prosilec - RTV Slovenija

Številka: 090-225/2026/2

Datum: 10. 7. 2026 

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 22. 5. 2026, zoper odločbo RTV Slovenija, Kolodvorska ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 0901-15/2026/2 z dne 14. 5. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 22. 5. 2026, zoper odločbo RTV Slovenija, št. 0901-15/2026/2 z dne 14. 5. 2026, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

(1)           Prosilec je dne 14. 4. 2026 na organ naslovil obširno zahtevo za pridobitev dokumentacije Sveta RTV Slovenija, ki jo je ta pripravil, prejel, posredoval, evidentiral, obravnaval, ali jo hrani v zvezi s prijavami in opomini glede blokiranja komentiranja, blokad uporabnikov in molka Sveta RTV Slovenija, v zvezi z naslednjimi dopisi: 

i.        dopisom prosilca z dne 18. 2. 2025, z zadevo »Poziv za takojšnjo odpravo protiustavnosti pred prijavo organom pregona«,

ii.        dopisom prosilca z dne 19. 7. 2025, z zadevo »Prijava sistematičnega posega v svobodo izražanja z blokado komentiranja na Facebook profilu RTV Slovenija - poziv Svetu RTV k takojšnji odpravi protiustavnega in nezakonitega ravnanja«,

iii.        dopisom prosilca z dne 27. 8. 2025, z zadevo »Neodzivnost Sveta RTV na prijavo z dne 19. 7. 2025 glede sistematične omejitve svobode izražanja na družbenih omrežjih RTV Slovenija«,

iv.        dopisom prosilca z dne 7. 10. 2025, z zadevo »Zahteva za obravnavo molka Sveta RTV glede prijave protiustavnih ravnanj RTV Slovenija in za izvedbo nadzornega postopka po 17. členu ZRTVS-1«,

v.        ter vse ostale zadeve, evidence, interne obravnave ali komunikacije pri Svetu RTV, ki se vsebinsko nanašajo na blokiranje ali omejevanje komentiranja, blokiranja posameznih uporabnikov, obravnavo prijav in drugih vlog prosilca, presojo pristojnosti Sveta RTV glede teh ravnanj in odločitve Sveta.

Prosilec je v nadaljevanju svoje zahteve podrobneje opredelil kategorije zahtevanih dokumentov po posameznih točkah.

(2) Organ je zahtevi prosilca delno ugodil, tako da ga je napotil na uradno spletno stran organa, kjer so objavljeni sklici sej Sveta RTV Slovenija, zapisniki sej in sklepi ter standardi in pravila komuniciranja na spletnem mestu rtvslo.si. Prosilca je napotil tudi na Zakon o Radioteleviziji Slovenija, kjer so pristojnosti Sveta RTV Slovenija določene v 16. členu navedenega zakona. K odločbi pa je priložil Smernice za objavo RTV-vsebin na zunanjih digitalnih platformah, ki so bile dne 2. 7. 2024 objavljene v publikaciji Informator št. 121. V preostalem delu je organ zahtevo prosilca zavrnil, ker z informacijami ne razpolaga ali se nanašajo na osebne podatke oz. določljivo osebo. Organ je zavrnil tudi delni dostop, saj je informacija javnega značaja prosto dostopna le, če se z njo lahko seznani kdorkoli, anonimizacija pa ni mogoča v primeru, ko prosilec v zahtevi navede ime in priimek in v zvezi z njim zahteva podatke. 

(3) Prosilec je zoper izpodbijano odločbo dne 22. 5. 2026 vložil pritožbo, v kateri navaja, da organ preširoko interpretira osebne podatke in jih enači z dokumenti in zgolj pavšalno in formalistično obravnava javni interes. Meni, da ima javnost pravico vedeti, kdo sprejema odločitve o omejevanju komentiranja, po kakšnih kriterijih, na podlagi katerih pravil, pod kakšnim nadzorom in s kakšnimi pravnimi varovalkami. Prosilec navaja, da organ praktično priznava sistem moderiranja, hkrati pa zanika obstoj sledi. Meni tudi, da se organ nezakonito sklicuje na neobstoj dokumentov in da bi moral omogočiti delni dostop, ob tem pa navaja tudi, da je organ narobe uporabil materialno pravo in ignoriral Tromsø konvencijo ter predlaga IP, da odpravi odločbo v zavrnilnem delu.  

(4) Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje IP z dne 25. 5. 2026. 

Pritožba ni utemeljena.

(5) IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Prosilec odločbo organa izpodbija v zavrnilnem delu.

(6) V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je organ pravilno odločil, da je podana izjema varstva osebnih podatkov ter ali je prosilcu poslal vse dokumente, s katerimi razpolaga. 

Glede dokumentov, ki so nastali na podlagi prosilčevih dopisov (točke 1(a), 2(c), 4(e), 8(i) pod poglavjem II izpodbijane odločbe)

(7) Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nad. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 163/22; v nad. ZVOP-2).

(8) Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 nadalje določa, da javni organi oz. javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

(9) V skladu z definicijo obdelave osebnih podatkov razkritje in dajanje osebnih podatkov na razpolago izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov, ZDIJZ sam po sebi pa ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oz. dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti (glej na primer odločbo IP št. 090-118/2011/4, z dne 22. 7. 2011, in smiselno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1588-2012-20 z dne 19. 2. 2014). Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer, tudi podatke o porabi javnih sredstev (2. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ); ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ); pod določenimi pogoji pa je varovane osebne podatke v skladu s 7. členom ZDIJZ mogoče izločiti iz dokumentov in prosilca seznaniti s preostalimi deli dokumentov (t. i. institut delnega dostopa).

(10) Glede na to, da je prosilec zahteval dokumente v zvezi z njegovimi dopisi, IP ugotavlja, da je organ postopal pravilno, ko je dostop do zahtevanih dokumentov zavrnil. IP pojasnjuje, da je že sam podatek o tem, ali organ vodi postopke v zvezi z dopisi poimensko navedenega posameznika, predstavlja osebni podatek, s katerim se javnost ne sme seznaniti. Ker je prosilec v zahtevi poimensko navedel, da se zahtevana dokumentacija nanaša nanj (na njegove dopise), v konkretnem primeru tudi s prekritjem osebnih podatkov na zahtevanih dokumentih ne bi mogli zagotoviti anonimnosti posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. V zvezi s tem IP opozarja tudi na sodno prakso, npr. sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, ali sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014, v katerih je sodišče zavzelo stališče, da anonimizacija ni mogoča v primeru, ko prosilec v zahtevi navede ime in priimek posameznika in zanj zahteva določene (osebne) podatke. 

(11) V konkretnem primeru je pravno irelevantno dejstvo, da prosilec po ZDIJZ zahteva dokumente v povezavi z njim. Informacija javnega značaja je namreč lahko prosto dostopna le, če se z njo lahko seznani kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. IP ugotavlja, da nihče ne bi imel pravice dostopati do zahtevanih dokumentov, če bi pri organu vložil isto zahtevo, torej zahtevo, v kateri bi določno opredelil posameznika, v zvezi s katerim zahteva dokumente. Tudi anonimizacija dokumentov in t. i. delni dostop v obravnavani zadevi ni mogoča, saj bi organ že s potrditvijo obstoja dokumenta potrdil, da razpolaga z dokumenti, ki se nanašajo na postopke prosilca, že samo ta podatek pa predstavlja varovan osebni podatek prosilca, do katerega javnost nima dostopa.

(12) Kot je pravilno navedel tudi organ, se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij in postavljene zahteve. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane informacije, se je treba vprašati, ali bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, če bi organu postavil isto zahtevo. Gre za t. i. načelo univerzalnega prosilca »erga omnes«, na podlagi katerega se presoja, ali lahko dokumente, kot so opredeljeni v zahtevi, prejme kdorkoli, ne glede na pravni interes ali osebni status konkretnega prosilca. Prav tako v postopkih po ZDIJZ pravno ni relevanten namen, zaradi katerega prosilec želi pridobiti zahtevane dokumente. Zato ne gre za, kot zmotno navaja prosilec, absurdnost skrivanja podatkov pred samim avtorjem dopisov. Takšen argument namreč temelji na nerazumevanju narave postopka dostopa do informacij javnega značaja. V tem postopku se ne presoja položaja konkretnega prosilca, njegovo predhodno poznavanje dokumentov ali seznanjenost z njihovo vsebino. Presoja se izključno, ali bi bili zahtevani dokumenti pod enakimi pogoji dostopni katerikoli osebi. Kot je bilo že pojasnjeno, pa v primeru, ko prosilec v zahtevi sam konkretno navede osebo, na katero se zahtevana dokumentacija nanaša, anonimizacije, ki bi učinkovito varovala osebne podatke, ni mogoče izvesti.

(13) Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da organ v izpodbijani odločbi zamenjuje dokument z osebnim podatkom. Iz obrazložitve odločbe namreč jasno in pravilno izhaja, da je prosilec zahtevo oblikoval tako, da zahteva dokumente, ki se nanašajo na določljivega posameznika. Dokumentov torej ni opredelil po njihovi vsebini ali vrsti, temveč z navedbo osebe, na katero se nanašajo. Organ je zato odločil o zahtevi v obsegu in na način, kot jo je prosilec postavil dne 14. 4. 2026. Dejstvo, da je organ pri presoji upošteval, da se zahtevani dokumenti nanašajo na določljivega posameznika, ne pomeni, da je dokumente enačil z osebnimi podatki, temveč zgolj odraža način, kako je bila zahteva oblikovana.

Glede preostalih dokumentov

(14) O tretji, četrti, peti in petnajsti točki zahteve je organ z izpodbijano odločbo delno ugodil zahtevi in prosilca napotil na uradno spletno stran organa, kjer so objavljeni sklici sej Sveta RTV Slovenija, zapisniki sej in sklepi, standardi in pravila komuniciranja na spletnem mestu rtvslo.si. Prosilca je napotil tudi na Zakon o Radioteleviziji Slovenija, kjer so pristojnosti Sveta RTV Slovenija določene v 16. členu navedenega zakona. K odločbi pa je priložil tudi Smernice za objavo RTV-vsebin na zunanjih digitalnih platformah, ki so bile dne 2. 7. 2024 objavljene v publikaciji Informator št. 121. V preostalem delu je zahtevo zavrnil, saj z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga.

(15) Organi so dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, odgovorov, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci dejansko razpolagajo.

(16) Skladno s 4. členom ZDIJZ informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja v neki materialni obliki, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil in ga ni dolžan ustvariti šele na podlagi zahteve ali za potrebe prosilca pridobiti od drugih organov.

(17) Smisel dostopa do informacij javnega značaja je sicer treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusita tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu, v materializirani obliki.

(18) Ker je organ že v izpodbijani odločbi smiselno in skladno pojasnil, da podatki, ki jih prosilec zahteva, pri organu ne obstajajo v obliki dokumenta, IP ne dvomi v to, da organ s temi dokumenti dejansko ne razpolaga. V nasprotno IP niso prepričale niti pritožbene navedbe, da bi organ moral izkazati poskus iskanja zahtevanih informacij po različnih bazah. Na takšen način bi organ lahko ugotavljal dejansko stanje, če bi bilo to sporno ali nejasno. IP ocenjuje, da je organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in mu je zato v celoti sledil. Ob tem tudi prosilec ni navedel nobenih nasprotnih dejstev in dokazov, ki bi IP prepričali o nasprotnem. Organ je dosledno in prepričljivo pojasnil, da molk organa po svoji naravi pomeni odsotnost ravnanja oz. molčeče neukrepanje, kjer se ne ustvari dokumentov; da Svet RTV v okviru svojega delovanja ni niti pridobival niti zahteval informacij od uprave RTV ali drugih služb v zvezi z blokiranjem komentiranja, moderiranjem Facebook profila RTV Slovenija, evidencami blokiranih uporabnikov ali kriteriji za izklop komentarjev, da ni vzpostavil nikakršne komunikacije z Ministrstvom za kulturo, Varuhom človekovih pravic, Komisijo za preprečevanje korupcije, predsednico republike niti s katerimkoli drugim zunanjim subjektom, v zvezi z zahtevanimi dokumenti. Organ je ugotovil, da določenih opredeljenih dokumentov ni niti ustvaril in jih v okviru svojega poslovanja ne vodi, saj je blokiranje posameznih uporabnikov operativno dejanje, ki ga izvajajo uredniške in digitalne službe neposredno prek vmesnikov posameznih platform, pri čemer organ ne vodi strukturiranih evidenc o posameznih blokadah, njegovih razlogih, izvajalcih ali časovnih okvirih. Prav tako organ ne vodi evidenc in seznamov objav, pri katerih je bilo komentiranje onemogočeno, niti ne hrani strukturiranih podatkov o datumih posameznih izklopov, temah objav ali osebah, ki so posamezne odločitve sprejele. Ker organ z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, jih prosilcu tudi ne more posredovati. IP nima razlogov za dvom v navedbe organa in se strinja z obrazložitvijo organa glede iskanja in pridobivanja zahtevane dokumentacije ter se v celoti sklicuje na obrazložitev iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 254. člena ZUP).

(19) IP se je v nadaljevanju opredelil tudi do pritožbenih navedb prosilca, glede prevladujočega javnega interesa. Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da v zadevi obstaja močan javni interes za razkritje informacij, sam po sebi ne predstavlja argumenta, da je dokumente treba razkriti. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da organ razpolaga le z določenimi dokumenti, ki jih je prosilcu posredoval, zavrnil pa je dostop do dokumentov, s katerimi ne razpolaga, ni mogoče uporabiti testa prevladujočega interesa javnosti, saj se ta test glede dokumentov, ki ne obstajajo, ne more uporabiti. Z njim se namreč tehta, ali je izjemo, ki je glede določenega dokumenta podana, mogoče neupoštevati, saj je za razkritje, kljub izjemi od prostega dostopa, podan prevladujoči interes javnosti. Ker organ z drugimi zahtevanimi dokumenti ne razpolaga, testa prevladujočega interesa javnosti ni mogoče uporabiti. 

(20) Ker se prosilec v pritožbi sklicuje tudi na Konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (Tromsø konvencija), IP pojasnjuje, da ta določa splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. V Republiki Sloveniji pa se ta pravica ne uveljavlja neposredno na podlagi konvencije, temveč prek nacionalne zakonodaje, v katero je navedena konvencija implementirana. To področje ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), na podlagi katerega lahko prosilci vložijo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ta pa se obravnava po postopku, ki ga določa ZDIJZ. Organ je posledično pravilno postopal, ker je navedbe prosilca, v katerih se je ta skliceval na Tromsø konvencijo, obravnaval po postopku, kot ga opredeljuje ZDIJZ, pri čemer ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je organ s tem konvencijo povsem ignoriral.

(21) Na podlagi navedenega je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Ker je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, IP tudi ni našel razlogov za uvedbo nadzornega ali prekrškovnega postopka nad organom.

(22) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

(23) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu. 

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati. 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.     

svetovalka IP                              

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke