prosilec - Računsko sodišče RS

Številka: 090-174/2026/2

Datum: 29. 5. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 13. 4. 2026, zoper odločbo Računskega sodišča Republike Slovenije, Slovenska cesta 50, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 020-5/2026-2 z dne 19. 3. 2026, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 13. 4. 2026 se ugodi in se odločba Računskega sodišča Republike Slovenije, št. 020-5/2026-2 z dne 19. 3. 2026, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Zahteva in izpodbijana odločba

(1)            Prosilec je dne 19. 2. 2026 pri organu vložil zahtevo, s katero je zahteval, da mu organ v elektronski obliki posreduje popis spisa št. 51-4/2023 in vse dokumente v tej zadevi.

(2)            Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 020-5/2026-2 z dne 19. 3. 2026. Navedel je, da pod št. 51-4/2023 organ vodi prekrškovni spis zaradi suma storitve prekrška po Zakonu o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/07, 103/07 – ZPolS-D, 11/11, 28/11 – odl. US in 98/13, v nadaljevanju ZVRK). V skladu s 40. členom ZVRK je organ pristojen za izvajanje nadzora nad izvajanjem določb zakona, katerih kršitve so določene kot prekrški in se nanašajo na financiranje volilnih in referendumskih kampanj. Organ izvaja nadzorstvo v mejah pristojnosti, ki jih določata ta zakon in Zakon o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/01, 109/12 in 57/25 – ZF, v nadaljevanju ZRacS-1) in ima v tem delu pooblastila prekrškovnega organa. Temeljni procesni zakon s področja prekrškov je Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZP-1), ki za prekrške s področja volilne in referendumske kampanje v skladu z drugim odstavkom 52. člena izključuje uporabo določb o hitrem prekrškovnem postopku in tako določa odločanje v rednem sodnem postopku. Navedeni zakon med drugim vsebuje tudi posebno ureditev glede vpogleda v spis in vpogleda v evidence prekrškovnega organa. Tako v 102. členu ZP-1 določa, da imajo v rednem sodnem postopku pravico pregledovati spise predlagatelj postopka, obdolženec in njegov zakoniti zastopnik, zastopnik obdolžene pravne osebe, zagovornik, oškodovanec, njegov pooblaščenec in njegov zakoniti zastopnik. V skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1 je v zvezi z navedenimi vprašanji predvidena tudi smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZKP), ki ureja posebna pravila za dostopanje do navedenih informacij ter vsebuje tudi omejitve, ki so prilagojene pravicam oseb v teh postopkih. Pravno podlago predstavlja 128. člen ZKP, ki ne ureja zgolj upravičenj strank kazenskega postopka, temveč tudi vsake druge osebe, ki ima opravičen interes (prvi odstavek) in ga izkaže pred pristojnim organom (drugi odstavek). Citirana določba opredeljuje tako omejitve kot tudi način uresničevanja ustavne pravice do informacije javnega značaja ob upoštevanju specifičnega področja kazenskega (oziroma smiselno tudi prekrškovnega) postopka. Organ je zahtevo presojal z vidika vprašanja, ali je glede na zgoraj navedeno posebno ureditev v ZP-1 in ZKP ZDIJZ sploh ustrezna in dopustna pravna podlaga za odločanje o dostopu do zahtevanega dokumenta. Spis prekškovne zadeve v obravnavanem primeru vsebuje celotno procesno dokumentacijo, na podlagi katere prekrškovni organ vodi in odloča v postopku o prekršku. Prekrškovni spis tako predstavlja dokumentacijo, ki nastaja izključno zaradi vodenja konkretnega postopka o prekršku in vsebuje prijavo oziroma naznanilo prekrška, procesna pisanja prekrškovnega organa, izjave domnevnih osumljencev ter odločitev organa. Gre za dokumentacijo, ki je neločljivo povezana z izvajanjem procesnih pravic in obveznosti udeležencev postopka, zato dostop do nje ni urejen kot splošna pravica javnosti, temveč kot procesna pravica udeležencev postopka. Res je, da je temeljni namen ZDIJZ zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da imajo prost dostop do informacij javnega značaja (1. člen ZDIJZ). Vendar pa je sodna praksa že v več primerih jasno poudarila, da imajo pri dostopu do informacij posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. Takšno stališče izhaja med drugim iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 4/2020, ki poudarja, da je v skladu z Ustavo ureditev procesnih oziroma področnih zakonov (ZKP, ZP-1 itd.), ki dovoljuje dostop do določenih informacij, s katerimi razpolaga sodišče ali drug organ, le v primeru, ko oseba izkaže v zakonu utemeljen pravni interes, oziroma, ki iz utemeljenih razlogov izključuje dostop do določenih informacij v primerih, ki jih določa zakon. Na ta način se varujejo druge človekove pravice in svoboščine ter ustavno utemeljeni javni interesi. To se nanaša tudi na kaznovalne postopke in s tem tudi na informacije, ki se nahajajo v prekrškovnih spisih, ki jih je v konkretnem primeru zahteval prosilec. Upravno sodišče RS je v sodbi opr. št. I U 602/2018-24 v skladu z zgoraj cit. sodbo Vrhovnega sodišča RS posebej izpostavilo, da je v razmerju do ZDIJZ tudi ZP-1 treba šteti kot specialnejši predpis, ki v konkretnem primeru onemogoča uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do zahtevanih informacij iz spisov prekrškovnega postopka po določbah ZP-1, ki je del kaznovalnega prava. Smiselno enako pravno stališče je zastopano tudi v sodbah Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1512/2018-14, opr. št. I U 467/2020-25 in opr. št. I U 830/2020-29. ZDIJZ ter ZP-1 in ZKP sicer res predstavljajo različne pravne podlage, vendar pa navedeni predpisi urejajo isto vprašanje, torej ali je iste informacije prekrškovni organ kot državni organ dolžan oziroma upravičen posredovati določeni osebi, ki je zanje zaprosila, ali ne. Glede na enotno stališče aktualne sodne prakse je tako treba upoštevati, da se ZDIJZ lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. ZP-1 je torej v povezavi z ZKP nedvomno treba šteti kot specialni zakon, saj izčrpno ureja vpogled v spis v prekrškovnih zadevah. Kot je mogoče povzeti iz zgoraj cit. določb, zakonska ureditev predvideva, da je seznanitev z vsebino spisa mogoča v rednem sodnem postopku, pri čemer je ta pravica pridržana "udeležencem" postopka. Ob smiselni uporabi ZKP v drugih primerih dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče oziroma je tekel postopek, pri čemer se sme dovoliti pregled in prepis spisa vsakemu, ki za to izkaže opravičen interes. Iz navedene ureditve izhaja zakonodajalčeva odločitev, da se seznanitev drugih oseb s celotno procesno dokumentacijo omeji, se pa javnost delovanja prekrškovnega organa kljub temu lahko uresničuje z možnostjo vpogleda v evidence in zbirke podatkov prekrškovnih organov, kot je to določeno v 203. do 206. členih ZP-1. Uporaba ZDIJZ v takem primeru bi tako pomenila obid posebne zakonske ureditve ter vzpostavitev vzporednega režima dostopa do procesnih dokumentov, kar bi poseglo v normativni okvir, ki varuje delovanje in odločanje prekrškovnega organa ter učinkovitost pregona. S tem bi bila ogrožena procesna jamstva v postopku, saj bi dobile dostop do dokumentacije osebe, ki niso zavezane procesnim pravilom konkretnega postopka, kar bi posledično lahko v neugoden položaj postavilo tako obdolženca kot tudi prekrškovni organ, saj bi bil z razkrivanjem podatkov postopka omogočen pritisk na odločanje v konkretni in tudi drugih zadevah. Uporaba ZDIJZ bi ogrozila tudi varstvo vira in prič. Ob upoštevanju navedenega zato organ ocenjuje, da ZDIJZ v zvezi z dostopom do zahtevanega dokumenta ni mogoče uporabiti, saj je treba v tem upoštevati načelo lex specialis derogat legi generali. ZDIJZ bi se lahko uporabil zgolj glede dostopa do tistih podatkov oziroma dokumentov, ki se ne nahajajo v spisu, kar pa iz zahteve za dostop do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru ne izhaja. Ob upoštevanju navedenega je moral organ dostop do zahtevanih informacij zavrniti, saj vsebina in narava zahtevanih dokumentov onemogočata uporabo določb ZDIJZ pri dostopu do le-teh. Prav tako pa je treba kot neutemeljeno zavrniti zahtevo po vpogledu v spis in pridobitvi prepisa listin iz predmetnega spisa naslovnega organa št. 51-4/2023 na podlagi določil ZP-1 in ZKP, saj prosilec v svoji zahtevi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovale obstoj opravičenega interesa prosilca za vpogled. Ne glede na zgoraj navedeno presojo organ ugotavlja, da bi bili tudi v primeru, če bi bila glede zahteve v obravnavani zadevi uporabljiva določila ZDIJZ, podani dodatni razlogi za zavrnitev zahteve prosilca. Organ je povzel drugi odstavek 5.a člena ZDIJZ in pojasnil, da iz prakse IP (npr. odločba št. 090-5/2017/11) izhaja, da računsko sodišče predstavlja drug nadzorni organ, pristojen za finančni nadzor v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Predmet te zahteve je pridobitev popisa spisa in dokumentov iz spisa prekrškovne zadeve, v kateri je odločal organ v skladu s pooblastili, ki jih ima kot nadzorni organ po 40. členu ZVRK, pristojen za področje financiranja volilnih in referendumskih kampanj. Iz določbe 5.a člena ZDIJZ izhaja, da je mogoče o nadzornem organu govoriti, ko ima ta podlago za izvedbo nadzornega postopka pri določenem subjektu v zakonu. Zakon mora določiti tako organ, ki nadzorni postopek izvaja, kot tudi sam postopek, v okviru zakonskih pooblastil pa se lahko nato organ sam odloča, kdaj bo opravil nadzor, nad katerim subjektom in kaj bo preverjal. Nadzorni organ v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ mora zato biti neodvisen, nepristranski in samostojen, ter mora izvajati nadzor neodvisno od volje nadzorovanega subjekta (tako npr. sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 36/2018). Navedeno po presoji organa velja tudi za sam nadzorni postopek po ZVRK, ki se ob ugotovljenih kršitvah naprej izrazi v prekrškovnem postopku, zato je treba šteti, da so glede same narave prekrškovnega postopka tudi podani pogoji za uveljavitev izjeme po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ. Organ ugotavlja, da je postopek v obravnavani zadevi sicer zaključen, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je treba dostop do dokumentacije iz spisa omogočiti. V skladu z drugim odstavkom 5.a člena ZDIJZ namreč lahko organ zavrne dostop do zahtevane informacije tudi po zaključku postopka, če bi razkritje informacije povzročilo škodo drugi osebi ali če bi resno ogrozilo izvajanje drugih zakonskih nalog nadzorne institucije. Pri presoji je treba opraviti tehtanje med, na eni strani, ustavno pravico prosilca iz drugega odstavka 39. člena Ustave in javni interes po transparentnosti delovanja državnih subjektov, ter pravno varovanimi interesi iz drugega odstavka člena 5.a ZDIJZ. Organ je pri presoji izhajal zlasti iz narave dokumentacije, ki se nahaja v prekrškovnem spisu. Prekrškovni spis predstavlja celoto procesne dokumentacije, ki je nastala v okviru izvajanja nadzornih pristojnosti organa in vsebuje prijavo suma prekrška, procesna pisanja organa, izjave udeležencev postopka ter interno presojo organa glede nadaljnjega vodenja postopka. Gre za dokumentacijo, ki neposredno odraža način, metodologijo in potek izvajanja nadzornih aktivnosti organa. Organ je nadzorni organ, ki opravlja oblastne, javno pravne naloge na področju finančnega nadzora nad porabo javnih sredstev ter nad zakonitostjo in pravilnostjo finančnega poslovanja različnih subjektov, med drugim tudi političnih strank pri financiranju volilnih in referendumskih kampanj. Učinkovito izvajanje teh nalog je v veliki meri odvisno tudi od pripravljenosti posameznikov in subjektov, da v postopkih nadzora sodelujejo ter organu posredujejo informacije, pojasnila in dokumentacijo, ki so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja oziroma na drugi strani naznanijo organu morebiten sum nepravilnosti, ki so ga zaznali pri opisanih subjektih. Razkritje dokumentacije iz prekrškovnega spisa bi po presoji organa lahko resno ogrozilo izvajanje nadaljnjih nadzornih postopkov, ki jih organ vodi na podlagi svojih zakonskih pristojnosti. Razkritje takšne dokumentacije bi lahko negativno vplivalo na pripravljenost posameznikov in subjektov, da v nadzornih postopkih sodelujejo z organom, zlasti če bi obstajala možnost, da se njihova pojasnila, izjave ali druga procesna dejanja kasneje razkrijejo širši javnosti. Posledično bi to lahko otežilo pridobivanje relevantnih informacij in dokazov v prihodnjih postopkih nadzora ter zmanjšalo učinkovitost nadzornih pristojnosti organa. Poleg tega prekrškovni spis vsebuje tudi podatke in pojasnila, ki so bili organu posredovani s strani domnevnih kršiteljic pravne osebe in njene odgovorne osebe v okviru konkretnega postopka z namenom razjasnitve suma prekrška. Razkritje takšnih informacij bi lahko povzročilo škodo tej pravni osebi ter njeni odgovorni osebi, ki sta v postopku sodelovali, ter poseglo v njuno pravico do zasebnosti oziroma v njune druge pravno varovane interese. Razkritje dokumentov, kot so npr. naznanilo suma ali izjava odgovorne osebe o prekršku pa ne bi bilo dopustno že iz razloga, ker bi povzročilo kršitev varstva osebnih podatkov, saj so v teh dokumentih opisani konkretni dogodki in navedeni osebni podatki posameznikov (zlasti prijavitelja in domnevnega storilca) tako, da bi jih bilo kljub prekritju mogoče razbrati in prepoznati iz vsebine. Ker jih iz dokumentov ni mogoče izločiti na način, ki ne bi ogrozil njihove zaupnosti, je treba celotne dokumente šteti kot izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v skladu s katero se zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Organ po opravljeni presoji in tehtanju vseh relevantnih okoliščin zato ugotavlja, da bi razkritje dokumentacije iz zahtevanega prekrškovnega spisa lahko resno ogrozilo učinkovito izvajanje drugih zakonskih nalog nadzorne institucije. Interes za varstvo učinkovitega izvajanja nadzornih pristojnosti organa ter varstvo pravno zavarovanih interesov oseb, ki sodelujejo v nadzornih postopkih, pretehta nad interesom javnosti po razkritju dokumentacije iz konkretnega prekrškovnega spisa, kar predstavlja razlog za omejitev dostopa do zahtevane informacije v smislu drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.

Povzetek relevantnih pritožbenih navedb

(3)            Prosilec je dne 13. 4. 2026 zoper odločbo št. 020-5/2026-2 z dne 19. 3. 2026 vložil pritožbo, v kateri sprašuje, ali organ pozna 7. člen ZDIJZ, ki ureja t. i. delni dostop in dalje, ali organ sploh loči med institutom vpogleda v spis upravne ali prekrškovne zadeve in institutom dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec je v zahtevi jasno zapisal, da želi dokumente iz zadeve pridobiti na podlagi pravice iz ZDIJZ in nikjer ni omenil, da želi kot stranka ali stranski udeleženec ali oseba, ki lahko izkaže nek drug pravni interes, vpogledati v spis zadeve. Argumentacija organa v tem delu je zato napačna in nezakonita. Prosilec je še poudaril, da je organ zapisal tudi: »/.../ z razkrivanjem podatkov postopka omogočen pritisk na odločanje v konkretni in tudi drugih zadevah.«, pri čemer je pozabil na dejstvo, da je konkreten prekrškovni postopek že dolgo časa pravnomočno zaključen. Kako bi torej lahko javnost pritiskala na odločanje organa v konkretni zadevi, ki je že zaključena? Pa tudi, zakaj organ sploh dvomi v profesionalnost svojih uslužbencev, da bi podlegli pritiskom javnosti in kršili zakonodajo? Takšna argumentacija je tudi žaljiva do prosilca in celotne javnosti. V istem odstavku je organ zapisal: »Uporaba ZDIJZ bi ogrozila tudi varstvo vira in prič.« Organ s tem ponovno dokaže, da ne pozna določbe 7. člena ZDIJZ v povezavi s prekritjem varovanih osebnih podatkov. Na koncu istega odstavka organ v zadnji povedi omenja celo neke dokumente, ki se ne nahajajo v spisu. Ali s tem organ torej priznava, da hrani uradne dokumente celo izven spisa posamezne zadeve? Takšen zapis postavlja resen dvom v zakonito delovanje organa in meji na sum kršenja druge (tudi kazenske) zakonodaje. Kako bi sploh lahko prosilec zahteval neke dokumente, ki se ne nahajajo v spisu zadeve? Prosilec poziva IP, da razišče hrambo dokumentacije pri organu, saj je takšno delovanje skrajno neprimerno in predstavlja sum nezakonitega delovanja organa. Organ je zapisal, da prosilec ni navedel »nobenih okoliščin, ki bi izkazovale obstoj opravičenega interesa prosilca za vpogled«. Organ je pri tem povsem zanemaril dejstvo, da se je prosilec v zahtevi skliceval na ZDIJZ. Organ je povsem zanemaril dejstvo, da prosilec sploh ni zahteval vpogleda v spis zadeve, ki pripada stranki ali stranskemu udeležencu v postopku. Prosilec je poudaril, da je področje financiranja volilnih in referendumskih kampanj absolutno v največjem interesu javnosti. Bolj »javne zadeve« kot je ta skorajda ne moremo najti. Organ na tem mestu torej celo negira lastno argumentacijo, saj posredno priznava, da obstaja velik interes javnosti za dostop do dokumentov predmetne zadeve, česar pa nato javnosti zaradi neznanih razlogov ne omogoči. Prosilec je poudaril, da nikjer v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnjeno, kako konkretno bi dostop javnosti do informacij javnega značaja v konkretni zadevi ogrozil delovanje organa in izvajanje njegovih zakonskih nalog. Organ je zgolj pavšalno navedel oz. prepisal splošno zakonsko določbo, pri tem pa ni pojasnil, kako konkretno bi bilo ogroženo njegovo delovanje v prihodnje, če bi javnosti omogočil dostop do informacij javnega značaja v konkretni zadevi. Takšno sklepanje organa je nezakonito. Prosilec je poudaril, da ima vsak nadzorni in oblastni organ v Republiki Sloveniji pri vsakem svojem postopku (razen morda upravna enota pri izdaji potnega lista ali osebne izkaznice ali izdaji nekega potrdila iz uradne evidence) neko lastno metodologijo oz. predviden postopek, ki ga sproti izboljšuje ali spreminja, da bi bil čimbolj učinkovit. Tako postopajo vsi organi v naši državi – policija, inšpekcijske službe idr. – hkrati pa nobeden izmed njih v celoti ne zavrne dostopa do informacij javnega značaja s tako pavšalnim citatom, kot si ga je v izpodbijani odločbi privoščil organ v tem primeru. Organ je prosilcu zavrnil dostop do treh let stare zadeve, ki je že pravnomočno zaključena, pri tem pa uporabil argument, da lahko razkritje vsebine dokumentov škodi delu organa – prej bi lahko rekli, da bo razkritje vsebine dokumentov škodilo nedelu organa ... Obrazložitev odločbe ne navaja nobene vsebinske presoje, ampak zgolj pavšalno omenja pojem »po presoji«. Gre za prepis splošne norme, ki sploh ni konkretizirana. Subjekti, ki so predmet inšpekcijskih postopkov so dolžni sodelovati z organom. Sodelovanje ni namreč njihova dobra volja, kot si morda napačno predstavlja organ. Organ nikjer ne pojasni, kako bi lahko razkritje informacij, ki jih je zahteval prosilec, škodilo pravni osebi in njeni odgovorni osebi. Zapis je povsem pavšalen. Prosilec je v nadaljevanju konkretno pojasnil, da sta bila dva dokumenta iz zahtevane zadeve v preteklosti že javno dostopna, in sicer obvestilo pravni osebi, da ne bo vložen obdolžilni predlog in sporočilo o vročanju z javnim naznanilom. Na podlagi vsega navedenega prosilec IP poziva, da razveljavi izpodbijano odločbo in mu omogoči pridobitev zahtevanih dokumentov.

(4)            Organ je pritožbo, z dopisom št. 020-5/2026-4 z dne 24. 4. 2026, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP.

Pritožba je utemeljena.

(5)            IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6)            Prosilec izpodbija odločbo organa št. 020-5/2026-2 z dne 19. 3. 2026 (dalje izpodbijana odločba) v celoti. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prosilec v zahtevi z dne 19. 2. 2026 zahteval dostop do popisa spisa št. 51-4/2023 in vseh dokumentov v tej zadevi. Upoštevaje pritožbene navedbe, je IP najprej ugotavljal, ali je organ v izpodbijani odločbi utemeljeno zatrjeval, da je ZP-1 v povezavi z ZKP specialni zakon v razmerju z ZDIJZ.

1. Razmerje med določbami ZP-1 in ZDIJZ

(7)            V obravnavanem primeru so predmet zahteve dokumenti, ki so nastali v postopku po ZP-1, ki predvideva tudi smiselno uporabo določb ZKP v 67. členu za redni postopek. IP v nasprotju z organom meni, da pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja ni dopustno upoštevati ZP-1 kot lex specialis glede na ZDIJZ. Da veljavni ZP-1 ne vsebuje derogacijske klavzule, ki bi izrecno izključevala uporabo ZDIJZ, izhaja že iz določb ZP-1, kaj takega pa tudi ne izhaja iz pravne teorije.[1] Ob tem IP dodaja, da ZP-1 tudi ne vsebuje posebne določbe, ki bi uvajala samostojno izjemo od načelnega prostega dostopa do vseh informacij javnega značaja po 5. členu ZDIJZ. Skladno s splošno sprejeto restriktivno razlago izjem, bi za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ morala obstajati izrecna, nedvoumna in jasna zakonska določba, ki bi urejala pogoje za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ. Takšne določbe pa ZP-1 ne vsebuje. Glede sklicevanja organa na sodbo Vrhovnega sodišča RS IP na tem mestu izpostavlja tudi novelo ZKP-O. S to novelo je bila sprejeta posebna določba, s katero je zakonodajalec posebej uredil področje dostopa do informacij javnega značaja glede kazenskih spisov, prav zaradi sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. V skladu z ZKP tako lahko vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah, v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe tega zakona (dvanajsti odstavek 128. člena). Iz obrazložitve amandmaja med drugim izrecno izhaja, citirano: »128. člen ZKP ureja pregledovanje in prepisovanje posameznih kazenskih spisov, v zvezi s čimer mora prosilec izkazati pravni interes (kolikor ga ZKP za posamezne subjekte ne predpostavlja). S predlagano spremembo se bolj jasno določa sicer že urejen dostop do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskih spisih. Posamezniki, ki ne izkazujejo pravnega interesa, pa želijo pridobiti informacije javnega značaja iz kazenskih spisov, lahko to dosežejo na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki vključuje tudi ustrezne varovalke (npr. interes kazenskega postopka in izjema v 5.a členu ZDIJZ). Sprememba je potrebna zaradi nejasnosti, ki so se pri dostopu do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskih spisih, pojavile v praksi, kar je npr. razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Sodna praksa, ki jo vzpostavlja navedena sodba, v skladu s katero so sodni in kazenski spisi v celoti izključeni iz krovnega okvira transparentnosti delovanja javnega sektorja kot ga določa ZDIJZ, bistveno odstopa od dosedanje interpretacije in prakse pristojnih organov, kot je bila vzpostavljena od sprejema ZDIJZ leta 2003, zato se v zvezi s tem zastavlja vprašanje glede zmanjševanja stopnje transparentnosti delovanja sodišč (oziroma pravosodnih organov), ...«. Organ je v izpodbijani odločbi spregledal dvanajsti odstavek 128. člena ZKP in posledično napačno uporabil materialno pravo. Poleg navedenega IP izpostavlja še, da ZDIJZ med zavezance uvršča tudi organ in da je zakonodajalec kot eno od izjem od dostopa določil izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki se med drugim nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka s prekrški. Če bi bil zakonodajalec mnenja, da dokumenti prekrškovnega postopka ne sodijo v sklop informacij javnega značaja po ZDIJZ, ne bi uzakonil določbe, da se lahko dostop do informacije zavrne, če gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

(8)            IP poudarja, da je materija, ki jo urejata 102. člen ZP-1 in 128. člen ZKP (brez dvanajstega odstavka), povsem druga, kot pa jo ureja ZDIJZ. Slednji namreč predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja po drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Tudi nameni in cilji navedenih zakonov so povsem različni. 102. člen ZP-1 in 128. člen ZKP (brez dvanajstega odstavka), na katera se sklicuje organ, predstavljata izpeljavo ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in zahtevata izkaz pravnega interesa oziroma pravne koristi. Po ZDIJZ pa je dostop prost vsaki pravni in fizični osebi, brez potrebe po izkazu pravnega interesa (5. člen ZDIJZ). Gre za dve povsem različni pravici, ki se uresničujeta na podlagi različnih zakonov (ena na podlagi ZP-1 v povezavi z ZKP, druga na podlagi ZDIJZ in tudi na podlagi dvanajstega odstavka 128. člena ZKP). 102. člen ZP-1 in 128. člen ZKP (brez dvanajstega odstavka) se tako nanašata na subjekte, ki imajo interes v posameznem prekrškovnem postopku, medtem ko ZDIJZ in dvanajsti odstavek 128. člena ZKP temu nista namenjena. ZDIJZ in dvanajsti odstavek 128. člena ZKP namreč nista namenjena pridobivanju dokumentov za potrebe posameznika v posameznem prekrškovnem postopku, ampak sta namenjena širši javnosti. Če bi obveljalo mnenje organa, da dostopa do informacij in dokumentov, ki prosilcu ne gre po področnem zakonu, ni moč priznati po določbah ZDIJZ, ker bi to pomenilo obid prepovedi iz lex specialis, bi to dejansko pomenilo, da bi se ustavna pravica dostopa do prekrškovnih zadev lahko uveljavljala samo po ZP-1 v povezavi z ZKP.

(9)            ZDIJZ in ZP-1 torej nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice (različen objekt varstva) in ne služita doseganju istega cilja. Gre namreč za dva različna pravna temelja, na katerih se določeni podatki posredujejo, in med njima ne velja razmerje splošnosti in specialnosti oziroma starejšega in novejšega predpisa. Izhajajoč iz tega govorimo o možnosti sočasne uporabljivosti obeh zakonov in v takšnih primerih je treba iskati razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007, sodbe Upravnega sodišča št. I U 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010 (s katero je sodišče pritrdilo stališču IP v odločbi št. 090-34/2009/ z dne 2. 4. 2009), sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 1676/2003, sodbe Upravnega sodišča št. U 1876/2017-18 z dne 3. 4. 2019, sodbe Upravnega sodišča št. I U 2751/2017-13 z dne 28. 11. 2018. Smiselno enako stališče pa izhaja tudi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 312/2015 z dne 28. 11. 2018 (točka 20) ter sodbe Sodišča EU v zadevi št. C-215/17.

(10)         Za odločitev v obravnavani zadevi je izjemno pomembno dejstvo, da je bil v Uradnem listu št. 16/2023 z dne 7. 2. 2023 (torej po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje organ)[2] objavljen Ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov. Državni zbor je Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija) sprejel 24. 1. 2023, zakon je začel veljati 22. 2. 2023. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Po določbah Konvencije so vsi uradni dokumenti načeloma javni in se od tega odstopa samo zaradi varovanja drugih pravic in legitimnih interesov. Med javne organe Konvencija šteje: vlado in upravne organe na državni, regionalni in lokalni ravni, zakonodajne in pravosodne organe, kadar izvajajo upravne funkcije v skladu z notranjim pravom in fizične ali pravne osebe, kadar opravljajo naloge upravnega organa. Konvencija določa, da lahko s posebno izjavo država podpisnica določi, da »javni organi« vključuje tudi: zakonodajne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi, pravosodne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi ter fizične ali pravne osebe, kadar izvajajo javne funkcije ali poslujejo z javnimi sredstvi v skladu z notranjim pravom. Iz Zakona o ratifikaciji Konvencije izhaja, da je Republika Slovenija podala posebno izjavo, ki vključuje vse tri točke. Za slovensko prakso dostopa do informacij javnega značaja pomeni zavezanost k ratificirani mednarodni pogodbi z vidika ustavnopravne hierarhije aktov nadrejenost slovenskim zakonom in neposredno uporabljivost. Iz 8. člena Ustave RS in iz prakse Ustavnega sodišča namreč izhaja, da je človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, ki so opredeljene in zagotovljene v ratificiranih mednarodnih pogodbah, priznan ustavni rang.[3] V obravnavanem primeru je organ spregledal določbe ratificirane in neposredno uporabljive Konvencije, ki organe zavezuje k posredovanju vseh dokumentov, s katerimi razpolagajo.

(11)         IP opozarja, da bi sprejetje stališča, kot ga zastopa organ, v praksi pomenilo neposredno kršitev določb Konvencije in tudi neskladnost z 8. členom Ustave RS, po katerem morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Uveljavitev stališča organa v praksi bi namreč pomenilo, da nobena dokumentacija iz prekrškovnih spisov a priori ne bi bila več dostopna nikomur drugemu, razen osebam, ki izkažejo pravni interes. Povedano drugače, javnosti (tako posameznikom kot tudi medijem) bi bil v celoti onemogočen dostop do kakršnekoli dokumentacije iz prekrškovnih spisov, saj za dostop do slednjih ne obstaja nobena druga pravna podlaga, razen ZDIJZ. Takšno stanje bi pomenilo neposredno kršitev določb, k spoštovanju katerih se je na mednarodni ravni zavezala Republika Slovenija. Stanje, kot bi bilo vzpostavljeno s sprejetjem stališča organa, bi torej pomenilo grobo kršitev ratificirane mednarodne pogodbe, kar ne bi imelo negativnih posledic le za posamezne prosilce po ZDIJZ, temveč tudi za Republiko Slovenijo kot državo, saj bi v končni fazi lahko za to tudi odškodninsko odgovarjala, zaradi kršitve človekove pravice dostopa do uradnih dokumentov.

(12)         Tudi argument organa, da bi v primeru, če bi bil uporabljen ZDIJZ, »bila ogrožena procesna jamstva v postopku, saj bi dobile dostop do dokumentacije osebe, ki niso zavezane procesnim pravilom konkretnega postopka, kar bi posledično lahko v neugoden položaj postavilo tako obdolženca kot tudi prekrškovni organ, saj bi bil z razkrivanjem podatkov postopka omogočen pritisk na odločanje v konkretni in tudi drugih zadevah« in bilo ogroženo »varstvo vira in prič«, ne zdrži resne pravne presoje. ZDIJZ namreč predvideva uporabo izjem od prostega dostopa (s 6. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ se pod določenimi pogoji varuje podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka s prekrški, s tretjim odstavkom 5.a člena ZDIJZ je zagotovljena tajnost vira, na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa se varujejo osebni podatki prič) prav z namenom, da se takšne posledice preprečijo.

(13)         Glede na vse navedene pravne akte, ki urejajo dostop do informacij javnega značaja in zavezujejo tudi organ v zvezi s popolnoma vsemi njegovimi dejavnostmi, je po mnenju IP edino možno in pravilno pravno naziranje, da je ZDIJZ specialni predpis v primerih, ko prosilec vloži zahtevo za dostop do prekrškovnega spisa na podlagi ZDIJZ in ne na podlagi ZP-1 oziroma ZKP. IP zato ni sledil navedbam organa, da določbe ZP-1 v povezavi z ZKP v obravnavani zadevi predstavljajo lex specialis in imajo kot take prednost pred uporabo določb ZDIJZ, ter  da je iz tega razloga treba zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v celoti zavrniti. Organ je torej v tem delu napačno uporabil materialno pravo.

2. Varstvo nadzornega postopka

(14)         Organ se je podredno skliceval na drugi odstavek 5.a člena ZDIJZ. Po oceni IP ni sporno, da je organ nadzorni organ v smislu navedene določbe,[4] in da so predmet presoje informacije, ki so zajete v okvir drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ, saj vključujejo informacije, pridobljene ali sestavljene zaradi nadzornega postopka (prekrškovni postopek zaradi suma storitve prekrška po ZVRK). Vendar pa izjema, opredeljena v drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ, razlikuje primere, ko je nadzorni postopek še v teku in ko je že zaključen. Z obravnavano določbo v noveli ZDIJZ-E je želel zakonodajalec varovati izvedbo nadzornih postopkov. To pomeni, da zgolj ugotovitev, da so predmet presoje informacije iz nadzornih postopkov, omogoča organom zavrnitev dostopa le v primerih, če je nadzorni postopek še v teku. V primerih, ko je postopek nadzora zaključen, kar velja v obravnavani zadevi, pa mora organ za zavrnitev dostopa izkazati, da bi razkritje zahtevane informacije povzročilo škodo drugi osebi ali če bi to resno ogrozilo izvajanje drugih zakonskih nalog nadzorne institucije, ki je vodila postopek. Pri tem je zakonodajalec s spremembo ZDIJZ-E nedvomno izhajal iz dejstva, da področne zakonodaje, ki urejajo postopke nadzora, vsebujejo določbe o varovanju informacij, pridobljenih med nadzorom (npr. ZBan-2, ZTFI,..), vendar je kljub temu, v primerih, ko je nadzor zaključen, z določbo 5.a člena ZDIJZ zavezanim organom naložil posredovanje informacij, razen če izkažejo škodo ali resno ogrozitev izvajanja njihovih zakonskih nalog oziroma obstoj izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pavšalno za vse zahtevane dokumente skupaj skliceval na obstoj škode oziroma resne ogrozitve izvajanja njegovih zakonskih nalog v primeru, če bi bila zahtevana dokumentacija razkrita javnosti. IP poudarja, da z materialno pravnega vidika restriktivna razlaga[5] izjem od prostega dostopa ne pomeni, da se z določbo drugega odstavka 5.a člena varujejo vsi dokumenti konkretnega prekrškovnega postopka per se, ampak je varstvo odvisno od vsebine dokumentov. Prav tako se z izjemo lahko varujejo le posamezni podatki v dokumentu in ne kar pavšalno celoten dokument[6] ali celo vsi dokumenti v konkretni zadevi. To pomeni, da mora organ ob sklicevanju na izjemo izkazati, da se nanaša na posamezne podatke v konkretnih dokumentih.

(15)         IP ugotavlja, da organ s pavšalnimi navedbami ni podal konkretnih razlogov, s katerimi bi utemeljeval obstoj izjeme iz drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ v posameznih obravnavanih dokumentih. Prav tako pavšalno se je organ skliceval tudi na obstoj varovanih osebnih podatkov in s tem na izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker torej izpodbijana odločba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, je IP presodil, da je pomanjkljiva v tolikšni meri, da se je ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

3. Vrnitev zadeve organu v ponovni postopek

(16)         S tem, ko je organ izhajal iz stališča, da je ZP-1 specialen glede na določila ZDIJZ, in ker je nepopolno oziroma napačno ugotovil dejansko stanje, ki se nanaša na zatrjevani izjemi (po drugem odstavku 5.a člena in 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), in je pomembno za odločitev v predmetni zadevi, je pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršil pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), zato je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

(17)         Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP ocenjuje, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva.

(18)         V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

(19)         V odločbi, izdani v ponovnem postopku, je organ dolžan upoštevati, da je v obravnavani zadevi prosilec vložil zahtevo za dostop do prekrškovnega spisa na podlagi ZDIJZ, zato je ZDIJZ specialni predpis, na podlagi katerega mora organ odločiti. V skladu z načelom materialne resnice mora organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Organ mora vsebinsko presoditi zahtevo prosilca in se je dolžan primarno konkretno opredeliti do obstoja vseh dokumentov, ki jih zahteva prosilec. Vsak posamezni dokument, glede katerega bo ugotovil, da z njim razpolaga, mora organ identificirati na način, da bo jasno, o katerem konkretnem dokumentu je sploh odločil (npr. s številko in/ali datumom ter naslovom dokumenta). Dalje se mora organ za konkretne podatke v posameznih dokumentih in ne kar pavšalno, opredeliti do naslednjih vprašanj:

- ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

- če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

(20)         Pri utemeljitvi izjem od prostega dostopa mora organ v ponovnem postopku upoštevati 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oziroma za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. IP poudarja, da šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

(21)         Če bo organ v ponovnem postopku vztrajal, da gre za izjemo po drugem odstavku 5.a člena ZDIJZ, bo moral izkazati, za vsak zahtevani dokument posebej, konkretno škodo, ki bi z razkritjem zahtevanih informacij nastala oziroma argumentirano dokazati, da bi razkritje resno ogrozilo izvajanje drugih zakonskih nalog organa. Splošna navedba, da »gre za dokumentacijo, ki neposredno odraža način, metodologijo in potek izvajanja nadzornih aktivnosti organa«, kot to zatrjuje organ v izpodbijani odločbi, namreč ne zadošča za utemeljitev te izjeme. IP še opozarja, da pravno upoštevne škode ne more predstavljati posplošena bojazen organa, da se bo zmanjšala pripravljenost »posameznikov in subjektov, da v nadzornih postopkih sodelujejo z organom«. Kot je pravilno opozoril tudi prosilec v pritožbi, so namreč subjekti, ki so predmet nadzora, dolžni sodelovati z organom. Organ je dolžan v ponovnem postopku tudi presoditi, ali je treba v postopek pozvati stranske udeležence, saj mora organ skladno s 44. členom ZUP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ob tem IP opozarja na posebna postopkovna pravila, kot jih določa a26.a člen ZDIJZ, in sicer je stranka postopka samo prosilec, kadar je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni. To pomeni, da če bi organ ugotovil, da odloča o dokumentih, ki so po zakonu javni, v postopek ni dolžan pritegniti tretjih oseb.

(22)         IP pripominja, da če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

(23)         Če bo organ ugotovil, da zahtevani dokumenti vsebujejo informacije, ki predstavljajo katero izmed izjem od prostega dostopa (iz 5.a člena ali prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), mora nadalje presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22) in prosilcu, če je to mogoče, omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov, kot je pravilno poudaril tudi prosilec v pritožbi. Pri tem IP pripominja, da se pri izvedbi delnega dostopa prekrijejo samo podatki, ki so izjema od prostega dostopa, ne pa celotni odstavki besedila ali celotni dokument. V primeru izvedbe delnega dostopa mora organ tako v izreku kot tudi v obrazložitvi določno navesti, katero informacije je prekril in kje točno se ti podatki nahajajo (npr. prvi odstavek ali od prve do tretje vrstice ipd.) in katero izjemo predstavljajo. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije naslov bivališča posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.

4. Sklepno

(24)         IP je na podlagi vseh navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP, sodno prakso in napotila IP.

(25)         Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

(26)         Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:                                                                      

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.                                                

svetovalka IP                                                                          

Informacijski pooblaščenec:  

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] glej Zakon o prekršku s komentarjem, Jenull et al., GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 874 in nasl.

[2] Tudi sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1512/2018-14, opr. št. I U 467/2020-25 in opr. št. I U 830/2020-29, na katere se sklicuje organ, so bile izdane na podlagi materialnega prava, ki je veljalo pred ratifikacijo Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov.

[3] 22. točka Komentarja Ustave RS k 8. členu Ustave RS, objavljeno na spletni strani: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-2019-02-7/

[4] Takšno stališče je IP zavzel že v odločbi št. 090-5/2017/11 z dne 1. 3. 2017.

[5] Da je vse izjeme treba razlagati restriktivno izhaja npr. iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 16/2023 z dne 12. 3. 2025 (točka 22.).

[6] Da je zakonodajalec postavil izjeme le za »podatke iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument, izhaja smiselno tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1176/2010-13, z dne 30. 11. 2011.