prosilec - Okrožno sodišče v Novi Gorici
+ -Številka: 090-76/2022
Kategorije: Osebni podatek, Test interesa javnosti
POVZETEK:
Prosilec je zahteval kopijo vseh sodb, ki jih je naslovno sodišče v obdobju zadnjih deset let izdalo v postopkih, v katerih se je kot stranka udeležil zadevni posameznik. Organ je zaradi varstva osebnih podatkov zahtevo v celoti zavrnil. IP je ugotovil, da je organ pravilno svojo odločitev utemeljil na določbah ZDIJZ in da pravne podlage za razkritje osebnih podatkov ni najti. Zahtevane sodne odločbe ne predstavljajo podatkov o javnem uslužbencu oziroma javnem funkcionarju, prav tako pa ne gre za porabo javnih sredstev. V obravnavani zadevi IP tudi ni našel konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da je podan prevladujoč javni interes. Po preučitvi prakse ESČP, na katero se je skliceval pritožnik, je IP ugotovil, da ta ni v ničemer primerljiva z obravnavano zadevo in je tako pritožbo zavrnil.
ODLOČBA:
Številka: 090-76/2022/2
Datum: 21. 3. 2022
Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po Informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člen Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 1. 3. 2022, zoper odločbo št. Su 752/2021 z dne 14. 2. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Kidričeva 14, 5000 Nova Gorica (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
- Pritožba prosilca z dne 1. 3. 2022 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Su 752/2021 z dne 14. 2. 2022, se zavrne.
- V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 28. 12. 2021 po elektronski pošti na organ naslovil vlogo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri je zahteval kopijo vseh sodb, ki jih je naslovno sodišče v obdobju zadnjih deset let izdalo v postopkih, v katerih se je kot stranka udeležil ….. (v nadaljevanju zadevni posameznik), v obliki fotokopije. Organ je ugotovil, da je prosilec zahteval neanonimizirane sodbe, ki se nanašajo na določenega posameznika. Ker pravne podlage za razkritje osebnih podatkov te vrste ni našel, je zahtevo zavrnil. Zahtevani podatki pa tudi ne predstavljajo podatkov o porabi javnih sredstev ali podatkov povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ker se prosilec v zahtevi ni skliceval na prevladujoč javni interes, organ pa ga tudi ni ugotovil, dokumentov ni mogel razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob tem se je organ opredelil tudi do možnosti delnega dostopa na podlagi 7. člena ZDIJZ in ugotovil, da v skladu s sodno prakso v primeru, ko prosilec zahteva podatke za konkretnega posameznika, delni dostop do dokumentov ni mogoč.
Zoper izpodbijano odločbo je prosilec dne 1. 3. 2022 vložil pritožbo zaradi nepopolnega oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da ni dvoma, da je naslovni organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da informacije obstajajo v smislu 4. člena ZDIJZ. Ob tem navaja, da se njegova zahteva nanaša na dostop do informacij v zvezi z nezakonitim poslovanjem fizične osebe, ki je bila med drugim poslovodja pravne osebe …., d. o. o. Navedena pravna oseba je v stečaju, v katerem sta prosilec in Finančna uprava RS upnika, ki pa zaradi (protipravnega) ravnanja poslovodje, nista prejela niti evra poplačila. Z navedenim prosilec izkazuje pravni interes in v dokaz temu prilaga prvo stran prijave terjatve Finančne uprave v stečaju dolžnika pravne osebe …, d. o. o. Prosilec meni, da temelji izpodbijana odločba na starejši sodni praksi in ne na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 4/2020. Prav tako pa je tudi v nasprotju s 24. členom Ustave RS. Zahtevane sodbe so postale pravnomočne in bile izrečene javno. V skladu s petim členom Sodnega reda sodišča niso izvzeta iz sistema dostopa do informacij javnega značaja, kot ga ureja ZDIJZ. Prosilec meni, da tehtanje pravice dostopa do informacij javnega značaja v vsakem primeru vključuje test javnega interesa. Vrhovno sodišče v skladu s 108. členom Zakona o sodiščih vodi evidenco sodne prakse sodišč in spremlja sodno prakso meddržavnih sodišč. Sodno prakso Vrhovno sodišče objavlja na portalu »sodnapraksa.si«. Če bi bile pravnomočne sodbe podvržene dostopu po 128. členu ZKP, potem bi bile objave Vrhovnega sodišča lahko v nasprotju s tem. Zahteva prosilca se tako nanaša na javno izrečene pravnomočne sodbe. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 izhaja, da so sodbe javne in da obstoječi predpisi zagotavljajo, da je javnost »z vsebino odločitev sodišč« lahko »vselej« seznanjena. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi na več mestih poudarilo, da specialna ureditev prevlada nad ZDIJZ »v obravnavanem primeru«, pri čemer je privzelo, da so pravnomočne sodbe javne in da sodišča skrbijo za to, da so vsebine odločitev sodišč vedno dostopne javnosti. Predmetna zahteva se nanaša na dostop do pravnomočnih sodb, ki so javne že po Ustavi RS, kar priznava tudi Vrhovno sodišče RS. Sodbe so javne tudi po mednarodnih normah. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v številnih zadevah od leta 2009 do danes večkrat odločilo, da 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki varuje svobodo govora, varuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja (npr. TASZ proti Madžarski (2009), Iniciativa mladih za ljudska prava proti Srbiji (2013), Magyar Helsinki Bizottag proti Madžarski (2016), Tsentr demokratiyi ta verkhovenstva prava proti Ukrajini (2020)). Pri tem je sodišče že aprila 2009 v zadevi TASZ proti Madžarski presodilo, da je zavrnitev posredovanja informacij javnega značaja, ki jih poseduje državni organ in so »bistvenega pomena za to, da lahko mediji izvajajo vlogo javnih 'psov čuvajev' ali da lahko civilna družba izvaja vlogo 'družbenega psa čuvaja',« posega v pravico do svobode izražanja. Sodniki so menili, da državni organ s tem, ko zavrne posredovanje takšnih informacij, »v informacijskem monopolu izvaja cenzorsko moč«. Poleg tega je Republika Slovenija že 18. junija 2009 podpisala Konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov, ki je sicer še ni ratificirala. Ta v prvem odstavku četrtega člena določa: »Od prosilca za uradni dokument se ne sme zahtevati navedbe razlogov za dostop do uradnega dokumenta.« Glede na navedeno prosilec meni, da je napotitev organa, naj sodbo zahteva po določilih ZKP, v nasprotju z določbami konvencije, katere podpisnica je Slovenija. Prosilec se nadalje sklicuje na 8. člen navedene konvencije, s katerim je določeno, da ima prosilec, čigar prošnja je zavrnjena, »pravico do revizijskega postopka pred sodiščem ali katerim drugim neodvisnim in nepristranskim organom, določenim z zakonom«. V slovenskem zakonodaji je ta pravica uzakonjena z ZDIJZ, ki določa postopek pritožbe na zavrnilno odločbo ali zaradi molka organa, medtem ko 128. člen ZKP pritožbenega postopka ne predvideva. To je tudi v skladu s stališči Odbora Združenih narodov za človekove pravice, ki je državam podpisnicam v 34. Komentarju o mnenjski svobodi in svobodi izražanja k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah naložil, da morajo storiti vse za to, da bodo zagotovile »preprost, hiter, učinkovit in praktičen dostop« do informacij javnega značaja. O tem, da gre pri sodnih odločitvah za informacije javnega značaja, v sodbi X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 brez sence dvoma poda stališče tudi Vrhovno sodišče RS. Zavrnilna odločitev ni v skladu z nacionalnimi predpisi, Ustavo RS in z obveznostmi države, ki izhajajo iz mednarodnih pravnih aktov. Enako izhaja iz več odločb Informacijskega pooblaščenca, kot na primer iz odločbe št. 090-273/2020. Po mnenju prosilca pa je podan tudi prevladujoč interes javnosti za razkritja javno razglašenih sodb, s tem, da so osebni podatki prekriti. Prosilec meni, da je njegova pritožba utemeljena in IP predlaga, da pritožbi ugodi.
V zvezi s prejeto pritožbo zoper izpodbijano odločbo je organ ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je skupaj s prvostopnim spisom, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 752/2021 z dne 3. 3. 2022, poslal IP v reševanje.
Pritožba ni utemeljena.
Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev, ipd. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.
Prosilec v pritožbi navaja okoliščine, zaradi katerih potrebuje zahtevane dokumente in tako utemeljuje svoj pravni interes. V skladu z ZDIJZ izdane odločbe učinkujejo erga omnes (t.j. enako nasproti kateremu koli prosilcu), kar pri posredovanju dokumentov pomeni, da mora biti posredovani dokument oz. informacija enaka, ne glede na to, kdo jo je zahteval in s kakšnim namenom. Pomembno je torej le dejstvo, da je prosilec podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu z določili ZDIJZ, jo kot tako tudi vsebinsko opredelil in poimenoval. Ob doslednem upoštevanju kriterija univerzalnega prosilca je torej lahko odločitev samo univerzalna, zato se IP do osebnih okoliščin prosilca in namena zaradi katerega v pritožbi navaja, da dokumente potrebuje, ni opredeljeval.
V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali informacija, glede katere je organ prosilcu zavrnil dostop, predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja. Organ je zahtevo prosilca namreč zavrnil iz razloga varstva osebnih podatkov.
Vprašanje pravne podlage za odločanje
Prosilec je od organa zahteval kopije vseh sodb, ki jih je naslovno sodišče v obdobju zadnjih deset let izdalo v postopkih, v katerih se je kot stranka udeležil zadevni posameznik. Pri tem je organ dostop zavrnil na podlagi ZDIJZ zaradi izjeme varstva osebnih podatkov. Ker pa prosilec v pritožbi izpostavlja ugovore, ki se navezujejo na pravice in obveznosti organa kot sodišča in na prakso Vrhovnega sodišča glede transparentnosti ter določbo 128. člena ZKP, se je IP najprej opredelil do vprašanja pravne podlage za odločanje o zahtevi. Ob tem IP ugotavlja, da v obravnavani zadevi dostopa do informacij javnega značaja ni sporno, da je pravna podlaga za odločitev ZDIJZ in ne področna zakonodaja, sporni pa so zaključki, ki izhajajo iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 in iz področne zakonodaje, ki ureja transparentnost delovanja sodišč. Prosilec stoji namreč na stališču, da slednja ureditev preseže izjemo varstva osebnih podatkov, kot izhaja iz tretje točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 je bila sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa, prvič, prosilec po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sam nastopa kot stranka, in drugič, prosilec želi, da se mu omogoči le dostop do sodnih odločb, ki jih je sodišče izdalo v zvezi z zadevnim posameznikom, in torej ne zahteva drugih dokumentov iz te zadeve. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.
IP se strinja, da je za odločitev v konkretnem pritožbenem postopku pomembno upoštevati sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, in sicer v delu, s katerim je VSRS svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« VSRS se je v omenjeni sodbi torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbe 128. člena ZKP. Iz citiranega dela sodbe VSRS, po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve in objave sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih in predpisih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih.
Pri iskanju odgovorov na sporna vprašanja v zvezi s predmetnim postopkom, moramo izhajati iz Ustave RS, ki v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Tako iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člen Sodnega reda, ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v (kazenskih) postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red (Ur. l. RS, št. 87/16) v 5. členu govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZPP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, na primer ZPP, tako navedene ustavne kategorije konkretizira v 239., 321 in 322. členu. Iz prvega odstavka 239. člena ZPP izhaja, da je glavna obravnava javna. Prvi odstavek 321. člena pa določa, da se sodba izda in razglasi v imenu ljudstva. V primeru, kadar se sodba razglasi, prebere predsednik senata javno izrek sodbe in sporoči na kratko razloge sodbe (prvi odstavek 322. člena ZPP). Na kazenskem področju pa področna zakonodaja, v ZKP, navedene ustavne kategorije konkretizira v 294, 353. in 360. členu. Iz prvega odstavka 294. člena ZKP izhaja, da je glavna obravnava javna. Drugi odstavek 353. člena ZKP pa določa, da se sodba izreče in razglasi v imenu ljudstva. Ko sodišče izreče sodbo, jo predsednik senata takoj razglasi. Če sodišče po končani glavni obravnavi ne more izreči sodbe še isti dan, odloži razglasitev sodbe največ za tri dni in določi, kdaj in kje bo razglašena. Predsednik senata prebere javno v navzočnosti strank, njihovih zakonskih zastopnikov, pooblaščencev in zagovornika izrek sodbe in pove na kratko njene razloge (prvi in drugi odstavek 360. člena ZKP).
Izhajajoč iz navedenega ustavnega okvirja, ki ga določa 24. člen Ustave RS, je eden izmed zakonov, ki javnosti daje to ustavno pravico, tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij. Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča. Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev pravilno oprl na ZDIJZ.
Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna sodba VSRS. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v obravnavanem primeru, ki je predmet tega pritožbenega postopka: prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ. Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ pravilno svojo odločitev utemeljil na določbah ZDIJZ, zato je IP v nadaljevanju presojal pravilnost izpodbijane odločitve. Pri tem ni pravno upoštevna pritožbena navedba prosilca, da ker so na spletni strani Vrhovnega sodišča RS objavljene sodne odločbe Vrhovnega sodišča in Višjih sodišč ter Upravnega sodišča, je upravičen do vseh zahtevanih sodnih odločb tudi v obravnavanem primeru. Bistvena razlika med obravnavanim primerom in odločitvami sodišč, ki so objavljene na spletni strani »sodnapraksa.si«, je, da so na navedeni spletni strani sodne odločbe anonimizirane in torej objavljene brez osebnih podatkov. V obravnavani zadevi pa je prosilec podal zahtevo za dokumente konkretnega zadevnega posameznika. Prav tako pa ni pravno relevantna navedba o javnosti glavnih obravnav, saj je predmet obravnavanega postopka dostop do dokumentov in ne do glavnih obravnav.
Vprašanje dostopa do dokumenta
Informacija javnega značaja je po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v 5.a in 6. členu ZDIJZ. Prvi odstavek 6. člena ZDIJZ namreč taksativno določa enajst izjem od prostega dostopa do zahtevanih dokumentov. Če organ ugotovi, da zahtevani dokument vsebuje ali delno vsebuje katero od naštetih izjem, lahko organ v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca.
Obstoj izjeme varstva osebnih podatkov
Ker se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP izvedel preizkus, ali zahtevani dokumenti vsebujejo osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZDIJZ pri ugotavljanju navedene izjeme od prostega dostopa napotuje na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04, 113/05, 51/07-ZUstS in 67/07; v nadaljevanju ZVOP-1), na podlagi katerih nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno. Takšen primer je npr. razkritje v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja.
V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:
- ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in
- ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.
Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in nasl.; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov). Ker Splošna uredba o varstvu podatkov velja neposredno, na nacionalnem nivoju pa zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.
Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).
Najprej IP ugotavlja, da je bila zahteva nedvomno postavljena za konkretno osebo, saj je prosilec v svoji zahtevi navedel, da zahteva posredovanje vseh sodb naslovnega sodišča zadnjih deset let, ki se nanašajo na zadevnega posameznika. Na podlagi zgoraj navedenih pravnih podlag IP ugotavlja, da podatek o tem, ali je bila določeni osebi izdana sodba sodišča, nedvomno predstavlja osebni podatek. IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je pravilen zaključek organa v izpodbijani odločbi, da je podatek o tem, da se je v zvezi z zadevno osebo zadnjih deset let vodil sodni postopek in vsebina teh sodnih odločb, varovan osebni podatek, glede katerega ni zakonske podlage za posredovanje javnosti.
Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Po mnenju IP nima vsak osebni podatek statusa varovanega osebnega podatka in drži, da je določene osebne podatke v dokumentih, ki sicer izpolnjujejo kriterije za informacijo javnega značaja, dovoljeno razkriti. Osebni podatek, ki ni varovan osebni podatek, namreč predstavlja informacijo javnega značaja. Določanje meje (ločnice) med varovanimi in nevarovanimi osebnimi podatki je v praksi pogosto zahtevno in terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin.
IP ugotavlja, da zahtevane sodne odločbe ne predstavljajo podatkov o javnem uslužbencu oziroma javnem funkcionarju, saj prosilec sam navaja, da naj bi zadevni posameznik dejanja opravil kot poslovodja določene pravne osebe. Prav tako pa ne gre za porabo javnih sredstev, saj se zahteva podatke oziroma dokumente v zvezi z zadevnim posameznikom in ne podatke oziroma dokumente, ki se nanašajo na porabo oziroma razpolaganje z javnimi sredstvi. IP ugotavlja, da se prosilec v zahtevi ni skliceval na prevladujoč interes javnosti, zato ni mogoče slediti njegovemu očitku, da se organ do teh navedb ni opredelil. IP ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da organ prevladujočega interesa javnosti ni našel. Čeprav je prosilec zgolj lapidarno v pritožbi navedel, da je podan prevladujoč interes javnosti, se je IP opredelil do te pritožbene navedbe.
Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP).
Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahteva. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.
Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do obravnavanih dokumentov na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo to za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkretne dokumente. Splošno sklicevanje prosilca, da je podan prevladujoč javni interes in njegovo utemeljevanje, ki ga je podal pri utemeljitvi pravnega interesa, da gre za podatke o (ne)zakonitem ravnanju zadevnega posameznika kot poslovodne osebe v pravni osebi, ki je v stečaju pustila nepoplačanih več upnikov, med drugim državo Republiko Slovenijo, kaže na to, da prosilec zasleduje individualni ekonomski interes in ne širšega javnega interesa. Po oceni IP to niso dovolj tehtni argumenti, ki bi presegli razloge, na katerih temelji opredelitev izjeme od prostega dostopa v konkretnem primeru.
V osnovi je torej podan javni interes po varovanju osebnih podatkov zadevnega posameznika kot stranke sodnih postopkov, kar pa ne pomeni, da ni v določenih okoliščinah mogoč širši dostop do konkretnih informacij iz obravnavanih dokumentov. Torej zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena t.i. izjema varstva osebnih podatkov. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za podatke, ki so predmet presoje, saj je izhajal iz prepričanja, da bi morala biti celotna vsebina v teh dokumentih javna, kar kot rečeno, ni v skladu s pomenom in smislom instituta testa interesa javnosti, ki je vezan na konkreten primer in ne more predstavljati »precedensa« v smislu, da so tovrstne informacije vselej javne. Odločitev, da so za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj splošne navedbe, bi dejansko pomenila, da bi vse tovrstne informacije o vseh podatkih, ki predstavljajo varovane osebne podatke, morale biti dostopne javnosti. S tem pa bi povsem izničili namen testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča RS,[1] ki šteje, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno) in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Takšno pa je tudi stališče iz odločbe IP št. 090-273/2020 z dne 20. 1. 2021, na katero se prosilec v pritožbi sklicuje. V navedeni zadevi je namreč IP ugotovil, da je prevladujoč interes javnosti podan, pri čemer je svojo odločitev utemeljil na dejstvu, da je bila prosilka novinarka zavoda, ki se ukvarja s preiskovalnim novinarstvom, priznanim na mednarodni ravni, ki ga zanima odgovorno in skrbno ravnanje politike in sodne veje oblasti glede tem, ki so v javnem interesu, da je zasledovala nadzor javnosti nad poslovanjem bank v luči transparentnosti delovanja sodne veje oblasti pri obsojanju kaznivih dejanj povezanih z bančno kriminaliteto, ki je močno zaznamovala slovensko gospodarstvo in posredno tudi davkoplačevalce in ki je še vedno aktualna tema v slovenskem prostoru ter še ni dobila svojega epiloga. V obravnavani zadevi pa IP ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih osebnih podatkov, do katerih je organ zavrnil dostop v skladu s 1. točko izreka izpodbijane odločbe.
Prosilec v pritožbi sloni na stališču, da iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju ESČP), na katero se tudi sklicuje, izhaja, da so vse sodbe sodišč prosto dostopne.[2] IP po pregledu sodb, na katere se sklicuje prosilec, njegovemu stališču ne more pritrditi. Iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic,[3] ki opredeljuje svobodo izražanja in katere del je tudi dostop do informacij javnega značaja, izhaja, da pravica ni absolutna, ampak je lahko podrejena obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri presoji, ali je podana kršitev konvencijske pravice, ESČP opravi test, v katerem preveri, ali je prišlo do posega v pravico. Nadalje preveri, ali je bil poseg upravičen, pri čemer preveri, ali je ta temeljil na zakoniti podlagi in če je zasledoval legitimen cilj zaščite drugih pravic ter sklepno, ali je bilo pri tem spoštovano načelo nujnosti in sorazmernosti v demokratični družbi. V sodbi Társaság a Szabadságjogokért proti Madžarski z dne 14. aprila 2009[4] je ESČP ugotavljalo, ali zavrnitev zahteve za dostop do vložene zahteve za presojo ustavnosti novele kazenskega zakonika, o kateri je bilo že odločeno, predstavlja kršitev 10. člena EKČP. Pri tem je bilo po presoji ESČP odločilno, da je zahtevo za dostop do dokumenta podala nevladna organizacija za človekove pravice, zavrnitev dostopa pa je madžarsko Ustavno sodišče utemeljilo z varstvom osebnih podatkov poslanca, ki je zahtevo za presojo predpisa vložil. Po presoji ESČP je obstajal zakonit in legitimen razlog v varstvu osebnih podatkov avtorja, vendar ukrep ni bil sorazmeren v sodobni družbi, zato je ESČP ugotovilo kršitev 10. člena EKČP. Pri tem je ESČP poudarilo pomen nadzorstvene funkcije medijev in pritrdilo njihovi vlogi v podajanju natančnih in zanesljivih informacij, katere predpogoj je dostop do dokumentov. Ob tem je ESČP podalo stališče, da javne osebnosti ne smejo omejiti javne razprave pod pretvezo varstva svojih osebnih podatkov, sklicujoč se na to, da so njihova mnenja o javnih temah stvar njihove zasebnosti. Iz sodbe Youth Initiative for Human Rights proti Srbiji, z dne 25. junija 2013, izhaja, da je Youth Initiative for Human Rights, nevladna organizacija za varstvo človekovih pravic na srbsko Varnostno-obveščevalno agencijo podala zahtevo za informacijo, koliko oseb je bilo leta 2005 elektronsko nadzorovanih. Agencija je zahtevo zavrnila zaradi razloga varstva tajnih podatkov, po odločitvi Informacijskega pooblaščenca, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, da mora dostop do informacije omogočiti, pa je trdila, da informacije nima. ESČP je ugotovilo, da je podana kršitev 10. člena EKČP, saj je bilo poseženo v pravico zbiranja informacij, pri čemer ni bil izpolnjen že prvi pogoj, obstoj zakonite pravne podlage (in celo v nasprotju z odločitvijo prisojnega nacionalnega organa). Iz sodbe Magyar Helsinki Bizottag proti Madžarski, z dne 8. oktobra 2016, izhaja, da je nevladna organizacija za človekove pravice za potrebe raziskave o učinkovitosti sistema javnega (ex officio) zastopanja od policijskih oddelkov zahtevala podatke o imenih postavljenih zagovornikov in številu njihovih imenovanj. Ker je bila zaradi varstva osebnih podatkov neuspešna pri pridobivanju podatkov od določenih postaj, je uveljavljala kršitev 10. člena Konvencije, ki naj bi jo zagrešila domača sodišča, ki zaprošenim organom niso ukazala razkritja želenih informacij, kar naj bi kršilo pritožničino pravico do dostopa do informacij. V navedeni sodbi je ESČP sprejelo stališče, da je pritožnica želela izvrševati pravico do posredovanja informacij s področja splošnega interesa, pri čemer je potrebovala dostop do določenih informacij, ki so bile ključnega pomena za izvrševanje svobode izražanja. Ker se je zahteva za dostop do podatkov sicer nanašala na osebne podatke, vendar v pretežni meri na poklicno ravnanje v javnih postopkih, podatkov o poklicni aktivnosti javnih zagovornikov ni mogoče šteti v sfero zasebnih podatkov, zato ESČP ni ugotovilo, da bi to poseglo v pravico do njihove zasebnosti. Predmet raziskave je bila učinkovitost sistema javnega zagovorništva in njegova tesna povezava s pravico do poštenega sojenja, ki je temeljna pravica tako po madžarskem kot po konvencijskem pravu. Vsaka kritika ali predlog za izboljšavo obstoječega sistema sta tako direktno povezana s pravico do poštenega sojenja in posledično predmet legitimnega javnega interesa. Sodišče je upoštevalo in pritožnici priznalo, da je z raziskavo želela prispevati k javni razpravi o splošno pomembni zadevi, pri čemer je bil ta njen namen z zavrnitvijo dostopa do podatkov bistveno okrnjen. Iz sodbe Centre for Democracy and the Rule of Law proti Ukrajini z dne 26. marca 2020 izhaja, da je pritožnica, nevladna organizacija na ukrajinsko Volilno komisijo podala zahtevo za dostop do podatkov kandidatov za parlamentarne volitve, ki je bila zavrnjena med drugim zaradi varstva osebnih podatkov. Predmet presoje kršitve 10. člena EKČP je bil sklop informacij, ki se je nanašal na preteklo poklicno pot kandidatov in na njihovo izobrazbo. ESČP je ugotovilo, da je podana kršitev 10. člena EKČP, ker nacionalne oblasti niso našle sorazmerja med pravico dostopa do informacije javnega značaja in varstvom zasebnosti kandidatov. Pri tem je ESČP upoštevalo, da je šlo za podatke o pomembnih politikih v obdobju po volitvah ter da je podatke zahtevala nevladna organizacija, ki izvaja zunanji javni nadzor nad oblastjo.
Iz navedene prakse ESČP izhaja, da je v skladu s Konvencijo pravica dostopa do informacije javnega značaja omejena s pravicami drugih, med drugim s pravico do varstvo osebnih podatkov. Iz prakse ESČP nadalje izhaja, da je Sodišče, ob tem, ko je ugotovilo kršitev pravice dostopa do informacij javnega značaja upoštevalo, da je šlo pri prosilcih za nevladne organizacije ali novinarje, ki so izvajali nadzor oblasti v javno korist in prispevali k javni razpravi o splošno pomembnih zadevah. Prav tako pa je sodišče pri tehtanju pravice do informacije javnega značaja in varstva osebnih podatkov oziroma zasebnosti upoštevalo, na koga se podatki nanašajo, torej ali gre za javno izpostavljene ali splošno znane osebe ter pri tem upoštevalo za kakšne vrste podatkov gre, ali se ti nanašajo na zasebno oziroma profesionalno ter javno sfero ter kakšen obseg podatkov se zahteva. Po preučitvi prakse ESČP, na katero se sklicuje prosilec v pritožbi, IP zaključuje, da tudi ta ne daje pravne podlage, da bi lahko pritožbi ugodili. Obravnavani primer namreč ni v ničemer primerljiv zadevam ESČP, na katere se sklicuje prosilec.
V konkretnem primeru IP ocenjuje, da je podatek, ali je bila posamezniku izdana sodna odločba in njena vsebina, osebni podatek za razkritje katerega ne obstaja pravna podlaga. Kot navaja organ v izpodbijani odločbi, v konkretnem primeru tudi ne bi bilo mogoče uporabiti t. i. instituta delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), saj glede na okoliščine konkretne zadeve, iz dokumentacije ne bi bilo mogoče izločiti ali prekriti vsebine osebnih podatkov, ne da bi bila s tem ogrožena njihova zaupnost. Dejstvo je namreč, da je prosilec zahteval podatke z navedbo točno določene fizične osebe, zato tudi s prekritjem osebnih podatkov na zahtevanih dokumentih ne bi mogli zagotoviti anonimnosti zadevnega posameznika, na katerega se zahteva in same sodne odločbe nanašajo. Temu pa pritrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije, v svoji odločitvah (glej na primer sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, opr. št. I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, ali opr. št. I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014), iz katerih izhaja, da anonimizacija ni mogoča v primeru, ko prosilec v zahtevi navede ime in priimek posameznika in zanj zahteva določene podatke.
IP ni zasledil pravne podlage, ki bi vsakomur omogočila seznanitev s podatkom o tem, ali je bila v zvezi z določeno fizično osebo izdana sodna odločba. Splošna uredba o varstvu podatkov in ZDIJZ ob tem jasno določata, kdaj oz. na kakšni pravni podlagi je dopustno razkriti osebne podatke fizične osebe tretjim osebam oz. javnosti, pri čemer IP ustrezne pravne podlage, za razkritje osebnih podatkov v konkretnem primeru, ni našel. Glede na navedeno je odločitev organa v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je IP pritožbo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Manja Resman, univ. dipl. prav.
svetovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,
informacijska pooblaščenka
[1] Glej na primer sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, opr. št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012, ipd.
[2] Sodba z dne 26. 3. 2020, v zadevi Centre for democracy and the rule of law v. Ukraine, št. pritožbe 10090/16.
[3] https://www.echr.coe.int/documents/convention_slv.pdf. Glej tudi več v Priročniku ESČP za posamezen člen EKČP na https://www.echr.coe.int/Documents/Guide_Art_10_ ENG.pdf.
[4] Vir: www.hudoc.echr.coe.int.