za zdravje prejeli uradni zaznamek št. 090-15/2025-2711-2, v katerem so ga obvestili, da so njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja odstopili UKC Ljubljana, ki naj bi posedoval zahtevano dokumentacijo. Zakaj Ministrstvo za zdravje ne poseduje dokumentacije lastnega javnega razpisa, v okviru katerega so delili finančna sredstva, ministrstvo ni pojasnilo. Poleg tega je očitno tudi, da Ministrstvo za zdravje ni preverjalo ne istovetnosti v javnem razpisu prijavljenega programa Neverjetna leta s programom, ki je bil v letu 2015 prinesen v Republiko Slovenijo kot program s tem imenom, niti Ministrstvo za zdravje ni zahtevalo nikakršne dokumentacije v zvezi s samo vsebino programa in usposobljenostjo kadra, ki ga bi izvajalo, za katerega je kasneje odobrilo finančna sredstva v okviru razpisa. Posledično se seveda postavlja vprašanje, kako ministrstvo nadzoruje, ali se program, ki ga plačujemo davkoplačevalci, sploh izvaja v vsebini, obliki in obsegu, kot je financiran. Skratka, utemeljeno se postavlja vprašanje kakovosti, varnosti in integritete z javnimi sredstvi financiranega programa ki se trenutno izvaja po RS pod imenom Neverjetna leta. Organ je nato izdal odločbo, s katero je zavrnil posredovanje zahtevane dokumentacije, ker z zadevno dokumentacijo ne razpolaga več. Zahteva za dostop do informacije javnega značaja naj bi se nanašala na projekt, ki je bil v teku leta 2015 in 2016, pri čemer je bila dokumentacija hranjena v skladu z zahtevami projekta samo še 5 let po zaključku projekta. Organ je prosilca napotil na spletno stran slovenskega in ameriškega programa Neverjetna leta, kjer pa zadevnih informacij ni našel, oziroma bi jih morali kupiti (ameriška spletna stran). Na ameriški spletni strani je organ zasledil, da obstaja sistem certifikacije za program Neverjetna leta za izvajalce z namenom ohranjanja kakovosti in integritete programa. Zadevna odločba, ki se s pritožbo izpodbija, programa certifikacije izvajalcev ne omenja, niti ne omenja, kdo v Republiki Sloveniji je morebitni nosilec zadevnih certifikatov ter po kakšnem postopku so jih dobili. Organ ne poda niti informacije, ali je morebiti sam nosilec certifikata za izobraževalni oziroma izvajalski center v Republiki Sloveniji, ali kdo drug v konzorciju, ki domnevno izvaja program financiran iz javnih sredstev. Organ se pri zavrnitvi zahteve za dostop do informacije javnega značaja ni skliceval na noben notranji (oziroma lastni) pravilnik, ki bi urejal vprašanje roka hranjenja arhivskega in dokumentarnega gradiva, niti ni podal nobene druge eksplicitne pravne podlage, ki bi urejala in določala zgolj 5 letni rok hrambe zadevnega gradiva od domnevnega zaključka projekta. Prosilec meni, da gre za sprenevedanje organa, ki zadevno gradivo poseduje, vendar ga ne želi posredovati. Očitno namreč je, da se program Neverjetna leta še vedno izvaja, pri čemer pa se utemeljeno postavlja vprašanje o njegovi istovetnosti, integriteti in kredibilnosti, glede na vsebino originalnega programa Neverjetna leta, posledično pa tudi na dejstvo, da program, ki se izvaja ni evidence based in je posledično nevaren za uporabnike. Poleg tega je odločba o zavrnitvi nezakonita, ker Pravilnik o določanju rokov hranjenja dokumentarnega gradiva v javni upravi izdan na podlagi 39. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih in za izvrševanje Uredbe o upravnem poslovanju, v svojem 14. členu določa, da se letni, srednjeročni, dolgoročni ali občasni programi, plani, poročila, analize in statistika hranijo trajno ali kot arhivsko gradivo. Skratka, ne glede na dejstvo, da se program Neverjetna leta očitno še vedno izvaja, pa bi moralo biti gradivo povezano z zadevnim programom, ki se je že po pojasnilu organa iz izpodbijane odločbe izvajal najmanj dve leti, v skladu s prisilnim slovenskim pravnim redom, hranjeno trajno. Organ ni vezan samo na roke hrambe, ki naj bi domnevno izhajali iz projektne dokumentacije (oziroma iz zahtev projekta), ampak ga očitno glede hrambe veže tudi imperativna norma slovenskega pravnega reda, ki je po hierarhiji višja pravna norma kot domnevna določba v projektu/zahteva v projektu. In nenazadnje, dejstvo, da organ še vedno razpolaga z zahtevano dokumentacijo, izhaja tudi iz same odločbe. Če organ zadevne dokumentacije projekta ne bi posedoval, se ne bi mogel sklicevati na domnevno 5 letni rok hrambe, ki je določena točno v taisti dokumentaciji, za katero organ trdi, da je nima več.

(4) Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, dne 26. 5. 2025, kot pravočasno, dopustno in dovoljeno, odstopil IP v pristojno reševanje. Ob tem je posredoval navodila za izvajanje projektov in poročanje - Program Norveškega finančnega mehanizma 2009-2014 in Program Finančnega mehanizma EGP 2009-2014.

Pritožba je utemeljena.

(5) IP kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo organa preizkusi v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, in v mejah pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

(6) IP poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane podatke oziroma dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status, tako da pri odločanju niso pravno relevantne pritožbene navedbe prosilca iz katerih razlogov zahteva informacij. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

(7) V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da gre za dokumente, ki se nanašajo na področje iz pristojnosti organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali informacije, ki jih je zahteval prosilec, pri organu obstajajo.

V obravnavanem pritožbenem postopku prosilec izpodbija odločitev organa tako v delu, v katerem ga je ta napotil na objavljene informacije na spletu, kakor tudi v delu, v katerem je zahtevo za informacije javnega značaja zavrnil, ker z njimi ne razpolaga.

Obstoj informacije javnega značaja

(8) Najprej IP pojasnjuje, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilcev. Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP opozarja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga.

(9) Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja namreč predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Organi v postopku v skladu z ZDIJZ niso dolžni prosilcem dajati oz. pripravljati odgovorov na vprašanja, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument. V tem delu IP opozarja, da iz definicije informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da odgovori na vprašanja oz. pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci prosilcem, na podlagi ZDIJZ, niso dolžni odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnil oz. razlag v zvezi z delovnim področjem organa, da bi zadostili zahtevi prosilca po ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ.

(10) Hkrati IP opozarja, da podatki, ki se pri organu nahajajo v elektronski obliki, iz dostopa do informacij javnega značaja niso izključeni. Ob uporabi različnih računalniških orodij je mogoče navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih podatkovnih zbirk, ki jih tudi uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo povezan. Pri dostopu do informacij javnega značaja s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Organ mora za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 336/2018 z dne 7. 2. 2018).

(11) Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

• informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
• organ mora z njo razpolagati;
• nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi. Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal.

(12) IP ugotavlja, da je prosilec zahteval dokumentacijo, ki se nanaša na program »Neverjetna leta«. Zahteval je dokumentacijo iz obdobja, ko je bil projekt financiran s strani Norveškega finančnega mehanizma in iz obdobja zadnjega razpisa, torej informacije iz časa podaje zahteve. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je projekt »Neverjetna leta« izvajal s strani organa dve leti, in sicer v odboju 2015-2016, in da zato, ker je potekel čas, organ z dokumenti ne razpolaga, po drugi strani pa iz odločbe izhaja, da se program Neverjetna leta še izvaja, saj organ napotuje na spletne strani programa, hkrati pa organ z dokumenti oziroma dokazili o usposobljenosti vodij projektov za izvajanje programa in z dokazili o istovetnosti slovenskega programa, ne razpolaga. Z vpogledom na spletne strani Centra za dokazano učinkovite programe za otroke, ki deluje znotraj Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, ta pa v okviru Univerzitetnega kliničnega centra in torej organa, IP ugotavlja, da se projekt Neverjetna leta vodi v njegovem okviru. Organ pa prav tako napotuje na spletno stran Ministrstva za zdravje, kjer je bil objavljen razpis »Razvoj programov za duševno zdravje otrok, mladostnikov in mlajših odraslih« in rezultati, iz katerih je razvidno, da je bil za področje Krepitve starševskih veščin, izbran izvajalec Univerzitetni klinični center s projektom »Usposabljanje izvajalcev za izvajanje dokazano učinkovitih programov za otroke«. V izpodbijani odločbi tako organ ni ugotovil relevantnega dejanskega stanja o tem, ali se program Neverjetna leta pri organu še izvaja in ni pojasnil razlike, kako se ta program razlikuje glede na program, ki se je izvajal leta 2015- 2016, da šteje, da gre za drug progam, zaradi česar nima zahtevanih informacij. Kar pa je ključno za odgovor, ali organ z zahtevanimi informacijami razpolaga in če je z napotitvami na spletne strani omogočil dostop do informacij, ki jih prosilec zahteva. Po mnenju IP se zahteva prosilca nanaša na informacije o programu Neverjetna leta, ki ni nujno enak tistemu iz obdobja 2015-2016, a se izraz za te vrste program uporablja tako s strani organa kot tudi splošne javnosti. Nadalje je organ navedel, da z informacijami ne razpolaga, ker je potekel čas, ko je informacije moral hraniti. Pri tem pa je organ izpustil bistveni korak pri ugotavljanju dejanskega stanja, in sicer ugotovitev, da so bile informacije odstopljene oziroma, da jih je uničil. Iz tega pa nadaljnji korak ugotovitve dejanskega stanja, da to dokaže z zapisniki o uničenju oziroma drugimi dokazili, ki to dokazujejo. Organ je ugotavljanje dejanskega stanja podkrepil z navedbo, da poizvedba v informacijskem sistemu EDGE ni podala nobenih rezultatov iskanja. Ob tem organ ni pojasnil, da bi se dokumentacija iz zahtevanega obdobja in tudi trenutna dokumentacija hranila v tem sistemu, s katerimi ključnimi besedami jo je iskal in tega ni podkrepil z dokazili (npr. s slikami zaslonov iskanj, ipd.). Nadalje pa iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi organ opravil poizvedbe pri pristojnih zaposlenih glede obstoja zahtevanih informacij, niti o tem dokazil ni posredoval v pritožbenem postopku. Ob tem IP izrecno pripominja, da je treba v skladu z namenom predmetnega zakona, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ, smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, zato je treba omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Za uresničitev namena tega zakona si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.

(13) Upoštevaje navedeno organ po mnenju IP ni pravilno ugotovil dejanskega stanja in posledično ni pravilno uporabil materialnega prava, zato je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, kar podrobneje utemeljuje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

(14) Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218, pri čemer IP izpostavlja predvsem vsebino obrazložitve odločbe.

Vsebina obrazložitve upravne odločbe mora v skladu z 214. členom ZUP vsebovati:

1. obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;

2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto;

3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;

4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba;

5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in

6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

(15) Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z njimi.

(16) V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

(17) V ponovljenem postopku je organ dolžan popolnoma ugotoviti dejansko stanje glede obstoja zahtevanih informacij. Pri tem je dolžan dejansko ugotoviti, ali informacije obstajajo, ali so bile uničene oziroma odstopljene drugam in o tem pridobiti ustrezne dokaze (zapisniki o uničenju, odstopni dopisi, ipd.) ter o tem pri pristojnih uradnih osebah opraviti poizvedbe in določno navesti, kateri dokumenti so bili predmet presoje organa. Če bo ugotovil, da je določena informacija javno objavljena, mora pri tem navesti natančno napotilo, kjer je informacija dostopa (ko npr. napotuje na spletno stran incredible years glede pogojev za moderatorje in vodje skupin) in v primeru, da ni javno dostopna, preveriti, ali se nahaja pri organu. V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ, je dolžan presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe).

(18) Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so predmet presoje in niso dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št… . se prekrije ime in priimek posameznika in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilki posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

(19) Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je pritožba utemeljena. Ker je organ ugotovil dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ter posledično napačno uporabil materialno pravo, je IP pritožbi prosilca ugodil. IP je tako na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

(20) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke