prosilec - Tržni inšpektorat RS
+ -Številka: 090-242/2023
Kategorije: Ali gre za zlorabo pravice
POVZETEK:
Organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahteve prosilca za dostop do izpisa iz inšpekcijske zadeve iz razloga zlorabe pravice. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen, da preko postopkov po ZDIJZ, izvaja kontrolo dela organa oziroma hoče preko dostopa do informacij javnega značaja doseči, da se organ opredeli do njegovih prijav in analiz ter začne inšpekcijski postopek v konkretnih zadevah, zato IP pritrjuje odločitvi organa, da gre v konkretnem primeru za zlorabo pravice. IP je na podlagi pregleda dokumentov konkretne zadeve ugotovil, da prosilec vlaga ponavljajoče se in identične zahteve za dostop do informacij javnega značaja.
ODLOČBA:
Številka: 090-242/2023/2
Datum: 8. 9. 2023
Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 2. 8. 2023, zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Dunajska cesta 160, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-25/2023-3 z dne 30. 6. 2023, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožba prosilca z dne 2. 8. 2023 zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, št. 090-25/2023-3 z dne 30. 6. 2023, se zavrne.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je na organ, po elektronski pošti, posredoval dve zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, in sicer:
- z zahtevo z dne 5. 6. 2023 je zahteval izpis iz IS TIRS, kjer je evidentirana prosilčeva prijava, z dne 15. 3. 2023, in seznam aktivnosti po njej, v zvezi z vijaki za beton kot gradbenem proizvodu;
- z zahtevo z dne 7. 6. 2023 je zahteval posredovanje seznama aktivnosti po prosilčevi prijavi, z dne 15. 3. 2023, v zvezi z vijaki za beton kot gradbenem proizvodu.
Organ je o zahtevah prosilca odločil z odločbo 090-25/2023-3 z dne 30. 6. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je zahtevi prosilca zavrnil iz razloga zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ navedel, da je prosilec vložil enaki zahtevi za pridobitev istih informacij, pri čemer je bila druga zahteva vložena dva dni po prvi, torej ko rok za odločitev o prvi zahtevi sploh še ni potekel. Prosilec nadaljuje z enakim načinom vlaganja zahtev, ki so bile že večkrat s strani organa, kot tudi drugostopenjskega organa, prepoznane kot zloraba pravice pri tem pa se je preusmeril na drugo področje (iz osebne varovalne opreme na področje vijakov za beton), po mnenju organa pa namen prosilca ni zasledovanje glavnega pomena te pravice, tj., da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora delovanja organov, ampak v tem, da bo lahko ponovno izražal svoje nestrinjanje z delovanjem organa in opozarjal na, po njegovem mnenju, neučinkovito in nepravilno opravljene nadzore. Prosilec je bil že večkrat seznanjen, da namen ZDIJZ in pravice dostopa do informacij javnega značaja ni v tem, da se vpliva na delovanje organa oziroma prisili organ, da odgovarja na prijave, niti ni ta pravica priznana izključno v interesu prosilca, temveč zlasti in predvsem v interesu družbe. Glavni namen te pravice je, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora delovanja organov, vendar ne na način, da se prekomerno ovira celotno delo organa in uradne osebe. ZDIJZ sicer natančno ne definira oziroma določa kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa, zato se, kot pojasnjuje drugostopenjski organ v odločbi št. 090-127/2023/2 z dne 5. 5. 2023, za presojo zlorabe pravice uporabljajo kriteriji, kot so se oblikovali v pravni teoriji in praksi, npr.: ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami, očitno nedovoljene in neutemeljene vloge brez možnosti za uspeh, navidezno uveljavljanje pravice preko vlaganja vlog z vsebino, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo in žalitve, zasipavanje organa z vlogami, s čimer se ovira učinkovito delovanje organa na vseh področjih, poseganje v dostojanstvo organa, vlaganje vlog z namenom povzročanja neprijetnosti ali drugih nevšečnosti organu itd. Organ je ugotovil, da je prosilec v letu 2023 vložil že 64 zahtev za dostop do informacij javnega značaja, pri čemer je iz praktično vseh zahtev izhajala negativna vrednostna sodba, včasih tudi žalitve organa. Organ je navedel, da prosilec organ že od leta 2020 sistematično zasipava s številnimi obsežnimi elektronskimi sporočili in vlaganjem večjega števila zahtev z namenom dokazovanja, da organ ne deluje učinkovito. Takšno ravnanje konstantno ponavlja in prekomerno obremenjuje organ, s čimer želi opozoriti na neučinkovitost organa in neustrezno organiziran nadzor ter želi na vsak način usmerjati delo organa s svojimi predlogi, kje, kdaj in kako naj inšpektorji opravljajo nadzor. Na podlagi vpogleda v sistem IS TIRS je organ ugotovil, da je od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 evidentiranih 362 dokumentov, prejetih z elektronskega naslova prosilca, pri čemer se dogaja, da prosilec na isti dan pošlje več dokumentov, oziroma jih pošilja vsak dan, več zaporednih dni skupaj. V obdobju od 1. 1. 2023 do 30. 6. 2023 (datum izdaje izpodbijanega akta) je v sistemu evidentiranih 162 dokumentov, poslanih organu z elektronskega naslova prosilca, dodatno pa je organ ugotovil, da je prosilec v letu 2022 na organ naslovil 83 zahtev za dostop do informacij javnega značaja, v letu 2023 pa do dneva izdaje izpodbijanega akta že 64. Te številke še dodatno potrjujejo, da ne gre za povprečnega prosilca po ZDIJZ, saj je organ sicer v povprečju letno prejel od 25 do 30 vseh zahtev po ZDIJZ. V konkretnem primeru prosilec z vloženimi zahtevami za dostop do informacij javnega značaja ponovno želi vplivati na delovanje organa in usmerjati področje njegovega nadzora na gradbene proizvode. Hkrati želi preko določb ZDIJZ pridobiti informacije, ki bi bile podlaga za njegovo nadaljnje žaljenje in obsojanje organa. Njegov namen torej ni v tem, da bi preko pravice dostopa do informacij javnega značaja uresničeval glavni namen te pravice, tj. zagotoviti javnost in odprtost delovanja organa ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, ampak v tem, da bo lahko nadaljeval s svojimi vrednostnimi sodbami o nesposobnosti, neučinkovitosti in neustreznem delovanju organa. Organ je obrazložil demokratično in nadzorno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, pri tem pa ugotovil, da prosilec s svojo zahtevo ne sledi nobeni od teh funkcij, ampak preko teh zahtev navidezno uveljavlja to pravico, dejansko pa želi na ta način organ prisiliti v nadzor področja, na katerega je sam usmeril pozornost. Organ je pojasnil, da nima zadržkov pri seznanjanju javnosti z informacijami javnega značaja, vendar pa ni mogoče podpirati zahtev, ki ne sledijo namenu in osnovnemu pomenu te pravice. Odločitev organa tudi ni v povezavi s samo vsebino dela organa, pač pa je bila odločitev sprejeta na podlagi celotnega ravnanja prosilca (in prijavitelja), ki s pošiljanjem sporočil v velikem obsegu, vse z namenom dokazati nekvalitetno delo različnih nadzornih organov, otežuje normalno delo organa na več področjih, vse pa je povezano tudi z dejstvom, da je bil prosilec v preteklosti zaposlen pri organu kot inšpektor z dolgoletnim stažem, zato dobro pozna ustroj in delovanje organa, kar s pridom izkorišča pri naslavljanju svojih sporočil, pri čemer ponavljajoče izraža nezadovoljstvo nad organizacijo dela pri organu. Organ je navedel, da se zaveda svoje odgovornosti pri obravnavi zahtev za dostop do informacij javnega značaja in da zgolj zaradi velikega obsega zahtevane dokumentacije ali zaradi večjega števila zahtev, le-teh ni mogoče zavrniti. To je razvidno tudi iz številnih odločitev, ki jih je organ sprejel v zvezi s prosilčevimi zahtevami, ki jih je obravnaval tudi vsebinsko. Šele, ko je vlaganje zahtev s strani prosilca eskaliralo do te mere, da je postalo neobvladljivo in je šlo za sistematično zasipavanje organa z vedno novimi sporočili, je organ presodil, da gre za zlorabo pravice. Še posebej zato, ker so bile po oceni organa (čemur je pritrdil tudi IP v odločbi št. 090-336/2021/2 in v odločbi št. 090-75/2022-3) vložene zgolj z namenom dokazovanja svojih stališč glede neustreznega delovanja organa, pri čemer je prosilec najprej poudarjal, da je za takšno stanje krivo prejšnje vodstvo organa s sodelavci, ki so še vedno zaposleni na organu, sedaj pa za takšno stanje krivi tudi novo vodstvo organa, ki po njegovem mnenju neustrezno organizira delo inšpektorata. Prosilec je kot nekdanji tržni inšpektor tudi večkrat jasno izrazil svoje odklonilno stališče do nekdanje vodje organa in njenih sodelavcev, pri čemer organ poudarja, da se zaveda pravice vsakogar, da izrazi svoje mnenje glede postopkov, ki jih vodijo organi državne uprave, vendar mora prosilec pri tem ostati pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa subjektivna glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb v organu. Iz vsega navedenega je organ zaključil, da je jasno, da namen prosilca ni izvajanje nadzorne funkcije po ZDIJZ, ampak gre za namerno prekomerno zasipavanje več organov s številnimi obsežnimi sporočili, tudi iz razloga negativnega mnenja, ki ga ima prosilec kot nekdanji zaposleni glede organa in njegovih zaposlenih, vse z namenom dokazovanja prosilčevih stališč o nestrokovnem in neučinkovitem delu organa. Posledično ne gre za pošteno uporabo pravic po ZDIJZ, pri čemer organ opozarja na sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 214/2016, v kateri je bilo odločeno, da so šikanozne zahteve tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Organ meni, da se ravnanje prosilca uvršča v kategorijo zahtev, s katerimi se škoduje organu. Organ je še navedel, da je glavni namen ZDIJZ, kot izhaja iz 2. člena, zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacijo javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Nikakor pa ni namen tega zakona, da se podpirajo ravnanja določenih oseb, ki želijo preko te pravice vplivati na delovanje organa, oziroma so podlaga za negativne vrednostne sodbe glede uradnih oseb organa, ki so kot take žaljive in nespoštljive. Iz vseh prosilčevih vloženih prijav in zahtev za dostop do informacij javnega značaja namreč izhaja, da gre za namerno povzročanje nevšečnosti in neprijetnosti organu zaradi negativnega mnenja prosilca o delu organa, ki je povezano tudi z njegovim statusom nekdanjega inšpektorja, pri čemer se prosilec točno zaveda svojega ravnanja, vendar ne namerava odnehati. Upoštevajoč navedeno je organ zaključil, da prosilec svojih pravic iz naslova dostopa do informacij javnega značaja ne uporablja dobronamerno in skladno z določbami ter namenom ZDIJZ, saj so vložene zahteve v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato predstavlja zlorabo pravice po ZDIJZ, prosilec pa s takim ravnanjem, ki je bilo tudi s strani nadzornega organa že prepoznano kot zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja (odločbe IP št. 090-32/2021-34, št. 090-36/2021-45, št. 090-213/2022/2, št. 090-169/2022/2 in št. 090-275/2022/4), tudi nadaljuje. Na podlagi vsega navedenega je organ zahteve prosilca zavrnil zaradi zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbe, in sicer je po elektronski pošti, dne 2. 8. 2023 ob 21:38 in 21:42 ter prerekal posamezno alinejo izreka izpodbijane odločbe, pri tem pa navedel, da je namesto zaprošenih informacij prejel odločbo, v obrazložitvi katere ni ničesar, kar bi bilo kakorkoli povezano z realnostjo in konkretno zadevo. Vse navedbe o domnevni zlorabi pravice dostopa do IJZ nimajo ničesar z dejanskim stanjem. Prosilec je še pojasnil razloge za vlaganje zahtev po ZDIJZ.
Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-25/2023-12, skupaj s spisovno dokumentacijo, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.
Pritožba ni utemeljena.
IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti sklep in odločbo v delu, v katerem ju prosilec izpodbija. Oboje tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice) je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je bila navedena odločitev organa pravilna, pri čemer v zvezi z institutom zlorabe pravice izpostavlja, da je treba njen obstoj presojati z vidika celostnega ravnanja prosilca, zato je v zvezi z vsemi obravnavanimi zahtevami prosilca presojal, ali je prosilec zahteve pri organu vložil z namenom, ki ga zasleduje ZDIJZ, ali pa je pri tem ravnanju prekoračil pravne meje navedene pravice ter jo zlorabil.
ZDIJZ v petek odstavku 5. člena določa, da lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.
IP se je do teoretičnega vidika zlorabe pravice v svojih odločbah že večkrat opredelil, ko je presojal odločitve organov oziroma zavezancev[1], zato pravne teorije o pojmu zlorabe pravice na tem mestu ne navaja ponovno. Prav tako se je organ do pojma zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja že podrobneje opredelil tudi v odločbah, ki so bile izdane prosilcu v pritožbenih postopkih v istovrstnih zadevah.[2]
IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Ob tem IP še poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice dostopa institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice dostopa mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.
IP na podlagi pregleda dokumentov konkretne zadeve ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji za zlorabo pravice dostopa, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe.
Pri odločanju o zlorabi pravice dostopa je IP upošteval, da prosilec nadaljuje z enakim načinom vlaganja zahtev, ki so bile že večkrat, tako s strani organa kot s strani drugostopenjskega organa, prepoznane kot zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja.
ZDIJZ kot materialni zakon, ki je podlaga za pravico dostopa do informacij javnega značaja, sam ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.: ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami, očitno nedovoljene in neutemeljene vloge brez možnosti za uspeh, navidezno uveljavljanje pravice preko vlaganja vlog z vsebino, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo in žalitve, zasipavanje organa z vlogami, s čimer se ovira učinkovito delo organa na vseh področjih, poseganje v dostojanstvo organa, vlaganje vlog z namenom povzročanja neprijetnosti ali drugih nevšečnosti organu itd..[3]
Upoštevaje navedene kriterije ter navedbe organa in posredovano dokumentacijo IP ugotavlja, da iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen, da preko postopkov po ZDIJZ izvaja kontrolo dela organa oziroma hoče preko dostopa do informacij javnega značaja doseči, da se organ opredeli do njegovih prijav in analiz ter začne inšpekcijski postopek v konkretnih zadevah. Navedeno pa ni v skladu z namenom ZDIJZ, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ, ki je v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.[4]
Iz vsebine vlog prosilca, kot jih je posredoval organu in tudi priložil k pritožbi, izhaja preplet opozoril na nepravilnosti pri posameznih izdelkih iz področja osebne varovalne opreme in prijav za uvedbo inšpekcijskega postopka ter na drugi strani zahtev za dostop do informacij javnega značaja, kot so npr. izpis dokumentov iz posameznih konkretnih inšpekcijskih zadev ali izpis dokumentov, ki naj bi oziroma so nastali na podlagi prijave prosilca. Pri tem prosilec podaja tudi negativno vrednostno sodbo glede dela organa, tako na podlagi njegovih konkretnih prijav, kot tudi na splošno očita neučinkovito delo organa. IP na podlagi pregleda dokumentov konkretne zadeve ugotavlja, da prosilec zahteva dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, torej do dokumentov iz konkretnih zadev, zgolj in samo z namenom, da bi dokazal neučinkovito delo organa oziroma, da bi dosegel, da bi organ upošteval njegove prijave in uvedel inšpekcijski postopek glede izdelkov, na katere opozarja prosilec. Navedeno pa ni v skladu z namenom dostopa do informacij javnega značaja, saj ZDIJZ ni orodje za kontrolo dela organa oziroma »prisilo« organa, da začne inšpekcijski postopek v posameznih zadevah. Usmerjanje dela organa je delo glavnega inšpektorja, na kar je opozoril tudi organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, poleg tega je organ v izpodbijani odločbi podrobneje opisal tudi način dela organa, ki se tiče nadzora na tehničnem področju. Ker zahteve prosilca za dostop do informacij javnega značaja niso v skladu z namenom po ZDIJZ, IP ugotavlja, da gre za zlorabo pravice dostopa.
Dalje IP ugotavlja, da ne glede na to, da število zahtev po ZDIJZ sicer ni omejeno, v obravnavanem primeru število in obsežnost vlog,[5] iz katerih izhajajo med drugim tudi zahteve za dostop do informacij javnega značaja, prekomerno obremenjujejo organ. Kot izhaja iz posredovane dokumentacije, je prosilec organu poslal veliko število sporočil, med katerimi je večina precej obsežnih, s priloženimi analizami, dopolnjena z novimi proizvodi ali dodatnimi nepravilnostmi. Poleg analiz z nepravilnostmi v sporočilih, je prosilec zastavljal vprašanja in v besedilu podajal tudi zahteve za dostop do informacij javnega značaja. V posameznih sporočilih se tako prepletajo različni zahtevki, tudi zahteve po ZDIJZ. Razumsko torej ni mogoče pričakovati, da bo organ uspel v zakonskem roku odločiti o tolikšnem številu obsežnih zahtev z različno vsebino. Takšnega pričakovanja zato tudi ni mogel imeti prosilec in ga po presoji IP tudi ni imel. Kljub temu pa to še ne pomeni, da organ ne dela oziroma, da je njegovo delo neučinkovito in nestrokovno, prav to pa hoče po mnenju organa, čemur pritrjuje tudi IP, prosilec preko zahtev za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, dokazati. IP v zvezi z navedenim ponovno opozarja, da tako v konkretnem primeru ne gre za pošteno uporabo pravice prosilca po ZDIJZ, zaradi česar šteje, da je prosilec zlorabil pravico dostopa in da je potrebno njegove zahteve iz tega razloga zavrniti, kot to določa peti odstavek 5. člena ZDIJZ. Po oceni IP tudi ni dvoma, da takšen način vlaganja zahtev s strani prosilca organu nedvomno otežuje oziroma onemogoča tudi ravnanje v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).
IP se strinja z organom, da je namen prosilca povsem drug, kot ga zasleduje ZDIJZ, in sicer je njegov namen ta, da dokaže nesposobnost oziroma nestrokovnost organa, kar organu v svojih vlogah neprestano tudi očita ter hoče preko postopkov po ZDIJZ doseči, da se organ opredeli do njegovih prijav in analiz, oziroma da uvede inšpekcijske postopke. Določbe ZDIJZ pa temu niso namenjene, zato IP ugotavlja, da pri zahtevah prosilca za posredovanje informacij javnega značaja, ne gre za pošteno uporabo pravic dostopa do informacij javnega značaja. Nedvomno ima vsakdo pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar ne na način, kot je opisan v konkretnem primeru, torej da hoče preko dostopa po ZDIJZ doseči, da organ njegove prijave in opozorila na nepravilnosti obravnava in da preko zahtevanih informacij javnega značaja dokazuje neučinkovito delo organa. IP ob tem poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa ter uradne osebe in organ žali in s tem posega v njihovo dostojanstvo.[6]
IP po preučitvi celotne zadeve zaključuje, da je v obravnavanem primeru mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju z namenom pravice dostopa do informacij javnega značaja, s čimer je podana zloraba pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ.
Ob navedenem pa IP ponovno izpostavlja dejstvo nepreglednih in obsežnih vlog prosilca, saj ta s posamezno vlogo hkrati podaja svoje nestrinjanje z delom organa, izpostavlja svoje ugotovitve, se pritožuje zoper posamezne odločitve organa ter vlaga oziroma ponavlja svoje prijave. Vlogam pripenja tudi predhodne vloge in obsežno slikovno in drugo gradivo. IP tako pritrjuje ugotovitvam organa, da so vloge prosilca nepregledne in tudi izjemno obsežne. Tudi predmetno pritožbo je prosilec dopolnjeval ter prilagal prejšnja sporočila. IP pa v zvezi s svojo odločitvijo izpostavlja še dejstvo, da se ravnanje prosilca ponavlja, čeprav sta tako organ, kot tudi IP v svojih predhodnih odločbah prepoznala takšno ravnanje prosilca kot zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag IP zaključuje, da pritožba prosilca ni utemeljena, zato jo je zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Urša Pleterski
Raziskovalka pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka
[1] Glej npr. odločbe IP št. 090-21/2015/, št. 090-157/2015, št. 090-254/2015, št. 090-19/2016, št. 090-211/2016, št. 090-55/2017, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-239/2019/6.
[2] Glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2, 090-275/2022.
[3] Navedeni kriteriji izhajajo iz sodne prakse, ki je našteta že v odločbah IP, ki so bile v pritožbenih postopkih izdane prosilcu v istovrstnih zadevah; glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2, št. 090-275/2022.
[4] Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v 4. členu ZDIJZ.
[5] Kot navaja organ v obrazložitvi izpodbijanega akta je od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 evidentiranih 362 dokumentov, prejetih z elektronskega naslova prosilca, pri čemer prosilec na isti dan pošlje več dokumentov oziroma jih pošilja vsak dan, več zaporednih dni skupaj. V obdobju od 1. 1. 2023 do 30. 6. 2023 (datum izdaje izpodbijanega akta) je v sistemu evidentiranih 162 dokumentov, poslanih organu z elektronskega naslova prosilca, dodatno pa je prosilec v letu 2022 na organ naslovil 83 zahtev za dostop do informacij javnega značaja, v letu 2023 pa do dneva izdaje izpodbijanega akta že 64.
[6] Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi št. U 12/2008, z dne 30. 6. 2009, navedlo, da je žalitev organa ali uradne osebe treba pojmovati kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti). Ob tem pa IP izpostavlja tudi upravno sodno prakso, npr. sodbo II U 214/2016 (tč. 21 obrazložitve), iz katere izhaja, citirano: »Na obstoj zlorabe pravice se sklepa na podlagi ravnanj prosilca, med katera sodi po presoji sodišča tudi šikaniranje, ki ga določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ posebej omenja. Šikanozne so namreč tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja. Zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja to iz sodne prakse.«.