prosilec - Okrožno sodišče v Novi Gorici

POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil vlogo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri je zaprosil za vpogled v določen kazenski spis, ki je v času odločanja o zahtevi za dostopa do informacij javnega značaja v fazi preiskave. Organ se je pri zavrniti zahteve skliceval na 6. in 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V pritožbenem postopku je IP upoštevajoč upravno sodno prakso obravnaval zadevo le v luči 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ glede katere je ugotovil, da je izjema podana, saj je postopek kazenskega pregona v teku, organ (Okrožno sodišče v Novi Gorici) pa je v izpodbijani odločbi kot pristojen organ v smislu 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, podal svoje mnenje glede škode za postopek, ki bi ob razkritju nastala. V pritožbenem postopku se je IP opredelil tudi do morebitnega obstoja okoljskih podatkov v zahtevni dokumentaciji in ugotovil, da druga alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ne more predstavljati pravne podlage za dostop do zahtevanih dokumentov. V izvezi z izvedenim testom interesa javnosti, je IP pritrdil organu, da prevladujoč interes javnosti v obravnavnem primeru ni podan. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-47/2023/6

Datum: 31. 3. 2023

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po Informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člen Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …(v nadaljevanju prosilec), z dne 5. 2. 2023, zoper odločbo št. Su 629/2022-4 z dne 12. 1 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Kidričeva 14, 5000 Nova Gorica (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožba prosilca z dne 12. 1. 2023 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. Su 629/2022-14 z dne 12. 1. 2023, se zavrne.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 15. 12. 2022 po elektronski pošti na organ naslovil vlogo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri je zaprosil za vpogled v spis – vodenje postopka zoper družbo…. in njenega direktorja. V vsebini zahteve je prosilec navedel, da zahtevo podaja v zvezi s transportom odpadkov iz Italija v Slovenijo in odlaganje teh odpadkov na več lokacijah po Sloveniji. Ob tem se sklicuje na odgovor Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici z dne 8. 12. 2022, št. Kt 3569/2021 – razširitev preiskave pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Prosilec navaja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varovanja okolja iz prvega odstavka 153. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), na podlagi odločbe Ministrstva za okolje RS, št. 215.86/2019-2 z dne 11. 4. 2019, kar dokazuje z možnostjo vpogleda v evidenco. Na podlagi Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi Aarhuške konvencije o dostopu do informacij javnega značaja, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadeva in v skladu z ZDIJZ prosilec prosi organ kot pristojno institucijo, ki vodi postopek zoper družbo ….(v nadaljevanju zadevna družba), za vpogled v spis. Navaja, da je zadevna družba v letih 2015 do 2022 (po do sedaj zbranih podatkih) transportirala približno 6.907 ton odpadkov iz Italije in jih nepredelane odložila na več lokacijah po Sloveniji, kjer se še vedno nahajajo. Pri prosilcu že dalj časa vodijo postopek glede ekološko in okoljsko spornega in nezakonitega početja zadevne družbe, ki je v velikih big-bag vrečah odložilo in deponiralo v naravo najmanj 6.907 ton odpadkov. Podatki o količini in izvoru odpadkov so pridobljeni od pristojnih institucij. V tej fazi prosilec še pridobiva podatke o izvoru odpadkov in dokumentaciji, ki je spremljala prevoz teh odpadov in končno destinacijo odpadkov. Pri tem ima prosilec težave, ker slovenski organi zaradi izvora odpadkov v Italiji niso pristojni za izdajanje transportnih in drugi dovoljenj, na osnovi katerih je bil posel izpeljan. Poleg tega se po podatkih prosilca v Republiki Sloveniji ni vršila kontrola tega prometa z odpadki s strani inšpekcije, carine in policije. V zvezi s tem se je prosilec že obrnil na inšpekcijske službe in tam razen inšpekcijskih odločb o odstranitvi odpadkov prosilec ni uspel pridobiti ničesar drugega, saj kontrole prevozov očitno niso vršili. V zvezi tem se je prosilec obrnil tudi na Policijo, kjer so odgovorili, da so vso dokumentacijo posredovali na Okrožno državno tožilstvo v Novi Goric. Na Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici so prosilcu pojasnili, da je bila dokumentacija pod številko Kt 3569/2021 posredovana organu. Ob tem prosilec navaja, da preprost izračun pokaže, da 6se na večji tovornjak lahko naloži 24 ton tovora oziroma 24 big-bag vreč odpadkov. Ostalo je teža tovornjaka in prikolice. To pomeni, da je bilo za 6.907 ton odpadkov potrebnih najmanj 288 prevozov čez mejo Italija – Slovenija. Takšnega števila prevozov brez ustreznih spremljajočih dokumentov, brez kontrole teh dokumentov in preverjanja inšpekcijskih organov po mnenju prosilca ni mogoče izpeljati. Prosilec želi vpogled v spis zato, ker želi dopolniti dokumentacijo, ki jo že ima in jo bo uporabil v »predstoječih« sodnih postopkih in kazenskih prijavah, katere bo prosilec sprožil takoj po pridobitvi zadostnih informacij o delovanju organizirane kriminalne združbe, v kateri sodeluje več akterjev, ki se pod krinko prevoznika in predelovalca odpadkov, ukvarja z nelegalnim poslom prekupčevanja in trgovanja z odpadki. Del tega predstavlja tudi odlaganje odpadkov v naravo na območju Slovenije, kar izredno negativno in škodljivo vpliva na okolje. Med te dokumente spada tudi zaključni dokument št. 230/3823603/2133596/2022 (4521793), ki ga je Sektor kriminalistične Policije PU Novo mesto v predmetni zadevi 30. 9. 2022 podal na Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici (podatki dobljeni s strani PU Novo mesto). Glede na vse podatke prosilec sumi, da zadevna družba in ostale družbe, ki so vpletene v ta posel (ali so iz Italije, Bosne, Srbije, Bolgarije, želi prosilec ugotoviti), pri tem početju niso same, ampak sodelujejo z organi in institucijami, ki so pristojne za izdajanje potrebnih dovoljenj in izvajanje nadzora. To pa so indici, da gre za organizirano kriminalno združbo in organizirani kriminal.

V zvezi z navedeno zahtevo je organ prosilca dne 29. 12. 2022, z dopisom št. Su 629/2022-2, pozval, da v roku, ki ni krajši od treh delovnih dni, navede oziroma opredeli, s katero dokumentacijo se želi seznaniti in na kakšen način, kot izhaja iz 17. člena ZDIJZ. Prosilec je dne 9. 1. 2023 na organ poslal dopis, da ker ne razpolaga s podatki, kateri dokumenti so v sodnem spisu, tudi ne more navesti, katere dokumente želi na vpogled. Vpogledati želi v vse dokumente, ki niso tajni ali nedostopni javnosti. V zvezi s pozivom po 17. členu ZDIJZ prosilec navaja, da je v zahtevi navedel organ, kateremu pošilja, ime pravne osebe prosilca, predstavnik prosilca je njegov predsednik, pooblaščenec v tem postopku pa je njegov tajnik, ki prilaga pooblastilo. Zahtevano informacijo je prosilec opredelil na pred tem opisan način, uporabil pa jo bo za nadaljnje sodne postopke. Vsebino dokumentacije bo prosilec prevzel v obliki fotokopij. 

Z izpodbijano odločbo je organ zahtevo prosilca v celoti zavrnil na podlagi 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Najprej sicer organ navaja, da prosilec zahteve ni dopolnil pravočasno, niti ni navedel bolj konkretno, katere dokumente zahteva, vendar je zahteva dovolj opredeljena, da jo je organ lahko obravnaval. Navaja, da je kot zahtevane dokumente prepoznal sodni spis opr. št. I Kpr 9214/2021, kjer se vodi preiskava zoper obdolženega …. zaradi kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po tretji točki prvega odstavka 332. člena KZ-1B in kjer je bila s stani Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorci podana tudi zahteva za razširitev preiskave zoper osumljenega … zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Aktualna dokumentacija vsebuje morebitne sklepe o uvedbi preiskave, zapisnike o zaslišanju in drugo gradivo, pomembno za sam postopek. V zvezi s tem se organ sklicuje na 6. in 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prvi se nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrškom in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi, druga pa na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka (torej tudi kazenskega) in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Pojma kazenski pregon sicer slovenska zakonodaja izrecno ne definira. Iz zakona o kazenskem postopku in iz Zakona o državnem tožilstvu je mogoče posredno zaključiti, da gre za pregon storilca kaznivih dejanj, ki obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Torej gre pri navedeni izjemi od prostega dostopa do informacije javnega značaja za varovanje vseh podatkov iz vseh faz postopka. Izjema iz 6. točke se tako v določeni meri prekriva z izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero so varovani podatki, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega. Uporaba ene ali druge izjeme je tako po zaključku sodišča lahko odvisna od faze postopka ter tudi organa, ki o zahtevi odloča. Glede na to, da je zahteva naslovljena na sodišče in je postopek v fazi kazenske preiskave se presoja, da v predmetnem postopku pride v poštev izjema iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej izjema, usmerjena v varovanje interesov sodnega postopka. Za obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti izpolnjena dva pogoja, a) da je postopek še v teku, b) da bi razkritje podatka škodovalo izvedbi postopka. Organ ugotavlja, da je sodni postopek v zadevi I Kpr 9214/2021 še v teku. V tem postopku je bila vložena zahteva za preiskavo zoper osumljenca kot fizično osebo zaradi kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po 3. točki prvega odstavka 332. člena KZ-1B zaslišane so bile priče, v spis pa s strani tožilstva predložena tudi številna listinska dokumentacija. Po zaključku preiskave zoper prvega osumljenca je državno tožilstvo v Novi Gorici razširilo preiskavo za isto kaznivo dejanj še zoper drugega osumljenca, ki je tujec. Razlog za to, kot izhaja iz utemeljitve zahteve za razširitev preiskave, naj bi bile prav navedbe prvo osumljenega skozi podani zagovor. Več kot očitno je, da obstaja nadaljnji dvom o določenih pomembnih in odločilnih dejstvih. Preko Inštituta mednarodne pravne pomoči je sodišče zaprosilo eno od držav na območju bivše SFRJ, da zasliši drugega osumljenca, do česar je prišlo ob koncu leta 2022. Preiskovalni sodnik še ni sprejel sklepa o morebitni razširitvi preiskave na drugo osumljeno osebo. Drugega izmed pogojev za obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba ugotoviti z uporabo t. i. škodnega testa. In sicer je treba dokazati, da bi z razkritjem podatka nastala škoda izvedbi kazenskega postopka in dostop do informacije zavrniti, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Skladno s prakso IP in vzpostavljeno sodno prakso mora biti ogrozitev poteka kazenskega postopka dejanska in ne le hipotetična. Zavrnitev je tako mogoča samo, če bi razkritje podatkov lahko ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami. V povezavi z navedenim kazensko-preiskovalnim postopkom je jasno, da bi razkritje sklepov, s katerimi se je odločalo o uvedbi, razširitvi ali zavrnitvi preiskave zoper posameznega osumljenca, zapisnikov o zaslišanju osumljencev ter prič, kot tudi listinske dokumentacije, lahko povzročilo nepopravljive posledice za izvedbo kazensko-preiskovalnega postopka. Res je sicer, da so bili nekateri dokazi že izvedeni v teku preiskave zoper prvo osumljenega, vendar verjetno ne vsi, ob dejstvu, da se je okrožno državno tožilstvo odločilo preiskavo razširiti še na drugega osumljenca in to prav z utemeljevanjem, da naj bi bil drugo osumljeni k dejanju napeljan ter prejemal navodila in zahteve s strani prvo osumljenega. Dokazni postopek, ki se izvaja v okviru preiskave, je dinamičen in o njem ni mogoče vnaprej predvideti procesnih in dejanskih situacij. Do samega zaključka preiskave je nemogoče z gotovostjo predvideti oziroma ugotoviti, kateri del od zahtevanih dokumentov so ali niso pomembni za nadaljnji postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov. Poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za nadaljnji postopek, presojajo v samem postopku, pri čemer pa kazenski postopek z zaključkom preiskave na prvi stopnji praviloma še ne zaključi. Razkritje že specificirane materije iz preiskave bi lahko vplivalo na objektivnost izpovedb posameznih prič, ki bi še utegnile biti zaslišane. Organ navaja prakso IP in Upravnega sodišča glede 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ za podkrepitev svojih stališč. Nadalje organ izvede test prevladujočega interesa javnosti, pri čemer navaja, da se interes varovanja sodnega (kazenskega) postopka kaže v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo postopka, zlasti z vidika izvedbe določenih dokazov, ki jih je (bo) potrebno opraviti in v konkretni zadevi še niso bili izvedeni, na primer zbiranje določnih dokazov, zaslišanje prič. Navsezadnje v konkretni zadev ni bilo odločeno niti še o morebitni razširitvi preiskave na zahtevo državnega tožilstva. Po drugi strani pa prosilec ni navedel nobenih dejstev, zaradi katerih bi bilo razkritje zahtevanih podatkov kazensko-preiskovalnega spisa v javnem interesu. V svoji prošnji prosilec zgolj zapiše, da niti ne ve, kateri konkretni dokumenti se nahajajo v sodnem spisu in da se zahteva vse dokumente, ki niso izrecno opredeljeni kot tajni ali nedostopni za javnost. Sklicujoč se na prakso Upravnega sodišča, da je javni interes podan le v izjemnih primerih, zgolj medijska odmevnost ne zadostuje, organ zaključi, da javni interes za razkritje zahtevanih informacij ne pretehta nad škodo, ki bi jo razkritje povzročilo sodnemu (kazenskemu) postopku. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, obdolženca in osumljenca ter oškodovancev, da v sodnem postopku zavarujejo objektivno izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za nepristransko presoj obstoja kaznivega dejanja ter morebitne storilčeve krivde zanj. Zaradi razkritja podatkov lahko nastane nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj tistih dokazov, ki bi bil nujni za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo več mogoče izvesti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. V interesu javnosti je, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj ter ukrene vse potrebno za izvedbo vseh dokazov povezanih s kaznivim dejanjem, tudi tistih razbremenilnih. V obravnavnem primeru bi bilo tako razkritje zahtevanih informacij celo v nasprotju z interesom javnosti. Po stališču organa delni dostop ni mogoč, ker bi razkritje kateregakoli dela dokumentov ogrozilo zaupnost podatkov, ki so varovani zaradi interesa vodenja sodnega (kazenskega) postopka.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec dne 5. 2. 2023 vložil pritožbo, v kateri navaja, da ne držijo trditve organa, da ni ustrezno dopolnil zahteve. Ob tem graja neprimerno določen rok (da ne sme biti krajši od treh dni), ki mu ga je postavil organ za dopolnitev vloge. Izraža dvom v pravilnost odločitve, pri čemer navaja, da ga ne bo posebej razčlenjeval in pripominja, da ga je organ nepotrebno pozival na dopolnitev. Vztraja, da organ omogoči vpogled v tiste dokumente, ki ne spadajo po izjemo iz 6. in 7. (opomba IP pravilno 6. in 8.) točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

V zvezi s prejeto pritožbo zoper izpodbijano odločbo je organ ugotovil, da je pritožba pravočasna, zato jo je poslal z dopisom št. Su 629/2022 z dne 7. 2. 2023 IP v reševanje. IP jo je odstopljeno prejel dne 16. 2. 2023 in preveril, da je pritožba tudi dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba. Dne 21. 2. 2023 je z dopisom št. 090-47/2023/2 organ pozval na dokumentacijo, ki jo je prejel dne 22. 2 2023 in dopolnjeno dne 14. 3. 2023.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev, ipd. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa in da pri organu obstajajo. Čeprav prosilec v pritožbi navaja, da ga je organ nepravilno pozval na dopolnitev zahteve in da je organ nepravilno štel, da njegova dopolnitev ni bila ustrezna, se IP do navedenih ravnanj in stališč organa na prvi stopnji ni opredeljeval, saj kot izhaja iz izpodbijane odločbe, to niso bili razlogi zaradi katerih je organ zahtevo prosilca zavrnil. Organ je zahtevo prosilca zavrnil sklicujoč se na izjemo teka sodnega postopka na podlagi 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in na varstvo kazenskega pregona iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ob tem je navedel, da ker je kazenska zadeva že v fazi preiskave in se zahteva dokumente iz sodnega spisa, gre predvsem za izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede na prakso IP, ki je potrjena s stališčem Upravnega sodišča RS, glej na primer sodbo I U 710/2019-10, z dne 20. 5. 2020, v kateri je Upravno sodišče pritrdilo IP, da je podana izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v primeru, ko je zahtevani dokument obtožni akt, v času odločanja pa je bil postopek v fazi glavne obravnave, bo IP v nadaljevanju obravnaval zadevo le v luči 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

ZDIJZ v 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Iz navedenega besedila izhaja, da je eden od pogojev za to izjemo, da je podatek bodisi sestavljen zaradi kazenskega pregona ali pridobljen zaradi kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona, ki zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 32/12 – UPB, z vsemi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZKP). Za uveljavitev te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena naslednja dva pogoja: 1. da je postopek še v teku, 2. da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. V primeru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, je skladno s 13. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16, 146/22; v nadaljnjem besedilu Uredba) treba pridobiti mnenje organa, ki v tem času odloča v postopku.

V obravnavani zadevi ni dvoma, da se zahteva vse dokumente kazenskega spisa opr. št. Kpr 9214/2021, ki se nanašajo na kazenski postopek, ki je še v teku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila v postopku vložena zahteva za preiskavo zoper osumljenca kot fizično osebo zaradi kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po 3. točki prvega odstavka 332. člena KZ-1B, zaslišane so bile priče, v spis pa s strani tožilstva predložena tudi številna listinska dokumentacija. Po zaključku preiskave zoper prvega osumljenca je državno tožilstvo v Novi Gorici razširilo preiskavo za isto kaznivo dejanje še zoper drugega osumljenca, ki je tujec. Razlog za to, kot izhaja iz utemeljitve zahteve za razširitev preiskave, naj bi bile prav navedbe prvo osumljenega skozi podani zagovor. O tem, da je postopek še v teku, se je prepričal tudi IP z vpogledom v popis spisa opr. št. Kpr 9214/2021, od koder izhaja, iz redovne številke 85, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe z dne 12. 1. 2023, dne 13. 1. 2023, podana zahteva za razširitev preiskave, torej kazenski postopek je v fazi preiskave.

Glede izpolnjevanja drugega od pogojev za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je treba ugotoviti, ali bi z razkritjem podatka nastala škoda izvedbi kazenskega postopka in dostop do informacije zavrniti, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev poteka kazenskega postopka mora biti dejanska in ne le hipotetična, zavrnitev je mogoča samo, če bi razkritje podatkov lahko ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami. IP ugotavlja, da je glede na 13. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja treba pridobiti mnenje organa, ki v času, ko se odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, odloča v kazenskem postopku. Ker je organ, ki odloča v kazenskem postopku, v času, ko se odloča o dokumentih iz kazenskega postopka, organ, torej Okrožno sodišče v Novi Gorici, je njegovo postopanje, na način, da je svoje mnenja o škodi za kazenski postopek podal v izpodbijani odločbi, pravilno. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da se je organ opredelil do razkritja vsebine zahtevanih dokumentov, pri čemer je navedel, da bi razkritje sklepov, s katerimi se je odločalo o uvedbi, razširitvi ali zavrnitvi preiskave zoper posameznega osumljenca, zapisnikov o zaslišanju osumljencev ter prič, kot tudi listinske dokumentacije, lahko povzročilo nepopravljive posledice za izvedbo kazensko-preiskovalnega postopka. Ob tem se je opredelil tudi do obstoja škode razkritja na že izvedene dokaze zoper prvo osumljenega, z utemeljitvijo, da ta še vedno lahko nastane, ker se je okrožno državno tožilstvo odločilo preiskavo razširiti še na drugega osumljenca. Prav tako je organ navedel, da je dokazni postopek, ki se izvaja v okviru preiskave, dinamičen in o njem ni mogoče vnaprej predvideti procesnih in dejanskih situacij. Do samega zaključka preiskave je nemogoče z gotovostjo predvideti oziroma ugotoviti, kateri del od zahtevanih dokumentov so ali niso pomembni za nadaljnji postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov. Ob tem je svoje mnenje o škodi utemeljil, da se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za nadaljnji postopek, presojajo v samem postopku, pri čemer pa se kazenski postopek z zaključkom preiskave na prvi stopnji praviloma še ne zaključi. Razkritje že specificiran materije iz preiskave bi lahko vplivalo na objektivnost izpovedb posameznih prič, ki bi še utegnile biti zaslišane. Ob tem IP dodaja, da je organ tisti, ki predmetni kazenski postopek vodi, zato razpolaga z vsemi dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih lahko najbolje presodi, v kakšni fazi je konkretni sodni postopek, kot tudi kakšen vpliv bi imelo razkritje zahtevanih dokumentov javnosti, na sam kazenski postopek. Iz prakse Upravnega sodišča (glej na primer sodbo opr. št. I U 54/2017-16 z dne 4. 7. 2018, tč. 8) izhaja, da če gre za organ, ki je v določeni fazi pristojen za vodenje kazenskega postopka, ta lahko strokovno oceni, kdaj bi lahko razkrije določenega dokumenta škodovalo tej fazi kazenskega postopka in po oceni Upravnega sodišča ni razlogov, da bi se v takšno strokovno mnenje dvomilo. Po mnenju Upravnega sodišča bi IP lahko zavrnil strokovno oceno, če bi iz njene vsebine izhajalo nekaj, kar je očitno nerazumno. Ker iz strokovne ocene organa, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, ne izhaja, da bi bila očitno nerazumna, IP v njo ne dvomi, zato je v postopku izkazano, da je glede zahtevane dokumentacije podana izjema varstva kazenskega pregona iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V nadaljevanju je IP preveril, ali se zahtevana dokumentacija nanaša na okoljske podatke, saj zanje, ne glede na obstoj izjeme od dostopa, ki je bila ugotovljena, velja, da so absolutno dostopni javnosti.

Načelo javnosti ureja 15. člen Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 44/22, 18/23,v nadaljevanju ZVO-2), ki določa, da so okoljski podatki javni. Tudi druga alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ izrecno določa, da se ne glede na obstoj izjeme iz prvega odstavka tega člena dostop dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Ni doma, da predpisi, ki določajo javnost okoljskih podatkov, mednje štejejo tudi podatke o odpadkih, glej tako Direktiva 2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS in ZVO-2. Odpadek je definiran v 7. točki 3. člena ZVO-2, in sicer je to vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Čeprav je treba pri tolmačenju predpisov glede pojma, kaj se šteje za odpadek, zavzeti široko razlago,^[1] pa po mnenju IP dokumentov sodnega spisa I Kpr 9214/2021 glede na fazo kazenskega postopka ni mogoče šteti za podatke o odpadkih.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je kazenski postopek v zadevi I Kpr 9214/2021 še v teku. V postopku je bila vložena zahteva za preiskavo zoper osumljenca kot fizično osebo zaradi kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanje okolja iz 3. točke prvega odstavka 332. člena KZ-1B. Po zaključku preiskave zoper prvo osumljenega kot fizično osebo, je tožilstvo razširilo preiskavo še na drugega osumljenca. Preiskovalni sodnik še ni sprejel sklepa o morebitni razširitvi preiskave na drugo osumljenega. Kazenski zakonik (KZ-1B) v 332. členu določa kaznivo dejanje obremenjevanje in uničevanje okolja, ki ga glede na 3. točko prvega odstavka stori, kdor s kršitvijo predpisov iz 35. točke 2. člena Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov, pošilja nezanemarljive količine odpadkov v eni pošiljki ali v več pošiljkah, ki se zdijo povezane. Namen kazenskega postopka je, da se zagotovijo pravila, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon in na podlagi zakonitega postopka. Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca, na podlagi ugotovljene krivde. V obravnavani zadevi je kazenski postopek v fazi preiskave. Slednja se skladno s 167. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. V preiskavi se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bila njihova izvedba zvezana s težavami, kot tudi drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo. Ko je končana preiskava, kot tudi kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica (170. člen), sme teči postopek pred sodiščem samo na podlagi obtožnice državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca (tako 268. člen ZKP). Namen zbiranja dokaznega in drugega gradiva v kazenskem spisu v tej fazi postopka tako ni zbiranje podatkov o okolju, ampak ugotavljanje dejanskega stanja za vložitev obtožnice. Z vpogledom v popis spisa in (določene) dokumente zadeve I Kpr 9214/2021, IP ugotavlja, da ti ne vsebujejo informacij in podatkov o okolju kot takem, ampak je njihov namen osredotočen na ugotavljanje dejanskega stanja, na podlagi katerega bo sodišče odločilo o kazenski odgovornosti posameznikov za kazniva dejanja. Iz zakonskih znakov kaznivega dejanja obremenjevanje in uničevanje okolja izhaja, da je to podano, le če se »pošilja nezanemarljive količine odpadkov…«. Kljub temu pa bo oziroma je šele predmet ugotovitvenega postopka v kazenskem postopku, ali gre za odpadke in za kakšne količine gre. Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V fazi preiskave oziroma v delu glede drugega osumljenca v fazi pred razširitvijo preiskave pa sodišče še ni sprejelo sklepa, ali gre za odpadke, zato tudi IP dokumentov, ki so del spisa I Kpr 9214/2021, ne more šteti za »podatke o odpadkih«. Ob tem je IP posebno pozornost namenil dokumentom, ki se v spisu I Kpr 9214/2021 nahajajo pod redovnimi številkami 13, 14, 15, kjer se nahajajo poročilo o analizi odpadne plastike in poročilo testa podjetja Hidria, ki ju je naročil stečajni upravitelj ter kronološko poročilo stečajnega upravitelja s prilogam. Iz navedenih dokumentov ne izhaja mnenje institucij, ki so izvajale analize, da gre za odpadke, ampak izhajajo ugotovitve analiz o vsebnosti snovi. Iz njih ne izhaja zaključek, da gre za odpadke in niti za katere vrste odpadkov gre. Po mnenju IP ni mogoče vsake informacije o določenih odpadlih snoveh, šteti za informacije o odpadkih v smislu absolutno javnih okoljskih informacij. V upravno sodni praksi je Upravno sodišče Republike Slovenije (glej sodbi I U 2678/2017-42z dne 26. 2. 2019 in I U 2805/2017-42 z dne 13. 2. 2019) sprejelo stališče, da bi podatke v zvezi z odpadki lahko šteli za okoljske podatke, če bi iz njih izhajal vpliv odpadkov na okolje, kot na primer poročilo o količini in vrsti odpadkov, o njihovem shranjevanju. Kot je IP ugotovil, iz poročil pod redovnimi številkami 13, 14, 15 ne izhajajo podatki o količini in vrsti odpadkov. IP je tako zaključil, da ker spis I Kpr 9214/2021 v fazi kazenskega postopka, ki poteka, ko je organ odločal o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, ne vsebuje okoljskih podatkov, druge alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ne predstavlja pravne podlage za razkritje podatkov iz spisa I Kpr 9214/2021.

Čeprav se prosilec v zahtevi ne sklicuje izrecno na prevladujoč interes javnosti za zahtevane informacije, ampak v uvodu svoje zahteve zgolj navaja, da je interesno združenje, ki deluje v javnem interesu, je organ izvedel test prevladujočega interesa javnosti, ki mu prosilec v pritožbi decidirano sploh ne nasprotuje, je IP v nadaljevanju preizkusil pravilnost izpodbijane odločbe tudi v tem delu. Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP). Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varstvo kazenskega pregona. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do celotnega kazenskega spisa, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo to za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkretne informacije. Splošno sklicevanje prosilca, da je združenje, ki deluje v javnem interesu na področju varovanja okolja in da podatke potrebuje za podajo kazenskih ovadb ozirom za druge sodne postopke, ne utemeljuje širšega javnega interesa. Še posebej zato, ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da ne gre za okoljske podatke. Po oceni IP to niso dovolj tehtni argumenti, ki bi presegli razloge, na katerih temelji opredelitev izjeme od prostega dostopa v konkretnem primeru.

V osnovi je torej podan javni interes po varovanju sodnega (kazenskega) postopka zaradi varovanja podatkov, ki so pomembni za izvedbo postopka, zlasti z vidika izvedbe določenih dokazov, ki jih je (bo) potrebno opraviti in v konkretni zadevi še niso bili izvedeni, na primer zbiranje določnih dokazov, zaslišanje prič. Prav tako v konkretni zadevi ni bilo odločeno niti še o morebitni razširitvi preiskave na zahtevo državnega tožilstva. Organ utemeljeno navaja, da bi razkritje spodkopalo zakoniti interes države, obdolženca in osumljenca ter oškodovancev, da v sodnem postopku zavarujejo objektivno izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za nepristransko presoj obstoja kaznivega dejanja ter morebitne storilčeve krivde zanj. Zaradi razkritja podatkov lahko nastane nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj tistih dokazov, ki bi bil nujni za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo več mogoče izvesti ali pa rezultati postopkov ne bi odražali dejanskega stanja. V interesu javnosti je, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj ter ukrene vse potrebno za izvedbo vseh dokazov povezanih s kaznivim dejanjem, tudi tistih razbremenilnih. V obravnavnem primeru bi bilo tako razkritje zahtevanih informacij celo v nasprotju z interesom javnosti. Takšnemu stališču pritrjuje tudi praksa Upravnega sodišča (glej na primer sodbo I U 54/2017-16 z dne 4. 7. 2018), iz katere izhaja, da v primeru varovanja kazenskega pregona bi bil javni interes močnejši le, če bi bile ogrožene take vrednote kot je na primer življenje, zdravje ali varnost ljudi, ali če bi na primer pretila škoda za premoženje večje vrednosti. Podobno stališče je upravno sodišče že zavzelo v svojih odločitvah. (npr. sodba številka I U 1488/2011, I U 1992/2010). Ob tem sodišče navede, da je v javnem interesu to, da lahko pristojni organi v okviru predkazenskega postopka nemoteno opravijo svoje delo, kar pomeni, da ugotovijo, katera kazniva dejanja so bila storjena in kdo so njihovi storilci ter da poskrbijo, da bodo sproženi zoper njih nadaljnji postopki. Na ta način je nedvomno to tudi v interesu tistih, ki menijo, da so bili oškodovani, torej je tudi v njihovem interesu, da zahtevane informacije začasno, v času ko teče postopek oziroma do določene faze kazenskega postopka, še niso dostopne.

Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena t.i. izjema varstva kazenskega pregona. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za podatke, ki so predmet presoje, saj je izhajal iz prepričanja, da bi morala biti celotna vsebina v teh dokumentih javna, kar kot rečeno, ni v skladu s pomenom in smislom instituta testa interesa javnosti, ki je vezan na konkreten primer in ne more predstavljati »precedensa« v smislu, da so tovrstne informacije vselej javne. Odločitev, da so za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj splošne navedbe, bi dejansko pomenila, da bi vse tovrstne informacije o vseh podatkih, ki predstavljajo podatke kazenskega spisa v času, ko je ta še v teku, morale biti dostopne javnosti. S tem pa bi povsem izničili namen testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča RS,[2] ki šteje, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno) in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. V obravnavani zadevi pa IP ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih podatkov, do katerih je organ zavrnil dostop z izpodbijano odločbo.

V konkretnem primeru je organ pravilno odločil, da tudi ne bi bilo mogoče uporabiti t. i. instituta delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), saj glede na okoliščine konkretne zadeve, iz dokumentacije ne bi bilo mogoče izločiti ali prekriti vsebine podatkov, ne da bi bila s tem ogrožena njihova zaupnost. Pri tem je organ utemeljeno obrazložil, da dokumentov ni mogoče delno prekriti, saj ni gotovo, ali ne bodo v razkritem delu predmet nadaljnjega kazenskega pregona.

IP ni zasledil pravne podlage, ki bi vsakomur omogočila seznanitev s podatkom iz celotnega spisa I Kpr 9214/2021, ko je kazenski postopek v fazi preiskave. Glede na navedeno je odločitev organa v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, zato je IP pritožbo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Npr. sodba Sodišča Evropske unije, ECJ, C-321/96 z dne 17. 6. 1998.

[2] Glej na primer sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, opr. št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012, ipd.