prosilec - Tržni inšpektorat RS

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Organ je prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih podatkov, in sicer na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku odločitvi organa sledil, saj je po preučitvi celotne zadeve zaključil, da je v obravnavanem primeru mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP ugotavlja, da iz načina vlaganja predmetnih zahtev prosilca izhaja njegov namen, da preko postopkov po ZDIJZ izvaja kontrolo dela organa oziroma hoče preko dostopa do informacij javnega značaja doseči, da se organ opredeli do njegovih prijav in analiz ter začne inšpekcijski postopek v konkretnih zadevah. Navedeno pa ni v skladu z namenom ZDIJZ, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ, ki je v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-127/2023/2

Datum: 5. 5. 2023

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 21. 4. 2023, zoper odločbo št. 090-19/2023-17 z dne 6. 4. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločitev), Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Dunajska cesta 160, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožba prosilca z dne 21. 4. 2023 zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije št. 090-19/2023-17 z dne 6. 4. 2023, se zavrne.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 31. 3. 2023 od organa na podlagi ZDIJZ med drugim v 10 zahtevah zahteval posredovanje izpisa seznama aktivnosti, ki so bile izvedene na podlagi njegovih prijav, podanih zaradi uveljavljanja stvarne napake in vračila kupnine zaradi domnevne neskladnosti kupljenih zaščitnih mask. Zahteve so se nanašale na prijave:

-       z dne 9. 2. 2023 zaradi nepravilnosti po določbah 39. člena ZVPot pri poslovanju s potrošniki s strani PAB d.o.o. preko njene spletne prodajalne …,

-       z dne 9. 2. 2023 zaradi nepravilnosti po določbah 39. člena ZVPot pri poslovanju s potrošniki s strani … preko njene spletne prodajalne …,

-       z dne 10. 1. 2023 zaradi nepravilnosti, ki pomenijo stvarno napako, in (ne)vračila kupnine pri spletnem prodajalcu ….,

-       z dne 10. 1. 2023 zaradi nepravilnosti, ki pomenijo stvarno napako, in (ne)vračila kupnine pri spletnem prodajalcu ...,

-       z dne 10. 1. 2023 zaradi nepravilnosti, ki pomenijo stvarno napako, in (ne)vračila kupnine pri spletnem prodajalcu ...,

-       z dne 10. 1. 2023 zaradi nepravilnosti, ki pomenijo stvarno napako, in (ne)vračila kupnine pri spletnem prodajalcu ...,

-       z dne 7. 12. 2022 v zadevi uveljavljanja pravice iz naslova stvarne napake po naročilu številka 139222125 z dne 20. 6. 2022, pri prodajalcu ….,

-       z dne 7.12. 2022 v zadevi uveljavljanja pravice iz naslova stvarne napake po naročilu številka 140426335 z dne 14. 8. 2022 (1. pošiljka), pri prodajalcu ...,

-       z dne 7.12. 2022 v zadevi uveljavljanja pravice iz naslova stvarne napake po naročilu številka 140304450 z dne 8. 8. 2022, pri prodajalcu ….,

-       z dne 7.12. 2022 v zadevi uveljavljanja pravice iz naslova stvarne napake po naročilu številka
141012667 z dne 1.9. 2022.

Organ je z odločbo št. 090-19/2023-17 z dne 6. 4. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), odločil, da se zahteve prosilca iz razloga zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja v celoti zavrnejo. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec v enem dnevu poslal 16 zahtev za dostop do informacij javnega značaja, med katerimi se jih je več podvajalo oziroma so bile iste zahteve poslane v razmiku nekaj minut. Prosilec je zahteval posedovanje izpisa vseh aktivnosti organa, ki jih je ta izvedel na podlagi njegovih prijav, podanih zaradi uveljavljanja stvarne napake in vračila kupnine zaradi domnevne neskladnosti kupljenih zaščitnih mask. Navedel je, da ker gre za zahteve za dostop do informacij javnega značaja, jih je organ obravnaval na podlagi ZDIJZ. Ker gre za več funkcionalno povezanih zahtev, je organ vse zahteve obravnaval v okviru enega postopka. Organ je ugotovil, da prosilec nadaljuje s sistematičnim zasipavanjem organa in vlaganjem večjega števila zahtev za dostop do informacij javnega značaja z namenom dokazovanja, da organ ne deluje učinkovito. Takšno ravnanje konstantno ponavlja že od leta 2020 in prekomerno obremenjuje organ z različnimi prijavami in zahtevami za dostop do informacij javnega značaja, večinoma pri osebni varovalni opremi, s čimer želi opozoriti na, po njegovem mnenju, neučinkovitost organa in neustrezno organiziran nadzor, ter želi na vsak način usmerjati delo organa s svojimi predlogi, kje, kdaj in kako naj inšpektorji opravljajo nadzor. Takšen način vlaganja zahtev za dostop do informacij javnega značaja je bil že v več odločbah, potrjenih tudi s strani IP, spoznan za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Nadalje je organ ugotovil, da prosilec, kljub vsem izdanim in s strani IP potrjenim odločbam, še vedno nadaljuje z vlaganjem zahtev za dostop do informacij javnega značaja na enak način kot izhaja iz navedenih zavrnilnih odločb, ki so bile izdane zaradi zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec torej s svojimi zahtevami še vedno prekomerno obremenjuje organ, vlaga nove identične zahteve, kljub temu, da rok za odločitev o prvotno vloženi zahtevi še sploh ni potekel (vlaganje identičnih zahtev v razmiku nekaj minut), izvršuje pravico dostopa do informacij javnega značaja na nedostojen način in ne uresničuje namena ZDIJZ, ki je v izvajanju nadzorne funkcije javnosti. Poleg tega je pojasnil, sklicujoč se na odločbi IP št. 090-213/2022/2 z dne 1. 9. 2022, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, da se prekomerno ovira celotno delo organa in uradne osebe. Organ je ponovno poudaril, da tudi v konkretnem primeru nikakor ne gre za to, da bi se želel izogibati posredovanju informacij javnega značaja, vendar pa je potrebno slediti namenu določb ZDIJZ, ki so v tem, da se preko pravice dostopa do informacij javnega značaja zagotavlja javnost in transparentnost delovanja državnih organov, ne pa v tem, da posamezen prosilec prekomerno obremenjuje organ z zahtevami, katerih glavni namen je dokazovanje neučinkovitosti in neustrezne organiziranosti organa. Na podlagi vpogleda v evidenco je organ ugotovil, da je v sistemu IS TIRS od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 evidentiranih 362 dokumentov, prejetih z elektronskega naslova prosilca, pri čemer se dogaja, da prosilec na isti dan pošlje več dokumentov oziroma jih pošilja vsak dan, več zaporednih dni skupaj. V obdobju od 1. 1. 2023 do 6. 4. 2023 (datum izdaje izpodbijane odločbe) je v sistemu evidentiranih 132 dokumentov, poslanih organu z elektronskega naslova prosilca. Prav tako organ ugotavlja, da je prosilec v letu 2022 na organ naslovil 83 zahtev za dostop do informacij javnega značaja, v letu 2023 pa od 1. 1. 2023 do dne 6. 4. 2023 že 53. Te številke še dodatno potrjujejo, da ne gre za povprečnega prosilca po ZDIJZ, saj je organ sicer letno prejel v povprečju od 25 do 30 vseh zahtev po ZDIJZ. Celotno preteklo in sedanje ravnanje prosilca kaže na dejstvo, da ta ne vlaga zahtev za dostop do informacij javnega značaja z namenom izvrševanja namena ZDIJZ, pač pa zgolj z namenom dokazovati svoje prepričanje, da organ ne dela dobro, strokovno in učinkovito. Organ se zaveda svoje odgovornosti pri obravnavi zahtev za dostop do informacij javnega značaja, jasno je tudi, da zgolj zaradi velikega obsega zahtevane dokumentacije ali zaradi večjega števila zahtev, le-teh ni mogoče zavrniti. To zavedanje je razvidno tudi iz številnih odločitev, ki jih je organ sprejel v zvezi s prosilčevimi zahtevami, ki jih je obravnaval tudi vsebinsko. Šele, ko je vlaganje zahtev s strani prosilca eskaliralo do te mere, da je postalo neobvladljivo in je šlo za sistematično zasipavanje organa z vedno novimi sporočili, je organ presodil, da gre za zlorabo pravice, zaradi česar zahtevam prosilca ni mogoče ugoditi. Še posebej zato, ker so bile zahteve, po oceni organa (čemur je pritrdil tudi IP v odločbi št. 090-336/2021/2 in v odločbi št. 090-75/2022-3), vložene zgolj z namenom dokazovanja svojih stališč glede neustreznega delovanja organa, pri čemer je prosilec najprej poudarjal, da je za takšno stanje krivo prejšnje vodstvo organa s svojimi sodelavci (ki so še vedno zaposleni na organu - npr. dokument št. 0611-618/2021-38), sedaj pa za takšno stanje krivi tudi novo vodstvo organa, ki po njegovem mnenju neustrezno organizira delo inšpektorata. Kot nekdanji tržni inšpektor je prosilec tudi večkrat jasno izrazil svoje odklonilno stališče do nekdanje vodje organa in njenih sodelavcev, pri čemer organ poudarja, da se zaveda, da ima vsakdo pravico izraziti svoje mnenje glede postopkov, ki jih vodijo organi državne uprave, vendar mora prosilec pri tem ostati pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb v organu. V omenjenem postopku ne gre za to, da bi imel organ zadržke pri seznanjanju javnosti z informacijami javnega značaja, vendar pa ni mogoče podpirati zahtev za dostop do informacij javnega značaja, ki ne sledijo namenu in osnovnemu pomenu te pravice. Odločitev organa o zavrnitvi zaradi zlorabe pravice tudi ni v povezavi s samo vsebino dela organa, pač pa je bila odločitev sprejeta na podlagi celotnega ravnanja prosilca (in prijavitelja), ki s pošiljanjem sporočil v velikem obsegu, vse z namenom dokazati (ne)kvalitetno delo različnih nadzornih organov, otežuje normalno delo organa na več področjih, vse pa je povezano tudi z dejstvom, da je bil prosilec v preteklosti zaposlen pri organu kot inšpektor (z dolgoletnim stažem), zato dobro pozna ustroj in delovanje organa, kar s pridom izkorišča pri naslavljanju svojih sporočil, pri čemer ponavljajoče izraža nezadovoljstvo nad organizacijo dela pri organu. Temeljna naloga organa je zagotavljati nadzor na trgu z namenom doseči spoštovanje predpisov, poleg tega pa se k temu prispeva tudi preventivno z odgovarjanjem na vprašanja posameznikov, podjetij in institucij iz delokroga organa, obveščanjem javnosti o ugotovljenih nepravilnostih ter o posledicah kršitev zakonov in drugih predpisov preko medijev, spletne strani, ipd. Opravljanje nalog, določenih z zakonom, in nadzora na področjih iz svoje pristojnosti, so torej tiste, zaradi katerih je bil organ ustanovljen, obveščanje prijaviteljev, ki niso stranke postopka, pa je v zakonu določeno zgolj v minimalnem obsegu, da se torej prijavitelja obvesti o ukrepih, ki so bili sprejeti, nikakor pa ni namen, da se inšpektorji vsebinsko poglobljeno posvečajo prijaviteljem. Prijava predstavlja zgolj pobudo za nadzor, ki se preuči, in v kolikor iz nje izhajajo kršitve, se le-te tudi preverijo v okviru postopka, nikakor pa ne more biti prijavitelj gospodar inšpekcijskega postopka. Postopke namreč vodijo inšpektorji, ki so pri svojem delu samostojni, vezani pa so na zakon in ustavo. Če pristanemo na usmerjanje postopkov s strani posameznih subjektov, izgubimo glavni namen inšpekcijskih postopkov - zakonitost, objektivnost in samostojnost. Iz navedenega je jasno, da namen prosilca v postopku dostopa do informacij javnega značaja (in hkrati prijavitelja v inšpekcijskih postopkih) ni izvajanje nadzorne funkcije, kot jo prosilcem daje ZDIJZ. S strani prosilca gre, po oceni organa, za namerno prekomerno zasipavanje več organov, tudi Tržnega inšpektorata RS, s številnimi obsežnimi sporočili, tudi iz razloga negativnega mnenja, ki ga ima prosilec kot nekdanji zaposleni glede organa in njegovih zaposlenih, vse pa z namenom dokazovanja prosilčevih stališč o nestrokovnem in neučinkovitem delu organa. Posledično je mogoče zaključiti, da ne gre za pošteno uporabo pravic, ki gredo prosilcu po določilih ZDIJZ. Organ opozarja na prakso Upravnega sodišča RS (sodba II U 214/2016), iz katere izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Ravnanja prosilca predstavlja zahteve, s katerimi se škoduje organu. Ker prosilec nadaljuje z ravnanjem, ki je bilo tudi s strani IP prepoznano kot zloraba pravice do dostopa do informacij javnega značaja (odločbe IP št. 090-32/2021-34, št. 090-36/2021-45, št. 090-213/2022/2, št. 090-169/2022/2 in št. 090-275/2022/4), je organ o vseh desetih zahtevah prosilca odločil, da gre za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo. Meni, da ne gre za zasipavanje oziroma obremenjevanje organa. Odločba nima nobene smiselne vsebine z obravnavo konkretnih prijav. Obrazložitev organa je enaka kot se ponavlja že dve leti, in sicer zavrnitev vseh zahtev po ZDIJZ za dostop do seznama aktivnosti in posameznih dokumentov iz nadzora organa, ki bi morali nastati na podlagi podanih prijav nepravilnosti na trgu (neskladnost s predpisi) pri prodaji zaščitne opreme. Prosilec izpostavlja, da se obravnavana odločba ne opredeljuje do njegovega položaja kot stranskega udeleženca v postopku s prijavo. Iz prijav, ki temeljijo na Zakonu o varstvu potrošnikov, izhaja njegov pravni interes oziroma osebna korist. Nesmiselna je tudi obrazložitev odločbe organa v delu, v katerem se sklicuje na pravnomočnost odločb drugostopenjskega organa, saj se IP v takšnih zadevah (v zvezi s temi prijavami) še ni opredelil. Sam opozarja na odločitev IP v zadevi št. 090-43/2023/2 z dne 28. 2. 2023, s katero je IP njegovi pritožbi ugodil in vrnil v delu zadevo v ponovno odločanje.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, z dopisom št. 090-09/2023-19 z dne 25. 4. 2023, odstopil v odločanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, zato se IP v nadaljevanju opredeljuje do tega vprašanja.

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

IP se je do teoretičnega vidika zlorabe pravice v svojih odločbah že večkrat opredelil, ko je presojal odločitve organov oziroma zavezancev,[1] zato pravne teorije o pojmu zlorabe pravice na tem mestu ne navaja ponovno. Prav tako se je organ do pojma zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja že podrobneje opredelil tudi v odločbah, ki so bile izdane prosilcu v pritožbenih postopkih v istovrstnih zadevah.[2]

IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Ob tem IP še poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice dostopa institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice dostopa mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ. IP na podlagi pregleda dokumentov konkretne zadeve ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji za zlorabo pravice dostopa, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe.

Pri svojem odločanju o zlorabi pravice dostopa je IP upošteval, da je prosilec v konkretnem primeru zahteve vlagal  v istem dnevu. Prav tako se zahteve nanašajo na sorodne dokumente (inšpekcijske postopke), zlasti pa je sporen način vlaganja predmetnih zahtev, zato je IP v tem pritožbenem postopku vse obravnavane zahteve, naštete v uvodu obrazložitve te odločbe, o katerih je organ odločil z izpodbijano odločbo, obravnaval kot funkcionalno celoto. Prosilec je zahteve vlagal v enem dnevu s 16 sporočili, pri čemer organ ugotavlja, da so se zahteve ponavljale oziroma, da je prosilec iste zahtev pošiljal v razmiku nekaj minut. Vse zahteve so poslane na način, da je prosilec le posredoval prijave, vključno s celotno dokumentacijo, ki se na v prijavi zatrjevana dejstva nanašajo. Gre za relativno obsežne vloge, iz katerih izhajajo tudi analize nepravilnosti in prijave, vključno z določenim slikovnim materialom. Po oceni IP je torej treba predmetne zahteve opredeliti v kontekstu posredovanih vlog prosilca.

ZDIJZ kot materialni zakon, ki je podlaga za pravico dostopa do informacij javnega značaja, sam ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.: ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami, očitno nedovoljene in neutemeljene vloge brez možnosti za uspeh, navidezno uveljavljanje pravice preko vlaganja vlog z vsebino, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo in žalitve, zasipavanje organa z vlogami, s čimer se ovira učinkovito delo organa na vseh področjih, poseganje v dostojanstvo organa, vlaganje vlog z namenom povzročanja neprijetnosti ali drugih nevšečnosti organu itd..[3]

Upoštevaje navedene kriterije ter navedbe organa in posredovano dokumentacijo IP ugotavlja, da iz načina vlaganja predmetnih zahtev prosilca izhaja njegov namen, da preko postopkov po ZDIJZ izvaja kontrolo dela organa oziroma hoče preko dostopa do informacij javnega značaja doseči, da se organ opredeli do njegovih prijav in analiz ter začne inšpekcijski postopek v konkretnih zadevah. Navedeno pa ni v skladu z namenom ZDIJZ, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ, ki je v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.

Iz vsebine vlog prosilca, kot jih je posredoval na organ in tudi priložil v pritožbi, izhaja preplet opozoril na nepravilnosti pri posameznih izdelkih iz področja osebne varovalne opreme in prijav za uvedbo inšpekcijskega postopka ter na drugi strani zahtev za dostop do informacij javnega značaja, kot so npr. izpis dokumentov iz posameznih konkretnih inšpekcijskih zadev ali izpis dokumentov, ki naj bi oziroma so nastali na podlagi prijave prosilca. Pri tem prosilec podaja tudi negativno vrednostno sodbo glede dela organa, tako na podlagi njegovih konkretnih prijav, kot tudi na splošno očita neučinkovito delo organa. IP na podlagi pregleda dokumentov konkretne zadeve ugotavlja, da prosilec zahteva dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ, torej do dokumentov iz konkretnih zadev, zgolj in samo z namenom, da bi dokazal neučinkovito delo organa oziroma, da bi dosegel, da bi organ upošteval njegove prijave in uvedel inšpekcijski postopek glede izdelkov, na katere opozarja prosilec. Navedeno pa ni v skladu z namenom dostopa do informacij javnega značaja, saj ZDIJZ ni orodje za kontrolo dela organa oziroma »prisilo« organa, da začne inšpekcijski postopek v posameznih zadevah. Usmerjanje dela organa je delo glavnega inšpektorja, na kar je opozoril tudi organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, poleg tega je organ v izpodbijani odločbi podrobneje opisal tudi način dela organa, ki se tiče nadzora na tehničnem področju. Ker zahteve prosilca za dostop do informacij javnega značaja niso v skladu z namenom po ZDIJZ, IP ugotavlja, da gre za zlorabo pravice dostopa.

Dalje IP ugotavlja, da ne glede na to, da število zahtev po ZDIJZ sicer ni omejeno, v obravnavanem primeru število in obsežnost vlog,[4] iz katerih izhajajo med drugim tudi zahteve za dostop do informacij javnega značaja, prekomerno obremenjujejo organ. Prav tako je prosilec organu poslal veliko število sporočil, med katerimi je večina precej obsežnih, s priloženimi analizami, dopolnjena z novimi proizvodi ali dodatnimi nepravilnostmi. Poleg analiz z nepravilnostmi v sporočilih, je zastavljal vprašanja in v besedilu podajal tudi zahteve za dostop do informacij javnega značaja. V posameznih sporočilih se tako prepletajo različni zahtevki, tudi zahteve po ZDIJZ. Razumsko torej ni mogoče pričakovati, da bo organ uspel v zakonskem roku odločiti o tolikšnem številu obsežnih zahtev z različno vsebino. Takšnega pričakovanja zato tudi ni mogel imeti prosilec in ga po presoji IP tudi ni imel. Kljub temu pa to še ne pomeni, da organ ne dela oziroma, da je njegovo delo neučinkovito in nestrokovno, prav to pa hoče po mnenju organa, čemur pritrjuje tudi IP, prosilec preko zahtev za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ dokazati. IP v zvezi z navedenim ponovno opozarja, da tako v konkretnem primeru ne gre za pošteno uporabo pravice prosilca po ZDIJZ, zaradi česar šteje, da je prosilec zlorabil pravico dostopa in da je potrebno njegove zahteve iz tega razloga zavrniti, kot to določa peti odstavek 5. člena ZDIJZ. Po oceni IP tudi ni dvoma, da takšen način vlaganja zahtev s strani prosilca organu nedvomno otežuje oziroma onemogoča tudi ravnanje v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

IP tako pritrjuje organu, da je namen prosilca povsem drug, kot ga zasleduje ZDIJZ, in sicer je njegov namen ta, da dokaže nesposobnost oziroma nestrokovnost organa, kar organu v svojih vlogah (in pritožbah) neprestano tudi očita ter hoče preko postopkov po ZDIJZ doseči, da se organ opredeli do njegovih prijav in analiz oziroma da uvede inšpekcijske postopke. Določbe ZDIJZ pa temu niso namenjene, zato IP ugotavlja, da pri zahtevah prosilca za posredovanje informacij javnega značaja, ne gre za pošteno uporabo pravic dostopa do informacij javnega značaja. Nedvomno ima vsakdo pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar ne na način, kot je opisan v konkretnem primeru, torej da hoče preko dostopa po ZDIJZ doseči, da organ njegove prijave in opozorila na nepravilnosti obravnava in da preko zahtevanih informacij javnega značaja dokazuje neučinkovito delo organa. IP ob tem poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa ter uradne osebe in organ žali in s tem posega v njihovo dostojanstvo.[5]

IP po preučitvi celotne zadeve zaključuje, da je v obravnavanem primeru mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, s čimer je podana zloraba pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ.

IP pa v zvezi s svojo odločitvijo izpostavlja še dejstvo, da se ravnanje prosilca ponavlja, čeprav sta tako organ kot tudi IP v svojih predhodnih odločbah prepoznala takšno ravnanje prosilca kot zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

IP še odgovarja, da so pritožbene navedbe glede kršitev pri posameznih znamkah mask, kot jih navaja prosilec in glede izvajanja nadzora organa na tehničnem področju ter dela inšpektorjev, za konkretni postopek neupoštevne, saj je predmet konkretnega pritožbenega postopka preveritev, ali je organ v postopku na prvi stopnji odločil o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja pravilno in zakonito.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilca o odločitvi IP št. 090-43/2023 z dne 28. 2. 2023, IP navaja, da je v navedeni zadevi IP ugotovil, da se pritožba prosilca nanaša le na zavrnitev ene zahteve. V zvezi z navedeno je IP odločil, da ni funkcionalno povezana z ostalimi zahtevami prosilca, saj je prosilec zahteval svoje podatke oziroma podatke, ki se nanašajo nanj. Iz navedenega izhaja, da s to odločitvijo IP ni v ničemer odločil vsebinsko o ravnanju prosilca v zvezi z zahtevami, ki so obravnavani primerljive in torej ni podal stališča o (ne)obstoju zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki bi bilo prosilcu v prid.

Glede navedbe prosilca, da bi moral organ pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja upoštevati poseben prosilčev status, ki ga ima kot prijavitelj in kot domnevni oškodovani kupec, IP odgovarja, da te v obravnavanem postopku niso relevantne, saj je prosilec informacije zahteval na podlagi ZDIJZ in ne na podlagi drugih predpisov.

Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag IP zaključuje, da pritožba prosilca ni utemeljena, zato jo je zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Glej npr. odločbe IP št. 090-21/2015/, št. 090-157/2015, št. 090-254/2015, št. 090-19/2016, št. 090-211/2016, št. 090-55/2017, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-239/2019/6.

[2] Glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2 in št. 090-2/2023 z dne 16. 1. 2023.

[3] Navedeni kriteriji izhajajo iz sodne prakse, ki je našteta že v odločbah IP, ki so bile v pritožbenih postopkih izdane prosilcu v istovrstnih zadevah; glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2.

^[4] Kot navaja organ v izpodbijani odločbi je v obdobju od 1. 1. 2023 do 6. 4. 2023 (datum izdaje izpodbijane odločbe) od prosilca prejel 53 zahtev za dostop do informacij javnega značaja. V sistemu IS TIRS je od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 evidentiranih skupaj 362 dokumentov, ki so bili prejeti z elektronskega naslova prosilca. V letu 2022 je prosilec podal dodatno 83 zahtev za dostop do informacij javnega značaja.

[5] Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi št. U 12/2008, z dne 30. 6. 2009, navedlo, da je žalitev organa ali uradne osebe treba pojmovati kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti). Ob tem pa IP izpostavlja tudi upravno sodno prakso, npr. sodbo II U 214/2016 (tč. 21 obrazložitve), iz katere izhaja, citirano: »Na obstoj zlorabe pravice se sklepa na podlagi ravnanj prosilca, med katera sodi po presoji sodišča tudi šikaniranje, ki ga določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ posebej omenja. Šikanozne so namreč tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja. Zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja to iz sodne prakse.«.