prosilec - SDH d.d.

POVZETEK:

Prosilka je od organa zahtevala dokumente, ki jih je v zvezi s ponudbo za poravnavo v denacionalizacijskem postopku sprejel organ. Organ je zahtevo zavrnil zaradi izjeme poslovne skrivnosti. IP je po sodbi sodišča ponovno odločal v predmetnem postopku in pritožbi delno ugodil. Ugotovil je, da so sicer v zvezi s vsemi tremi dokumenti izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme poslovne skrivnosti. Vendar je, izhajajoč iz presoje, da je organ kot druga oseba javnega prava za dostop do informacij javnega značaja zavezan na podlagi 1. člena ZDIJZ, presodil, da je eden od dokumentov (Zapisnik o komisiji za poravnave pri organu) v delu, ki se nanaša na odločitev v zvezi s pobudo za poravnavo in razlogi zanjo, povezan s porabo javnih sredstev in kot tak v tem delu predstavlja absolutno javne podatke, ki jih mora organ razkriti prosilki. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-9/2019/21

Datum: 4. 4. 2024

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega in drugega odstavka 248. člena ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 - ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), v ponovnem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) št. I U 1034/2019-24 z dne 29. 2. 2024, o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka) z dne 3. 1. 2019, ki jo zastopa …, zoper odločbo Slovenskega državnega holdinga, Mala ulica 5, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

I.              Pritožbi prosilke z dne 3. 1. 2019 se delno ugodi in se odločba Slovenskega državnega holdinga, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018 delno odpravi ter odloči: Organ je dolžan prosilki v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe na naslov prosilke posredovati fotokopijo naslednjih delov Zapisnika 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018:

-          številko, datum in naslov dokumenta,

-          šesti odstavek, ki se začne z besedno zvezo:« Po podanem….«, pri čemer mora prekriti imena in priimke v prvi in šesti vrstici,

-          sedmi odstavek in

-          osmi odstavek tega dokumenta.

II.             V delu, v katerem je organ v skladu s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti varovane osebne podatke in glede ostalih delov tega dokumenta ter glede dokumentov: Sklep o imenovanju Komisije za poravnave in poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, se pritožba prosilke zavrne.

III.            Zahteva prosilke za povrnitev stroškov se zavrne.

IV.           V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilka je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 20. 11. 2018 od organa zahtevala prepise naslednjih dokumentov:

-           zapisnika 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018,

-           seznama članov Komisije za poravnave SDH, in

-           poročila člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji …, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018.

Organ je z odločbo, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018 njeno zahtevo v celoti zavrnil s sklicevanjem na izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (poslovna skrivnost). V zvezi s tem je navajal, da je

prosilka zahtevala podatke in gradiva, ki se nanašajo na denacionalizacijski postopek, v katerem je udeležen organ. Ker je Uprava SDH je na podlagi 1. odstavka 39. člena ZGD-1 sprejela Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 5. členu določa, da se za poslovno skrivnost SDH med drugim štejejo podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki se nanašajo na denacionalizacijske postopke, v katerih je udeležena SDH; na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo, in postopke izročitve obveznic skladno z veljavno zakonodajo, je izpolnjen subjektivni kriterij poslovne skrivnosti. Poleg tega se je organ skliceval tudi na izjemo 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj so bili zahtevani dokumenti sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, njihovo razkritje pa bi povzročilo motnje pri njegovem delovanju oziroma dejavnosti. V njih so vsebovana pravna stališča organa, ki jih namerava argumentirano uveljavljati v konkretnem denacionalizacijskem postopku. Navajal je še, da komisija za poravnavo ni ustanovljena na podlagi Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14; v nadaljevanju: ZSDH-1) in da ne izvaja javne oblasti, niti ne odloča o pravicah in obveznostih posameznikov, temveč le pravno presoja možnost poravnave v konkretni zadevi. Postopek, na katerega se nanašajo dokumenti, ki jih zahteva prosilka, vodi pristojna upravna enota, organ pa ima v njem vlogo zavezanca in stranke, zato svojih pravnih naziranj izven konkretnega upravnega postopka ni dolžan razkrivati. Kot dodatni  odklonitveni razlog navaja, da zahtevani dokumenti posegajo v zasebnopravno sfero upravičenega pravnega subjekta, ki mu denacionalizacijska odškodnina potencialno pripada v izrazito poudarjenem in zakonsko urejenem reparacijskem kontekstu. Zato ZDIJZ ne more predstavljati pravne podlage za dopustno razkritje tovrstnih informacij.

Prosilka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUP in najprej navajala, da organ zahtevo za dostop do informacij javnega značaja razlaga preko njene vsebine in da se je ta nanašala na zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, seznam članov Komisije za poravnave SDH in poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji …, ki je bila 23. 10. 1944 vložena kot stvarni vložek v delniško družbo … (delniška družba …). Ta stvarni vložek javne trgovinske družbe je predstavljal 96% kapitala te delniške družbe in zahteva po ZDIJZ se nanaša na to premoženje. Uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka, ker oseba, ki je vodila postopek in podpisnik odločbe, nimata opravljenega izpita za vodenje upravnega postopka v smislu 31. člena ZUP, glede na podatke iz življenjepisa, ki je objavljen na spletni strani organa. Dalje navaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in nima vseh sestavin iz 214. člena ZUP. Organ v njej ni presojal, ali je zavezanec po 1. členu ZDIJZ, oziroma če ne, ni preizkusil, ali vprašanja poravnave z upravičenci za denacionalizacijo niso obravnavana kot absolutna javna informacija v smislu prvega odstavka 6. a člena v zvezi s 4. a členom ZDIJZ, saj je poravnava z zavezancem za plačilo odškodnine po Zakonu o denacionalizaciji (kar SDH je) pravni posel, ki se nanaša na razpolaganja ali upravljanje s stvarnim premoženjem SDH d. d. V zvezi s tem še navaja, da je organ hkrati zavezanec po 1. členu ZDIJZ ter poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava in kot tak zavezan posredovati »obe vrsti« informacij, za kar podaja obširne navedbe. Dodaja še, da organ z izvrševanjem denacionalizacijskih odločb izvaja javno oblast, zato so podatki o članih  komisije za poravnavo absolutno javni. Dalje poudarja, da organ v zvezi z zahtevanimi dokumenti ni v zadostni meri pojasnil pogojev, ki jih za obstoj izjeme določata 7. in 11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in tudi ni izvedel škodnega testa. Tako npr. ni razlogov, zakaj bi razkritje informacije, kdo so člani Komisije za poravnave, lahko vplivalo na motnje dela pri organu, niti o tem, kako bi pravno stališče SDH v denacionalizacijskem postopku in razlogi, zakaj ni sklenila poravnavane, škodilo izvedbi upravnega postopka denacionalizacije premoženja …, ki je javen. Prav tako ni razlogov, ki bi izkazovali škodo za konkreten upravni postopek denacionalizacije, ki po prosilkinem mnenju, glede na naravo samega postopka, niti ne bi nastala. Dalje prosilka uveljavlja kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nezakonito kreiranje izjem, ki niso zapisane v zakonu. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 167/2006, iz katere izhaja dolžnost posredovanja informacij javnega značaja v zvezi z denacionalizacijo. Zmotno in v nasprotju z ZDIJZ je sklicevanje organa na zasebnopravno sfero denacionalizacijskega upravičenca, še posebej ob dejstvu, da je prosilka odvetnica, ki ga zastopa denacionalizacijskega upravičenca, in tako zahteva informacije o svoji stranki. Na koncu še navaja, da je organ sam v tam navedenem in pritožbi priloženem dopisu, ki ga je v okviru postopka za poravnavo pri organu poslal prosilki, kot pooblaščenki denacionalizacijskega upravičenca, razkril vsebino zapisnika 117. seje komisije za poravnave, zato se ne more sklicevati na to, da ni javno dostopna. Priglaša stroške postopka v zvezi s to pritožbo.

IP je o pritožbi odločil z odločbo št. 090-9/2019/7 z dne 3. 6. 2019, s katero je pritožbo zavrnil.

Zoper odločbo IP je prosilka vložila tožbo, o kateri je Upravno sodišče odločilo s sodbo opr. št. I U 1034/2019-24 z dne 29. 2. 2024, s katero je tožbi ugodilo, odločbo IP odpravilo in zadevo vrnilo IP v ponoven postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

1.     Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Sodišče je s sodbo 1034/2019-24 z dne 29. 2. 2024 odpravilo akt drugostopenjskega upravnega organa (IP). S tem se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice, z učinkom ex tunc, v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena ZUP. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe IP, to je v stanje odločanja o prosilkini pritožbi z dne 3. 1. 2019.

2.     Obseg zahteve in ugovor odločanja preko zahteve

IP je najprej presojal utemeljenost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obseg prosilkine zahteve in posledično ugovor odločanje organa preko zahteve.

IP ugotavlja, da je prosilka z zahtevo z dne 20. 11. 2018 od organa zahtevala, da ji kot informacije javnega značaja, posreduje zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, seznam članov Komisije za poravnave SDH in             poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji Javne trgovinske družbe …, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018.

Z vpogledom v izpodbijano odločbo organa, št. 2018-4355 z dne 17. 12. 2018, IP ugotavlja, da je organ o vseh teh dokumentih odločil z izrekom navedene odločbe in torej ni odločil preko zahteve. IP pojasnjuje, da se postopek dostopa do informacij javnega značaja nanaša na dostop do dokumentov in da organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij, dejansko odloča o dostopu do dokumentov, na katere se nanaša konkretna zahteva.

Glede na navedeno in z vpogledom v dokumentacijo, ki jo je IP poslal organ, IP ugotavlja, da prosilkini zahtevi ustrezajo 3 dokumenti, in sicer:

-           zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018,

-           Sklep o imenovanju Komisije za poravnave, in

-           poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018. Ti dokumenti so tako tudi predmet presoje tega pritožbenega postopka.     

3.     Položaj zavezanca

Sodišče je v sodbi, I U1034/2019-24 z dne 29. 2. 2024 izpostavilo, da je v obravnavni zadevi bistveno vprašanje, ali je treba glede na informacije, ki jih je zahtevala prosilka, zavezanca, ki je odločal na prvi stopnji postopka, šteti kot zavezanca po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ v smislu „druge osebe javnega prava“, ali pa ga je treba šteti kot zavezanca po določilu člena 1.a ZDIJZ, torej kot poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.

SDH je v Register zavezancev za informacije javnega značaja, ki ga vodi AJPES, vpisan po obeh podlagah, tj. kot gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava (druga alineja prvega odstavka 3. b člena ZDIJZ, torej kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava), kot tudi kot druga oseba javnega prava kot nosilec javnega pooblastila na podlagi ZSDH-1 (prva alineja prvega odstavka 3. b člena ZDIJZ, torej kot organ po 1. členu ZDIJZ).

IP je v svoji obširni praksi[1], podprti tudi s strani sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča[2], SDH vselej šel kot organ po 1. člen ZDIJZ. SDH je bil ustanovljen 11. 6. 2014 s preoblikovanjem Slovenske odškodninske družbe v skladu z Zakonom o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1). 63. člen ZSDH-1 določa, da je SDH zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in da se glede postopka posredovanja in dolžnosti zavezanca uporabljajo določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Navedeno določbo je vseboval tudi peti odstavek 29.a člen ZSDH. Navedeno pomeni, da je bil SDH zavezanec že pred sprejemom novele ZDIJZ-C, in sicer kot organ, saj pred sprejemom novele ZDIJZ-C poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom še niso obstajali kot kategorija subjektov, ki so zavezani za posredovanje informacij javnega značaja. IP dalje pojasnjuje, da je bilo že v različnih odločbah IP, kot tudi odločitvah Upravnega sodišča ugotovljeno, da je SDH zavezanec kot pravna oseba javnega prava in ne zgolj kot nosilec javnega pooblastila. Upravno sodišče je npr. v sodbi št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016 pritrdilo stališču IP, da ima organ status javnopravnega subjekta, da naloge in pristojnosti skupščine uresničuje vlada in da organ razpolaga z javnimi sredstvi. IP na tem mestu še pojasnjuje, da je bil SDH ustanovljen s preoblikovanjem SOD in je z ustanovitvijo prevzel pristojnosti in obveznosti SOD. O statusu SOD v postopkih, ki se vodijo po ZDIJZ, pa je odločilo tudi že Vrhovno sodišče, ki je v sodbi I Up 1126/2006-2 odločilo, da je po načinu ustanovitve, namenu delovanja in razmerju do ustanovitelja SOD nedvomno pravna oseba javnega prava.

Ker je organ pravna oseba javnega prava in ne zgolj nosilec javnega pooblastila, se osmi odstavek 1.a člena ZDIJZ[3] nanj ne nanaša, saj je mogoče navedeno določbo uporabiti le v primerih, kadar je organ izvajalec javne službe ali nosilec javnega pooblastila (npr. javno podjetje). Navedeni subjekti so namreč zavezani na obeh podlagah - kot organi v delu, v katerem izvajajo javno službo oz. so nosilci javnega pooblastila, v preostalem delu pa zanje veljajo določbe, ki urejajo dostop do informacij za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Zakonodajalec je »dvotirnost« določenih subjektov predvidel zgolj za ti dve vrsti subjektov, ne pa tudi za preostale subjekte. Specifičnost nosilec javnih pooblastil in izvajalcev javne službe je namreč v tem, da so bili do sprejema novele ZDIJZ-C zavezani le v delu, v katerem so bili nosilci javnega pooblastila in izvajalci javne službe, ne pa tudi v preostalem delu svojega delovanja. Pravne osebe javnega prava (kamor spada tudi organ v konkretnem primeru) pa so podvržene določbam ZDIJZ v celotnem svojem delovanju in ne le v določenem delu, zato se pri njih dostop do dokumentov ne more biti odvisen od njihove vsebine.

Novela ZDIJZ-C v tem delu njihovih obveznosti ni spremenila. Če takšen subjekt, ki je pravna oseba javnega prava, izpolnjuje tudi kriterije za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom po drugem odstavku 1.a člena ZDIJZ, zanj dodatno veljajo obveznosti, ki jih novela ZDIJZ-C določa za nove zavezance (predvsem npr. obveznost proaktivne objave podatkov po enajstem in dvanajstem odstavku 10.a člena ZDIJZ). Povedano drugače, tovrstni subjekti so vselej dolžni voditi postopek po ZDIJZ kot organ (izdaja upravne odločbe), hkrati pa se tudi zanje širi transparentnost za tiste informacije, ki jih ZDIJZ-C posebej navaja za »poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava« (npr. absolutna javnost podatkov po 6.a členu, proaktivna spletna objava informacij po 10.a členu ZDIJZ).

Za SDH kot organ, se torej s sprejemom novele ZDIJZ-C obveznost posredovanja informacij javnega značaja ni v ničemer spremenila in se ni zožila na obseg, kot velja za nosilce javnih pooblastil (čeprav je organ tudi nosilec nekaterih javnih pooblastil), kot se tudi ni zožila na obseg dolžnosti, ki velja le za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (čeprav organ po definiciji sodi tudi med poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava). Organ je bil kot pravna oseba javnega prava v celoti zavezan za posredovanje informacij javnega značaja v celotnem obsegu svojega delovanja že pred sprejemom novele ZDIJZ-C in v enakem obsegu je zavezan za njihovo posredovanje tudi po uveljavitvi ZDIJZ-C (poleg razširjenih obveznosti proaktivne objave podatkov iz 10. a člena ZDIJZ). IP ob še dodaja, da svojemu javnopravnemu statusu »sui generis« (torej, da je pravna oseba javnega prava) v izpodbijani odločbi ni oporekal niti organ sam.

SDH je kot oseba javnega prava zavezanec po ZDIJZ na vseh področjih, ki so kakorkoli povezana z javnopravnim delovanjem, oziroma se nanašajo na dejavnosti, ki se izvajajo v javnem interesu in so regulirane z javnopravnimi predpisi, ki ga zavezujejo. Takšno stališče je zavezalo tudi Upravno sodišče v sodbah opr. št. , I U 1123/2017-13 z dne 5. 7. 2019, I U 1126/2017-68 z dne 13. 2. 2019 in I U 1125/2017 z dne 3. 10. 2017), ko je sledilo praksi IP in utemeljilo poseben javnopravni status SDH in poudarilo, da so neutemeljeni ugovori tožnika, da SDH v predmetnem postopku ni oseba javnega prava v smislu ZDIJZ in da je treba v primeru SDH le-tega podvreči različnim režimom po ZDIJZ, odvisno od tega, v kateri del njegovega delovanja spadajo podatki oziroma dokumenti, ki so predmet zahteve po ZDIJZ. Prav tako je Upravno sodišče v sodbi, opr. št. I U 2856/2017-38 z dne 17. 2. 2021 (25. točka obrazložitve) jasno zapisalo, da je SDH zavezanec iz 1. člena ZDIJZ, zato določila 4.a člena ZDIJZ ne pridejo v poštev.

Zakaj je sodišče v sodbi I U 1034/2019-34 z dne 29. 2. 2024 presojo prosto dostopnih informacij javnega značaja vezalo na njihovo vsebino in na področje delovanja SDH in posledično na različne »režime transparentnosti« organa, iz obrazložitve ni razvidno. IP pa ugotavlja, da so v obravnavani zadevi zahtevani dokumenti povezani s konkretnim postopkom denacionalizacije, in kot ugotavlja IP, se kot taki po svoji vsebini nanašajo na delovno področje SDH, ki je s prevzemom pristojnosti in obveznosti s strani Slovenskega odškodninskega sklada - SOD (77. člen ZSDH-1), pristojen tudi za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji[4]. Zato IP ponovno ugotavlja, tako kot že v predhodnem postopku, da je SDH v smislu določb ZDIJZ glede zahtevanih dokumentov zavezanec po 1. členu ZDIJZ kot »druga oseba javnega prava« in v okviru te materialnopravno ugotovitve se presoja tudi dostop do zahtevanih dokumentov v obravnavani zadevi. Takšna odločitev je skladna z zgoraj našteto obširno dosedanjo prakso IP in sodišča, ki je SDH vselej štelo za zavezanca po 1. členu ZDIJZ kot »drugo osebo javnega prava« v celotni sferi svojega delovanja.  To ugotavlja tudi sodišče v predmetni sodbi opr. št. , I U 1034/2019/-24 z dne 29. 2. 2024 (22. točka obrazložitve). Ob tem IP poudarja, da navedena praksa IP in sodišča izhaja tudi iz obdobja po spremembi ZDIJZ-C (Ur. l. RS, št, 23/14 z dne 2. 4. 2014)[5], s katero je bil uzakonjen dostop do informacij javnega značaja za »poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (1. a v zvezi s 4. a členom ZDIJZ).

V predmetni zadevi je organ torej zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ, zato se za definicijo informacije javnega značaja uporablja definicija, ki velja za organe (po 4. členu ZDIJZ), saj je ta širša in zajema tudi vse tiste informacije, ki so sicer kot informacije javnega značaja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom taksativno naštete v 4.a členu ZDIJZ.

V obravnavni zadevi ni sporno, da našteti trije zahtevani dokumenti izpolnjujejo vse elemente informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ (informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati in nahajati se mora v materializirani obliki), zato je IP v nadaljevanju opravil presojo, ali so zahtevne informacije prosto dostopne. IP pa ob tem zgolj ugotavlja, da zahtevani trije dokumenti že po svojem poimenovanju, še več pa po svoji naravi in vsebini, ne morejo predstavljati informacij javnega značaja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava iz 4. a člena ZDIJZ.  

4. Izjema poslovne skrivnosti

Organ prve stopnje je dostop do zahtevanih treh dokumentov primarno zavrnil zaradi obstoja izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zavezanec v skladu s to določbo zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Upoštevaje tako 39. člen ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti, je treba uporabiti določbe Zakona o poslovni skrivnosti[6] (ZPosS), ki je začel veljati 20. 4. 2019. Ker pa se presoja IP nanaša na podatke v dokumentih, ki so nastali pred uveljavitvijo ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti tudi v ponovljenem postopku upošteval določbe 39. in 40. člena ZGD-1, kot sta veljala pred uveljavitvijo ZPosS[7] . 

Po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivni kriterij), po drugem odstavku istega člena pa podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivni kriterij). ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Organ je v svojih razlogih navajal, da vsi trije zahtevani dokumenti predstavljajo gradiva in podatke v zvezi z denacionalizacijskem postopkom, v katerem ima organ vlogo zavezanca in stranke, vodi pa ga pristojna upravna enota. Uprava organa je sprejela Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 5. členu določa, da se za poslovno skrivnost organa, med drugim, štejejo podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki se nanašajo na denacionalizacijske postopke, v katerih je organ udeležen, na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo, in na postopke izročitve obveznic skladno z veljavno zakonodajo (npr. podatki o posameznih upravičencih, številu obveznic.).

IP je vpogledal v predmetni Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti z dne 24. 7. 2014 in ugotovil, da ga je skladno s pooblastili iz 30. člena Statuta organa sprejela uprava. Iz 5. člena citiranega pravilnika izhaja, da se skladno z deveto alinejo prvega odstavka za poslovno skrivnost organa, poleg določil Statuta družbe o poslovni skrivnosti, s tem pravilnikom štejejo podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki ne nanašajo na denacionalizacijske postopke, v katerih je udeležen organ (npr. podatki o posameznih denacionalizacijskih upravičencih, višini zahtevka, višini odškodnine,...), in na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo. Pravilnik v nadaljevanju določa tudi način varovanja poslovne skrivnosti (11 .člen) in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (8. člen). Glede na navedeno IP ugotavlja, da sta dokumenta: zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018 in poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bilo podlaga za zapisnik, nedvomno dokumenta, ki predstavljata gradivo, ki se nanaša na denacionalizacijske postopke, v katerih je udeležen organ kot zavezanec za izplačevanje odškodnin v obliki obveznic države. Dalje pa zahtevani seznam članov Komisije za poravnave SDH (tj. Sklep o Komisiji za poravnave) predstavlja dokument, ki ga je mogoče šteti za podatek, ukrep oziroma gradivo, ki se nanaša na notranjo organizacijo dela v zvezi z denacionalizacijo. IP namreč ugotavlja, da navedena Komisija za poravnave, ni ustanovljena neposredno za podlagi ZSDH-1 (kar pojasnjuje že organ v izpodbijani odločbi), in ne predstavlja enega od organov družbe, pač pa na podlagi 30. člena Statuta družbe z dne 28. 12. 2016 (dostopnega na spletni strani družbe), ki v drugem odstavku določa, da ima organ tudi interne splošne akte, s katerimi ureja vprašanja notranje organizacije, pravila in standarde delovanja in postopke in navodila za ravnanje na posameznih področjih delovanja družbe. Iz vsega navedenega IP ugotavlja, da so zahtevni dokumenti nedvomno dokumenti, ki so bili z navedenim Pravilnikom označeni kot poslovna skrivnost, in zato zaključuje, da so kriteriji za določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, skladno s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1, izpolnjeni za vse tri dokumente. Gleda na to IP ni presojal pogojev za obstoj objektivnega kriterija poslovne skrivnosti v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD-1.

IP je dalje ugotavljal, ali zahtevani podatki predstavljajo podatke, ki ne morejo biti določni za poslovno skrivnost, skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 (enaka je določba tretjega odstavka 2. člena ZPosS), ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. IP ocenjuje, da predmetni podatki ne predstavljajo podatkov o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, je pa v nadaljevanju ugotavljal, ali in v kakšnem obsegu predstavljajo absolutno javne podatke v smislu določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki med drugim določa, da so vselej javni podatki o porabi javnih sredstev in podatki, povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Kot navaja tudi sodišče v sodbi I U 1034/2019-24 z dne 29. 2. 2024, sklicujoč se na sodbo I U 2856/2017 z dne 17. 2. 2021, »poraba javnih sredstev" v ZDIJZ ni terminus technicus, ki bi ga zakonodajalec vnaprej opredelil v uvodnih določbah ZDIJZ. Sistematična metoda razlage ZDIJZ ne kaže na to, da bi zakonodajalec imel namen transparentnost delovanja drugih oseb javnega prava vezati zgolj na določena dejanja porabe premoženja, kot ene ali več specifičnih in ožjih oblik lastninskih upravičenj, kot so: ius utendi, ius abutendi, ius fruendi ali ius disponendi. Zato je z vidika sistematične metode razlage pomembno, da si morajo po določilu drugega odstavka 2. člena ZDIJZ organi za uresničitev namena tega zakona prizadevati, da dosežejo „čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju“. Pojem porabe (javnih sredstev) je zato treba razlagati široko (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.

Pri tej presoji je IP upošteval materialnopravna stališča, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče v sodbi I U 1034/2019-24 z dne 29. 2. 2024 (30. točka obrazložitve) in mnenje, da je IP v odločbi, št. 090-9/2019/7 z dne 3. 6. 2019 »porabo javnih sredstev« razlagal preozko. Sodišče je poudarilo, da razlaga pojma „porabe javnih sredstev" iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ zajema tudi informacije, ki so s samo porabo posredno povezane in ne samo tistih, ki so z njo povezane neposredno. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 252/2009 z dne 27. 8. 2009, kjer je bil uporabljen standard „posredne“ povezanosti informacij s porabo javnih sredstev, ko je šlo za vpogled v zapisnik inšpektorja o nadzoru v občinski upravi. Odločitev sodišča sledi številnem sodbam, kjer je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da je treba pojem „poraba javnih sredstev“ tolmačiti široko[8] , čemur je v svoji praksi vselej sledil tudi IP[9]. Pri tem je treba upoštevati, da gre lahko za absolutno obveznost razkritja podatkov tudi v primeru, ko imajo zahtevane informacije vpliv ali bi lahko vplivale na porabo javnih sredstev[10]. Vsako ravnanje s stvarnim premoženjem, njegovo upravljanje, skrb za pravno in funkcionalno urejenost, investicijska vzdrževalna dela, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah je lahko poraba javnih sredstev v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ[11].

Vendar, kot je poudarilo sodišče, je treba za vsako zahtevano informacijo oziroma dokument oceniti, ali se nanaša na porabo javnih sredstev. K temu IP dodaja, da skladno s prakso IP, potrjeno s strani Upravnega sodišča (sodba I U 1176/2010 z dne 30. 11. 20211), iz materialno-pravnega vidika, restriktivna razlaga in uporaba izjem od dostopa do informacije javnega značaja pomeni, da je zakonodajalec postavil izjemo le za »podatek iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument. Kar a fortiori velja za primere, ko predmet odločanja predstavlja več dokumentov. V takšnih primerih namreč ni mogoče avtomatično, brez natančne utemeljitve v zvezi z vsakim posamičnim dokumentom, zaključiti, da se izjema, ki je ugotovljena za en dokument, razteza tudi na druge. Pojem »podatek iz dokumenta« se navezuje na princip delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ, po katerem, če dokument ali del dokumenta le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino.

Z navedenimi materialnopravnimi izhodišči je IP opravil presojo predmetnih treh zahtevanih dokumentov in zaključil, da podatke o porabi javnih sredstev, predstavljajo podatki, ki se nanašajo na samo odločitev organa, da v zvezi s konkretnim denacionalizacijskim postopkom niso izpolnjeni pogoji za poravnavo in razlogi zakaj. V tem delu gre namreč za izvajanje naloge, ki je organu podeljena z zakonom, konkretneje: organ je skladno z 77. členom ZSDH-1 pristojen za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji. V tem okviru gre za razpolaganje z javnimi sredstvi, saj se poravna obveznosti nanaša na višino odškodnine v obliki obveznic organa, organ pa je zavezanec za njeno plačilo. Organ je v 100 % državni lasti in ima, kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, status javnopravnega subjekta[12], ki je ustanovljen oziroma izvaja določene pomembne naloge v javnem interesu, kamor nedvomno spada tudi poravnava obveznosti iz naslova denacionalizacije. Ker ta naloga izhaja iz javnopravnih predpisov[13], torej pomeni zasledovanje javnih interesov, ki so bili tudi podlaga za sprejem teh predpisov. Pri tem je zato treba, kot ugotavlja že sodišče v sodbi I U 1034/2019/24 z dne 29. 2. 2024[14], upoštevati tudi specialne določbe o transparentnosti delovanja organa. SDH-1 ima v določbi 8. člena predpisano posebno načelo, ki med drugim pravi, da se preglednost zagotavlja pri sprejemanju odločitev ter pri zagotavljanju odgovornosti in sledljivosti morebitnih poskusov nejavnih vplivov. Po oceni IP zato odločitev komisije organa o pobudi za poravnavo in (ne)obstoju pogojev zanjo, pomeni porabo javnih sredstev v tako širokem obsegu, da se z njo preseže ugotovljena izjema poslovne skrivnosti.

IP je glede na zgoraj navedeno ugotovil, da je v skladu s 7. členom ZDIJZ mogoč delni dostop do Zapisnika 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, in sicer na način, da se prosilki omogoči dostop do izključno naslednjih delov dokumenta:

-      številka, datum in naslov dokumenta, šesti odstavek dokumenta, ki se začne z besedno zvezo:« Po podanem….«, (brez varovanih osebnih podatkov, kot bo navedeno v nadaljevanju), sedmi in osmi odstavka tega dokumenta. V preostalem delu pa je pritožba prosilke neutemeljena in jo je treba zavrniti.

5. Druge izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja

Ob tem IP še ugotavlja, da dokument Zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018 vsebuje tudi varovane osebne podatke (imena in priimke konkretnih posameznikov iz denacionalizacijskega postopka ter zaposlenih pri organu, ki so sodelovali pri predmetni odločitvi), kar pomeni, da vsebuje tudi varovane osebne podatke, za katere ne obstaja zakonska podlaga za razkritje. V postopku po ZDIJZ je dolžnost organa prve stopnje, kot tudi IP, da vselej varuje varovane osebne podatke (in druge izjeme po ZDIJZ) v takšnem obsegu, kot da bi bil prosilec katerakoli tretja oseba. Dostopa do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ se nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca (in njegovega pravnega ter osebnega interesa), temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Treba je presoditi, ali gre za dokument, ki je prosto - javno dostopen vsakomur, torej ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. Zato dejstvo, da je prosilka pooblaščenka denacionalizacijskih upravičenca, na drugačno odločitev v tej zadevi ne vpliva. V konkretnem primeru torej ne obstaja zakonska podlaga za razkritje osebnih podatkov konkretnih posameznikov denacionalizacijskega postopka. ZDIJZ sam po sebi namreč ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oziroma dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti. Prav tako po presoji IP ne obstaja pravna podlaga za razkritje imena in priimka oseb zaposlenih pri organu v predmetnem Zapisniku 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018. Te osebe namreč niso javni uslužbenci, zato razkritje na podlagi določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ne pride v poštev. Prav tak po presoji IP njihovih imen in priimkov ni mogoče povezati s porabo javnih sredstev v tako širokem obsegu, da bi lahko presegli izjemo varstva osebnih podatkov in izjemo poslovne skrivnosti. Porabo javnih sredstev v  predmetnem Zapisniku namreč predstavlja podatek o odločitvi in razlogih organa glede pobude za poravnavo v konkretnem denacionalizacijskem postopku. Takšna odločitev predstavlja odločitev organa, zato imena in priimki posameznikov, ki so takšno odločitev sprejeli v imenu organa, presegajo še tako široko razlago pojma porabe javnih sredstev.

Iz enakih razlogov je IP sledil odločitvi organa in ocenil, da dokumenta Sklep o imenovanju Komisije za poravnave in poročilo člana Komisije za poravnave SDH o denacionalizaciji, ki je bilo podlaga za zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, za katera je bila ugotovljena izjema poslovne skrivnosti, ne vsebujeta podatkov, ki bi ustrezali pojmu porabe javnih sredstev v smislu določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato je odločitev organa o zavrnitvi dostopa do teh dveh dokumentov pravilna in zakonita.

Ker je IP v zvezi z dostopom do zahtevanih treh dokumentov potrdil obstoj izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki je bila v zgoraj opisanem obsegu presežena s porabo javnih sredstev v dokumentu Zapisnik 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, ni presojal obstoja izjeme notranjega delovanja (11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), na katero se je skliceval organ v izpodbijani odločbi in tudi v ponovnem postopku.

Ker je bilo v okviru ponovnega ugotovitvena postopka IP, ugotovljeno, da je denacionalizacijski postopek pred Upravno enoto, voden pod št. 301-35/1993, v zvezi s katerim naj bi bili sestavljeni predmetni trije dokumenti, že zaključen, so nerelevantne tudi določbe ZDIJZ glede izjeme upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDJZ). Kar se tiče sklicevanja organa na dejstvo, da je v zvezi s predmetnim končanim denacionalizacijskim postopkom sprožen upravni spor pred Upravnim sodiščem RS (I U 680/2022), pa IP ugotavlja, da razkriti del Zapisnika 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018 ne predstavlja podatkov iz dokumenta, ki bi bil sestavljeni ali pridobljen zaradi sodnega postopka v smislu določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato glede njega tudi ta izjema ni podana.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilke, da je organ vsebino dokumenta zapisnika 117. Seje komisije za poravnave prosilki že razkril v dopisu, št. DE/93-646/147/R1-19/MZ z dne 13. 11. 2018 in da bo organ navedene argumente iz zapisnika moral razkriti v samem nadaljevanju denacionalizacijskega postopka, v katerem prosilka nastopa kot odvetnica denacionalizacijskega upravičenca, pa IP poudarja, da je predmet postopka odločanja po ZDIJZ dokument, ki je bil zahtevan, torej sam zapisnik navedene seje in ne citiran dopis, ki da je organ posredoval prosilki kot posledico tega zapisnika in da za presojo zahteve po ZDIJZ ni relevantno, zakaj prosilec zahtevano informacijo potrebuje in kakšni so njegovi motivi ter druge okoliščine na njegovi strani. V skladu z ZDIJZ namreč odločitve učinkujejo erga omnes (t.j. enako nasproti kateremu koli prosilcu), kar pri posredovanju dokumentov pomeni, da mora biti posredovani dokument oz. informacija enaka, ne glede na to, kdo jo je zahteval in s kakšnim namenom.

6. Ugovor kršitve postopka iz 31. člena ZUP

Po mnenju prosilke je podana tudi kršitev 31. člena ZUP, ker oseba, ki je vodila postopek (član uprave) niti oseba, ki je odločbo podpisala- izdala (takratna predsednica uprave), nimata opravljenega izpita iz vodenja upravnega postopka, oziroma to ne izhaja iz njunih življenjepisov objavljenih na spletni strani organa.

Skladno z 21. členom ZDIJZ postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali ponovno uporabo v organu vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba, ki jo določi organ (9. člen ZDIJZ), v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Iz navedenega izhaja, da mora uradna oseba, ki vodi postopek in odloči o zahtevi, izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZUP. IP pojasnjuje, da ZUP v okviru izdajanja odločb loči pooblastilo za vodenje postopka in pooblastilo za odločanje. V splošnih določbah ureja pooblastilo za odločanje individualno vodenih (28 .člen ZUP) in kolegijskih organov (29. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZUP pri kolegijskih organih izdaja odločbe v upravnih zadevah sam kolegijski organ, če ni z zakonom oziroma s predpisom sveta samoupravne lokalne skupnosti določeno, da izdaja odločbe v upravnem postopku predsednik kolegijskega organa. Kadar je za odločanje v upravni zadevi pristojen kolegijski organ (kot je to uprava organa v obravnavanem primeru, opomba IP), vodi postopek do izdaje odločbe njegov član, ki ga določi sam organ. Uradna oseba kolegijskega organa mora izpolnjevati pogoje za vodenje postopka iz 31. člena tega zakona. V primeru, da take osebe v kolegijskem organu ni, vodi postopek do izdaje odločbe uradna oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 31. člena tega zakona in jo kolegijski organ za to pooblasti. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUP pa lahko upravni postopek vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka. Ti pogoji so podrobneje predpisani z Uredbo o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 12/13), ki v 2. členu določa, da v upravnih zadevah na prvi stopnji vodi postopek in odloča oseba, ki ima najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje, če s to uredbo ni določeno drugače. Navedena uredba dalje (29. člen) našteva upravne zadeve, za katere ni treba opravljati strokovnega izpita iz upravnega postopka, mednje pa ne sodijo postopki dostopa do informacij javnega značaja (opomba IP). Dalje četrti odstavek 30. člena ZUP še določa, da predstojnik, ki ne izpolnjuje pogojev za vodenje postopka (ustrezna izobrazba, strokovni izpit), ne sme sam voditi postopka oziroma opravljati dejanj v postopku, temveč mora v tem primeru pooblastiti za to uradno osebo, ki te pogoje izpolnjuje.

Glede na pritožbene navedbe je IP v skladu z načelom materialne resnice, v okviru razpoložljivih dokaznih sredstev, ugotavljal resnično dejansko stanje v pritožbenem postopku in z dopisom, št. 090-9/2019/52 z dne 7. 5. 2019, organ pozval, naj mu posreduje dokazila, da sta navedeni osebi izpolnjevali pogoje za vodenje oziroma za odločanje v konkretnem upravnem postopku. Organ je na dopis IP odgovoril dne 9. 5. 2019, in sicer je v elektronskem sporočilu poslanem IP navajal, da nima dokazila, da je takratna predsednica uprave, ki je podpisala izpodbijano odločbo, izpolnjevala pogoje za vodenje upravnega postopka, in tudi ne dokazila, da te pogoje izpolnjuje član uprave, ki je vodil postopek. Organ se je poleg tega skliceval na odločbo IP št. 090-247/2016/4 z dne 13. 12. 2016, v kateri naj bi IP o istovrstnem postopkovnem ugovoru prosilca že zavzel stališče.

IP najprej ugotavlja, da je sklicevanje organa na citirano odločbo IP za obravnavano zadevo neupoštevno, saj je bilo to stališče IP zavzeto v pravnem kontekstu, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve in se je nanašalo na pritožbeni ugovor kršitve 216. člena ZUP, torej kršitve, ki se nanaša na samo dejstvo podpisa odločbe, ko je prosilec navajal, da podpisana članica uprave ni javno objavljena na seznamu uradnih oseb, pristojnih za posredovanje informacij javnega značaja, niti ni predstojnica organa. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba podpisana s strani obeh navedenih oseb, pritožnica pa uveljavlja kršitve 31. člena ZUP, ki se nanašajo na samo izpolnjevanje pogojev teh dveh oseb za vodenje in odločanje v upravnem postopku.

Glede na ugotovitve IP, da niti član uprave niti predsednica uprave, ki sta izpodbijano odločbo podpisala nimata opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, IP sicer ugotavlja, da je s tem podana kršitev postopka, ki pa ni bistvena. Po presoji IP namreč ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj je bila ta izdana skladno z določbami ZUP in ZDIJZ ter tudi materialnopravno pravilna, ker je organ, kot izhaja iz zgornjih razlogov, v obravnavni zadevi pravilno prepoznal obstoj izjeme poslovne skrivnosti iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, poleg tega pa tudi prosilka sama ni v potrditev teh svojih pritožbenih navedb predložila nobenih dokazov, ki bi utemeljevali nepravilnost vodenja oziroma odločanja v predmetnem postopku, oziroma le teh ni niti natančno opredelila. IP pa drugih kršitev postopka tudi ni ugotovil po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno IP ugotavlja, da je organ z ugotovljeno kršitvijo sicer kršil zakon (31. člena ZUP), s čimer so bile v postopku pomanjkljivosti, ki pa niso bile bistvene (drugi odstavek 248. člena ZUP).

7. Sklepno

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je prosilkina pritožba delno utemeljena, saj je organ na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep in posledično napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilke delno ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilki v roku enaintridesetih (31) dni po vročitvi te odločbe omogočiti dostop do Zapisnika 117. seje Komisije za poravnave SDH z dne 12. 11. 2018, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe. V obsegu, s katerim je v tem dokumentu prekril varovane osebne podatke, glede ostalih delov tega dokumenta in glede ostalih dveh dokumentov, je IP pritožbo, na podlagi drugega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

8. Stroški postopka

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilke ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilke, tako da ta sama nosi svoje stroške postopka. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz III. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Odločbe IP št. 090-210/2014 z dne 21. 4. 2015, 090-207/2015 z dne 23. 9. 2015, 090-295/2015 z dne 3. 1. 2015, 090-306/2015 z dne 3. 4. 2016, 090-302/2015 z dne 3. 4. 2015, 090-25/2016 z dne 17. 4. 2016, 090-173/2016 z dne 20. 10. 2016, 090-247/2016 z dne 13. 12. 2016, 090-290/2016 z dne 19. 3. 2017, 090-32/2017 z dne 14. 4. 2017, 090-108/2017 z dne 20. 6. 2017, 090-250/2017 z dne 23. 11. 2017, 090-206/2017 z dne 27. 11. 2017, 090-158/2017 z dne 20. 12. 2017, 090-105/2018 z dne 2. 9. 2018, 090-219/2019 z dne 21. 10. 2019, 090-172/2020 z dne 9. 12. 2020, 090-293/2020 z dne 13. 1. 2021, 090-301/2020 z dne 28. 1. 2021, 090-259/2021 z dne 28. 9. 2021, 090-191/2023 z dne 11. 9. 2023, 090-278/2023 z dne 18. 9. 2023, 090-251/2023 z dne 5. 10. 2023 in 090-336/2023 z dne 15. 12. 2023.

[2] Sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016, I U 676/2016-18 z dne 28. 11. 2018, I U 1126/2017-68 z dne 13. 2. 2019, I U 1123/2017-13 z dne 5. 7. 2019, I U 1125/2017 z dne 3. 10. 2017 in I U 2856/2017-38 z dne 17. 2. 2021 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1126/2006 z dne 12. 9. 2007.

[3] Osmi odstavek 1. a člena ZDIJZ določa, da če je nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe zavezan  kot organ kakor tudi kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom, se v delu, ki se nanaša na izvajanje javnih pooblastil ali javne službe, uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo dostop do informacij za organe, sicer pa določbe, ki urejajo dostop do informacij za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.

[4] 2. člen Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (ZSOD): S tem zakonom se ustanovi sklad, ki je finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po zakonu o denacionalizaciji, zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja (v nadaljnjem besedilu: upravičenci). Edini ustanovitelj sklada je Republika Slovenija.

[5] Ta sprememba je začela veljati 17. 4. 2014.

[6] Uradni list RS, št. 22/19.

[7] Enako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 28/2020-33 z dne 11. 11. 2020

[8] Npr. Sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 599/2014, I U 865/2015, I U 764/2015, I U 1125/2017, I U 1126/2023, I U 1544/2018, I U 676/2016.

[9] Npr. odločbe, št. 090-206/2027 z dne 27. 11. 2017, 090-32/2017 z dne 14. 4. 2017090-105/2018 z dne 2. 9. 2018,090-293/2020 z dne 13. 1. 2021, 090-301/2020 z dne 28. 1. 2021, 090-301/2020 z dne 28. 1. 2021 in druge.

[10] Enako sodba Upravnega sodišča I U 1125/2017 z dne 3. 10. 2018, odst.15.

[11] Enako sodba Upravnega sodišča I U 1544/2018 z dne 7. 10. 2020, odst.26.

[12] Javnopravno naravo organa je ugotovilo oziroma obrazložilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. sodba, št. I Up 1126/2006-2 z dne 12. 9. 2007). Glej tudi opombo 2.

[13] Zakon o denacionalizaciji in drugi predpisi o denacionalizaciji premoženja,

[14] Točka 30. obrazložitve.