prosilec - Tržni inšpektorat RS

Številka: 090-47/2026/2

Datum: 6. 10. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …………. (v nadaljevanju prosilec) z dne 2. 2. 2026, zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Dunajska cesta 160, 1000 Ljubljana, št. 090-1/2026-20 z dne 28. 1. 2025 (pravilno 28. 1. 2026)  (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 2. 2. 2026, zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 090-1/2026-20 z dne 28. 1. 2025 (pravilno 28. 1. 2026), se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je po elektronski pošti na organ naslovil več zahtev za dostop do informacij javnega značaja, in sicer:

·         z dne 2. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev iz nadzora ponudbe in prodaje laserskih gravirnih strojev in drugih tovrstnih proizvodov na spletni tržnici 3DJAKE.si oziroma 3DJAKE.com;

·         z dne 3. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru škarjastih avto dvigalk na vseh slovenskih spletnih tržnicah v letu 2025;

·         z dne 8. 1. 2026 za posredovanje vseh dokumentov TIRS iz katerih izhaja kaj je bilo narejenega na področju nadzora gravirnih strojev (vezano na gravirni stroj Creality Falcon2 Pro);

·         z dne 8. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru električne pečice Royalstar in Newone plavajoči obroč za dojenčke na spletni strani ebuy7.com;

·         z dne 9. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadeve TIRS št. 090-1/2026;

·         z dne 10. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisov vseh relevantnih zadev o nadzoru kosilnih glav kot zamenljive opreme za motorne kose;

·         z dne 11. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru spletne prodaje v spletni trgovini 2energy.si od vključno leta 2023 naprej;

·         z dne 11. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru spletne prodaje v spletni trgovini 2energy.si od vključno leta 2023 naprej;

·         z dne 16. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa nadzora spletne prodaje na spletni strani Futuracrossecom limited;

·         z dne 19. 1. 2025 za posredovanje izpisa popisa zadev iz nadzora trga vezano na objavo v Safety Gate št. SR/00111/26;

·         z dne 22. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru elektromagnetnih blazin na trgu;

·         z dne 22. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru trga in skladnosti proizvodov na njem v povezavi s prodajo neskladnih in nevarnih proizvodov na spletni tržnici PROTECHSHOP.si;

·         z dne 23. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru gumbastih baterij v letu 2025 in 2026;

·         z dne 23. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisa zadev o nadzoru spletne tržnice PROTECHSHOP.si;

·         z dne 23. 1. 2026 za posredovanje izpisa popisov zadev o nadzoru spletne tržnice PROTECHSHOP.si.

Organ je izdal odločbo, št. 090-1/2026-20 z dne 28. 1. 2025 (pravilno 28. 1. 2026) (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je zaradi zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (peti odstavek 5. člena ZDIJZ) zavrnil zgoraj navedene zahteve prosilca. V obrazložitvi je organ navedel, da:

-       prosilec na organ že od februarja 2020 nenehno naslavlja različna, zelo obsežna pisanja oziroma dopise, pri čemer želi s svojimi predlogi usmerjati in vplivati na postopke organa;

-       prosilec s svojimi zahtevki prekomerno obremenjuje organ in ne uresničuje namena ZDIJZ;

-       prosilec zahteve uporablja predvsem kot sredstvo za izražanje nestrinjanja z delovanjem organa ter za opozarjanje na domnevno neučinkovito, neustrezno in nestrokovno ravnanje organa;

-       prosilec vloge vlaga kontinuirano, pogosto tudi večkrat dnevno, pri čemer se zahteve praviloma nanašajo na istovrstne dokumente, zlasti na inšpekcijske postopke, aktualne zadeve in/ali objave nevarnih proizvodov v sistemu Safety Gate;

-       organ skladno s svojimi prioritetami, ne glede na prijave, ki jih vlaga prosilec, opravlja in bi tudi brez prijav prosilca učinkovito opravljal nadzore iz svoje pristojnosti;

-       pri odstopu pritožb organu druge stopnje je zahtevke prosilca treba pošiljati preko spletnega odložišča velikih datotek (SOVD), saj gre zaradi prepleta obširnih in nepreglednih elektronskih sporočil s številnimi prilogami in fotografijami, ki pogosto obsegajo več 100 strani;

-       je prosilec v letu 2022 na organ naslovil 83 vlog oziroma zahtev za dostop do informacij javnega značaja, v letu 2023 173 vlog, v letu 2024 260 vlog, v letu 2025 207 vlog in v letu 2026 (do dne 26. 1. 2026) že 19 vlog. V vlogah prosilec sam poudarja, da je njegov namen v tem, da bi od organa dosegel obravnavanje njegovih pobud za uvedbo postopka oziroma prijav. Ker tega ne doseže, na organ naslavlja še ponavljajoče se vsebinsko iste zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Organ je pred tem letno prejel v povprečju od 25 do 30 vseh zahtev po ZDIJZ;

-       v konkretnih zahtevah prosilca, namen prosilca v postopku dostopa do informacij javnega značaja (in hkrati prijavitelja v inšpekcijskih postopkih) ni izvajanje nadzorne funkcije, kot jo prosilcem daje ZDIJZ, temveč gre s strani prosilca za namerno prekomerno zasipavanje organa s številnimi obsežnimi sporočili z namenom dokazovanja prosilčevih stališč o nestrokovnem in neučinkovitem delu organa.

Organ zaključi, da ne gre za pošteno uporabo pravic, ki gredo prosilcu po določilih ZDIJZ ter izpostavi  sodbo II U 214/2016 Upravnega sodišča RS, v kateri je bilo odločeno, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.

Zoper navedeno odločbo organa je prosilec dne 2. 2. 2026 vložil pritožbo. V njej navaja, da izpodbijana odločba ni v ničemer ustrezno utemeljena, ter da v ničemer ne upošteva dejanskega stanja, v katerih so bile posamezne zahteve podane, pri čemer je podrobno predstavil ter pojasnil, zakaj se posamezna zahteva podaja.

Organ je po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijanih odločb ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, pritožbe prosilca odstopil v reševanje IP.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Upoštevaje pritožbene navedbe prosilca, je IP ugotavljal, ali se je organ v izpodbijani odločbi utemeljeno skliceval na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ se je IP v svojih odločbah obširneje opredeljeval že v preteklosti. IP se tako v izogib ponavljanju o splošnih navedbah v zvezi s tem institutom sklicuje na svoje predhodne odločbe[1]. 

Institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja se po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Prav tako IP poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

Organ lahko po petem odstavku 5. člena ZDIJZ zavrne zahtevo ali funkcionalno povezane zahteve prosilca le v primeru, ko so izpolnjeni elementi instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

- ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[2];

- pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[3];

- vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[4];

- zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[5];

- vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[6];

- z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[7];

- zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[8];

- za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[9].

Po pregledu vsebine prosilčevih zahtev je objektivno težko reči, da bi izpolnitev obravnavane zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, saj se organ do tega v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil oz. slednjega ni konkretno izkazal. Organ namreč ni z ničemer konkretno izkazal, da bi priprava zahtevanih podatkov vplivala na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Kot je bilo navedeno že uvodoma, je treba upoštevati, da mora biti utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ. Organ tega s pavšalnimi trditvami (npr. »Organ ugotavlja, da prosilec s svojimi zahtevki prekomerno obremenjuje organ in ne uresničuje namena ZDIJZ) ni konkretno izkazal.

Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna pravica, omogoča vpogled v delovanje zavezancev po ZDIJZ in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka za odločitev (24. člen ZDIJZ). Povedano drugače, tudi iz te določbe izhaja namen zakonodajalca, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Zakonodajalec je sam predvidel situacije, ko je za obravnavo zahtev za dostop do informacij javnega značaja potrebno več časa, zato je uzakonil 24. člen ZDIJZ, ki organom omogoča podaljšanje roka za odločitev za največ 30 delovnih dni. IP ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi organ v konkretnem primeru izdal sklep o podaljšanju roka za odločitev ter na ta način poskušal zagotoviti obravnavo zahtev. V sklopu preučitve milejših možnosti, ki jih ima organ, preden zavrne zahtevo na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, sodi tudi dolžnost organa, da prosilcu ponudi pomoč pri oblikovanju zahteve na način, da ta ne predstavlja več razloga za zavrnitev. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da je organ v tem smislu kakorkoli komuniciral s prosilcem pred izdajo izpodbijane odločbe.

IP opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 339/2022-21 z dne 21. 4. 2023, v kateri je sodišče presojalo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj je prosilec na občino vložil več deset zahtev letno (70 zahtev v letu 2021, v prvi polovici leta 2022 pa 46 zahtev), in ugotovilo, da zloraba ni podana, ker organ med drugim ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Ob tem IP poudarja, da je nadalje potrebna še presoja, kakšno delo bi bilo dejansko potrebno za zagotovitev dostopa do teh dokumentov. To smiselno izhaja tudi iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi T-2/03, Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropska komisija, v kateri je sodišče navedlo, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave. Zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. IP je ugotovil, da organ v izpodbijanih odločbah ni glede na okoliščine (vsebino in obseg obravnavanih dokumentov) konkretnega primera utemeljil količine dela, ki bi bila potrebna za ugoditev zahtevi prosilca. Organ je namreč presojo oprl predvsem na okoliščine, povezane s številom vlog prosilca, pogostostjo njihovega vlaganja, obremenitvijo organa ter zatrjevanim namenom prosilca. Odsotnost tovrstnih navedb IP kot pritožbenemu organu ne omogočajo preizkusa, kakšen bi bil dejanski obseg potrebne količine dela z zahtevanimi dokumenti.

Po preučitvi obravnavane zadeve IP zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj organ v obravnavanem primeru ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi zahteve prosilca prekomerno obremenile njegovo delo in s tem vplivale na pravice tretjih, oziroma da gre za šikanozno zahtevo. IP pripominja, da splošna ugotovitev organa, da »S strani prosilca gre tako za namerno prekomerno zasipavanje organa s številnimi obsežnimi sporočili z namenom dokazovanja prosilčevih stališč o nestrokovnem in neučinkovitem delu organa«, ne kaže na zaključek, da gre za šikanozno zahtevo. Šikanoznega značaja so namreč tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu ali tretji osebi namerno povzročati neprijetnosti, nevšečnosti. Besedilo obravnavanih zahtev v ničemer ne kaže na to, da ima prosilec šikanozen namen, poleg tega pa organ ni z ničemer konkretno utemeljil, kakšne neprijetnosti oziroma nevšečnosti naj bi mu prosilec povzročil z zahtevami. Kot že rečeno, samo število zahtevanih dokumentov oziroma vlog a priori ne pomeni zlorabe pravice dostopa, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Pa tudi sicer organ v izpodbijani odločbi ni konkretno navedel števila dokumentov, ki so bili predmet obravnavanih zahtev, temveč je zgolj navedel število prejetih vlog s strani prosilca. Nemogoče je ugotoviti, da bi izpolnitev obravnavanih zahtev organu povzročila neprijetnosti oziroma nevšečnosti, še manj pa, kakšne naj bi bile. Ob tem IP dodaja, da iz sodbe Upravnega sodišča RS št. U 92/2006-8, z dne 4. 10. 2007 izhaja, da je posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti ustrezna sredstva in kader, ki bi takšne zahteve reševal.

Nadalje IP poudarja, da tudi iz novejše sodne prakse Upravnega sodišča RS, št. I U 928/2023 izhaja, da ugotovitev, da želi tožnik z zahtevami za dostop do informacij javnega značaja vplivati na zavezanca, da bi upošteval njegove prijave in uvedel inšpekcijske postopke, ne predstavlja ravnanja, ki je v nasprotju z namenom ZDIJZ in z javnim interesom (31. točka sodbe). Posredni pritisk, ki ga za organ predstavlja razkritje IJZ, je po mnenju sodišča stanje, ki je skladno z namenom ZDIJZ. Nadalje sodišče navede, da podatki o številu vloženih zahtev in sporočil, ki jih tožnik pošilja zavezancu, na to presojo ne morejo vplivati. Samo dejstvo, da ima izvrševanje neke pravice za zavezanca negativne stranske posledice ob ugotovitvi, da deluje tožnik skladno z javnim interesom, ne konstituira zlorabe pravice. Še več, sodišče je izrecno navedlo, da tožnik ni povprečen prosilec po DIJZ, in da je intenziteta njegove komunikacije z zavezancem povsem zunaj okvirov pričakovanega ravnanja državljanov, ki želijo nadzirati javne organe, a to samo po sebi še ne pomeni, da je njegovo ravnanje mogoče opredeliti kot zlorabo pravice, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je pravica dostopa do informacij javnega značaja človekova pravica, ter da je izjeme od te pravice treba razlagati restriktivno (32. točka sodbe). 

Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval skladno z določbami ZDIJZ. IP je ocenil, da organ tega v izpodbijani odločbi ni uspel izkazati, kar pomeni, da ni izkazal, da je prosilec prekoračil meje svoje pravice po ZDIJZ.

S tem, ko se je organ pri zavrnitvi neutemeljeno skliceval na zlorabo pravice, je napačno uporabil materialno pravo, posledično pa ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev v predmetni zadevi. S tem je pri izdaji izpodbijanih odločb tudi bistveno kršil pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), zato je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP ocenjuje, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva.

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

V odločbi, izdani v ponovnem postopku, je organ dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Organ mora vsebinsko presoditi zahteve prosilca in se opredeliti do obstoja dokumentov, ki jih ta zahteva. Če bo organ v ponovnem postopku vztrajal, da gre za zlorabo pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ, mora to konkretno utemeljiti s točnim številom zahtevanih dokumentov, naravo konkretnih zahtevanih dokumentov, podrobnim pojasnilom o obsegu potrebne količine dela z zahtevanimi dokumenti, na kakšen način je poskusil organizirati potek dela, da bi lahko vsebinsko odločil o dostopu do zahtevanih dokumentov, ter kaj je pri tem ugotovil. Organ mora v tem primeru izvesti še tehtanje med interesi, ki upravičujejo posredovanje zahtevanih dokumentov javnosti in tistimi, ki temu nasprotujejo. Organ mora torej ugotavljati, ali je odvzem pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, v skladu z načelom sorazmernosti. 

Če organ v ponovnem postopku ne bo vztrajal, da gre za zlorabo pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ, in bo ugotovil, da s kakšnimi izmed zahtevanih dokumentov ne razpolaga, mora v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, na katera dejstva in dokaze je oprl tako ugotovljeno dejansko stanje. Če organ na podlagi zahteve sam ne zna ugotoviti, katere dokumente je prosilec zahteval, oziroma je mnenja, da zahteva ni dovolj konkretizirana, ga mora pozvati na dopolnitev zahteve. Organ je namreč skladno z 18. členom ZDIJZ dolžan prosilcem nuditi ustrezno pomoč pri dopolnitvi zahteve. Če je organu zahteva prosilca nerazumljiva/nejasna oz. če organ, glede na vrsto podatkov, ki jih vodi, ne ve, oz. ne more razbrati, kateri konkretni podatki so predmet njegove zahteve ali morebiti za katero obdobje prosilec zahteva dokumente, ga je organ dolžan pozvati na dopolnitev in mu hkrati pomagati pri konkretnejši opredelitvi. V zvezi z zahtevanimi dokumenti, glede katerih bo organ v ponovnem postopku ugotovil, da predstavljajo informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, mora opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V tem primeru mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije podatek o….). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Če gre pri zahtevanih podatkih za absolutno javno dostopne informacije, IP v tej zvezi izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 761/2021-17 z dne 18. 3. 2024, v kateri je sodišče navedlo, da je treba tožnikove navedbe, ki se nanašajo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, presojati v povezavi z dejstvom, da so zahtevani podatki absolutno javni dostopni.

IP je na podlagi vseh navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbam prosilca ter izpodbijane odločbe organa, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadeve vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP, sodno prakso in napotila IP.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Saša Fidler Duronjič, univ. dipl. prav.,   

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Npr. odločbe IP št. 090-211/2016, št. 090-55/2017, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-239/2019/6, št. 090-269/2022/2, št. 090-2/2023/2.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[4] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[5] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[8] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[9] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.