prosilec - Okrožno sodišče v Mariboru

POVZETEK:

Prosilec je organu podal zahtevo, ki se je nanašala na kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Mariboru, glede pošiljanja procesnih pisanj po navadni elektronski pošti in v zvezi z akti organa, ki to urejajo ter glede internih nadzorov nad uporabo elektronske pošte v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. Prav tako je zahteval pisno obrazložitev in pojasnila s tem v zvezi. IP je zavrnil pritožbo prosilca. Ugotovil je, da je organ odločil pravilno, da je prosilec v delu zahteval odgovore na vprašanja in pojasnila, kar ni pravica po ZDIJZ. Glede preostalega dela zahteve je IP ugotovil, da je organ pravilno ugotovil dejansko stanje, da z zahtevanimi informacijami ne razpolaga. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-315/2025/5

Datum: 28. 10. 2025

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……. (v nadaljevanju prosilec) z dne 7. 7. 2025, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, Sodna ulica 14, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), št. Su 366/2025-2 z dne 1. 7. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 7. 7. 2025, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Su 366/2025-2 z dne 1. 7. 2025, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je dne 6. 6. 2025 na organ naslovil zahtevo na podlagi ZDIJZ in zahteval:

1. Na kateri pravni podlagi kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Mariboru pošilja procesna pisanja (vabila, preklice vabil, zapisnike glavnih obravnav, prepise zvočnih posnetkov) po navadni elektronski pošti celo brez elektronskega podpisa ali šifriranja, če hkrati ista institucija trdi, da brez t. i. »varnega elektronskega predala« ni mogoče sprejemati pravilno elektronsko podpisanih vlog strank niti v postopkih za BPP?

2. Ali obstajajo interni akti, varnostni protokoli ali druga pravna podlaga, ki izrecno dovoljuje takšno prakso kazenskega oddelka? Če da, prosim za posredovanje kopij vseh dokumentov, ki takšno ravnanje utemeljujejo.

3. Ali je bil v zadnjih desetih letih izveden kakršenkoli interni nadzor nad uporabo elektronske pošte pri kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru, zlasti v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, upoštevanjem GDPR, ZVOP-2, elDAS in ZEPEP? Če da, prosim za posredovanje zapisnikov ali sklepov teh nadzorov.

4. Če takšni interni akti ali nadzori ne obstajajo, prosi za pisno obrazložitev, na podlagi česa organ dopušča prakso elektronskega pošiljanja procesnih pisanj v kazenskih postopkih po nešifrirani in nepodpisani elektronski pošti, kljub zakonski prepovedi obdelave takih podatkov brez ustreznih zaščitnih ukrepov, pri čemer se organ sam sklicuje na obveznost uporabe 'varnega elektronskega predala', podane v sodnem pisanju Su 112/2025-11 z dne 2. 6. 2025.

Kot dokaz navaja kazenski postopek opr. št. II K 5769/2020, v katerem si je sodišče v šestih letih praktično celoten kazenski spis izmenjalo s strankami preko navadne elektronske pošte (vabila, preklic vabil, zapisniki GO, prepis zaslišanj strank, vloge itd.), brez uporabe varnega elektronskega predalčnika ali elektronskega podpisa. V navedenem postopku je bil prosilec edini udeleženec, ki je spoštoval zahteve ZEPEP in vloge elektronsko podpisoval s kvalificiranim digitalnim potrdilom. Ob tem posebej opozarja, da je organ v zadevi Bpp 39/2025 zavrnilo pravilno elektronsko podpisano vlogo z utemeljitvami, "da zakonodaja ne omogoča vlaganja elektronskih vlog za BPP" in da "zaradi neobstoja posebnega informacijskega sistema ni mogoče vlagati vlog", čemur se je sedaj pridružil še nov razlog, češ da »ni vzpostavljen varni elektronski predal«. Ta diskrapanca - ne eni strani zavračanje vlog prosilcem za BPP, četudi so vložene z veljavnim kvalificiranim potrdilom, na drugi strani pa rutinsko digitalno poslovanje prek navadne elektronske pošte v kazenskem oddelku istega sodišča – pomeni očitno pravno in dejansko neskladje v praksi enega in istega organa. Takšno stanje zahteva takojšnje pojasnilo in odpravo sistemske nezakonitosti.

(2) Dne 1. 7. 2025 je organ izdal odločbo št. Su 366/2025-2 (v nadaljevanju izpodbijana odločitev), s katero je zahtevo zavrnil. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je organ ugotovil, da iz same vsebine vloge izhaja, da prosilec želi odgovore na vprašanja, ki se nanašajo na elektronsko poslovanje Kazenskega oddelka Okrožnega sodišča s strankami. Ob tem navaja, da v skladu s prakso IP in Upravnega sodišča RS ZDIJZ prosilcem ne nudi pravice od organa terjati odgovorov na vprašanja oz. podajati pojasnil, prav tako od organov ne zahteva, da analizirajo razpoložljive podatke in dokumente, da bi ugodili zahtevi prosilca. Ker organ ni dolžan odgovarjati na vprašanja, kot so navedena v 1. do 4. točki zahteve, je organ v tem delu njegovo zahtevo zavrnil. Glede dela zahteve v 2. in 3. točki, s katerim zahteva kopije vseh internih aktov, varnostnih protokolov ali drugih pravnih podlag, ki dovoljujejo Kazenskemu oddelku pošiljanje sodnih pisanj strankam po elektronski pošti brez elektronskega podpisa, in ki se nanaša na dokumentacijo o morebitnem internem nadzoru nad uporabo elektronske pošte pri Kazenskem oddelku tukajšnjega sodišča, je organ zahtevo prosilca zavrnil, saj niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZDIJZ, ker zahtevane informacije pri sodišču ne obstajajo v materializirani obliki.

(3) Zoper odločitev št. Su 366/2025-2 z dne 1. 7. 2025 je prosilec dne 7. 7. 2025 pri IP, vložil pritožbo, ki jo je IP dne 8. 7. 2025 odstopil organu. V pritožbi prosilec navaja, da organ ni odločil o celotnem predmetu zahteve, da se je izognil vsebinski presoji, da ni ugotovil, ali zahtevani dokumenti obstajajo (npr. interni akti, nadzorne evidence, pravne podlage) ter, da je zahtevo pavšalno označil kot “vprašanja” in se skliceval na splošno stališče IP, ki se ne nanaša na konkretni primer. Ponovno je iz svoje zahteve navedel dokumente, ki jih je zahteval in opozoril, da je v zahtevi navedel, da če zahtevani dokumenti ne obstajajo, da zahteva uradno izjavo o neobstoju informacij. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja kateri konkretni dokument je organ iskal in kateri pravno formalni kriterij iz 4. člena ZDIJZ naj ne bi bil izpolnjen. Ob tem poudarja, da je ostalo njegovo bistveno vprašanje spregledano, in sicer zakaj sodišče brez pravne podlage in tehnične zaščite pošilja občutljive osebne podatke iz kazenskih spisov po navadni e-pošti, medtem ko istočasno za vlagatelje vlog za BPP zahteva uporabo t. i. “varnega elektronskega predala”. Hkrati prosilec podaja tudi poziv za ukrepanje zaradi kršitve varstva osebnih podatkov. Slednjega je IP obravnaval v postopku pri IP z opravilno številko 0610-418/2025.

(4) Po prejemu pritožbe je organ ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi ter odločil, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, zato jo je dne 14. 7. 2025 odstopil IP v reševanje. Po prejemu pritožbe je IP dne 29. 8. 2025 pozval organ na dostavo dokumentov in podajo pojasnil. Odgovor organa je IP prejel dne 8. 9. 2025 in dne 9. 9. 2025 z njim seznanil prosilca.    

Pritožba ni utemeljena.

(5) Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6) IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa ter vprašanje načina seznanitve, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja. V zvezi s tem za obravnavani postopek niso relevantne navedbe prosilca glede očitanih kršitev varstva osebnih podatkov. Prav tako se je IP v zvezi s tem opredelil v ločenem postopku, ki sicer sodi v pristojnost državnih nadzornikov za varstvo osebnih podatkov in so njegove ugotovitve razvidne iz Obvestila št. 0610-418/2025/3, s katerim je bil prosilec seznanjen dne 25. 7. 2025.

(7) V obravnavanem primeru med organom in prosilcem ni sporno, da gre v primeru informacij v zvezi z vročanji pisanj v kazenskem postopku za informacije iz delovnega področja organa in da je organ zavezanec, sporno pa ostaja vprašanje, ali gre za informacije, s katerimi organ sploh razpolaga in ali je organ postopal pravilno, ko je zahtevo v delu zavrnil zato, ker prosilec zahteva pojasnila.

(8) Iz definicije informacije javnega značaja (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ) izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1.     informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2.     organ mora z njo razpolagati in

3.     nahajati se mora v materializirani obliki.

(9) S četrto točko zahteve in tudi v sklepnem delu zahteve je prosilec zahteval pojasnila in uradno izjavo. Kot izhaja iz zgoraj navedene določbe, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi so dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, odgovorov, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 139/2021-19 z dne 13. 1. 2022, ko je zapisalo, da lahko organ kot informacijo javnega značaja prosilcu posreduje zgolj dokument v materializirani obliki, kot se hrani pri organu. Prosilec ima po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci dejansko razpolagajo.

(10) Skladno s 4. členom ZDIJZ informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja v neki materialni obliki, oziroma tisti dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil in ga ni dolžan ustvariti šele na podlagi zahteve. Navedeno pomeni, da na primer vloga, s katero prosilec zahteva, da organ odgovori na vprašanja oziroma pripravi pojasnilo, obrazložitev, analizo, izjavo ipd. ne predstavlja zahteve za dostop do informacij javnega značaja. IP pojasnjuje, da ZDIJZ, ki omogoča pritožbo k IP, ne omogoča oziroma predvideva pravice do odgovorov in pojasnil ter podobnega. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. ZDIJZ tako prosilcem ne nudi pravice od organa terjati odgovorov na vprašanja oziroma zahtevati pojasnila, prav tako od organov ne zahteva, da analizirajo razpoložljive podatke in dokumente in mu pripravijo odgovor, da bi ugodili zahtevi prosilca.

(11) Smisel dostopa do informacij javnega značaja je sicer treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu, v materializirani obliki.

Glede 1., 2. in 3. točke zahteve

(12) V navedenih točkah je prosilec zahteval interne akte, varnostne protokole ali druge pravne podlage za pošiljanje procesnih pisanj po navadni elektronski pošti v kazenskem postopku in zapisnike ali sklepe internih nadzorov nad uporabo elektronske pošte pri kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za zadnjih desetih let od dneva vložitve zahteve. Organ je dostop do zahtevanih informacij zavrnil. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da ni izpolnjen kriterij iz 4. člena ZDIJZ, da bi informacija obstajala v materializirani obliki, tako ne drži pritožbena navedba prosilca, da so razlogi organa v izpodbijani določbi izostali. Ker iz vsebine izpodbijane odločbe ni izhajalo na kašen način je organ ugotovil navedeno dejansko stanje, in sicer, da informacija ne obstaja v materializirani obliki, ga je IP v pritožbenem postopku na to pozval.

(13) V pritožbenem postopku je organ pojasnil, da ne sme imeti nobenih pravilnikov ali drugih internih aktov, s katerimi bi določal način vročanja strankam postopka. Pravila o vročanja urejajo zakoni, ki urejajo določen postopek. Gre za sodni postopek, ki je kot takšen urejen v postopkovnem zakonu, v konkretnem primeru v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) in podzakonskih aktih, ki jih izda pristojno ministrstvo. Predsednik sodišča, ki je nosilec sodne uprave, ni pristojen za izdajanje pravilnikov ali kakršnihkoli drugih podzakonskih aktov, ki bi posegali v sodno odločanje in vodenje sodnega postopka. Pri odločitvi o vročanju gre za vodenje sodnega postopka, v katerega predsednik sodišča ne sme posegati niti za to ni pristojen, saj to ni predmet sodne uprave. Pri sojenju gre za samostojno in neodvisno izvajanje sodne oblasti na podlagi zakona in morebitnih podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi teh zakonov. Organ za sprejemanje navedenih aktov ni pristojen, saj bi s tem kršil sodnikovo neodvisnost. Prav tako organ pojasnjuje, da ni imel nobenega internega nadzora nad uporabo elektronske pošte pri kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, zato ne more poslati nobenih zapisnikov ali ugotovitev. Organ takšnega nadzora ni dolžan imeti niti ga sme imeti, saj gre za postopek, v katerem neodvisno odloča sodnik oziroma sodni senat po pravilih Zakona o kazenskem postopku. Vodenje postopka zajema tudi odločitev o vročanju. V to odločitev predsednik sodišča ne sme posegati, saj bi s tem kršil ustavno zagotovljeno neodvisnost sodnika. Vse zatrjevane nepravilnosti pri vročanju se v posameznem postopku ugotavljajo in se o njih odloča v okviru odločanja o pravnih sredstvih (npr. pritožbi), če jih stranka vloži. Predsednik sodišča ne sme posegati v sodnikovo vodenje posamezne zadeve kar zadeva vsebino, kot tudi ne glede uporabe pravil postopka. Zato zaradi same narave sodnega odločanja predsednik sodišča ne sme izvrševati sodnega nadzora nad vodenjem postopka. O tem, da se vročitev opravi po elektronski pošti, je sprejel odločitev sodnik na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku, in sicer na izrecno zahtevo obdolženega. Sodne oblasti ne izvršuje sodišče, ampak sodnik v vsaki konkretni zadevi, na podlagi zakona, ki ureja postopek, in morebitnega podzakonskega akta (pravilnika). Zato primeru konkretnega obdolženega ni šlo za prakso sodišča, ki bi bila urejena z internimi pravilniki ali akti, temveč je šlo za odločitev sodnika na podlagi zakona, da se v konkretni zadevi opravi vročitev dodatno po navadni elektronski pošti na zahtevo obdolženega. Ali se lahko sodnik odloči za takšno vročitev in ali je ta pravilna v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, predsednik sodišča ne sme posegati, še manj pa o tem sprejemati internih aktov in opravljati internega nadzora. Poizvedba o obstoju dokumentov in njihovem izvajanju bi bila nesmiselna, saj pravne podlage za sprejem takšnih aktov ni. V pritožbenem postopku je organ na poziv IP dostavil nekaj primerov pisanj iz kazenske zadeve opr.št. II K 5769/2020, iz katerih je izhajalo, da se kazenski oddelek Okrožnega sodišča v Mariboru oziroma sodnik navedenega oddelka ob vročanju pisanj po elektronski poti ne sklicuje na nobeno drugo pravno podlago oziroma akt, razen na ZKP.

(14) V zvezi z zahtevo prosilca za dostop do internih aktov, varnostnih protokolov ali drugih pravnih podlag za pošiljanje procesnih pisanj po navadni elektronski pošti v kazenskem postopku je organ prepričljivo pojasnil, da pravila o vročanja urejajo zakoni, ki urejajo določen sodni postopek. V konkretnem primeru v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) in podzakonskih aktih, ki jih izda pristojno ministrstvo. Predsednik sodišča, ki je nosilec sodne uprave, ni pristojen za izdajanje pravilnikov ali kakršnihkoli drugih podzakonskih aktov, ki bi posegali v sodno odločanje in vodenje konkretnega sodnega postopka. Pri odločitvi o vročanju gre za vodenje sodnega postopka, v katerega predsednik sodišča ne sme posegati niti za to ni pristojen, saj to ni predmet sodne uprave. Pri sojenju gre za samostojno in neodvisno izvajanje sodne oblasti na podlagi zakona in morebitnih podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi teh zakonov. Organ za sprejemanje navedenih aktov ni pristojen, saj bi s tem kršil sodnikovo neodvisnost. O tem, da se organ oziroma sodnik v konkretnih postopkih ne sklicuje na druge pravne podlage oziroma interne akte, se je IP prepričal z vpogledom v primere sodnih pisanj konkretnega kazenskega postopka, iz katerih je izhajal le sklic na ZKP. IP tako ugotavlja, da je odločitev organa, da je zahtevo prosilca za dostop do internih aktov, varnostnih protokolov ali drugih pravnih podlag za pošiljanje procesnih pisanj po navadni elektronski pošti v kazenskem postopku, zavrnil, ker z dokumentom ne razpolaga, pravilna.

(15) V zvezi z zahtevo prosilca za dostop do internega nadzora nad uporabo elektronske pošte pri kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi z obdelavo osebnih podatkov je organ v pritožbenem postopku obrazloženo pojasnil, da z dokumenti ne razpolaga, ker takšnega nadzora ni dolžan imeti niti ga ne sme imeti, saj gre za postopek, v katerem neodvisno odloča sodnik oziroma sodni senat po pravilih Zakona o kazenskem postopku. Vodenje postopka zajema tudi odločitev o vročanju. V to odločitev predsednik sodišča ne sme posegati, saj bi s tem kršil ustavno zagotovljeno neodvisnost sodnika. Vse zatrjevane nepravilnosti pri vročanju se v posameznem postopku ugotavljajo in se o njih odloča v okviru odločanja o pravnih sredstvih (npr. pritožbi), če jih stranka vloži. Predsednik sodišča ne sme posegati v sodnikovo vodenje posamezne zadeve kar zadeva vsebino, kot tudi ne glede uporabe pravil postopka. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pa pritrjuje tudi pravno stališče obvestila št. 0610-418/2025/3 z dne 25. 7. 2025, ki se sklicuje na stališče Upravnega sodišča (UPRS Sodba IV U 100/2017-14, z dne 2. 4. 2019), da stranke in udeleženci posamičnih pravnih postopkov dosežejo varstvo sojih pravic in odpravo morebitnih kršitev v takih postopkih. IP tako zaključuje, da je odločitev organa, da je zahtevo prosilca za dostop do dokumentov v zvezi z internimi nadzori nad uporabo elektronske pošte pri kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, zavrnil, ker z dokumenti ne razpolaga, pravilna.

(16) IP prav tako odgovarja, da zgolj nestrinjanje, da bi organ moral razpolagati z zahtevanimi dokumenti, brez kakršnih koli oprijemljivih dokazil, ne more šteti kot izkazano dejstvo, da organ z zahtevanim dokumentom dejansko razpolaga. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP).

(17) IP poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa z dokumentarnim gradivom oziroma glede pravilnosti odločitev organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu v materializirani obliki. Glede na navedeno IP v postopku po ZDIJZ ni pristojen ugotavljati, ali je bila dokumentacija pravilno ustvarjena, hranjena in uničena, oziroma ali je odbiranje, izločanje in uničevanje izvedeno pravilno in skladno s predpisi. Ugotavljanje, zakaj določene dokumentacije ni, oziroma ali bi morala biti, je torej v pristojnosti drugih organov, in sicer upravne inšpekcije. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi pod opr. št. IU 1198/2016-22 z dne 10. 5. 2017, točka 10. in 11. IP je organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga.

(18) Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP treba zavrniti, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(19) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

(20) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila :

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke