prosilec - Pogrebno podjetje Maribor d.o.o.

Sodba Upravnega sodišča

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval podatke o lastni ceni upepelitve in elementih te cene, organ pa je zahtevo zavrnil iz razloga, da gre za tržno dejavnost. IP ugotavlja, da je organ ne samo izvajalec javne službe, ampak kot javno podjetje tudi oseba javnega prava, osebe javnega prava pa so skladno s 1. členom ZDIJZ v celoti zavezanke za posredovanje informacij javnega značaja. Namen ustanovitve organa, vpliv in nadzor občine kot ustanoviteljice/družbenice na poslovanje organa ter naravo primarnih dejavnosti organa nedvomno kažejo na to, da zahtevanih informacij ni mogoče izločiti iz sfere nadzora javnosti. Dejstvo namreč je, da gre v obravnavanem primeru za prepletenost dejavnosti izvajanja gospodarske javne službe in dejavnosti na trgu, pri čemer je slednja podrejena prvi. Prav tako IP ugotavlja, ob upoštevanju pomembnosti opravljanja gospodarske javne službe organa v razmerju do opravljanja posebne dejavnosti, da so podatki o lastni ceni in elementih te cene za upepelitev, prosto dostopni, na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker gre za porabo javnih sredstev.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-486/2025/7

Datum: 15. 12. 2025

Informacijski pooblaščenec, po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec) z dne 9. 10. 2025, zoper odločbo Pogrebnega podjetja Maribor d.o.o., Cesta XIV. Divizije 39/a, 2000 Maribor (v nadaljevanju: organ), št. ODL-18092025 z dne 29. 9. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca z dne 9. 10. 2025, zoper odločbo Pogrebnega podjetja Maribor d.o.o., št. ODL-18092025 z dne 29. 9. 2025, se ugodi in se odločba odpravi v 3., 4. in 5. točki izreka ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo dokumenta »Upepelitev-kalkulacija na dan 30. 9. 2025 glede na stroške 1-9/2025 na eno upepelitev«.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval posredovanje podatkov o ceni upepelitve, ki jo organ zaračuna strankam iz drugih občin, ceno upepelitve, ki jo organ zaračunava strankam iz lastne občine, podatke o lastni ceni upepelitve in o izračunu lastne cene, kot na primer materialni stroški (cene in količine porabljenega plina, elektrike in drugih energentov, čistil, dezinfekcijskih sredstev in drugih materialov), stroški dela (cene ur in ure prisotnosti upravljalca peči in krogelnega mlina. Čiščenja, dezinfekcije in drugih potrebnih del), pripadajoči znesek amortizacije prostorov, strojev in drugih orodij ter naprav oziroma morebitni drugi elementi lastne cene, ter podatke o algoritmu izračuna lastne cene iz teh elementov.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. ODL-18092025 z dne 29. 9. 2025 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je prosilcu posredoval ceno upepelitve, ki jo zaračunava strankam iz lastne in drugih občin, v preostalem delu pa je zahtevo zavrnil iz razloga, da gre za tržno dejavnost organa.

Dne 9. 10. 2025 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo, v kateri je med drugim navedel, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, da je dejavnost organa izrazito v javnem interesu ter da organ ni zgolj izvajalec javne službe, ampak je kot javno podjetje tudi oseba javnega prava, s tem pa je zavezanec na celotnem področju. Potrebno je upoštevati razlog ustanovitve organa, ki je v opravljanju lokalnih gospodarskih javnih služb, pridobivanje dobička pa je podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Navaja, da izvajanje upepelitve nima lastnosti tržne dejavnosti. Na svojem geografskem področju ima organ monopol in ni podvržen konkurenci. Cene in njihova struktura so v interesu javnosti tudi zato, ker se posamezno upepelitev dostikrat zaračunava iz davkoplačevalskih sredstev, ko npr. občina iz svojih sredstev plača pokop pokojnika). Prav tako je iz podatkov o ceni razvidna poraba energentov, izpusti v okolje, kar je v interesu javnosti.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, dne 10. 9. 2025, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Po pozivu IP je dne 28. 10. 2025 in 3. 12. 2025 posredoval še dodatno dokumentacijo in pojasnila.

Pritožba je utemeljena.

1.     Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločitev tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v zavrnilnem delu.

2.     Informacija javnega značaja

Uvodoma IP pojasnjuje, da je informacija javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer: informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati, in nahajati se mora v materializirani obliki.

IP ugotavlja, da je glede na zahtevo in pritožbo prosilca predmet presoje v pritožbenem postopku dokument »Upepelitev-kalkulacija na dan 30. 9. 2025 glede na stroške 1-9/2025 na eno upepelitev«.[1]

Glede zahtevanih informacij sta nedvomno izpolnjena drugi in tretji pogoj (organ z njimi razpolaga in nahajajo se v materializirani obliki), sporno vprašanje v tem postopku pa je, ali je organ sploh zavezan posredovati oziroma omogočiti dostop do teh informacij, torej, če gre za dokument, ki sodi v njegovo delovno področje, ki je podvrženo določbam ZDIJZ. Organ namreč navaja, da se upepelitev izvaja kot tržna dejavnost, zato posledično ne gre za informacijo javnega značaja. Šele, ko je pozitivno opravljena ta presoja, je mogoče ugotavljati, ali oziroma glede katerih delov zahtevanih informacij so morebiti podane izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 5.a ali prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

V obravnavanem primeru je sporno, ali zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa v smislu 4. člena ZDIJZ. Ker ZDIJZ informacijo javnega značaja definira zelo široko, je njegov vpliv na delovanje javnega sektorja izjemno močan. Tako iz kroga organov širšega javnega sektorja, ki sodijo med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, kot tudi iz opredelitve informacije javnega značaja, je mogoče zaključiti, da je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v povezavi z javnopravnim, oblastnim delovanjem.^[2] Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo, ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno ali upravno funkcijo organa. Glede na navedeno je tako pomembno, kako je izvajanje dejavnosti organa urejeno s predpisi javnega prava ter ali zahtevane informacije kažejo na dejstva oziroma okoliščine, ki bi lahko vplivale na izvrševanje javnih nalog.

Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju: ZPPDej)^[3] v 3. členu določa, da obsega pogrebna dejavnost zagotavljanje 24-urne dežurne službe, ki je obvezna občinska gospodarska javna služba, ter prevoz, pripravo in upepelitev pokojnika ter pripravo in izvedbo pogreba, ki se izvajajo na trgu. 4. člen dalje določa, da občina z odlokom predpiše pokopališki red, v katerem podrobneje določi izvajanje pogrebne in pokopališke dejavnosti. V konkretnem primeru je Mestna občina Maribor (v nadaljevanju: MOM) z Odlokom o pokopališkem redu v Mestni občini Maribor,^[4] določila, da se javna služba 24-urne dežurne službe zagotavlja v obliki javnega podjetja na celotnem območju mestne občine v obsegu in pod pogoji, določenimi s tem odlokom. Izvajalec te javne službe je Pogrebno podjetje Maribor, d.o.o. (torej organ), ki je del skupine Javnega holdinga Maribor d.o.o.  Pogrebno podjetje Maribor je zadolženo za vzdrževanje in urejanje pokopališč Pobrežje in Dobrava, izvajanje pogrebnih storitev in upepeljevanje ter zagotavlja 24-urno dežurno pogrebno službo.

IP je nadalje vpogledal v Register zavezancev za informacije javnega značaja, iz katerega izhaja, da je organ gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava in javno podjetje kot izvajalec javne službe. Ne glede na podatke iz navedenega registra pa IP ugotavlja še, da je Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS)^[5] predvidel možnost zagotavljanja gospodarske javne službe v javnem podjetju ter pri tem predpisal temeljne značilnosti in dejavnosti. Nadalje je ugotoviti, da je občina zaradi zagotavljanja javnih služb ustanovila Javni holding Maribor d.o.o., katerega del je organ, kot izvajalca javne službe z oblastnim aktom (Odlokom o ustanovitvi Javnega holdinga Maribor d.o.o.),[6] prav tako je občina ustanoviteljica holdinga z  Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, zaradi izvajanja gospodarskih javnih služb. Javna služba 24-urne dežurne službe se zagotavlja v obliki javnega podjetja (organa) na celotnem območju mestne občine v obsegu in pod pogoji, določenimi z odlokom. Dejavnost organa je izrazito v javnem interesu, saj opravlja naloge na področju izvajanja lokalne gospodarske javne službe, ki je nedvomno namenjena zadovoljevanju javnih potreb. Pri zagotavljanju javnih dobrin je pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb (drugi odstavek 2. člena ZGJS). Organ preko različnih tržnih pogrebnih storitev zagotavlja celovito ponudbo in kvalitetnejše opravljanje storitev javne službe. Delovanje družbe je torej v celoti usmerjeno v nemoteno izvajanje pogrebnih in  pokopaliških storitev oziroma v kvalitetno izvajanje javne službe, ostale storitve pa so temu podrejene.

MOM je ustanoviteljica in edini družbenik Javnega holdinga Maribor d.o.o., katerega del je organ. Javni holding Maribor d.o.o. pa je družba za opravljanje strokovno tehničnih, organizacijskih in razvojnih nalog na področju javnih služb ter izvaja naloge vodenja javnih podjetij in gospodarskih družb. MOM ima na podlagi Odloka o ustanovitvi Javnega holdinga Maribor d.o.o. in Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo določene ustanoviteljske pravice, kot so npr. sprejetje letnega poročila in uporabo bilančnega dobička, imenuje večino članov nadzornega sveta javnega holdinga itd. Prav tako je javni holding ustanovitelj organa in ima določene ustanoviteljske pravice, kot so odločanje o sprejemu in spremembah akta o ustanovitvi, imenovanje večine nadzornega sveta (ki imenuje direktorja organa), o uporabi bilančnega dobička (katerega del so pa tudi prihodki/odhodki iz tržne dejavnosti upepelitve. MOM pa ima pri organu pristojnosti kot so določanje načina in pogojev za izvajanje javne službe, odloča o tarifah in cenah za uporabo javnih dobrin (mestni svet potrdi cenik storitev).

Na podlagi zgoraj navedenih kriterijev (določb ustanovitvenega akta, dejavnosti organa in pravic javnega holdinga in občine kot ustanoviteljev in večinskih družbenikov), ki se uporabljajo za presojo, ali gre za pravno osebo javnega ali zasebnega prava,[7] IP ugotavlja, da je organ ne samo izvajalec javne službe, ampak kot javno podjetje tudi oseba javnega prava, osebe javnega prava pa so skladno s 1. členom ZDIJZ v celoti zavezanke za posredovanje informacij javnega značaja.

Organ je torej kot javno podjetje in oseba javnega prava zavezanec po ZDIJZ na vseh področjih, ki so kakorkoli povezana z javnopravnim delovanjem, oziroma se nanašajo na dejavnosti, ki se izvajajo v javnem interesu ter so regulirane z javnopravnimi predpisi, ki organ zavezujejo. Namen ustanovitve organa, vpliv in nadzor občine kot ustanoviteljice/družbenice na poslovanje organa ter naravo primarnih dejavnosti organa nedvomno kažejo na to, da zahtevanih informacij ni mogoče izločiti iz sfere nadzora javnosti. Dejstvo namreč je, da gre v obravnavanem primeru za prepletenost dejavnosti izvajanja gospodarske javne službe in dejavnosti na trgu, pri čemer je slednja podrejena prvi. IP pa pripominja še, da je treba pri opredelitvi javnega podjetja in s tem organa po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ izhajati iz pridevnika »javno«. Za terminom javno podjetje se skriva nekaj drugega kot je običajna gospodarska družba, za javna podjetja velja namreč drugačen, to je javnopravni režim.^[8]

Na podlagi navedenega IP ni sledil navedbam organa, da gre pri zahtevanih podatkih za podatke, ki se tičejo tržne dejavnosti in da ne gre za informacije javnega značaja.^[9] IP tako ocenjuje, da so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, saj preostala dva pogoja, z vidika obstoja zahtevane informacije v materializirani obliki, v obravnavanem primeru nista sporna.

3.     Izjeme od prostega dostopa po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (poslovna skrivnost)

Organ se je ob odstopu pritožbe skliceval na to, da gre za poslovno občutljive podatke, katerih razkritje bi povzročilo organu gospodarsko škodo. Ne glede na to, da organ tega v izpodbijani odločbi ni zatrjeval, se IP do tega opredeljuje iz razloga dodatne utemeljitve, da gre v konkretnem primeru za informacijo javnega značaja, ki je absolutno javna.

V skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti (Zakon o poslovni skrivnosti, ZPosS). Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe.

Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 2. člena ZPosS).

IP ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za informacije, ki so po zakonu (ZDIJZ) javne in ki se torej niti ne morejo določiti za poslovno skrivnost. ZPosS torej napotuje na področne zakone, ki izrecno določajo, kateri podatki morajo biti javni. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva.

4.     »Izjema od izjem«: poraba javnih sredstev (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ)

ZDIJZ v 1. alineji tretjega odstavka 6. člena določa, da se dostop do zahtevane informacije v vsakem primeru dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Glede na prej navedene ugotovitve glede izjeme poslovne skrivnosti, je IP upošteval določbe tretjega odstavka 2. člena ZPosS, in presojal še, ali so zahtevani podatki o lastni ceni upepelitve, v zvezi s porabo javnih sredstev.

ZDIJZ sicer ne vsebuje definicije javnih sredstev, se je pa ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javni sredstev) je namreč potrebno razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.

Prav tako se je IP pri opredelitvi pojma javnih sredstev že večkrat oprl na določbe Zakona o računskem sodišču (v nadaljevanju: ZRacS-1). ZRacS-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev, iz petega odstavka istega člena, ki določa, kdo so uporabniki javnih sredstev po ZRacS-1, pa je moč razbrati, katera sredstva predstavljajo javna sredstva. Peti odstavek 20. člena ZRacS-1 nadalje določa, da je po ZRacS-1 uporabnik javnih sredstev pravna oseba javnega prava ali njena enota ter pravna oseba zasebnega prava, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega: da je prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti; da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije; da je gospodarska družba, banka ali zavarovalnica, v kateri imata država in lokalna skupnost večinski delež. Iz navedene določbe ZRacS-1 torej izhaja, da spada med uporabnike javnih sredstev tudi oseba zasebnega prava, ki izvaja javno službo, in gospodarska družba, v kateri ima lokalna skupnost večinski delež. V konkretnem primeru organ izvaja javno službo in je gospodarska družba, katerega ustanoviteljica in družbenik je MOM in sodi v skupino Javni holding Maribor d.o.o.

Pojem javnih sredstev ne zajema zgolj proračunskih sredstev, pač pa npr. tudi sredstva, ki jih izvajalec javne službe za izvajanje javne službe pridobi iz drugih virov. Po mnenju IP je treba v obravnavanem primeru  šteti, da so s sredstvi javnih financ mišljena vsa sredstva, ki jih organ pridobiva na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 8. člena ZGJS (s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti).

IP ugotavlja, da je organ izvajalec gospodarske javne službe in je bil s tem namenom tudi ustanovljen, kar pomeni, da je posebna dejavnost temu podrejena, zato je transparentnost dela organa tudi na področju posebne (tržne) dejavnosti pomembna in je nedvomno povezana z opravljanjem gospodarske javne službe, saj se prepletata tako izvajanje javne službe kot tržne dejavnosti organa v okviru izvajanja pogrebne dejavnosti.

Izvajanje upepelitev kot tržne dejavnosti je regulirano z javnopravnimi predpisi, potrebna so tudi posebna dovoljenja in predpisani so posebni pogoji za opravljanje te dejavnosti, kot izhaja iz ZPPDej. Organ je upravljavec objektov in infrastrukture, potrebnih za izvajanje gospodarske javne službe in za izvajanje pogrebne in pokopališke dejavnosti, in ki predstavlja gospodarsko javno infrastrukturo, ki je v lasti občine. IP tako meni, da mora biti javnosti priznana pravica nadzora nad pravilnostjo samega upravljanja in s tem pogrebne dejavnosti tudi izven obsega izvajanja obvezne gospodarske javne službe. Občina tudi preko nadzornega sveta, v kateri ima večino, odloča o dobičku, katerega del so tudi prihodki iz storitev upepeljevanja in v tem smislu gre torej za razpolaganje z javnimi sredstvi.

Ker je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v kakršnikoli povezavi z javnopravnim delovanjem, oblastnim delovanjem organov zavezancev, je treba izpostaviti še bistveno funkcijo ZDIJZ, tj. nadzorno funkcijo, ki javnosti omogoča, da izvaja nadzor nad porabo javnih sredstev in nad izvajanjem javnih funkcij. Za učinkovito izvajanje te funkcije je v konkretnem primeru bistvenega pomena, da se javnost seznani, na kakšen način organ upravlja z javnimi sredstvi. Le na opisan način je omogočeno doseganje namena nadzora javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje oziroma zagotavljanje smotrne porabe javnih sredstev in učinkovito izvajanje javnih funkcij. Vsaka pravna oseba javnega prava (tudi javno podjetje) se mora zaradi vsega navedenega še dodatno zavedati, da je njegova svoboda (predvsem v delu, kjer se tržno delovanje prepleta z javnopravnimi nalogami) omejena ravno zaradi zahteve po transparentnosti delovanja. IP pa na tem mestu opozarja tudi na izjemen pomen dejavnosti gospodarskih javnih služb za državljane (občane), izhajajoč med drugim tudi iz določbe drugega odstavka 2. člena ZGJS, po kateri je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Iz vsega navedenega izhaja, da informacije javnega značaja predstavljajo vse informacije, ki so kakorkoli povezane z izvajanem dejavnosti javne službe. Ob tem IP opozarja še na sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 222/2023, v kateri je sodišče poudarilo, da ima »javnost pravico tudi do podatkov, ki so le v zvezi s porabo javnih sredstev oziroma so s porabo teh sredstev le posredno povezani«.[10]

Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF). Javna podjetja, v katerih imajo občine odločujoč vpliv na upravljanje, kot je v obravnavanem primeru, sodijo po določbah tega zakona v javni sektor (8. točka prvega odstavka 3. člena ZJF). Takšna javna podjetja se lahko zadolžujejo in izdajajo poroštva samo, če je z zakonom, ki ureja financiranje občin to dovoljeno in pod pogoji, ki jih določi občinski svet (prvi odstavek 88. člena ZJF). Te zakonske določbe prav tako kažejo na dejstvo, da je organ zavezan delovati po javnih predpisih tudi, ko gre dejavnosti izven obsega obveznih gospodarskih javnih služb.

K navedenim argumentom pa se pridružuje tudi dejstvo, da so občine pri razpolaganju s premoženjem zavezane postopati po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1), pri čemer zakon v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel ravnanja s stvarnim premoženjem, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače, ki pa za obravnavani primer IP ni znan. V obravnavanem primeru gre namreč nedvomno za razpolaganje z infrastrukturo, katere upravljavec je organ, sicer pa je v lasti občine kot organa lokalne samouprave, za katere veljajo navedene določbe ZSPDSLS-1.

Na podlagi vsega navedenega, ob upoštevanju pomembnosti opravljanja gospodarske javne službe organa v razmerju do opravljanja posebne dejavnosti, IP zaključuje, da so podatki o lastni ceni in elementih te cene za upepelitev, prosto dostopni, na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

5.     Sklepno

Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag IP zaključuje, da je pritožba prosilca utemeljena, zato je odločbo organa na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpravil in odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[11] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav      svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Po navedbah organa gre za lastno ceno in strukturo cene, ki se ne spreminja, ne glede na to da je izpis narejen za dan 30. 9. 2025.

[2] Vrhovno sodišče je v sodbi št. I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007, nato pa tudi v sklepu št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012, zavzelo stališče, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. V obeh navedenih zadevah pa se je Vrhovno sodišče tudi jasno izreklo, da je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog.

[3] Uradni list RS, št. 62/16 in 3/22 – ZDeb.

[4] Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 13/2024.

[5] Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN in 57/11 – ORZGJS40.

[6] Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 13/2019, 27/2020, 30/2021, 13/2022, 1/2024, 7/2024, 13/2024, 6/2025, 19/2025.

[7] Pravna teorija in upravnosodna praksa sta v zadevah dostopa do informacij javnega značaja opredelili več kriterijev, ki so pomembni za opredelitev javnopravnega oziroma zasebnopravnega statusa pravne osebe. Med te kriterije med drugim spadajo način ustanovitve, namen delovanja, morebitno izvajanje javnih nalog, odgovornost za obveznosti, prevladujoča vloga države v organih upravljanja in narava funkcij oziroma delovanja ter način financiranja (npr. odločba Vrhovnega sodišča št. X Ips 318/2010, in dr. Rajko Pirnat, Vrsta in značilnosti pravnih oseb: Pravne osebe javnega prava, sistem ali kaos, Podjetje in delo 1999, str. 910). V zvezi s tem je sodna praksa v svojih odločitvah še posebej poudarila, da izpolnjevanje nobenega od naštetih (ali ostalih podobnih) kriterijev ne daje enopomenskega odgovora o statusu pravne osebe, temveč so ti kriteriji le pripomoček pri presoji, ali je mogoče v konkretnem obravnavanem primeru ugotoviti dovolj veliko koncentracijo javnopravnih značilnosti subjekta, da ga je mogoče šteti za osebo javnega prava (Npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 1503/2015-16). Povedano drugače, pravnoorganizacijska oblika posameznega subjekta (v obravnavanem primeru npr. d.o.o.) je povsem irelevantna, če so podani drugi kriteriji, ki takšen subjekt uvrstijo med osebe javnega prava. Kot temeljni opredelilni element pravne osebe se najpogosteje navaja ustanovitveni akt, ki je pri pravni osebi javnega prava zakon ali drug oblastni akt (npr. uredba, odlok). Poleg tega kriterija, se kot opredelilni kriteriji navajajo še izvajanje javnih pooblastil, izvajanje javnih nalog, uporaba prisilnih sredstev, obvezno članstvo (če gre za člansko obliko), obvezni obstoj, vpliv države na upravljanje ipd … Vse kriterije je potrebno obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora.

[8] Ferk Petra, Javno podjetje med gospodarsko družbo in osebo javnega prava, Pravna praksa, 2007, številka 34, stran 22, GV založba, d.o.o., 6. 9. 2007.

[9] IP je glede izvajanja pogrebne dejavnosti in upepelitve kot tržne dejavnosti že odločal v podobnih primerih, glej odločbi IP št. 090-328/2022 in 090-223/2023.

[10] 31. točka obrazložitve sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 222/2023.

[11] Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.