prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

V pritožbenem postopku je IP presojal zavrnilno odločbo organa, s katero je ta prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih informacij iz razloga zlorabe pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da zahteva prosilca vsebuje številne negativne vrednostne sodbe glede uradnih oseb organa in nekaterih tam konkretno navedenih posameznikov, ki so kot take žaljive in nespoštljive. Posledično je IP zaključil, da je zahteva prosilca šikanozna in, da je organ postopal pravilno s tem, ko jo je zaradi zlorabe zavrnil. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-436/2024/4

Datum: 25. 11. 2024

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nad. ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), z dne 8. 11. 2024, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. Su 709/2024 z dne 30. 10. 2024, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1. Pritožba prosilca z dne 8. 11. 2024 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 709/2024 z dne 30. 10. 2024, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 11. 10. 2024 na organ naslovil sledečo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja:

»V kontekstu odprtih (sodnih) zadev, kjer toži oblastne kriminalne zločince zaradi  posledic njim lastnih oblastnih škodovanj vs. članom v predmetni zadevi – tožba,  nastopa tudi krivosodna…. Za potrebe sodnega dokazovanja, da je imenovana javna delavka opustila zakonsko predpisano dolžnost, ki ji jo je nalagala vednost obstoja pravnomočne tozadevne odločbe RS MOP z dne 16. 9. 2011 o potrditvi nezakonitosti, vse v z/vezi zakonsko predpisane dolžnosti po 145. čl. ZKP in njena vednost obstoja pravnomočne tozadevne odločbe RS MIP z dne 13. 3. 2012 o tozadevnem izreku ničnosti sklepa IRSOP o dovolitvi izvršbe , vse v z/vezi zakonsko predpisane dolžnosti po 281/1. čl. ZUP, vas v kontekstu IJZ pozivam, da me opremite s fco. uradne dokumentacije, iz katere bo razvidno, da je imenovana javna delavka storila……

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. SU 709/2024 z dne 30. 10. 2024, s katero je zahtevo zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ povzel določbe ZDIJZ (4. in 5. člen) in vlogo presojal z vidika zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja oziroma šikanoznosti. Organ je navedel, da je zahteva prosilca šikanoznega značaja in gre nedvomno za izjemo, določeno v petem odstavku 5. člena ZDLIZ. Po oceni organa je prosilec v zahtevi žalil sodišče kot institucijo in druge organe ter javne uslužbence, funkcionarje in tudi ostale sodelujoče v (sodnih) postopkih. Tako prosilec med drugim v vlogi navaja:

» - …..krivosodna opustila zakonsko dolžnost...

- ….tožim oblastne kriminalne zločince zaradi posledic njim lastnih oblastnih škodovanj vs članom

- ….za »kaznovanje« udbaško pogojenega ……

- ….

- ...

Glede na navedeno organ vloge ni presojal po vsebini, ampak jo je zavrnil na podlagi 5. člena ZDIJZ, saj je šikanoznega značaja.

Prosilec je dne 8. 11. 2024 vložil pritožbo, ki jo je v zadevi poimenoval: »ko oblastni kreteni neovrgljivo URADNO/PRAVNOMOČNO MATERIALNO RESNICO prepoznavajo kot šikanoznost«. V pritožbi je navedel, da v predmetni prerekani odločbi organ za dostop IJZ neovrgljivo materialno RESNICO v njemu lastni kognitivno zožani zavesti dojema kot elemente šikanoznosti, kjer - med drugim – kot šikanozno prepoznava tudi njegovo empirično dokazano pohvalo mentalnih sposobnosti družbooslovcev (op.a. vse, ko obstaja tudi manjšina družboslovcev…), citat:

Tozadevno velja, da so vse moje tozadevno pre/ostale uradne navedbe element enoznačne neovrgljive uradne!!! materialne RESNICE, ki jo kot takšne v Svetu zdrave pameti ni moč problematizirati kot šikaniranje/šikanoznost, kjer je napačno razumljena tudi zaključno citirana navedba organa za dostop IJZ, ki v mojem zapisu, citat: »-……

Pritožbeni organ poziva, da tozadevno razveljavi prerekano ponižujočo odločbo in naloži dotičnemu oblastno ignorantsko arogantnemu organu za dostop IJZ, da posreduje fco. iskanih dokumentov oz. v primeru, da jih nima to ustrezno uradno potrdi, kot so to tozadevno korektno profesionalno storili že mnogi državni organi, ki so prejeli po vsebini malodane identične vloge IJZ, pa v poznavanju neovrgljive uradne MATERIALNE!!! RESNICE!!! ………….

IP je dne 14. 11. 2024 prejel dopis organa št. Su 409/2024 z dne 11. 11. 2024, s katerim mu je ta, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil pritožbo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je organ utemeljeno zavrnil zahtevo prosilca z dne 11. 10. 2024 kot šikanozno.

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017, zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

IP najprej poudarja, da peti odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve vloge v dveh primerih, in sicer:

(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali

(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Organ je z izpodbijano odločbo predmetno zahtevo zavrnil iz drugega razloga, zato je IP v okviru materialno pravne presoje izpodbijane odločbe preverjal ta razlog zavrnitve in poudarja, da zavrnitev zahteve oz. zahtev iz razloga šikanoznosti, pomeni pravni premislek organa, ki ga ta opravi upoštevajoč navedbe v konkretni zahtevi, ki jih primerja z osnovnimi standardni izražanja in ravnanja, ki se pričakujejo od povprečnega posameznika pri udeležbi v konkretnem (upravnem) postopku.

Po navedbah organa je presojana zahteva prosilca šikanozna, ker je žaljiva. IP v zvezi s temi navedbami povzema sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017. Iz navedene sodbe izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz zgoraj navedenih odločb IP, izhaja pa tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, nagajivost, šikaniranje ipd., izhajajo torej iz sodne prakse, prakse IP in tudi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ-C.

Dalje iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009 izhaja, da vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic, pomeni zlorabo pravice.

Z vpogledom v vsebino predmetne prosilčeve zahteve IP ugotavlja, da ta vsebuje številne negativne vrednostne sodbe glede uradnih oseb organa in nekaterih konkretno navedenih posameznikov, in so kot take žaljive in nespoštljive. Glede na to, da je organ v izpodbijani odločbi že izpostavil žaljive in nespoštljive navedbe prosilca, jih IP v izogib ponavljanju ni ponovno navajal, se pa s stališčem organa strinja. Vse povzete navedbe so tako tudi po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da ob dejstvu, da so v zahtevi (in tudi v pritožbi) večkrat ponovljene in predstavljajo bistvo zahteve, jih je kot take mogoče v celoti označiti kot šikanozne. Citirane navedbe predstavljajo jedro same vloge, kar rezultira v tem, da se sicer zakonsko določene obvezne sestavine same zahteve za dostop do informacij javnega značaja med njimi izgubijo. S tem pa tudi sam namen ZDIJZ, ki je v zagotoviti javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.

Prosilec ima sicer nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja in izražati svoje mnenje o delu organa, vendar pa IP opozarja, da mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Tudi po mnenju IP so navedbe prosilca, ki javne uslužbence pri organu v zahtevah napada in žali z zgoraj povzetimi navedbami, objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti sicer ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v svojih vlogah uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljive ali celo vulgarne narave. Prosilec bi lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazil tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih in za upravni postopek neprimernih besed. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. U 12/2008).

Upoštevajoč vse navedeno, je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Ob tem se IP sklicuje na svojo prakso[1], da je v primerljivih zadevah sprejel enako odločitev.

IP ob zgoraj navedem ugotavlja, da je organ ravnal pravilno, ko je zahtevo prosilca zavrnil, ne da bi se spustil v njeno obravnavo po vsebini.

Na podlagi navedenega je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Odločbi IP št.: 090-25/2021 z dne 9. 3. 2021 in št. 090-32/2021 z dne 4. 3. 2021